VSL Sodba I Cpg 868/2018

I. Pritožba zoper sklep in sodbo se zavrne in se izpodbijana sodna odločba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 526,47 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodno odločbo (1.) dopustilo stransko intervencijo S. d.d. na strani tožnika, (2.) v razmerju med tožnikom in tožencem razveljavilo učinek v izreku izpodbijane sodbe navedenih kupoprodajnih pogodb, (3.) v razmerju med tožnikom in tožencem razveljavilo učinek prenosa lastninske pravice na premičninah, navedenih v 2, točki izreka, (4.) tožencu naložilo vrnitev premičnin, navedenih v 2. točki izreka tako, da jih v roku 15 dni izroči stečajnemu upravitelju, v primeru, da to ni več mogoče, pa v istem roku plača denarno nadomestilo v višini 18.200,00 EUR ter (5.) tožencu naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v sojenje pred drugim sodnikom, priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugodilo izpodbojnemu tožbenemu zahtevku (271. člen ZFPPIPP), s katerim je tožeča stranka stranka izpodbijala pravna dejanja zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla treh prodajnih pogodb za motorna vozila, sklenjenih v obdobju izpodbojnosti (269. člen ZFPIPP), to je v času od 18. 9. 2011 do 29. 10. 2014, ko se je začel postopek osebnega stečaja nad tožnikom. Tožnik in toženec sta ožje povezani osebi iz 18. člena ZFPPIPP (brata), toženec pa je zahtevku nasprotoval zgolj iz razloga, da ni podan objektivni element izpodbojnosti, saj naj bi bila vsa tri sporna vozila prodana za tržno ceno, ki je veljala v času sklenitve prodajnih pogodb. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi cenilnega poročila o tržni vrednosti vozil na dan prodaje ugotovilo, da temu ni tako, saj so bila vsa tri vozila prodana za nižjo kupnino, je zaključilo, da je bila z izpodbijanimi pravnimi dejanji zmanjšana stečajna masa, posledično pa bodo upniki zaradi tega prejeli manj, kot če izpodbojna pravna dejanja ne bi bila storjena. Glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan na podlagi 2. odstavka 391. člena ZFPPIPP.

6Pritožnik ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z naslednjimi navedbami: toženec ni podal soglasja za spremembo tožbe, sodišče ni zaslišalo pravdnih strank, čeprav je z dokaznim sklepom 4. 12. 2015 narok preložilo prav zaradi zaslišanja; sodišče nepravilno ni upoštevalo toženčevih trditev v vlogi z dne 31. 5. 2018, saj ga ni poučilo o posledicah zamude roka za odgovor na dopolnitev cenitvenega poročila; dejansko stanje glede vrednosti vozil je nepravilno ugotovljeno; sodišče je zmotno uporabilo 2. odstavek 278. člena ZFPPIPP in 2. odstavek 272. člena ZFPPIPP; izpodbijana sodba nima razlogov o višini pravdnih stroškov.

7Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da toženec ni podal pritožbenih navedb v zvezi s sklepom o dopustitvi stranske intervencije, čeprav je izrecno navedel, da sodno odločbo izpodbija v celoti, torej tudi v tem delu. Zaradi tega je višje sodišče izpodbijano sodno odločbo v tem delu presojalo zgolj iz vidika kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da niso podane (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Zaslišanje strank

8Pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev 257. člena ZPP, ki jo vidi v tem, da v dokaznem postopku niso bile zaslišane stranke, čeprav je bil narok 4. 12. 2015 preložen ravno iz razloga zaslišanja strank.

9Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Sodišče ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (287. člen ZPP). To pomeni, da zgolj zaradi tega, ker je bil narok 4. 12. 2015 preložen iz razloga zaslišanja strank, kar v nadaljevanju postopka ni bilo izvedeno, ni bila podana nobena kršitev, še najmanj absolutno bistvena kršitev določb postopka

10V primeru zavrnjenih pritožnikovih dokaznih predlogov gre za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov (2. odstavek 213. člena ZPP), vprašanje dokazne ocene izvedenih dokazov (8. člen ZPP) in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja. Tudi nestrinjanje z dokazno oceno sodišča spada v okvir ugotavljanja dejanskega stanja. Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Pravdna stranka nima pravice do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga; če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

11V obravnavani zadevi pa je bistveno še naslednje: tožnik in toženec sta brata. To samo po sebi sicer ne pomeni, da bi bilo zgolj zaradi sorodstvenega razmerja njuno pričevanje neverodostojno, pomeni pa, da sodišče prve stopnje svoje odločitve zgolj na njuno pričevanje ne bi moglo opreti. Toženec je dokazni predlog za zaslišanje strank glede stanja vozil predlagal šele v vlogi z dne 31. 5. 2018 (tako da se tudi sicer zastavlja vprašanje pravočasnosti dokaznega predloga, prim. 286. člen ZPP), pa še to na način, ki v bistvu pomeni dopolnitev (manjkajočih) navedb glede stanja vozil s predlaganim zaslišanjem strank. Dokaz z zaslišanjem strank ni namenjen temu, da se navedejo nova dejstva, pač pa izključno temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki sta jih stranki že zatrjevali, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

12Višje sodišče zato kot pravilno potrjuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki v dokaznem postopku ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, svojo odločitev pa je (sicer skopo) pravilno obrazložilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pojasnilo je namreč, da je dejansko stanje razjasnjeno že na podlagi izvedenih (listinskih) dokazov, kar ne pomeni nič drugega kot to, da ostali dokazni predlogi za odločitev niso bili niti potrebni niti pomembni (2. odstavek 287. člena ZPP).

13Pritožnik sodišču neutemeljeno očita tudi nepravilno zavrnjen dokazni predlog z ogledom vozila V. Glede na trditveno podlago pravnih strank in cenitev v cenilnem mnenju, je sodišče prve stopnje vrednost spornih vozil lahko določilo brez ogleda spornega vozila, cenilec pa je svoje mnenje tudi obrazložil in pojasnil metode, na podlagi katerih je izračunal vrednost vozil. Če bi cenilec ocenil, da za izdelavo cenilnega mnenja potrebuje ogled vozila, bi ogled lahko opravil, in to ne glede na odsotnost izrecnega navodila sodišča. Cenilec kot sodni izvedenec in cenilec za vozila, torej kot strokovnjak ni ocenil, da bi za izdelavo cenilnega mnenja bilo potrebno opraviti ogled, zaradi česar ga tudi ni opravil niti ni sodišču sporočil, da svoje naloge brez ogleda ne more opraviti. Tudi sicer pa je tožena stranka stanje vozila zatrjevala že v postopku na prvi stopnji; sodišče prve stopnje je navedlo, da ni pojasnila, v čem bi ogled vozila prinesel drugačne rezultate, čemur višje sodišče pritrjuje.

Prekluzije

14Tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo 286. in 286.a člena ZPP, ki ju vidi v tem, da ob vročanju dopolnitve cenilnega mnenja z dne 27. 3. 2018 toženec ni bil (posebej) opozorjen na posledice zamude, zaradi česar pripombe na dopolnitev cenilnega mnenja v vlogi 31. 5. 2018 niso prepozne.

15Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožena stranka 31. 5. 2018 priglasila pooblastilo novega pooblaščenca in vložila pripravljalno vlogo, ki po svoji vsebini ni odgovor na cenilno mnenje oziroma dopolnitev cenilnega mnenja, pač pa v njej tožena stranka navaja nova dejstva ter predlaga nove dokaze.

16ZPP opozorilne dolžnosti sodišča glede izjave strank na izvedensko / cenilno mnenje ne predvideva, zaradi česar pritožbene navedbe glede očitane opustitve opozorila že iz tega razloga niso utemeljene. Tožena stranka je tudi sicer zastopana po pooblaščencu (odvetniku), ki so mu oziroma bi mu morale biti določbe ZPP (dobro) poznane. V odgovoru na cenilno mnenje z dopolnitvami tožena stranka tudi sicer (in neodvisno od opozorila na posledice), ni smela navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (kar pa je storila), vsaj ne brez navedbe okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti. Tega tožena stranka ni storila, zaradi česar je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, ki novih dejstev in dokazov iz vloge 31. 5. 2018 ni upoštevalo.

Pravočasnost povračilnega zahtevka

17Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev v zvezi s spremembo tožbe, niso podane. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožnik po navedbah toženca v odgovoru na tožbo, da dveh vozil nima več v posesti, tožbeni zahtevek dopolnil z opredelitvijo iz 2. odstavka 278. člena ZFPPIPP. Zaključilo je, da privolitev toženca glede na določbo 186. člena ZPP ni bila potrebna, zato je zahtevek obravnavalo po spremenjeni tožbi.

18Tožena stranka odločitvi sodišča prve stopnje v tem delu nasprotuje z navedbami, da soglasje toženca ni pomembno, saj je upravitelj povračilni zahtevek vložil prepozno. Navaja, da je upravitelj že pred vložitvijo tožbe vedel, da toženec nima več motornega vozila B. in S. Pri tem se sklicuje na dopis prejšnje pooblaščenke toženca pooblaščencu tožnika z dne 16. 4. 2015 (ki se nanaša na vozilo S.), glede vozila B. pa navaja, da je o tem upravitelja obvestil tožnik sam (kdaj in na kakšen način, v pritožbi ni pojasnil).

19Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Tožnik je z vlogo 5. 10. 2015 tožbeni zahtevek dopolnil tako, da je zahteval plačilo denarnega nadomestila po cenah ob izdaji sodne odločbe, če vrnitev premičnin iz 2. točke izreka ne bi bila več mogoča. Navedbe, da naj bi upravitelj že pred vložitvijo tožbe vedel, da toženec dveh vozil nima več v lasti in posesti, ker to izhaja iz dopisa bivše pooblaščenke toženca pooblaščencu tožnika z dne 16. 4. 2015 oziroma, ker je o tem toženec upravitelja sam obvestil, so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), ki je višje sodišče ne sme upoštevati. Tudi sicer pa iz podatkov v spisu izhaja, da navedbi upravitelja, da je šele na podlagi odgovora na tožbo izvedel, da toženec dveh vozil nima več v posesti, tožena stranka ni nasprotovala (prim. 214. člen ZPP); navedla je namreč le, da ugovarja „zastaranju“ povračilnega zahtevka iz 2. odstavka 278. člena ZPP.

20Po določbi 1. odstavka 277. člena ZFPPIPP (kot je veljal ob vložitvi tožbe; prim. 4. odstavek 32. člena ZFPPIPP-G), je bilo potrebno izpodbojno tožbo vložiti v roku 6 mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka. Postopek osebnega stečaja nad tožnikom se je začel 29. 10. 2014 (kar med strankama ni sporno), 6-mesečni rok za vložitev izpodbojne tožbe pa se je iztekel 29. 4. 2015. Tožeča stranka je tožbo vložila pravočasno (priporočeno po pošti 29. 4. 2015, kar je razvidno tudi iz vhodnega žiga na tožbi; prim. 2. odstavek 112. člena ZPP).

21Če zaradi uspešno uveljavljenega izpodbojnega zahtevka nastane povračilni zahtevek iz 2. odstavka 278. člena ZFPPIPP, je treba tudi ta zahtevek uveljavljati z izpodbojno tožbo v roku iz 1. odstavka 277 člena (3. odstavek 277. člena ZFPPIPP). Tožeča stranka je v tožbi postavila izpodbojni (razveljavitveni) zahtevek in povračilni zahtevek na vračilo spornih vozil. Povračilnega zahtevka ni postavila šele z vlogo 5. 10. 2015, kot to zmotno navaja pritožba, pač pa je takrat zahtevek (v posledici dejstva, da je iz odgovora na tožbo izvedela, da toženec dveh vozil naj ne bi imel več v lasti in posesti) oblikovala tako, da je za primer, da vračilo vozil ni več mogoče, zahtevala plačilo denarnega nadomestila. Te dopolnitve ni mogoče šteti kot uveljavljanje novega / dodatnega povračilnega zahtevka, pač pa gre za isti povračilni zahtevek v drugi obliki. S tem zahtevkom se dejanska in pravna podlaga zahtevka ni spreminjala. Tožnik ima do toženca le en povračilni (kondikcijski) zahtevek: tožeča stranka sme zahtevati le vrnitev tistega, kar je bilo predmet izpodbijanja, in nima zahtevka za denarno nadomestilo, če je vrnitev v naravi še mogoča (prim. odločbe VSRS III Ips 80/2002 z dne 6. 2. 20103, III Ips 88/2004 z dne 25. 10. 2005, III Ips 41/2011 z dne 11. 6. 2013). Denarni povračilni zahtevek je tožnik v tej zadevi oblikoval zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, takšna dopolnitev pa je še vedno isti povračilni zahtevek iz 2. odstavka 278. člena ZFPPIPP.

22Za vsebino povračilnega zahtevka je odločilno, ali toženec s predmetom izpolnitve razpolaga, tako da ga lahko vrne tožeči stranki. Šele v primeru, da vračilo vozil, ki jih je toženec v tej zadevi prejel z izpodbijanim pravnim dejanjem ni mogoče, sme tožnik zahtevati denarno nadomestilo. Če za okoliščino, da s predmetom izpolnitve ne razpolaga več stečajni dolžnik izve šele po vloženi tožbi, bi bilo pritožbeno stališče, da povračilnega zahtevka ne sme več preoblikovati, ker je rok iz 1. odstavka 277. člena ZFPPIPP že potekel, prestrogo in preformalistično.

Zmotna uporaba materialnega prava

23Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bile kupoprodajne pogodbe za vozila veljavno sklenjene, zaradi česar ni jasno, kam meri pritožnik z navedbami, da toženec z izpodbijanimi kupoprodajnimi pogodbami ni prejel izpolnitve svoje terjatve oziroma da do tožnika ni imel nobene terjatve, šlo je za sočasno izpolnitev, posledično pa naj bi bilo materialno pravo (konkretno 2. odstavek 278. člena ZFPPIPP) zmotno uporabljeno. Ker sodišče prve stopnje odločitve ni utemeljilo na domnevi obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP (niti ni tožnik v zvezi s tem zatrjeval okoliščin, saj je zahtevek utemeljeval na objektivnem pogoji iz prve alineje 1. točke 2. odstavka 271. člena ZFPPIPP), sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da je objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen (česar pritožba ne izpodbija), materialnega prava ni zmotno uporabilo. V čem nam bi sodišče zmotno uporabilo 2. odstavek 276. člena ZFPPIPP in 1. odstavek 270. člena OZ, iz pritožbe ni mogoče ugotoviti, zaradi česar se višje sodišče do pritožbenih navedb v tem delu ne opredeljuje.

Zmotna ugotovitev dejanskega stanja

24Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vrednosti vozil ter da je brezpogojno sprejelo cenilčeve cenitve in navaja, da bi bilo potrebno denarno nadomestilo ugotoviti po stanju vozil ob prodaji, kar pa ne drži. 2. odstavek 278. člena ZFPPIPP namreč izrecno določa, da se nadomestilo določi po cenah ob izdaji sodne odločbe.

25Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka že odgovoru na tožbo priložila računa, ki ju je plačala družbi M. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, toženec ni predložil dokaza, da je bilo izvedeno popravilo računalnika na vozilu B.; predložen je bil le predračun, ki pa ne dokazuje, da je bilo zatrjevano popravilo tudi dejansko opravljeno.

26Vsebinsko enake navedbe v zvezi s stanjem vozil, dodatno opremo in izračunom kilometrov, kot jih navaja tožena stranka v pritožbi, je prvič navedla šele v vlogi z dne 31. 5. 2018. Že zgoraj je pojasnjeno, zakaj teh navedb sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Tudi sicer pa se je cenilec do navedb tožene stranke opredelil v dopolnitvi cenilnega poročila. Če se toženec z ugotovitvami in zaključki cenilca ne strinja (ker zanj niso ugodne), to ne more pomeniti zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz povzetega cenilnega mnenja ne izhaja noben dvom v pravilnost ugotovitev, njegovih ugotovitev pa tudi pritožbena ponavljanja dotedanjih navedb ne morejo omajati. Tudi vsebinsko gledano cenilno mnenje ni bilo takšno, da bi zahtevalo bodisi novega cenilca, bodisi ponovno dopolnitev cenilnega mnenja. Po zaključku višjega sodišča je cenilec ustrezno odgovoril na pripombe tožene stranke, zato pritožnikova ponovna kritika ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti podanega mnenja, ki je tudi sicer konsistentno in logično ter v njem ničesar ne manjka.

Stroški postopka

27Pritožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in sodišču prve stopnje očita, da stroškovne odločitve ni obrazložilo.

28V zvezi z odločitvijo o stroških postopka je bilo v sodni praksi in pravni teoriji (prim. Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9), že večkrat zavzeto stališče, da za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (po vseh posamičnih postavkah) ni potrebno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sodne odločbe, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Tak pristop je izbralo sodišče tudi v konkretnem primeru. Stroškovnik se nahaja na list. št. 152 spisa in v njega je imela tožena stranka možnost vpogledati. Višje sodišče zato kot neutemeljene zavrača očitke, da izpodbijane sodbe v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti.

29Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

30Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.