278. člen ZPP

Z začetkom stečajnega postopka nad pravno osebo, za obveznosti katere odgovarjajo tudi njeni družbeniki, upniki niso legitimirani uveljavljati terjatve in to zgolj za svoj račun niti v primeru, če bi se izkazalo, da so pri toženi stranki podani pogoji za spregled pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1. Tožeča stranka bi morala svoj zahtevek naperiti tako, da mora tožena stranka plačati v stečajno maso, saj bi bilo v nasprotnem primeru izigrano temeljno načelo insolvenčne zakonodaje o poplačilu upnikov po načelu par conditio creditorum. Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe.

Pritožbeno sporno je vprašanje, ali vloga po vsebini predstavlja obrazložen odgovor na tožbo. Iz vsebine vloge izhaja zgolj pavšalna navedba, da tožena stranka v celoti izpodbija tožbeni zahtevek, brez navedbe kakršnihkoli dejstev ali dokazov, s katerimi bi konkretno nasprotovala zatrjevanim dejstvom tožnika. Takšna pavšalna izjava ne dosega standarda obrazloženosti, ki ga zahteva 278. člen ZPP. Ustaljena sodna praksa dosledno poudarja, da mora biti odgovor vsebinsko konkreten in torej ne zadošča zgolj formalno zanikanje zahtevka.

Iz 278. člena ZPP izhaja, da ima tožena stranka obveznost, da se v odgovoru na tožbo izjavi o navedbah tožeče stranke oziroma da navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženkine navedbe v vlogi ne izpolnjujejo tako opredeljenega standarda obrazloženosti, ki je potreben, da je vlogo mogoče šteti za odgovor na tožbo.

V odgovoru na tožbo je toženec navedel, da je bil zavarovanec tožnika tisti, ki je prvi vzpostavil stik s tožencem in ga opozoril na neprimerno ravnanje s psom, da je zaradi tega prišlo do pretepa, v katerem je zavarovanec aktivno sodeloval in s tem prispeval k pretepu, nastalim posledicam in škodi, in da je zato podan njegov soprispevek najmanj v deležu 50 %. Takšne navedbe so dovolj konkretizirane, določne in sklepčne, da jih ni mogoče opredeliti za neobrazložene. Zahteva po še bolj določnem konkretiziranju dejstev (tudi na podlagi vpogleda v kazenski spis) je še posebej v tem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti s kratkimi roki in ko je tožencu zaradi v trenutku vložitve tožbe neznanega prebivališča postavljena začasna zastopnica, prestroga in ne zagotavlja poštenega sojenja ter varstva pravic, ki jih imajo stranke na podlagi materialnega prava. Posledično tudi dokaz z zaslišanjem toženca ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, saj je bila njegova izvedba predlagana v potrditev dovolj določno in substancirano zatrjevanih dejstev.

V fazi odgovora na tožbo je tožencu naloženo le breme obrazloženosti, ne pa tudi sklepčnosti odgovora.Tudi nesklepčen (neutemeljen) odgovor na tožbo prepreči izdajo zamudne sodbe in vodi v nadaljnjo fazo postopka - vsebinsko obravnavanje tožbenega zahtevka.

Tožencu je bila tožba skupaj s pozivom na odgovor, ki je vseboval vsa zakonsko predvidena opozorila (277. in 278. člen ZPP), pravilno poslana le v slovenskem jeziku. Na tožencu pa je bilo potem v okviru dolžne skrbnosti breme, da si zagotovi ustrezen prevod in pomoč, če prejetega ni razumel, in da na pisanje v predpisanem roku odreagira. Ni relevantno, kako je toženec dejansko razumel prejeta pisanja, temveč kako bi jih ob ustrezni skrbnosti in resnosti moral razumeti.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog se zavrne.

Pritožnik v pritožbi ne izpodbija nobenega od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ki jih je v skladu z gornjo določbo ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato v tem pogledu opravilo le uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženčev odgovor na tožbo ni bil obrazložen kot to zahteva 278. člen ZPP in se zato šteje, da ni bil vložen; pravilno pa je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP.

Drži, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, da so navedbe odgovora na tožbo take, kot zadoščajo za ugovor nevednosti zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Vendar je pomembno, da pri postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine tudi upnik v predlogu za izvršbo ne navaja konkretiziranih trditev o vtoževani obveznosti. Zato se tudi dolžniku ne nalaga, da bi moral v ugovoru podati konkretne trditve - glede na procesno gradivo, ki ga ponudi s predlogom za izvršbo upnik, namreč tega tudi ne more. Povsem drugače pa je v pravdi, ko mora tožeča stranka v tožbi (poleg drugega) navesti določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prim. prvi odstavek 180. člena ZPP). Vse to omogoča toženi stranki, da tudi ona poda določne trditve, s katerimi nasprotuje tožbenim trditvam. Če takih določnih (obrazloženih) trditev ne poda, že navedeni 278. člen ZPP določa, da se šteje, da odgovor na tožbo ni bil vložen, kar pa je seveda eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).

Predlog se zavrne.

Iz povzetih razlogov, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema, izhaja, da toženka svojega oziroma izostanka svoje zakonite zastopnice v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZPP, iz katerega izhaja, da lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva, zaradi česar je vabljenemu onemogočen prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, pri čemer mora biti opravičilu predloženo ustrezno zdravniško potrdilo, ni ustrezno opravičila. Iz pravočasnega opravičila toženke z dne 6. 11. 2023 (e - sporočilo) sicer izhaja, da zakonite zastopnice ne bo, ker je odsotna, ni pa naveden razlog zatrjevane nenačrtovane in nepredvidene odsotnosti, ki bi jo onemogočal prihod na sodišče oziroma sodelovanje na naroku.

Da je za obrazloženost odgovora na tožbo pomembno, da vključuje substancirano nasprotovanje tožbenemu zahtevku, potrjuje tako stališče teorije kot sodne prakse. Nenazadnje je bil toženec v pozivu k odgovoru na tožbo izrecno opozorjen na zahtevo po obrazloženosti odgovora in posledice njenega neupoštevanja. Pravilna je po navedenem presoja v izpodbijani sodbi, da odgovor ni bil obrazložen in da se zato šteje, da ni bil vložen. Dodeljeni odvetnik, ki je bil seznanjen s trenutkom vročitve tožbe tožencu v odgovor, je po izteku zakonskega roka za odgovor na tožbo vložil vlogo, v kateri je podal navedbe o neutemeljenosti zahtevka. Ne da bi podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje, sodišče te vloge, vložene po izteku roka za odgovor na pritožbo, ni smelo upoštevati. Zatrjevana kršitev pravice do izjave ni podana.

Ker odgovor na tožbo ni obrazložen, se po 278. členu ZPP šteje, da ni vložen. Toženec je bil na to posledico opozorjen v pozivu na odgovor na tožbo, pa ni izkoristil možnosti prerekanja tožbenih navedb, zato se vzpostavlja absolutna domneva, da priznava trditve, s katerimi tožnica utemeljuje tožbeni zahtevek. Priznana dejstva se ne dokazujejo (214. člen ZPP).

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Ker toženka v odgovoru na tožbo ni nasprotovala tožbenemu zahtevku, je prvo sodišče utemeljeno štelo, da ni bil vložen in da je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, glede na to, da gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 278. člena, prvi odstavek 453.a člena in prvi odstavek 443. člena ZPP). Ker so bili izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP je prvo sodišče utemeljeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave, na kar je bila toženka pravilno opozorjena (drugi odstavek 453.a člena ZPP).

Ne glede na dejstvo, ali je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za podaljšanje roka za odgovor na dopolnitev tožbe zavrnilo utemeljeno ali ne, je za presojo utemeljenosti obravnavane pritožbe odločilno, da neodzivu tožene stranke na poziv, s katerim je bila pozvana, naj odgovori na vlogo tožeče stranke, ni mogoče pripisati posledic, kot jih je sodišče prve stopnje. Sodišče sicer lahko stranko v pisnem pozivu k dopolnitvi njenih navedb in dokazov oziroma glede izjave o navedbah nasprotne stranke omeji v njeni pravici do navajanja novih dejstev in dokazov na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar le ob pogoju iz drugega odstavka 286. člena ZPP oziroma 286.a člena ZPP. V obravnavanem primeru tožena stranka na posledice zamude oziroma neodziva na poziv ni bila opozorjena. Sodišče prve stopnje tovrstne pasivnosti tožene stranke zato ne bi smelo razlagati in razumevati v luči določb 214. člena ZPP in posledično v sporu ne bi smelo odločiti brez razpisa glavne obravnave.

Z navedbo, da znesek dolga ni pravilen, pritožba kritizira ugotovljeno dejansko stanje. Utemeljenosti te pritožbene trditve pritožbeno sodišče ne sme presojati, saj se po drugem odstavku 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik ne izpodbija nobenega od pogojev za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena ZPP. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da so bili v obravnavanem primeru podani vsi zahtevani pogoji in je tako sodišče prve stopnje ravnalo pravilno ter zakonito, ko je zamudno sodbo izdalo in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Zgolj v pojasnilo strankam velja dodati, da dejstvo, da je toženec izpolnil svojo obveznost po izdaji izpodbijane sodbe, ne pomeni, da je izpodbijana sodba nepravilna ali nezakonita. V kolikor bi tožnici zahtevali izpolnitev na podlagi predmetne zamudne sodbe, lahko toženec ugovor plačila terjatve uveljavlja v izvršilnem postopku.

Glede na pravilno (in pritožbeno nesporno) ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik za svoje navedbe ni predlagal nobenih dokazov in s tem torej ni izpolnil zahteve iz drugega odstavka 61. člena ZIZ (sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem sicer napačno sklicevalo na določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ), bi moralo višje sodišče ob odločanju o pritožbi na podlagi določbe petega odstavka 62. člena ZIZ sprejeti enako stališče, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, in izpodbijani sklep glede zavrnitve ugovora v zvezi s plačilom (in izterjavo) zneska 33.224,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi potrditi. Vendar pa so po mnenju višjega sodišča citirane določbe v delu, v katerem določajo, da mora dolžnik, da bi bil njegov ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen (in posledično tudi utemeljen) za svoje ugovorne navedbe v ugovoru predlagati tudi dokaze, in da mora sodišče ugovor, ki ne izpolnjuje takšnega standarda obrazloženosti, zavrniti, v nasprotju z Ustavo, saj so zaradi bistvene neenakosti položajev upnika in dolžnika kot strank istega izvršilnega postopka in neenakosti dolžnika v postopku izvršbe na p

Sodišče druge stopnje te zakonske omejitve poudarja zato, ker iz jamstva poštenega sodnega postopka (pravic praviloma ustavnopravnega in konvencijskega (EKČP) jamstva; 22. in 23. člen Ustave RS ter prvi odstavek 6. člena EKČP) izhaja tudi pravica do obrazložene sodne odločbe, vendar seveda ta ni neomejena. Poudariti je potrebno, da stranke v civilnih postopkih nimajo le pravic temveč tudi dolžnosti. Toženka v tem postopku je odvetnica, torej pravna strokovnjakinja, od katere se zato utemeljeno pričakuje, da pozna tudi citirane zakonske določbe in temu primerno tudi sestavi pravno sredstvo. Kršitve procesnih ustavnih in konvencijskih jamstev (EKČP) niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb ZPP. Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje. Če je to umestitev naredila že stranka, pa so jo dolžna preveriti. Takšno razvrščanje je bistveno zaradi citiranih določb ZPP, ki razmejujejo med procesnimi kršitvami na k