VSL Sodba I Cpg 918/2017

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. stavku 1. odstavka točke I izreka delno spremeni tako, da sta prva in druga toženka dolžni plačati tožeči stranki solidarno še 140.925,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2010 naprej do plačila, druga toženka pa tožeči stranki sama še 157.640,70 in zakonske zamudne obresti od 31. 3. 2010 naprej. V preostalem delu (glede plačila prve toženke v višini 172.656,53 EUR, glede plačila druge toženke v višini 15.015,83 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 31. 3. 2010 naprej) se pritožba zoper 2. stavek 1. odstavka točke I izreka zavrne, zoper točko II izreka pa v celoti, in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi prve in druge toženke zoper 1. stavek prvega odstavka točke I izreka se zavrneta in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper 2. odstavek točke I izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da sta toženki dolžni tožeči stranki solidarno povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 5.069,13 EUR, druga toženka pa sama še 5.276,04 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

IV. Prva in druga toženka sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 5.633,10 EUR, druga toženka pa sama še 5.633,11 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči od 16. dne od vročitve te sodbe.

1Spor po tožbi se je zoper drugo toženko vodil zaradi kršitve njenih obveznosti, ki jih je imela do tožeče stranke. Zoper prvo toženko se je spor vodil zaradi plačila zavarovalnine.

2Prva toženka je zavarovalnica, pri kateri je druga toženka imela sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje poklicne odgovornosti. Druga toženka je odvetniška družba, ki je s tožečo stranko sklenila pogodbo o naročilu in je zastopala tožečo stranko v delovnopravnem sporu z opr. št. Pd 00/2008. V delovnopravnem sporu je bila tožeča stranka (iz tega spora) tožena stranka. Bila je namreč bivši delodajalec, od katere je njen nekdanji zaposleni A. A. (kot tožeča stranka v delovnopravnem sporu) zahteval plačilo različnih zneskov zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je trdila, da druga toženka 9. 9. 2008 ni pristopila na prvi narok za glavno obravnavo, zaradi česar je bila izdana za tožečo stranko neugodna zamudna sodba. Ker se obravnave ni udeležila, ni ugovarjala, da so se terjatve A. A. do tožeče stranke znižale zaradi v letu 2008 sklenjene (prve) prisilne poravnave in tudi ni ugovarjala delnega zastaranja njegovih terjatev. Zato je zahtevala povrnitev škode od druge toženke, in plačilo zavarovalnine od prve toženke.

3Toženki sta se branili z različnimi ugovori. Prva toženka se je med drugim branila tudi z ugovorom, da je bila v zavarovalni pogodbi dogovorjena odbitna franšiza.

4Druga toženka je z nasprotno tožbo zahtevala plačilo na temelju sporazuma, ki ga je sklenila s tožečo stranko. Zahtevala je plačilo 59.887,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je ugovarjala, da je zahtevek neutemeljen v celoti. Poleg tega je ugovarjala, da so terjatve to nje delno prenehale zaradi v letu v letu 2013 sklenjene (druge) prisilne poravnave.

5Četudi je bila v postopku z nasprotno tožbo druga toženka v pravnem položaju tožeče stranke, jo bo pritožbeno sodišče, zaradi razumljivosti obrazložitve, označevalo kot drugo toženko.

6Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je prva toženka kršila svoje obveznosti iz pogodbe o naročilu, ker ni pristopila na narok, ki je bil 9. 9. 2008 in na njemu ugovarjala obeh ugovorov. Neskrbno pa je ravnala tudi zato, ker ko je še pred narokom za glavno obravnavo pripravila odgovor na tožbo, ni od tožeče stranke zahtevala pooblastila. Tožečo stranko je zastopala že v postopku prisilne poravnave in je zanjo vedela. Vedela je tudi, kakšen je možen razplet v delovnopravnem sporu, v katerem je bila tožeča stranka A. A. (prvostopenjska sodba, r. št. 16).

7Vendar pa je prvostopenjsko sodišče le deloma ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe. Utemeljilo pa je to svojo odločitev s tem, da je druga toženka vložila revizijo, s katero je v pretežni meri uspela. Z revizijo je bila v pretežni meri razveljavljena sicer že pravnomočna odločba v zadevi z opr. št. Pd 00/2008 (opr. št. VDSS Pdp 0000/2008). V vmesnem času, še pred odločitvijo VS RS v revizijski zadevi (opr. št. VIII Ips 421/2009 z dne 21. 6. 2011), je bilo opravljeno izplačilo tožeče stranke na temelju pravnomočne odločbe Pdp 0000/2008 in v korist A. A. Tožeča stranka je bila sicer prikrajšana za takšen, A. A. celotni izplačani znesek. Vendar pa druga toženka ni ravnala protipravno v delu, v katerem je uspela z revizijo. V delu, v katerem je uspela z revizijo, je bil obogaten A. A. V tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke po presoji prvostopenjskega sodišča že po temelju ni podan (prvostopenjska sodba, r. št. 14 in 17).

8Prvostopenjsko sodišče je zato tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper obe toženki ugodilo delno. Naložilo jima je solidarno plačilo 9.074,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2010 naprej do plačila. Zahtevek za plačilo 313.581,98 EUR je zavrnilo. Takšno plačilo jima je naložilo, ker je presodilo, da je protipravnost podana le glede neizplačanega regresa in plačila premij dodatnega prostovoljnega zavarovanja. A. A. je bilo izplačano skupaj 11.343,21 EUR. Tožeča stranka je upravičena do odškodnine, ob upoštevanju pogojev iz (prve) prisilne poravnave iz leta 2008 in torej do odškodnine v višini 9.074,55 EUR.

9Glavničnemu zahtevku iz nasprotne tožbe je prvostopenjsko sodišče ugodilo po temelju v celoti. Po višini mu je ugodilo pod pogoji sklenjene prisilne poravnave, torej do višine 50 %. Delno je ugodilo tudi obrestnemu zahtevku. Tožeča stranka in druga toženka sta sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju 25. 10. 2007, in jo kasneje še dvakrat spremenili. Na temelju te pogodbe je druga toženka opravljala storitve za tožečo stranko. Poti druge toženke in tožeče stranke sta se ločili zaradi navzkrižja koristi, ki se je pokazalo po začetku spora zaradi zastopanja tožeče stranke v delovnopravnem sporu. Stranki sta zato sklenili 15. 6. 2010 "Sporazum" (priloga A2 pridružene zadeve z opr. št. VII Pg 0000/2012). Z njim sta določili višino obveznosti tožeče stranke do druge toženke za na temelju prej navedene pogodbe o poslovnem sodelovanju opravljene storitve. Sporazumno sta določili, da znaša obveznost tožeče stranke (kot naročnika) 59.887,00 EUR. V tem sporazumu sta stranki dokončno uredili medsebojne obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od 5. 6. 2012 do 29. 6. 2012 in od 14. 2. 2017 naprej do plačila.

10Zoper prvostopenjsko sodbo so vložili pritožbo tožeča stranka in obe toženki.

PRITOŽBA TOŽEČE STRANKE

11Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da je tožena stranka dosegla le to, da so sodišča v ponovljenem postopku upoštevala odgovor tožene stranke. Ne glede na to pa druga toženka ni uveljavljala ugovora pravnomočno potrjene prisilne poravnave in zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki bi jih lahko na prvem naroku za glavno obravnavo. Takšne trditve naj bi prvostopenjsko sodišče povsem spregledalo.

12Druga toženka je bila pooblaščenka tožeče stranke tudi v postopku (prve) prisilne poravnave. Z njim je bila seznanjena in bi morala dati ugovor zmanjšanja terjatve zaradi prisilne poravnave. Prav tako druga toženka ni podala ugovora zastaranja. Zastarale naj bi vse terjatve iz neizplačanih ali premalo izplačanih plač za čas od februarja 2004 do februarja 2005 in vključno s februarjem 2005. Zastarale bi tudi zamudne obresti od regresa za letni dopust za leto 2004.

13Mnenje prvostopenjskega sodišča, da je prišlo do neupravičene obogatitve A. A., naj bi bilo po mnenju tožeče stranke nepravilno.

14Kolikor se pritožba tožeče stranke nanaša na zahtevke iz nasprotne tožbe pa meni, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo ugovore zastaranja in pomanjkljivih trditev in dokazov. Sodba naj bi bila v celoti neobrazložena.

PRITOŽBI TOŽENK

15Pritožbi obeh toženk v veliki meri uveljavljala iste pritožbene razloge. Obe toženki tako navajata, da je bil dan predlog z izvedbo dokaza z vpogledom v listine spisa Pd 00/2008, ki pa ni bil opravljen. Prva toženka naj bi precizirala svoj dokazni predlog tako, da je predlagala vpogled v vročilnice.

16Vabilo na narok je bilo naslovljeno na B. B., to naj bi potrdil C. C. Dobil naj bi še poziv druge toženke, da naj ji da pooblastilo za zastopanje. Iz sodnega poziva bi morala vedeti, da je bila na narok vabljena le tožeča stranka. Z vročitvijo vabila bi morala tožeča stranka seznaniti drugo toženko. Tega pa ni storila.

17Druga toženka naj ne bi mogla vedeti vedeti za izid prisilne poravnave, saj naj bi A. A. svojih terjatev v prisilni poravnavi ne priglasil. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi opredelilo razloga, zaradi katerega bi morala druga toženka vedeti za sklenitev prisilne poravnave. Druga toženka naj bi iskala navodila pri tožeči stranki, konkretno pri C. C. Posebnih navodil v zvezi s prisilno poravnavo naj bi ne dal. Sicer pa bi lahko tožeča stranka uveljavljala ugovor delnega prenehanja terjatev zaradi sklenjene prisilne poravnave še po razveljavitvi obeh odločb v zadevi A.

18Pravno mnenje, zavzeto v določbi VS RS v zadevi z opr. št. II Ips 364/2015 naj bi nasprotovalo odgovornosti druge toženke. Tisti, ki je uporabil neustavni zakon, naj bi po mnenju pritožnic ne bil odgovoren za nastalo škodo.

19Poleg teh pritožbenih navedb je prva toženka navedla še, da je bilo v sodbi delovnega in socialnega sodišča z opr. št. Pdp 0000/2008 odločeno le o tem, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen zato, ker je bila ugotovljena negotovost mandatnega razmerja. Naj pa ne bi bilo odločeno o tem, ali je bilo vabilo na prvi narok vročeno pravilno. Da naj bi bilo vabilo na narok vročeno B. B. in ne drugi toženki, pa naj bi trdila priča C. C. sama. Druga toženka še navaja, da je prvostopenjsko sodišče povsem spregledalo ugovor odbitne franšize.

20Druga toženka pa je še dodatno navajala, da po njenem mnenju mandatnega razmerja s podpisanim pooblastilom v času priprave odgovora na tožbo še ni bilo. Druga toženka meni, da bi morala biti zaslišana D. D. in E. E. kot priči. Pritožnica še navaja razloge, zaradi katerih naj bi bila priča C. C. pristranska. Nepravilno naj bi ravnalo prvostopenjsko sodišče tudi zato, ker tožeči stranki ni naložilo predložitve originalnih pooblastil v drugih zadevah.

ODGOVORI NA PRITOŽBE

21Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila druga toženka, na pritožbo druge toženke pa tožeča stranka.

22Tožeča stranka je v svojem odgovoru na pritožbo še enkrat obrazložila razloge, zaradi katerih je po njenem mnenju neutemeljena pritožba obeh toženk. Navedla je tako materialnopravne temelje kot tudi okoliščine, ki naj bi kazale na neutemeljenost pritožbe toženk in utemeljenost njenega lastnega zahtevka.

23Podobno je ravnala druga toženka, kolikor se je nanašala pritožba na zahtevek iz tožbe. Navedla je razloge, ki naj bi kazali na to, da je neutemeljena pritožba tožeče stranke glede odločitve o zahtevku iz tožbe. Odgovorila je tudi na pritožbo tožeče stranke glede odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe.

A. RAZLOGI ZA ODLOČITEV O ZAHTEVKIH IZ TOŽBE

I. ODLOČITEV O TEMELJU ZAHTEVKOV

24Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je delno ugodilo in je na temelju 358. člena ZPP delno spremenilo prvostopenjsko sodbo, v preostanku pa jo je zavrnilo (353. člen ZPP). Pritožbi obeh toženk sta neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa je v izpodbijanih delih potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

25Druga toženka je odvetniška družba, ki je imela s prvo toženko sklenjeno zavarovalno pogodbo. Z njo je druga toženka zavarovala svojo odgovornost zaradi poklicne napake (priloga A5). Zavarovalna pogodba je bila sklenjena 23. 1. 2008; začetek zavarovanja je bil 23. 1. 2008. Pravni temelj za sklenitev takšne zavarovalne pogodbe je v 921. in 1. odstavku 964. člena OZ. Tožeča stranka je od prve toženke zahtevala plačilo na temelju 1. odstavka 965. člena OZ.

26Zavarovalna pogodba je predvidevala odbitno franšizo v višini "5 % od priznane odškodnine, vendar ne manj kot 1.000 EUR". To je prvostopenjsko sodišče spregledalo. To je prva toženka utemeljeno grajala v svoji pritožbi. Glede na velikost tožeči stranki nastale škode pa je ta napaka brez učinka na odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi.

27Pravni temelj za tožbene zahtevke tožeče stranke do druge toženke je sklenjena pogodba o naročilu (766. člen OZ). Pri pogodbi o naročilu prevzemnik naročila odgovarja le, če ne ravna kot dober gospodarstvenik ali gospodar, ni pa dolžan doseči uspeha (3. odstavek 768. člena OZ in 3. odstavek 766. člena OZ). Druga toženka bi morala ravnati kot dobra odvetniška družba. Dobra odvetniška družba ne krši jasnih zakonskih določb ali jasnega naročila. Tako je na primer odvetnik odgovoren zaradi kršitve rokov, če so ti prekluzivni (npr. zadevi VS RS, opr. št. II Ips 337/2010). Druga toženka je kršila svoje pogodbene obveznosti do tožeče stranke, ker se brez tehtnega razloga ni udeležila 1. naroka dne 9. 9. 2008.

28Neposrednega pravnega temelja za odškodninsko odgovornost zaradi kršitve obveznosti iz pogodbe o naročilu določbe OZ o pogodbi o naročilu sicer nimajo. V poštev pride le uporaba 2. odstavka 239. člena OZ. VS RS je že v vrsti odločb pojasnilo, kakšne so predpostavke za uspeh z odškodninskim zahtevkom. Samemu zahtevku kot takšnemu pa ni nikoli nasprotovalo (npr. VS RS, II Ips 299/2009, II Ips 201/2014, II Ips 68/2013 in II Ips 204/2010), tudi v zadevah, v katerih je naročitelj uveljavljal zahtevek zoper odvetnika (npr. II Ips 337/2009).

29Odgovornost druge toženke je posredno hkrati tudi razlog za to, da mora prva tožnica plačati celotno zavarovalno vsoto za nastalo škodo (1. odstavek 965. člena OZ).

30Na odgovornost druge toženke v ničemer ne more vplivati v odločbi VS RS, opr. št. II Ips 364/2005 zavzeto stališče. Pravno mnenje, ki ga je zavzelo VS RS, se nanaša na odgovornost domnevnih povzročiteljev škode. Njim je domnevni oškodovanec očital, da so ravnali protipravno, ker so oprli svojo odločitev na protiustavni zakon. Protiustavnost pa je bila ugotovljena šele potem, ko so domnevni povzročitelji škode že opravili vsa svoja ravnanja. VS RS je zanikalo odgovornost tožencev. Odločitev v tej zadevi pa se nanaša na pravni položaj, ki z opisanim ni primerljiv. V tej zadevi se očita drugemu tožencu, da ni ravnal v skladu s pogodbo o naročilu in v skladu z vseskozi ustavno skladnim ZPP.

31V takšnem sporu, kot je bil predloženi, mora sodišče preizkusiti, ali bi tožeča stranka z ugovoroma zastaranja in delnega prenehanja terjatve zaradi sklenjene prisilne poravnave lahko uspela (glede ravnanja sodišča gl. odločbo VS RS, opr. št. II Ips 299/2009, r. št. 9). Enako kot že prej prvostopenjsko sodišče je tudi pritožbeno sodišče presodilo, da bi tožeča stranka z obema ugovoroma lahko uspela, če bi druga toženka pristopila na narok dne 9. 9. 2008.

32Stranki sta sklenili pogodbo o naročilu že na sestanku, ki je bil marca leta 2008. Druga toženka je po tem sestanku tudi že ravnala kot pooblaščenka. Njeno ravnanje ne dopušča drugačnega sklepanja, saj je druga toženka tožbo očitno prejela, vložila odgovor na (to isto) tožbo, od tožeče stranke pa je tudi zahtevala plačilo sodne takse. F. F. (ki je delala v korist druge toženke) je zaprosila za določene podatke, ki jih je potrebovala za sestavitev odgovora na tožbo; enako tudi G. G. sicer precej kasneje, konec avgusta. Vse to je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v r. št. 15, tega pa nobena od pritožb ne izpodbija. Ali je bila sklenjena pogodba o naročilu, kot je zapisalo VDSS v odločbi Pdp 0000/2008 (z dne 14. 8. 2009) je bilo negotovo kvečjemu za sodišče. Pomembno pa to ni bilo že zato, ker sodišče ni stranka pogodbe o naročilu, niti se ga takšna pogodba ne tiče. Zanj je pomembna le, ali mu je bilo pravilno sporočeno, da ima pooblaščenec pooblastilo.

33Sicer je druga toženka zanikala sklenitev pogodbe o naročilu, vendar pa brez navedbe razlogov. Obrazložila pa je le tisti del svoje pritožbe, ki se nanaša na pooblastitev samo (pritožba, str. 3 in 4). Sporno zanjo pa je, kdaj je prejela pisno pooblastilo; to je bilo sporno med strankama že v teku prvostopenjskega postopka.

34Pooblaščenka je lahko tudi pravna oseba (3. odstavek 74. člena OZ), kar je druga toženka bila.

35Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da bi druga toženka morala predložiti pooblastilo že v času vložitve odgovora na tožbo (9. 4. 2008), saj je že pred tem sklenila pogodbo o naročilu in je tudi že ravnala kot pooblaščenka. Imela je tožbo zoper tožečo stranko, saj bi sicer nanjo ne mogla odgovoriti. Vložila je odgovor na tožbo v korist tožeče stranke, tožeči stranki je predlagala, naj plača sodno takso in je bila z njo v stiku zaradi odgovora na tožbo. "Pooblaščenec mora predložiti pooblastilo ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi pri prvem pravdnem dejanju." (1. odstavek 98. člena ZPP). Ker po lastnih trditvah druga toženka ni ravnala tako, ni ravnala s skrbnostjo dobre odvetniške družbe. Če bi namreč druga toženka ravnala tako, kot to nalaga ta izrecna določba, bi druga toženka v vsakem primeru prejela pravilno vabilo prvostopenjskega sodišča, ali pa bi lahko vsaj uveljavljala pravna sredstva zaradi nepravilnega vabljenja. Lahko bi torej odpravila napako zaradi nepravilnega vabljenja, če bi takšna napaka sploh nastala.

36Druga toženka zato odgovarja zaradi kršitve svojih obveznosti iz pogodbe o naročilu, ne glede na to, ali je prejela pisno pooblastilo že marca 2010, kot je trdila tožeča stranka, ali šele kasneje, kot je trdila tožena stranka. Nepomembno je tudi, ali je bilo vabilo za narok (ki je bil razpisan na 9. 9. 2008) vročeno odvetniku B. ali drugi toženki.

37O tem, ali je bila opravljena pravilna vročitev drugi toženki, je poleg tega že bilo pravnomočno odločeno v delovnopravnem postopku, ki se je končal s sodbo z dne 14. 8. 2009, opr. št. VDSS Pdp 0000/2008 (priloga A57). Iz te sodbe je bilo razvidno, da je pooblaščenec vabilo prejel 9. 6. 2008, skupaj s pozivom za predložitev pisnega pooblastila (prvostopenjska sodba, r. št. 15). Prvostopenjsko zamudno sodbo je pritožbeno sodišče potrdilo. Izrecno je odločilo tudi o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in zavrnilo pritožbo tudi v tem delu (glej obrazložitev, str. 4 in 5). Kaj je glede tega menila priča C. C., je za odločitev samo nepomembno.

38Ostale očitane kršitve prvostopenjskega postopka ne morejo vplivati na njegov izid in tudi niso bile storjene. Vročilnica je javna listina, in zanjo zato veljajo pravila o dokazu z listinami. Dokaz z vpogledom v vročilnice (v delovnopravni zadevi (opr. št. DS Pd 00/2008 in VDSS Pdp 0000/2008) je določno predlagala le prva toženka. Že glede na trditve je bila vročilnica pri sodišču, ki je državni organ. Glede na to bi moral predlagatelj takšnega dokaza tudi trditi, da ne more doseči, da bi se ji takšna listina izročila (3. odstavek 226. člena ZPP). Takšnih trditev ni nobena od toženk nikoli postavila.

39Brez uspeha je ostal tudi ugovor, da druga toženka ni vedela za izid postopka prisilne poravnave (opr. št. St 00/2007) nad tožečo stranko. Ta postopek se je končal s sklepom z dne 21. 5. 2008, ki je postal pravnomočen 16. 6. 2008 (priloga A94; prvostopenjska sodba, r. št. 94). Nobena od toženk ni pravočasno, do konca prvega naroka za glavno obravnavo (1. odstavek 286. člena ZPP), zanikala trditev tožeče stranke, da je bila druga toženka v postopku prisile poravnave pooblaščenka tožeče stranke, da je bila z njim zelo dobro seznanjena in da je zato bila dolžna podati ustrezen ugovor in glede tega predložiti dokaz (glej npr. tožbo, str. 9 = l. št. 9). Prvi narok za glavno obravnavo je bil 28. 10. 2014. Opustitev kasnejših trditev pa bi morala katera od toženk opravičiti, pa tega ni storila nobena od obeh toženk. Prvostopenjsko sodišče glede na takšno trditveno stanje ni imelo nobenega posebnega razloga, da bi še posebej obrazložilo, zakaj je druga toženka vedela za izid prisilne poravnave.

40Ne drži niti, da bi lahko tožeča stranka uveljavljala ugovor delnega prenehanja obveznosti zaradi sklenjene prisilne poravnave tudi po zaključku delovnopravnega postopka z opr. št. DS 00/2008 in opr. št. VDSS Pdp 0000/2008. Zaradi lažjega razumevanja pritožbeno sodišče še enkrat pojasnjuje, da je bila tožeča stranka iz tega postopka v delovnopravnem sporu tožena stranka. Takšen ugovor bi tožeča stranka lahko navedla le v teku prvostopenjskega delovnopravnega postopka, saj je bil sklep o potrditvi prisilne poravnave pravnomočen pred narokom 9. 9. 2008 na Delovnem sodišču. Kasnejše navajanje novih dejstev pa niti v delovnopravnem postopku ni več dopustno (19. člen ZDSS-1 in 1. odstavek 286. člena ZPP).

41Ugovora prisilne poravnave pa iz že navedenih razlogov sodišče tudi ni bilo dolžno upoštevati v ponovljenem postopku, ki se je ponovno vodil po odločitvi VS RS (DS, opr. št. Pd 000/2012, odločitev je bila kasneje potrjena s strani VDSS). V njem je tožeča stranka dosegla popoln uspeh in bi na izid postopka ugovor prisilne poravnave tako ali tako ne imel nobenega učinka.

42Takšen ugovor pa ni bil dopusten niti v izvršilnem postopku, saj gre za ugovor delnega prenehanja pravice, uveljavljati plačilo v sodnem postopku (1. odstavek 214. člena ZFPPIPP), ki je obstajal že v času naroka za glavno obravnavo pred DS, opr. št. 00/2008. Sicer pa ga je tožeča stranka v izvršilnem postopku celo uveljavljala (glej sklep izvršilnega sodišča z dne 4. 12. 2009 - priloga A68), vendar brez uspeha.

43Prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo predlogu za zaslišanje E. E. Druga toženka je predlagala zaslišanje E. E. in D. D. glede njene trditve, da tožeča stranka ni dala pooblastila že marca 2010. Dala ga je že po prvem naroku za glavno obravnavo (pripravljalna vloga z dne z dne 18. 11. 2014, l. št. 109) in torej prepozno.

44Kar pa se zaslišanja D. D. tiče, pa je bil predlagan kot priča za dokazovanje, da v času sestavitve odgovora na tožbo drugi toženec ni imel pooblastila. Predlog je bil dan prepozno, v prej navedeni pripravljalni vlogi. Sicer je bilo zaslišanje te priče predlagano že prej, toda zaradi drugih trditev. Priča se je 12. 1. 2015 opravičila zaradi zdravstvenih težav. Zaslišana pa ni mogla biti niti kasneje, saj je še pred koncem postopka pred prvostopenjskim sodiščem, namreč 27. 7. 2015 umrla (priloga C48). Zaslišanje obeh prič pa je bilo tudi sicer za pravilno odločitev nepomembno, saj je razlog za odgovornost druge toženke v tem, da ni predložila pooblastila že pri prvem procesnem dejanju.

45Prvostopenjsko sodišče je pravilno ravnalo, ker ni tožeči stranki naložilo predložitve originalnih pooblastil v drugih zadevah, v katerih je druga toženka zastopala tožečo stranko. Dokazni predlog je bil brez opravičila dan na 2. naroku za glavno obravnavo 9. 12. 2014 in je bil kot takšen prepozen. Poleg tega takšen dokaz niti ni bil potreben (1. odstavek 213. člena ZPP). Nobeno za odločitev v tem sporu odločilno dejstvo naj bi bilo s tem dokazano, saj se je dokaz nanašal na ravnanje tožeče stranke in druge toženke v drugih primerih, ne v tej zadevi.

46Utemeljeno pa je pritožba tožeče stranke grajala presojo prvostopenjskega sodišča, da je v zadevi neupravičeno obogaten A. A., kar je bil potem razlog za zavrnitev zahtevka tožeče v pretežnem delu. Tožbi je prvostopenjsko sodišče ugodila le v tistem delu, v katerem druga toženka ni uspela z revizijo.

47Prva in neposredna posledica kršitvenega ravnanja druge toženke toženke je bila, da ni pristopila na narok za glavno obravnavo. Delovno sodišče je zato izdalo zamudno sodbo, kar je bilo v skladu s tedaj veljavnim postopkovnim pravom. Tudi kasneje drugi toženki ni uspelo odpraviti posledic te prve napake v pritožbenem postopku pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Naslednja posledica je bila, da je bilo tožeči stranki v izvršilnem postopku odvzeto skupaj 341.218,93 EUR, in sicer 22. 3. in 30. 3. 2010. Naknadno, zaradi uspeha v revizijskem postopku (odločba VS RS z dne 21. 6. 2011), se je izkazalo, da je bil velik del tega zneska tožeči stranki odvzet brez pravnega temelja. To pa ničesar ne spremeni glede protipravnosti ravnanja druge toženke. Če bi druga toženka ravnala pravno pravilno, bi do takšne posledice ne prišlo in škoda ne bi nastala. A. A. je sicer zaradi opisanega spleta okoliščin lahko neupravičeno obogaten, vendar to v ničemer ne vpliva na odgovornost druge toženke niti po temelju, niti po višini. Po višini bi lahko vplival kvečjemu tako, da bi se za enak znesek, kot bi ga plačal A. A. tožeči stranki, zmanjšala obveznost druge toženke do tožeče stranke. Zmanjšala bi se lahko tudi obveznost prve toženke do tožeče stranke. To pa ni predmet tega spora.

II. ODLOČITEV O VIŠINI ZAHTEVKOV

48Tožeča stranka je že v tožbi trdila, da je bila na temelju pravnomočne sodbe VDSS Ljubljana, opr. št. Pdp 0000/2008 (v zvezi s sodbo DS, opr. št. Pd 00/2008) v izvršilnem postopku prisiljena plačati na temelju dveh opravljenih izvršb (z dne 24. 3. in 30. 3. 2010) skupaj 341.218,93 EUR.

49Tožeča stranka je v svoji tožbi zahtevala solidarno plačilo 322.656,53 EUR od obeh toženk in zakonske zamudne obresti od 31. 3. 2010 naprej. Svoj zahtevek je utemeljila takole: prikrajšanje v višini 322.656,53 EUR naj bi ji nastalo zaradi tega, ker druga toženka ni uveljavljala ugovorov zastaranja in ugovora sklenjene prisilne poravnave. Dodatna izguba v višini 3.395,14 EUR pa so bili pravdni stroški. Če bi namreč druga toženka v delovnopravnem sporu ugovarjala zmanjšanje terjatev A. A., bi morala (zaradi večjega uspeha) celo tožeča stranka povrniti stroške toženi stranki.

50Toženki nista nasprotovali tožbenemu zahtevku, kolikor se je nanašal na stroške postopka. Nasprotovali pa sta zahtevku, kolikor se je nanašal na prikrajšanje zaradi izplačila plače in drugih dohodkov A. A. Prvostopenjsko sodišče je nato postavilo izvedenko, ki je menila, da potrebuje dodatna pojasnila in listine za svoj izračun.

51Takšna dodatna pojasnila je tožeča stranka dala (vloga z dne 14. 10. 2016, l. št. 187). Vlogi je priložila tudi listine. Za te listine pa je kasneje izvedenka ugotovila, da so bile vse že prej v spisu (izvedensko mnenje z dne 21. 1. 2016, str. 2 = l. št. 196). Tej ugotovitvi ni nasprotovala nobena stranka; tudi pritožbeno sodišče ni našlo nobenih novih listin.

52Obe toženki sta ugovarjali prekluzijo. Ugovor prekluzije je očitno neutemeljen, kolikor se nanaša na listine, saj kakšnih novih listin v vlogi z dne 14. 10. 2016 niti ni bilo. Neutemeljen pa je tudi, kolikor se nanaša na pojasnila, ki jih je naknadno dala tožeča stranka. Na temelju 2. odstavka 252. člena ZPP se izvedencu lahko dajejo pojasnila in izvedejo tudi drugi dodatni dokazi, da se ugotovijo za izdelavo izvedenskega mnenja potrebne okoliščine. Ta določba je namenjena ublažitvi posledic, ki bi nastale zaradi pomanjkljivih trditev ali dokazov, posebej še v zapletenih zadevah. Tožeči stranki pa ni mogoče očitati, da v tej zadevi ni poskusila postaviti dovolj trditev in predložiti vseh potrebnih dokazov. To je storila že v tožbi, v kateri je podrobno obrazložila računski temelj za višino svojega zahtevka (gl. tožbo, str. 3 do 14). Glede na to so bila dopustna dodatna pojasnila, ki jih je dala tožeča stranka.

53Že po izdelavi izvedenskega mnenja pa je prva toženka in le ona ugovarjala, da na temelju s strani tožeče stranke predloženih listin ni mogoče preizkusiti, ali je bila navedena pravilna višina plač, in z njimi povezanih prejemkov. Enako je sicer menila že izvedenka v svojem izvedenskem mnenju.

54Tožeča stranka je navedeno višino plač in pa na teh trditvah temelječi lastni izračun pojasnila dvakrat: prvič v tožbi in potem, deloma podrobneje, še v vlogi z dne 14. 10. 2016. V tej vlogi je pojasnila, kateri pravni akti so temelj za izračun plače. Trdila je tudi, da je s tožečo stranko še najbolj primerljiv zaposleni bil delavec H. (str. 2 in 3 vloge). Zoper takšne trditve pa nobena od toženk ni postavila do izdelave izvedenskega mnenja (21. 10. 2016) nobenih nasprotnih trditev. Prva toženka pa ni niti po izdelavi izvedenskega mnenja nasprotovala izračunu drugače kot le tako, da je povsem splošno trdila, da na temelju listin ni mogoče preizkusiti, ali je višina plač ustrezna (pripravljalna vloga z dne z dne 14. 12. 2016, str. 1). Kakršnihkoli konkretnejših nasprotnih trditev tudi ni postavila.

55Preizkus pravilnosti je mogoč. Spor se je v bistvu vodil zaradi pravnih posledic neutemeljenega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Že po neprerekanih trditvah tožeče stranke je bilo zahtevkom A. A. po temelju ugodeno v sporu z opr. št. Pd 000/2006 (tožba, str. 2). Ugotovljeno je bilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in je bila razveljavljena. Tožeči stranki (v tem sporu toženi stranki) je bilo naloženo, da je dolžna A. A. pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz dela in v zvezi z delom za čas od podaje odpovedi do vrnitve nazaj na delo za čas od februarja 2004 naprej. Takšnim trditvam tožeče stranke (tožba, str. 2 in 3) ni nasprotovala nobena od obeh toženk. V "posledičnem" naknadnem sporu z opr. št. Pd 00/2008 je bilo treba odločiti le še o višini zahtevkov A. A. zoper delodajalca (ki je v tem sporu tožeča stranka).

56Glede na naštete okoliščine niti tožeča stranka ni mogla predložiti listin o dohodku A. A. po odpovedi, saj teh niti ni bilo. Kar je lahko predložila, so bile listine o plači in ostalih dohodkih iz časa pred začetkom učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej priloge od A24 naprej) in pravni akti, na katerih so temeljili dohodki. Predlagala pa je lahko tudi primerjavo z najbolj primerljivo osebo. Vse to pa je tudi storila. Kaj več niti ni mogla storiti v konkretnem položaju. Sodišče lahko ocenjuje izgubljeni dobiček A. A., ki je temelj za izračun škode tožeče stranke (246. člen v povezavi s 3. odstavkom 168. člena OZ). Izračun izvedenke je pač lahko temeljil le na starih podatkih in pa seveda na ocenah, kakšni bi bili dohodki, če pogodba o zaposlitvi ne bi bila odpovedana. Pri tako konkretnih trditvah in tudi predloženih listinah bi lahko katera od toženk uspela s svojim ugovorom le, če bi sama postavila bolj konkretne nasprotne trditve, kot pa jih je postavila ali na kakšen drug, opredeljen način nasprotovala trditvam tožeče stranke in predloženim listinam.

57Pri izdelavi izvedenskega mnenja je izvedenka upoštevala tako ugovor zmanjšanja obveznosti zaradi sklenjene prisilne poravnave na 20 % terjatve kot tudi ugovor zamudnih obresti (izvedensko mnenje, str. 3 = l. št. 197). Izvedenka je izračunala, da bi bilo treba A. A. izplačati 36.792,61 EUR in (pod pogoji prisilne poravnave) dodatno še enoodstotne obresti v višini 180,76 EUR (glej izvedensko mnenje, str. 5 = l. št. 198), skupaj torej 36.973,37 EUR; zadnja številka je razvidna tudi iz tabele 11, ki jo je sestavila izvedenka (priloga C8). Zoper pravilnost samega izračuna ni postavila nobena od strank kakršnihkoli nasprotnih trditev ali ugovorov.

58Ker je tožeča stranka plačala skupaj 341.218,93 EUR, je torej njena (neposredna) škoda zaradi izostanka z naroka znašala 304.245,56 EUR in ne, kot je sama izračunala že v tožbi, 319.261,39 EUR. K temu je treba prišteti še neprerekano škodo zaradi pravdnih stroškov; ta je znašala še 3.395,14 EUR. Če bi namreč druga toženka ugovarjala sklenjeno prisilno poravnavo, bi tožeča stranka v delovnopravnem sporu z opr. št. Pd 00/2008 (opr. št. VDSS Pdp 0000/2008) zmagala le še v višini 20 %. To pa bi pomenilo, da bi tožena stranka v tem sporu morala dobiti del svojih stroškov celo povrnjenih, tožeča stranka pa bi morala svoje stroške kriti sama. V resnici pa jih je morala plačati tožena stranka (ki je v tem sporu tožeča stranka). Skupaj torej znaša škoda tožeče stranke 307.640,70 EUR.

59Zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženko pa temelji na zavarovalni pogodbi. Prva toženka je dolžna plačati 150.000,00 EUR. Toliko znaša namreč zavarovalna vsota po sklenjeni zavarovalni pogodbi.

60Oba ugovora prve toženke sta neutemeljena. Prva toženka je namreč ugovarjala, da je njena obveznost manjša zaradi tega, ker je na temelju zavarovalne pogodbe morala del nastalega prikrajšanja kriti druga toženka sama (ugovor odbitne franšize) in ker ni dolžna plačati dela zakonskih zamudnih obresti.

61Ugovor zmanjšanja obveznosti zaradi odbitne franšize ni utemeljen že zato, ker znaša udeležba posameznega zavarovanca (odvetnika) pri škodi 5 % od priznane odškodnine, vendar (nikoli) manj kot 1.000 EUR. Ker znaša škoda, ki jo mora nositi druga toženka, 307.640,70 EUR, je torej očitno, da bi morala druga toženka sama nositi škodo v višini 15.382,03 EUR. Tudi ob upoštevanju tega zneska presega škoda 150.000,00 EUR, tako da mora kljub dogovoru o udeležbi prva toženka plačati največjo mogočo zavarovalno vsoto. Računsko je mogoče dogovor o udeležbi pojasniti tudi takole: dogovor učinkuje tako, da prvi toženki ni treba plačati največje zavarovalne vsote, če znaša škoda največ 157.894,74 EUR (150.000,00 EUR : 95 %). Pri tem znesku bi znašala škoda, ki bi jo morala nositi druga toženka, točno 150.000,00 EUR. Ker pa škoda, ki jo bo morala nositi toženka, to številko močno presega, je dogovor o udeležbi brez učinka.

62Na zamudne obresti nanašajoč se ugovor je brez učinka iz dveh razlogov. Prva toženka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da ni izkazana vzročna zveza za natečene obresti in stroške, ki jih je povzročila tožeča stranka s tem, da ni takoj izpolnila svojih obvez po sodbi DS, opr. št. Pd 00/2008 z dne 14. 8. 2009. Ugovor pomeni zgolj uveljavljanje nasprotne pravice in mora biti konkretiziran enako, kot če tožeča stranka uveljavlja pravico (212. člen ZPP). Tožena stranka pa ni navedla glede natečenih obresti in stroškov prav nič: niti časovnega obdobja, na katerega se nanaša tek obresti, ne višine stroškov. Tega ni storila niti kasneje v postopku. Ni pa dolžnost sodišča, da bi samo ugotavljalo takšna dejstva.

63Drugi razlog pa je, da je ugovor prve toženke tudi očitno neutemeljen. Nobenega posebnega razloga ni bilo, da bi se tožeča stranka odpovedala pritožbenemu postopku zoper zamudno sodbo DS z dne 9. 9. 2008. Ta postopek se je končal šele s pravnomočno sodbo VDSS opr. št. Pdp 0000/2008 z dne 14. 8. 2009. Če bi tožeča stranka plačala šele po pravnomočni sodbi, bi si torej prihranila izvršilni postopek, ki bi pripeljal dvakrat do izvršbe z rubežem terjatve tožeče stranke do banke. Ta dva rubeža sta bila 22. 3. in 30. 3. 2010. V vmesnem času so tekle zamudne obresti, in sicer približno 7 mesecev. V vsem tem času je znašala obrestna mera zamudnih obresti 9 % letno in v 7 mesecih so torej znašale obresti med 5 in 6 % od celotne glavnice. Očitno je, da je bila glavnica zahtevkov A. A. 14. 8. 2009 bistveno večja od zavarovalne vsote, sicer bi tožeča stranka ne bila dolžna na koncu plačati kar 341.218,93 EUR.

64Isto sklepanje velja tudi za stroške. Druga toženka tako ali tako ni navedla, kakšni so bili. Poleg tega si tudi ni mogoče predstavljati, kako bi lahko stroški izvršilnega postopka, ki se je vodil, znašali več deset tisoč evrov.

65Ker je prvostopenjsko sodišče prvi toženki že naložilo plačilo 9.074,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi solidarno z drugo toženko, bo morala prva toženka plačati še razliko do 150.000,00 EUR. Ta znaša 140.925,45 EUR.

66Prva toženka je dolžna plačati tudi zamudne obresti od 31. 3. 2010 naprej. Tožeča stranka je namreč naslovila odškodninski zahtevek na prvo toženko že 24. 3. 2010 (tožba, str. 2); od takrat naprej je prva toženka v zamudi (299. člen OZ).

67Prva toženka bo morala plačati solidarno skupaj z drugo toženko še glavnični znesek do prej navedene višine (140.925,45 EUR) in zamudne obresti. Solidarno ga bo morala plačati, ker je tako zahtevala že tožeča stranka. Skupaj bo torej morala prva toženka plačati 150.000,00 EUR. Zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženko je v presežku (do zahtevanih 322.656,53 EUR in zahtevanih zakonskih zamudnih obresti) neutemeljen. Ta presežek znaša 172.656,53 EUR.

68Razlika med že prisojeno odškodnino, ki jo mora plačati druga toženka solidarno s prvo toženko, in nastalo škodo, znaša 298.566,15 EUR. Po tej sodbi bo morala druga toženka plačati še 140.925,45 EUR solidarno skupaj s prvo toženko. Presežek v velikosti 157.640,70 in zakonske zamudne obresti od 31. 3. 2010 naprej pa bo morala nositi druga toženka sama. V presežku v višini 15.015,83 EUR (do zahtevanih 322.656,53 EUR glavnice in zakonskih zamudnih obresti) je zahtevek zoper drugo toženko neutemeljen.

69Tožeča stranka je v razmerju do druge toženke upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, saj je odškodninski zahtevek naslovila na drugo toženko že 22. 3. 2010 (tožba, str. 2); od takrat naprej je tožena stranka v zamudi (299. člen OZ).

B. RAZLOGI ZA ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER ODLOČITEV O ZAHTEVKIH IZ NASPROTNE TOŽBE

70Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo o zahtevkih druge toženke iz nasprotne tožbe. Obveznost tožeče stranke do druge toženke temelji neposredno na 1. odstavku št. 3 Sporazuma. Dolžnost plačila zamudnih obresti pa je nastala, ko je druga toženka s tožbo zahtevala plačilo dogovorjenega zneska (2. odstavek 299. člena ZPP). Višino obveznosti je potem naknadno opredelila še (druga) prisilna poravnava nad tožečo stranko iz leta 2013 (opr. št. St 0000/2012 z dne 13. 2. 2013). Glede podrobnosti se pritožbeno sodišče sklicuje na prvostopenjsko sodbo (prvostopenjska sodba, r. št. 19 do 22). Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev glede zahtevka tako po temelju, kot tudi po višini, skrbno obrazložilo, in k tej obrazložitvi tudi pritožbeno sodišče ne more več dodati ničesar tehtnega.

71Očitno neutemeljena je pritožba, kolikor se nanaša na domnevno pomanjkljive trditve druge tožnice v postopku z nasprotno tožbo. Neutemeljena je že zato, ker tožeča stranka niti ne navede, katere trditve naj bi prvostopenjsko sodišče prezrlo in kakšen bi bil njihov vpliv na pravilnost odločitve (1. odstavek 339. člena ZPP). Poleg tega je iz samega Sporazuma jasno razvidna vsebina denarne obveznosti tožeče stranke do tožene stranke. Isto velja tudi za sklenjeno (drugo) prisilno poravnavo iz leta 2013.

72Utemeljen je sicer očitek, da v sodbi prvostopenjskega sodišča manjka vsaka obrazložitev glede ugovora zastaranja (3. odstavek 335. člena OZ). Ker pa je ugovor zastaranja neutemeljen, ta pomanjkljivost v obrazložitvi na pravilnost odločitve ne vpliva. Stranki sta se v 1. odstavku številke 3 Sporazuma namreč dogovorili tole:

1"Stranki tega sporazuma ugotavljata, da ima naročnik (scil.: tožeča stranka) do izvajalca (scil.: druga toženka) zaradi likvidnostnih težav na dan odpisa tega sporazuma še neporavnane obveznosti v višini 59.887,00 EUR (vključno z mesečnim pavšalom za mesec maj in polovico pavšala za mesec junij 2010)."

73V dogovoru je bila opredeljena višina dolga tožeče stranke. Ni dopuščal nobenega dvoma glede tega, da je tožeča stranka dolžnica v Sporazumu navedenega zneska. Sporazum je imel vse značilnosti pripoznave dolga. Triletni zastaralni rok ni minil. Sporazum je bil namreč sklenjen 15. 6. 2010. Nasprotna tožba na plačilo dolgovanega zneska je bila vložena pred iztekom roka, namreč 4. 6. 2012.

ODLOČITEV O STROŠKIH PRVOSTOPENJSKEGA IN PRITOŽBENEGA POSTOPKA

74Nobena od strank ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega naj bi bila nepravilna odločitev o stroških prvostopenjskega postopka po višini niti v zvezi s tožbo, niti v zvezi z nasprotno tožbo. O stroških postopka z nasprotno tožbo ni bilo treba ponovno odločiti, ker se uspeh postopka ni spremenil. Tožeča stranka mora torej toženi stranki plačati 569,80 EUR.

75Pač pa se je spremenil uspeh tožeče stranke v postopku s tožbo. Uspela je z zahtevkom v višini 307.640,70 EUR, to je s 95 % zoper drugo toženko, druga toženka pa le s 5 %. Sporna pa sta bila tako temelj, kot tudi višina zahtevka. Zaradi dela, s katerim tožeča stranka ni uspela, niso nastali posebni stroški. Povrnitev stroškov pa je zahtevala le druga toženka, in sicer v višini skupaj 5.727,41 EUR. Glede na opisane okoliščine je pritožbeno sodišče odločilo, da morata toženki nositi vse stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka sami, tožeči stranki pa morata povrniti vse njene stroške (3. odstavek 154. člena ZPP).

76Toženki pa sta bili dve in obe solidarno odgovarjata za stroške prvostopenjskega postopka (3. odstavek 161. člena ZPP). Ker prva toženka dolguje solidarno z drugo toženko le v višini 150.000,00 EUR, druga toženka pa v višini 307.640,70 EUR, od tega 150.000,00 EUR s prvo toženko, odgovarjata toženki le deloma solidarno glede stroškov postopka. Ker je razmerje med odgovornostjo ene in druge stranke 49: 51, je takšen delež vzelo pritožbeno sodišče tudi za odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Toženki solidarno odgovarjata za stroške prvostopenjskega postopka v višini 5.069,13 EUR, glede preostalih 5.276,04 EUR pa odgovarja le druga toženka.

77Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbenega postopka. Vrednost spornega predmeta za postopek s pritožbo je za tožečo stranko znašala še 313.581,15 EUR.

78Stroški tožeče stranke so znašali 5.205,00 EUR za sodno takso. Z njo pa je tožeča stranka plačala tako sodno takso za pritožbo zoper odločitev v postopku s tožbo, kot tudi sodno takso za odločitev v postopku z nasprotno tožbo. Glede na vrednost spornega predmeta v postopku s tožbo in v postopku z nasprotno tožbo, je treba sodno takso razdeliti med oba postopka v razmerju 84 : 16. V postopku s tožbo je torej tožeča stranka upravičena do povrnitve sodne takse v višini 4.372,20 EUR. Poleg tega je upravičena tudi do povrnitve nagrade za pritožbo v višini 2.411,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in do povrnitve DDV v višini 22 % (tar. št. 6007 ZOdvT), skupaj torej do povrnitve 8.300,15 EUR.

79Tožeča stranka je upravičena tudi do nagrade za odgovor na pritožbi obeh toženk, in sicer v višini 2.411,20 EUR, 20,00 EUR in do DDV od vsote prej navedenih postavk. Pravni temelji so isti kot pri pravici do povrnitve stroška z nagrado za delo odvetnika v zvezi s pritožbo. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve še 2.966,06 EUR.

80Skupaj je tožeča stranka upravičena do povrnitve 11.266,21 EUR. Stroške je pritožbeno sodišče med obe toženki razdelilo po enakem načelu, kot je bilo opisano že v zvezi s pravdnimi stroški pred prvostopenjskim sodiščem. Stroške v višini 5.633,10 EUR nosita obe toženki solidarno, preostanek v višini 5.633,11 pa izključno druga toženka.

81Tožeča stranka ni dosegla nobenega uspeha s pritožbo zoper odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe, zato bo morala svoje v zvezi s to pritožbo nastale stroške nositi sama. Ne bo pa ji treba niti povrniti stroškov odgovora druge toženke na pritožbo, saj odgovor ni v ničemer pripomogel k odločitvi o pritožbi tožeče stranke v tem delu. Celotni odgovor je bil namreč v veliki meri povsem splošen in tudi kratek. Dolg je bil en odstavek.

82Vse v plačilo naložene zneske bodo morale dolžnice povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bodo s plačilom zamudile, bodo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.