272. člen ZFPPIPP

Objektivni pogoj izpodbojnosti je pri dejanju, ki ima značilnost neenake obravnave upnikov, torej izpolnjen le tedaj, če se kaže v posledici manjšega poplačila drugih upnikov stečajnega dolžnika. Izpodbojno je le dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovem premoženju. Asignacija je izpodbojna, če je asignant asignatov upnik. V takem primeru je obveznost preko asignata poravnana asignatarju na račun drugih asignantovih upnikov. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.

Ker je predmet revizijskega izpodbijanja pravnomočna sodba, izdana pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 370. člena ZPP), se v okviru uveljavljanja tega revizijskega razloga preizkuša (le) pravilnost materialnopravnih stališč, ki jih je zavzelo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. V primeru, ko se tožeča stranka, ki izpodbija učinke pravnega dejanja stečajnega dolžnika, pri tem sklicuje na posamezno domnevo iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ni dolžna utemeljevati in ponujati dokazov glede insolventnosti dolžnika v času oprave izpodbijanega dejanja. Sodišče se mora s to dejansko predpostavko ukvarjati šele v primeru, ko to postane med strankama sporno. To pa je šele takrat, ko želi tožena stranka z ustrezno trditveno podlago v tej smeri ovreči učinek zakonske domneve. Tako pojasnjeno trditveno in dokazno breme na strani tožene stranka pa seveda temelji na predpostavki, da je tožeča stranka pred tem ponudila ustrezne trditve in dokaze glede dejstev, ki tvorijo domnevno bazo same domneve. Dokler tožeča stranka temu ne zadosti, ni mogoče očitati niti toženi stranki, da ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, s katerim naj bi ovrgla učinek zakonske domneve

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo trditveno in dokazno breme glede obstoja insolventnosti stečajnega dolžnika A., d. o. o., v času izvršitve izpodbijanega pravnega dejanja na strani tožeče ali tožene stranke.

Sodišče druge stopnje v tem kontekstu pritrjuje stališču izpodbijane sodbe v točki 17 obrazložitve, da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo 227. člena ZPP, a ne (le) zato, kar tožnica poslovnega prostora nima več v posesti. V primeru edicijske dolžnosti namreč materialno dokazno breme še vedno ostane tam, kjer je bilo v začetku spora, v obravnavani zadevi na toženki, saj slednja zatrjuje, da je lastnica spornih premičnin B. B., da jih je omenjena kupila in da v zvezi s tem obstajajo listine. Tudi procesno breme ostane na stranki, ki nosi breme za trditev, ki naj bi se dokazala (v obravnavani zadevi na toženki). Ta stranka mora namreč predlagati dokaz z listino, pri čemer mora poleg dejstva, ki ga želi dokazati, navesti tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da je listina pri nasprotni stranki. Hkrati mora stranka, ki zahteva edicijo, za primer, če nasprotna stranka zanika, da je listina pri njej (kar velja za obravnavano zadevo), za svojo nasprotno trditev, da temu ni tako, predlagati izvedbo ustreznega dokaza, saj je temeljna predpostavka edicijske obveznosti ta, da je listina sploh pri nasprotni stranki. Sodišče namreč izda sklep o predložitvi listine iz prvega odstavka 227

Teorija je zavzela stališče, ki je enako obstoječi sodni praksi, da pri uporabi pravil o domnevi objektivnega pogoja izpodbojnosti, ki so urejena v prvem odstavku 272. člena ZFPPIPP, ne smemo prezreti, da je predpostavka glede objektivnega pogoja izpodbojnosti sestavljena iz dveh elementov. Prvi element izraža zahteva, da je bil stečajni dolžnik v času, ko je bilo dejanje opravljeno, že insolventen. Pri dokazovanju tega elementa se je mogoče opreti na domneve insolventnosti, urejene v 14. členu ZFPPIPP.

V sporni zadevi je šlo za obdobje globoke finančne krize, ko cene vrednostnih papirjev na trgu kapitala niso odražale vrednosti prihodnjih denarnih tokov. To pa je pomenilo razkorak med določili računovodskih standardov (ki pri oslabitvah upoštevajo pričakovane prihodnje denarne tokove) in realnim stanjem na trgu v tem obdobju. Toženci se zato neutemeljeno zavzemajo za nekritično uporabo računovodskih standardov, posebej še, ker je pri vrednotenju posameznih postavk najpomembnejše načelo previdnosti.

Tožeča stranka je bila dolžnica tožene stranke, sodišče prve stopnje pa se je, da bi se prepričalo o "namenu" pravdnih strank, s pomočjo izvedenca prepričalo, da je šlo pri nakupu tožene stranke za potrošni material, ki ga je tožeča stranka prodajala v okviru svoje dejavnosti (maloprodaja) in ki ga je tožena stranka uporabljala za izvajanje svoje dejavnosti. Navedenega pritožba ne izpodbija. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se nasprotna terjatev (tožeče stranke) ni vzpostavila "zgolj zaradi" možnosti izvedbe pobota in zaradi insolventnosti tožeče stranke, ki svoje obveznosti ni mogla izpolniti. Tudi po oceni višjega sodišča je tožena stranka uspela dokazati, da je nakup opravila zato, ker je kupljeno blago potrebovala za opravljanje svoje dejavnosti, ob upoštevanju prej opisanih okoliščin medsebojnega poslovanja pravdnih strank pa je tudi po oceni višjega sodišča tožena stranka uspela izpodbiti domnevo obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti.

Pravni posel oziroma skupek pravnih dejanj je bil dogovorjen z namenom ugodnejšega poplačila upnika v stečaju dolžnika, ki je bil v trenutku sklenitve pogodbe že insolventen. Takšna poslovna podlaga (kavza) simuliranega posla je nedopustna. Izpodbojne pa so tudi procesne opustitve, ki pomenijo realizacijo ničnega pravnega posla.

Pojem sočasnosti oziroma besedna zveza "terjatev, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje" se ne sme jemati v strogem jezikovnem pomenu. To bi bilo v nasprotju z običajnimi življenjskimi okoliščinami, poslovno prakso in namenom zakonodajalca. Zato je treba v vsakem posameznem primeru presojati, ali so bila vsa odločilna pravna dejanja upoštevajoč vse relevantne okoliščine opravljena v običajnih in primernih časovnih okvirih.

Ker je prosto odločanje o bilančnem dobičku eno od temeljnih upravičenj delničarjev, s sklepom o razdelitvi skoraj celotnega dobička za dividende praviloma ni nič narobe. Delničarji imajo namreč izključno pravico odločati o usodi ugotovljenega bilančnega dobička. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, nobena pravica ni absolutna. Ni namreč mogoče mimo konkretnih okoliščin zadeve, ko so delničarji personalno povezani z upravo tožeče stranke (zakoniti zastopniki delničarjev so bili hkrati člani uprave tožeče stranke) in imajo že iz tega razloga praviloma na voljo vse informacije o stanju družbe. O uporabi dobička se je odločalo na skupščini več kot leto dni po zaključku poslovnega leta, za katero je bil dobiček ugotovljen. Če bi se trditve tožeče stranke, da je družba v trenutku odločanja o uporabi dobička (glede na to, da je od datuma, na katerega je bil dobiček ugotovljen, minilo leto dni) že bila insolventna oziroma je bilo zaradi začetka izterjave ene od večjih obveznosti družbe insolventnost mogoče pričakovati, da družba za izplačilo dividend ni imela likvidnih sredstev in da je bila za plačilo dividend porabljena pomembna in bremen prosta dolgoročna nalož

Če bi šlo za asignacijo, odstop terjatev s pogodbo (in pobot) tudi ne bi bil potreben. Cesija terjatve in asignacija se namreč medsebojno izključujeta - z asignatovo izpolnitvijo nakazila obveznost preneha (prvi in drugi odstavek 1041. člena OZ), pri cesiji terjatve pa obveznost s cesijo ne preneha, le terjatev spremeni svojo pravno pripadnost (prvi odstavke 421. člena v zvezi s prvim odstavkom 417. člena OZ). Pobotanje je namreč mogoče izpodbijati samo v zvezi z drugimi pravnimi dejanji stečajnega dolžnika (samo njegova pravna dejanja so lahko predmet izpodbijanja), za katera bi bilo ugotovljeno, da so omogočila pobotanje in s tem tudi učinkovala na zmanjšanje stečajne mase. Ker sta tožnica in druga toženka dne 5. 10. 2015, terjatev, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka tožeče stranke, in jo je druga toženka na podlagi cesije od prve toženke pridobila po začetku stečajnega postopka, pobotali z nasprotno terjatvijo tožeče stranke do druge toženke, ki je nastala do začetka stečajnega postopka (terjatev iz naslova najemnine strojne opreme po Pogodbi št. 1/2015 po računu št. 126/2015 z dne 29. 5. 2015 in terjatev iz naslova prodanega blaga po računu št. 162/2

Ker tožeča stranka ni zmogla niti trditvenega niti dokaznega bremena o nasprotnem, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je pravilen dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je zato kreditna pogodba z dne 26. 3. 2009 le nadomestila stare kredite, stari krediti, ki jih je nadomestila sporna kreditna pogodba, so bili sicer že pred tem zavarovani z menicami, odstopi terjatev v zavarovanje, zastavno pravico na prilivih in na bodočih terjatvah, toda zavarovanje terjatve z zastavno pravico na nepremičninah je tožeča stranka pridobila šele s pogodbo o zastavi nepremičnin z dne 26. 3. 2009 ter z notarskim sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z dne 30. 3. 2009 in gre za ustanovitev novih zavarovanj, ki so tožeči stranki zagotovila ugodnejše pogoje za poplačilo svoje terjatve, tako da se je položaj tožeče stranke kot upnice s pridobitvijo navedenega zavarovanja izboljšal, s tem pa je objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, saj se domneva, da je objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo to dejanje opravljen

Zgolj zaradi tega, ker se je dolg tožeče stranke do tožene stranke (ki je bil poravnan z izpodbijanimi asignacijami) nanašal na plačilo DDV, ne moremo reči, da učinkov plačil, izvedenih na podlagi spornih asignacij, ni dovoljeno razveljaviti oziroma da asignacije z dne 12. 4., 14. 4. in 21. 3. 2016 niso izpodbojne. Pravnega dejanja stečajnega dolžnika, ki je predmet presoje v tem postopku, namreč ni mogoče subsumirati pod določbo 273. člena ZFPPIPP. Ni mogoče reči, da gre za nujno plačilo v smislu drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP (pri čemer je potrebno poudariti, da tudi plačila, ki jih kot nujna za redno poslovanje družbe po nastopu insolventnosti opredeljuje 34. člen ZFPPIPP, samo zato še niso neizpodbojna).

Izpodbojna so tudi pravna dejanja, s katerimi je dolžnik neodplačno razpolagal s svojim premoženjem, in kot taka štejejo tudi opustitve pravdnih dejanj, zaradi katerih stečajni dolžnik izgubi premoženjsko pravico, ali pa zanj nastane premoženjska obveznost. Za ta dejanja oz. opustitve ni mogoče trditi, da so bila lahko storjena le v korist osebe, ki je sicer imela do stečajnega dolžnika upniški položaj.

Sodišče prve stopnje je glede na to, da je šlo za dvostransko pogodbo, ki je bila tudi nesporno izvedena in opravljena, povsem pravilno zaključilo, da ni podan prvi element objektivne izpodbojnosti, to je, ni bila zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika, saj o tem ni mogoče govoriti, če sta bili obe karakteristični izpolnitvi pogodbe izpolnjeni. Hkrati pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da že iz trditev tožeče stranke izhaja, da je obveznosti do tožene stranke redno in v roku izpolnjevala. Ker je torej prišlo do sočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti, kar pritožba v ničemer ne napada, ni moglo priti do neenakopravnega obravnavanja upnikov.

Temeljni pogoj za sklenitev verižne kompenzacije je, da je krog njenih udeležencev sklenjen, to pomeni, da mora imeti vsak od udeležencev terjatev do predhodnika oziroma dolg do naslednika. Glede na navedeno in v izpodbijani sodbi ugotovljeno kompenzacijsko verigo, bi morala imeti družba C. terjatev do tožene stranke. Tudi sicer v primeru, če bi bila družba C. res odkupila sporno terjatev tožene stranke do tožeče stranke, verižna kompenzacija, kot je bila zatrjevana, sploh ne bi mogla biti sklenjena oziroma izvedena, saj tožena stranka zaradi odstopa terjatve, ki jo je imela do tožeče stranke, ne bi mogla biti udeleženka verižne kompenzacije in posledično z njo ne bi mogla biti poplačana. Glede na zgoraj navedeno obravnavana terjatev tožene stranke do tožeče stranke z zatrjevano verižno kompenzacijo ni mogla biti poplačana, zato ni šlo za običajno kompenzacijo in posledično tudi ne za običajno prakso oziroma običajen način izpolnitve obveznosti.

V konkretnem primeru je ključnega pomena, da je stečajni dolžnik izpolnil toženi stranki obveznosti po treh računih, zato predmet izpodbijanja ne more biti sama opustitev zavrnitve teh računov oziroma njihovo priznanje.

Pravdni stranki medsebojno nikoli nista poslovali, saj je njuna povezava temeljila izključno na osebnem poznanstvu obeh zakonitih zastopnikov. Tožena stranka zato ni imela nobenega razloga, da bi preko javno dostopnih evidenc preverjala finančno stanje tožeče stranke. Tožena stranka ni imela nikakršnega razloga (še manj dolžnosti) spremljati poslovanje tožeče stranke in preverjati njeno finančno stanje ter morebitno insolventnost. Tudi (in zgolj) dejstvo, da tožeča stranka ni več plačevala računov za plovilo za zasebno rabo, pa za toženo stranko ni moglo predstavljati utemeljenega razloga za sum insolventnosti tožeče stranke.

S sklenitvijo pogodbe o globalni fiduciarni cesiji je družba G. razpolagala s svojimi točno določenimi bodočimi terjatvami. Z njimi je razpolagala že ob sklenitvi pogodbe, ko je še bila razpolagalno sposobna. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da so te terjatve, če so nastajale med postopkom prisilne poravnave nad cedentom G., na podlagi drugega odstavka 209. člena SPZ sicer prehajale sicer v premoženje cedenta, vendar obremenjene z ločitveno pravico cesionarja. Brez kvalitetnega zavarovanja ob trenutku sklenitve kreditne pogodbe družba G. (cedent) kredita ne bi dobila. Ni razumno pričakovati, da bi ji ga bila banka odobrila. Ker je kredit prejela istočasno, ko je kreditodajalcu dala zavarovanje, prejela pa ga je prav zaradi danega zavarovanja, je edino logično in pošteno, da bi tako stanje v NFP tudi predstavila. Globalna cesija je pretežno anticipirana (vnaprej dogovorjena) cesija, ki pridobi pravne učinke z nastankom konkretnih terjatev. Po uvedbi insolvenčnega postopka nad fiduciantom fiduciarju na fiduciarno prenesenih terjatvah ostane le ločitvena pavica. To izrecno izhaja iz drugega odstavka 209. člena SPZ. Da to velja tudi za terjatve, prenesene na podlagi pogodbe

Tožena stranka je s tem, ko je izročila posojilo tožeči stranki, izpolnila svoj del obveznosti in posledično pridobila terjatev na vračilo posojila do tožeče stranke. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil namen vseh sklenjenih kupoprodajnih pogodb vračilo posojila, in ne izročitev premičnin ter prejem kupnine, je sodišče prve stopnje kot izpodbojno dejanje pravilno obravnavalo (delno) izpolnitev obveznosti stečajne dolžnice po posojilnih pogodbah, to je prenos lastninske pravice na navedenih premičninah z njihovo izročitvijo toženi stranki. Glede na navedeno pa je pravilen tudi sklep sodišča prve stopnje, da je upnica svojo izpolnitev (po posojilnih pogodbah) opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je podan tudi objektivni pogoj izpodbojnosti, saj toženi stranki zakonske domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni uspelo izpodbiti.