768. člen OZ

Osrednje in najpomembnejše vodilo ter merilo celotnega dela odvetnikov je varovanje pravnih interesov, koristi in pravic njihovih strank (naročnikov). z merilom visoke stopnje skrbnosti strokovnjaka je zato potrebno v okoliščinah konkretnega primera presoditi ali njegovo ravnanje, ko je v ospredje postavil lastno finančno korist in aktivno preprečeval, da bi se sporazumno, s sodno poravnavo, končalo več kot petdeset tekočih, odprtih sodnih postopkov, pred različnimi vrstami sodišč in v različnih fazah postopka, ustreza vsebini njegove pogodbene obveznosti - obligaciji prizadevanja, da naredi vse, kar pravila stroke in etike omogočajo in dopuščajo, da se njegovi stranki (strankam) zagotovi, da z zaupanjem v delo svojega odvetnika še naprej sprejema njegove pravne nasvete, mnenja in dopušča izvedbo procesnih dejanj.

Ni bilo sporno, da je tožeča stranka zahtevala izvršitev naloga v USD in da je morala tožena stranka izvesti transakcijo preko korespondenčne banke v ZDA. Tisti trenutek, ko je nakazala denarna sredstva na svoj nostro račun pri BNYM, je prišla v stik s pravno ureditvijo v ZDA in jo je morala spoštovati, vključno z OFAC pravili. Če toženo stranko po njenih poudarkih zavezujejo ameriška pravila OFAC in sodišče druge stopnje ji pritrjuje, potem mora podrobno poznati tudi vsebino teh pravil in izvrševanje v ZDA. Morala je vedeti, da bodo (lahko) denarna sredstva ob nakazilu na nostro račun v ZDA predmet pregleda OFAC, kajti po trditvi tožene stranke v ugovoru je OFAC Urad za nadzor tujih sredstev in nakazana denarna sredstva iz Slovenije v ZDA so po definiciji tuja sredstva, da to (lahko) pomeni zadržanje sredstev za čas pregleda do dokončne rešitve, da v tem času ne more uveljavljati nobenih sprememb, ki bi ustavile postopek in če se bo ugotovila spornost prejemnika ali transakcije, bo ameriška država zadržala denarna sredstva ter ne bo mogla izvršiti naloga, tožeča stranka in prejemnik pa bosta ostala brez sredstev. Banka mora v skladu s prvim odstavkom 768. člena OZ p

Vmesna sodba je zagotovo pomembno procesno dejstvo, ki potrjuje navedbe tožnice, da bi bilo smotrno dovoliti predlagano spremembo tožbe, ker je o temelju že odločeno. V pravi teoriji je zastopano stališče, da je pretogo stališče, če vmesna sodba ne učinkuje na povišani del, ko gre za privilegirano spremembo tožbe v odškodninskih sporih.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženkin zavarovanec (odvetnik) s tem, ko je prepozno vložil tožbo zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka (hruško) ni ravnal protipravno. Pri presoji protipravnosti odvetnikovega ravnanja je odločilno, da odvetnik ni imel vseh potrebnih podatkov za vložitev tožbe (pri tem ni šlo za primer, ko teh podatkov ni imel po svoji krivdi) in ob vložitvi tožbe, ki jo je vložil takoj, ko je pridobil potrebne podatke, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je tri letni subjektivni zastaralni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 352. člena OZ) zoper zavarovalnico lastnika tovornjaka hruške ob vložitvi tožbe (17. 4. 2021) takrat že potekel, saj glede na okoliščine konkretnega primera ni mogel vedeti, da je bilo zdravljenje zaključeno do 20. 2. 2009. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik namreč bolniško odsoten zaradi posledic nezgode v času od 11. 8. 2008 do 30. 11. 2009, do 18. 6. 2009 je kontinuirano opravljal fizioterapijo in se je tudi zdravil za anksiozno depresivno motnjo (katere znaki so bili po tožnikovih navedbah posledica delovne nezgode), zato je odvetnik upravičeno verjel, da to

Ne drži pritožbena graja, da gre v predmetni zadevi za sodbo presenečenja in da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvajati materialno procesno vodstvo, v okviru katerega bi tožnika opozorilo, da šteje sporno pogodbo za mandatno pogodbo, ne pa za pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Tak primer je bil tudi v predmetni zadevi. Pritrditi je toženkinim navedbam v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku v pridruženi zadevi II P 551/2021 zavzelo stališče, da se kot relevantno pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku uporabijo določbe OZ o pogodbenih razmerjih, OZ pa ne ureja delovnopravnih razmerij, zaradi česar bi lahko tožnik ob zadostni procesni skrbnosti predvidel, da sodišče prve stopnje sporne pogodbe ne bo štelo za pogodbo o zaposlitvi.

Res je sicer, da je Višje sodišče v Celju v sodbi Cp 182/2015 z dne 04.06.2015, na katero se sklicuje pritožba, zavzelo stališče, da gre pri škodi po drugem odstavku 782. člena OZ za utrditev pozitivnega pogodbenega interesa, v skladu s katerim naj se pogodba v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa naj mandatar, ki je pogodbo izpolnjeval, ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval, a ga ni dosegel zaradi odstopa naročitelja. Vendar je bila navedena sodba spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 311/2015 z dne 15.06.2017, na katero se je pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (in sicer v opombi št. 7 pod črto). V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da pri mandatnih pogodbah v primerih, ko naročnik neutemeljeno odstopi od pogodbe (kot v predmetni zadevi), prevzemniku naročila ne gre škoda iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo pogodbena stranka ima, ker pogodba ni bila izpolnjena (dejansko škodo, izgubljeni dobiček ipd.), temveč le odškodnina v obliki negativnega pogodbenega interesa, to je škodo, ki jo nekriva pogodbena stranka ima v obliki izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, ko ne bi pogodba preneha

Odškodninska odgovornost odvetnice v konkretnem primeru ni podana. Odvetnica je sicer storila strokovno napako, ker ni pravočasno predlagala nadaljevanja gospodarskega spora, vendar pa tožnici zaradi tega ni nastala škoda. Kot navadna upnica tožnica v stečajnem postopku iz stečajne mase v vsakem primeru ne bi prejela ničesar.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo pooblastilo za zastopanje s strani tožnika podpisano 8. 5. 2015, pri čemer je na podlagi dokazne ocene pooblastila ugotovilo tudi, da se je tega dne tožnik oglasil pri odvetniški družbi, kar pomeni, da se je s sodnim pisanjem pri odvetnici oglasil na zadnji dan roka. Tega toženka res ni izrecno trdila, vendar pa navedena ugotovitev ne predstavlja prekoračitve trditvene podlage toženke, saj navedeno ne predstavlja odločilnega dejstva v postopku. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik odvetniškemu pripravniku ni predložil dokumentacije, ki je potrebna za vložitev predloga, in glede na kratkost roka za vložitev predloga, odvetnik stranki ni dolžan svetovati pravnega sredstva, s katerim evidentno ne more uspeti.

Po pooblastitvi odvetnika je na stranki in na odvetniku odgovornost, da zagotovita nemoteno in potrebno komunikacijo med njima, zato gredo načeloma zamude, ki so nastale zaradi težav v komunikaciji, v breme stranke, saj je odnos med stranko in njenim pooblaščencem stvar njunega mandatnega razmerja, ki navzven nima nobenega vpliva, predvsem pa nima nobenega vpliva na sodišče. Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je torej stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. Sistemske napake v informacijski tehnologiji so sicer običajno res izven sfere stranke in nanje načeloma ne more vplivati, vendar pa je treba ob tem upoštevati, da komunikacija preko informacijske tehnologije ne predstavlja edine možnosti komunikacije med stranko in njenim pooblaščencem. Bistveno pri tem je tudi, da je pooblaščenka v obravnavanem primeru odvetnica, ki mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravi

Namen novele ZVEtL-A je bil, da prepreči širjenje učinka subjektivnih meja pravnomočnosti izdanih odločb na osebe, ki v postopku niso sodelovale. Ker je razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom podobno razmerju s pooblaščencem, morebitna kršitev upravnikove obveznosti nadaljnjega obveščanja ne more pomeniti podlage za zaključek, da etažni lastniki o postopku niso bili obveščeni in jih zato odločitev sodišča o določitvi pripadajočega zemljišča ne zavezuje.

Odvetnik mora stranki predstaviti tudi tveganja, ki so povezana s posameznimi rešitvami pravnih razmerij, okoliščina, da stranka načeloma odklanja pravno varstvo v sodnih postopkih, pa ne pomeni, da je odvetnik razbremenjen opisane pojasnilne dolžnosti. Interesni pogodbeni temelj tega razmerja je torej tudi vzpostavitev dolžnosti informiranja, kar je izhodiščna faza dolžnostnega (pogodbenega - profesionalnega - skrbnega) ravnanja odvetnika, ki že v začetni fazi pravnoposlovnega razmerja med odvetnikom in stranko zagotavlja potrebno zaščito interesov stranke, ker je to način, ki zagotavlja, da bo stranka lahko izrazila pravo voljo. Odškodnino za škodo, ki bo sukcesivno nastala tudi v bodočnosti (izgubljeno vzdrževanje, izgubljen zaslužek, nadomestilo za tujo pomoč in nego in drugi primeri, v katerih se po zakonu lahko zahteva odškodnina za bodočo škodo) lahko zahteva oškodovanec s sukcesivnim vlaganjem tožb na plačilo odškodnine za preteklo dobo in ne samo v obliki rente. V tem primeru se računajo zastaralni roki za terjatev, katere plačilo se zahteva s prvo tožbo, po določbah 376. oz. 377. člena ZOR (sedaj 352. in 353. člen OZ), za vsako naslednjo terjatev, katere plačilo

Predlog se zavrne.

Prva in druga toženka sta kot upravnici pasivno legitimirani za konkretno motenjsko pravdo. Sodna praksa glede priznanja pasivne legitimacije upravniku stavbe v motenjskih sporih sicer res ni enotna. Vendar je razmerje odločb, ki zagovarjajo nasprotna si stališča, precej enakovredno in ne v izrazito podporo stališču, da upravnik izvršuje zgolj sklep v korist etažnih lastnikov in zato ni pasivno legitimiran v motenjski pravdi. Drugi odstavek 48. člena SZ-1 določa, da je upravnik večstanovanjske stavbe pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe, in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov. Razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom se uredijo s pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Kadar upravnik v okviru opravljanja upravniških storitev sklepa pravne posle s tretjimi osebami glede obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe, etažnim lastnikom odgovarja za izbiro tretje osebe (prvi odstavek 57. člena SZ-1). Končno 62. člen SZ-1 določa, da se za pogodbo o opravljanju upravniških storitev uporabljajo pravila obligacijskega prava o pogodbi o naročilu (mandat

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo določbe o zastaranju odškodninske terjatve.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je Poročilo tožene stranke vsebovalo zgolj dejstva, pri čemer so bila slednja v svojem obsegu točna in resnična, čeravno po vsebini očitno niso zadostovala za uspeh tožeče stranke v delovnopravnem sporu. S tem je tožena stranka tudi pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti, izhajajoče iz mandatnega razmerja s tožečo stranko, pri čemer na to dejstvo ne morejo vplivati morebitni ustni neodplačni pravni nasveti tožene stranke, ki niso spadali v okvir izvedenih detektivskih storitev, kakor tudi ne vsebina naknadnega pričanja detektiva v sodnem postopku vezano na opravljeno detektivsko storitev. Tožena stranka s podanim pooblastilom ni bila angažirana za dajanje pravnih nasvetov, niti teh storitev tožena stranka ne more opravljati v sklopu detektivske dejavnosti, katere delovna področja so zakonsko predpisana in regulirana. Skladno z navedenim tožeči stranki za morebitne dane pravne nasvete in vsebino pričanja detektiva pred sodiščem ali celo rezultat v delovnopravnem sporu ne more biti poslovno odškodninsko odgovorna, kar je materialnopravno pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Kakršnakoli pogodbena zaveza, ki b

Čeprav pritožbeno sodišče drugače kot nižje sodišče presoja, da je odvetnikovo ravnanje protipravno, da torej ni pokazal v prvotni pravdi skrbnosti, ki se pričakuje od kvalificiranega pooblaščenca, je zavrnitev zahtevka pravilna, saj se je strinjati z zaključkom nižjega sodišča, da tožnik s tožbo, tudi če bi bila v delu, kjer je zahteval plačilo zneskov iz naslova plač, regresa, božičnice, odškodnine zaradi konkurenčne klavzule in odpravnine, pravočasno vložena na delovno sodišče, ne bi uspel. Odvetnikova odškodninska odgovornost predstavlja posebno vrsto civilnopravne odgovornosti, ki se rešuje v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti ter po pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo. Kot lex specialis pravno podlago dopolnjujejo pravila Zakona o odvetništvu, Statuta Odvetniške zbornice Slovenije in Kodeksa poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije. OZ civilno odgovornost za škodo, ki jo odvetnik povzroči stranki pri svojem delu, ureja po pogodbenem temelju (mandat), osrednje vprašanje njegove odgovornosti pa je standard dolžne skrbnosti. Odvetnik praviloma ne prevzame obveznosti za uspeh; njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dos

Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zaradi zastaranja, zato bi morala tožeča stranka vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi v revizijskem postopku Vrhovno sodišče presodilo, da terjatev ni zastarala, šele na to bi sledilo presojanje navedb in dokazov v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka po temelju in višini. Tožeča stranka ni zadostila trditveni podlagi, da tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni zastaral, pravno naziranje, da je Republika Slovenija pravna naslednica družbe, ki je bila po zaključenem stečajnem postopku iz sodnega registra izbrisana, pa nima podlage v določilih materialnega prava. Zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je zaradi zamude roka za vložitev revizije utrpela škodo. Enako velja tudi za nematerialno škodo, ker odvetnik ni odškodninsko odgovoren za nerealno pričevanje svojih strank. Sodišče je ugodilo pritožbi drugotožene stranke v zvezi s stroški postopka, saj je v času izdaje sodne odločbe veljala vrednost odvetniške točke 0,6 EUR, in dosojene stroške zvišalo za 2.354,10 EUR.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Za družbeno pogodbo so bistvene tri značilnosti, in sicer skupni namen družbenikov, prizadevanje vseh družbenikov, da ga dosežejo in da gre za pogodbo civilnega obligacijskega prava. Skupni namen družbenic, ki izhaja iz Medobčinske pogodbe, je izvedba projekta s finančnimi viri, ki jih bodo deloma zagotovile družbenice iz lastnih virov, deloma pa bo sredstva zagotovila Evropska komisija v skladu s finančnim memorandumom in Republika Slovenija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri pridobivanju kohezijskih sredstev lahko nastopal le en sam prejemnik oziroma upravičenec, na katerega se glasi odločba o sofinanciranju in da je bila tožena stranka v tej funkciji tudi stranka postopka v razmerju z Republiko Slovenijo pri pridobivanju teh sredstev. V razmerju z Republiko Slovenijo je tožena stranka nastopala v svojem imenu in na račun družbe in je v razmerju z Republiko Slovenijo nosilka pravic in obveznosti sama. Iz 10. člena pogodbe o sofinanciranju, na katerem tožniki utemeljujejo očitek toženi stranki o neskrbnem poslovodstvu, izhaja, da je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, da bo upravičenec pridobil pravnomočno Okoljevarstveno dovoljenje (OVD) do 31. 7. 2