964. člen OZ

Glede na poškodbe tožnika lahko njegov primer uvrstimo v kategorijo zelo hudih primerov Fischerjevega sistema kategorizacije telesnih poškodb. Tožnik ni dokazal, da bi sočasno z vložitvijo odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici tudi toženko pozval k plačilu škode. Samo dejstvo, da je tožnik uveljavljal odgovornost zavarovalnice na podlagi 964. člena OZ, po katerem ima upravičenec lastno pravico in direktno tožbo do zavarovalnice, ne vpliva na datum začetka teka zamudnih obresti zoper delodajalca. Toženka v pritožbi utemlejno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora, da tožniku zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev od 2. 2. 2024 dalje ne pripada renta in izguba na zaslužku in da bi moralo pri izračunu premoženjskega prikrajšanja upoštevati tudi zneske rente PDPZ, ki jo je tožnik prejemal v spornem obdobju. Ker se sodišče do trditev v zvezi s tem ugovorom ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da je sodišče prve stopnje ravno zato, ker je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da izvedenka preizkusa s poustvaritvijo takratnih dejanskih okoliščin ne more opraviti, skladno s sodno prakso ustrezno zaščitilo tožnikovo pravico do izjave, tako da je znižalo dokazni standard. O tem, ali je tožnik zmogel svoje dokazno breme za obstoj zatrjevanega zavarovalnega primera, je posledično presojalo z dokaznim standardom mejne (oziroma pretežne) verjetnosti in ne z dokaznim standardom prepričanja, ki sicer velja v pravdnih postopkih.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec v konkretnem primeru ni ravnal s skrbnostjo povprečno skrbnega strokovnjaka. Toženka v pritožbi vztraja, da je neživljenjsko pričakovati, da bi moral nekdo ves čas čistiti mokroto in rešetke ves čas ohranjal suhe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz izpodbijane sodbe takšna naložena dolžna skrbnost ne izhaja. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi zgoraj izpostavljenih okoliščin konkretnega škodnega dogodka zgolj zaključilo, da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec v zadostni meri poskrbel za očiščenost rešetke (ali nameščenost protizdrsne preproge), saj v zvezi s tožnikovimi trditvami o neustrezni in nepravočasni očiščenosti rešetk od nanošene snežne brozge glede samega čiščenja rešetke ni izkazala (niti ni konkretno zatrjevala) načina in dinamike čiščenja (v kakšnih časovnih terminih se je opravljalo čiščenje, npr. da se je čiščenje opravljalo zjutraj vsak dan ali pa dvakrat na dan itd.).

Ni mogoče slediti očitku toženke, da vozilo oziroma priklopnik tožnice ni bil tehnično brezhiben, če je imel opravljen tehničen pregled, tožnici pa ni mogoče očitati, da bi za ugotovljeno pomanjkljivost vedela ali morala vedeti.

Po pravilni ugotovitvi sodišča je druga toženka pred nezgodo ustrezno obvestila tožnika, da sodelovanje pri nakladanju na prikolico tovornega vozila ne spada med njegove delovne obveznosti. Drugi toženki kot delodajalcu bi sicer lahko očitali neustrezen ali pomanjkljiv nadzor v primerih, če bi se ugotovilo, da se delavci ne držijo ustreznih napotkov delodajalca in te kršijo, kar pa v tem primeru ni bilo ugotovljeno. Toženki sta navadni sospornici, zato dejanja ali opustitve ene ne koristijo in ne škodujejo drugi (195. člen ZPP), kar pomeni, da pri presoji zahtevka proti prvi toženki ni mogoče upoštevati kakršnihkoli zatrjevanih dejstev s strani druge toženke.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da v skladu z določbami splošnih pogojev ter v času prometne nesreče veljavnih določb Zakona o pravilih cestnega prometa in Zakona o cestah škodni dogodek, ki se je zgodil na javno dostopnem parkirišču, na katerem lahko parkira kadarkoli kdorkoli, predstavlja prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno napolnilo tudi vsebino pravnega standarda izmikanja preiskavi in jo ustrezno prilagodilo okoliščinam konkretnega primera. Tožnik, ki ni poklical policije, ni z namernim ravnanjem preprečil možnosti, da bi se ugotavljala njegova alkoholiziranost in zgolj s to opustitvijo glede na okoliščine konkretnega primera domneva njegove alkoholiziranosti še ni bila vzpostavljena. Glede na obseg pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je treba pritrditi toženkini pritožbi, da je prisojena odškodnina v višini 5.500 EUR, kar predstavlja 3,87 povprečnih neto plač ob izdaji izpodbijane sodbe, upoštevaje primere, s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, nekoliko previsoka.

Sklicujoč se (tudi) na sodno prakso, je s pravilno zapolnitvijo pravnega standarda rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti, kamor sodi namestitev protizdrsne preproge, pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer je pravilno štelo, da bi potrebo po namestitvi slednje ob rednih pregledih upravnik lahko zaznal. Gre za zakonsko dolžnost upravnika, za katero ta po členu 51/2 SZ-1 ne potrebuje predhodnega sklepa etažnih lastnikov, kot je to izpostavilo že prvostopno sodišče ki je utemeljeno zavrnilo predlog prvotoženke za pridobitev zapisnikov zborov lastnikov.

Materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavlja (tudi) določilo 54. člena Splošnih pogojev, ne glede na to da tožnik kot tretji ni bil pogodbena stranka zavarovalne pogodbe. To določilo je po vsebini zavarovanje pred odgovornostjo (964. in 965. člen OZ). Tretji kot oškodovanec vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera in ima kot upravičenec lastno pravico in direktno tožbo do zavarovalnice, vendar le v obsegu, ki ga določa zavarovalna pogodba. Vsebina zavarovalne pogodbe in splošni pogoji kot njen sestavni del so torej (primarno) materialno pravo, ki v razmerju med oškodovancem in zavarovalnico narekuje presojo, ali je zavarovalni primer nastal in kakšna oziroma kolikšna škoda je krita. Vendar pa so Splošni pogoji (le) del materialnega prava, drugi del materialnega prava, ki ga je treba pri zavarovanju proti odgovornosti uporabiti, pa so določila OZ o odškodninski odgovornosti. Z zavarovanjem proti odgovornosti je zavarovanec varovan pred odškodninskimi zahtevki tretjih in v tem je tudi primarni pomen tovrstnega prostovoljnega zavarovanja ne glede na to, da ima pomembno vlogo tudi v zaščiti oškodovanca. V naslednjem koraku je zato treb

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali bi sodišči prve in druge stopnje morali pri presoji odgovornosti zavarovanca tožene stranke za škodni dogodek oz. tožniku nastalo škodo kot del materialnega prava upoštevati določila 54. člena Splošnih pogojev Dom AS 01-DOM-01/09, ki so del zavarovalne police št. 10011775526, ki določa, da zavarovanje krije škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavijo proti zavarovalnici, zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, in sicer kot odgovornost zavarovanca kot fizične osebe v vsakdanjem življenju za škodo, ki nastane tretjim osebam, in bi to predstavljalo primarno materialnopravno osnovo za odločanje.

Na podlagi ugotovljenih okoliščin primera upravniku (zavarovancu toženke) krivde za tožnikovo škodo ni mogoče očitati. Drži sicer, da tožnik ni mogel pričakovati, da bo nekdo na stopnice odvrgel okrogel kovinski predmet, vendar tega tudi upravnik ni mogel pričakovati in gre zato za nesrečen slučaj. Do škodnega dogodka brez dvoma ni prišlo zato, ker je zavarovanec toženke opustil namestitev svetil z možnostjo ročnega ali avtomatskega prižiganja luči in tudi ne zato, ker bi moral hišnik skrbeti, da so luči prižgane. Ker torej upravniku ni mogoče očitati opustitve namestitve svetil z možnostjo ročnega ali avtomatskega prižiganja luči, saj so bila svetila z možnostjo ročnega prižiganja nameščena, ni podana protipravnost ravnanja.

Po mnenju izvedenca je takšen direkten udarec v predel gležnja tožnik vsekakor lahko utrpel na način, kot zatrjuje, ko v času drsenja z motorjem ni bil poškodovan, ampak je do poškodbe prišlo po zdrsu v graben ob cesti, ko mu je nogo potegnilo nazaj pod nosilec kovčka in mu pod težo motorja udarilo oz. stisnilo nogo ob tla.

Za presojo kako visoka denarna satisfakcija je pravična, ni odločilno le trajanje strahu mesec dni, ampak tudi okoliščine, v katerih je bil pretrpljen. Okoliščine, ki na to bistveno vplivajo, so predvsem teža in narava telesne poškodbe, morebitna življenjska ogroženosti in komplikacije med zdravljenem ter podobno. Zavarovalnica ni dolžna izplačati oškodovancu več, kot bi bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu, če bi oškodovanec od njega uveljavljal odškodnino za povzročeno škodo. Višina zavarovalničine obveznosti je odvisna od zavarovalne pogodbe. Tudi če bi bila škoda, ki bi jo utrpel tožnik, višja od zavarovalne vsote, za katero jamči zavarovalnica, za kar sicer v konkretnem primeru ne gre, bi tožnik lahko zahteval presežek samo od povzročitelja škode. Enako velja tudi za dogovorjeno odbitno franšizo.

Dolžnik je uveljavljal opozicijski razlog prenehanja terjatve, saj je navedel, da je njegova obveznost prenehala z izčrpanjem zavarovalnega kritja, do česar je prišlo že po pravnomočnosti izvršilnega naslova, zato tega v pravdnem postopku ni mogel uveljavljati. Zavarovalno kritje je že po samem zakonu omejeno z zavarovalno vsoto oziroma zavarovalnim limitom, do zatrjevanega prenehanja terjatve s počrpanjem zavarovalnega kritja pa se sodišče ni opredelilo in tudi ni presodilo, ali gre za dejstva, ki bi jih dolžnik lahko že uveljavljal v pravdi ali ne.

Bistveno za presojo toženkine odškodninske odgovornosti je, kaj je vzrok za poškodbo/škodo. Tožnik je med drugim vsebinsko trdil, da je treba pravno relevantni vzrok za nastanek škodne posledice pripisati opustitvi toženkinega zavarovanca, ker bi moral poskrbeti za varovalno ograjo na gradbenem odru, pa je to opustil, in je zaradi tega nastala ravno taka škodna posledica, ki jo skuša preprečiti pravilo o postavitvi varovalne ograje. Ta trditev ni očitno neutemeljena niti ni glede na materialnopravno podlago o krivdni odškodninski odgovornosti, na katero sta se oprli nižji sodišči, nebistvena. Tudi če je tožniku "sámo" spodrsnilo, bi morda varovalna ograja, ki bi morala biti nameščena (da je tako, izhaja iz izvedenskega mnenja), padec z višine lahko preprečila, zato je njena odsotnost vzrok za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca. Tožnikovi argumenti o vzročni zvezi med protipravno opustitvijo - odsotnostjo varovalne ograje - in škodo, ki jo varovalna ograja lahko preprečila, so bile torej taki, da bi lahko vplivale na odločitev sodišča. Čim je tako, so zahtevali obrazložen in vsebinski odgovor nižjih sodišč. Tožnik v reviziji zato utemeljeno opozarja, da sta nižji sod

Ker tožnici, ki je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, stopnice uporabljala prvič ter na njihovo neustreznost ni bila opozorjena, ni mogoče očitati, da bi morala vzpenjanje po lestvi odkloniti, saj kot laik pred uporabo stopnic ni mogla oceniti, da je vzpenjanje po njih nevarno, prav tako pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je po stopnicah stopala previdno, počasi, po sredini ter pazljivo, se pritožba neutemeljeno zavzema za kakršenkoli soprispevek tožnice k nastanku oziroma obsegu škode.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da A. A., čeprav je vedela, da je polila mastno tekočino, in iz tega razloga tudi odstranila predpražnik z rešetk, tožnika, ki je odhajal po poti, ki vodi preko rešetk, kar ji je bilo znano, na to ni opozorila. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da bi ob običajni skrbnosti to morala storiti, saj je vedela, da tožnik odhaja domov po poti, na kateri se nahaja z mastno tekočino polita rešetka. Pravilno je tudi pojasnilo, da za odškodninsko odgovornost ni potrebno ravnanje, ki je v nasprotju z zakonom, ampak ima takšno posledico tudi nedopustno ravnanje, torej ravnanje, ki ne ustreza običajni skrbnosti.

Zavarovalnica ima pravico, da se spornim zahtevkom oškodovancev upira. Če se jim upira neutemeljeno, kot v navedenem primeru, ko je tožnik v omenjeni pravdi uspel, je sankcija za njeno ravnanje v zamudi s plačilom denarne terjatve in posledičnem teku zakonskih zamudnih obresti. Ni pa mogoče takšnega ravnanja že samega po sebi kvalificirati kot protipravno ravnanje, saj gre le za izvrševanje njene pravice, da nasprotuje zahtevkom oškodovancev, ki so sporni. Protipravno bi bilo lahko le ravnanje zavarovalnice, ki bi pomenilo zlorabo omenjene pravice. Takšnega ravnanja toženke pa tožnik v tej pravdi ni zatrjeval.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito in natančno povzelo vsebino zavarovalne police kot izhaja iz v to sodbo povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje in je zato pritožbeno sodišče ne ponavlja in po stališču pritožbenega sodišča je glede na vsebino zavarovalne police pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi doplačila pri zavarovanju iz dejavnosti po točki 1.2.1. v zvezi z 1.2.2. točko po zavarovalni polici in doplačila v zvezi z zavarovanjem dodatne nevarnosti, ki ne izvirajo iz v polici navedene dejavnosti po točki 1.2.6. v zvezi s točko 1.2.7. iste zavarovalne police, tožnik kot zavarovanec upravičen do polne povrnitve nastale škode, brez odbitne franšize.

Pritožnica se svoje odgovornosti ne more razbremeniti s pritožbenim navajanjem, da se od obiskovalcev pričakuje večja previdnost in da lahko njen zavarovanec pričakuje zgolj določen krog obiskovalcev oziroma ne širši krog ljudi kot imetniki drugih lokalov. Bistveno je, da zavarovanec vnosov in nanosov snega ter mokrote v prostor v konkretnem primeru sploh ni čistil, kot mu je to nalagalo dolžno ravnanje, zato je njegova krivdna odškodninska odgovornost podana, saj bi škodo lahko preprečil.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na dan 29. 8. 2012 (niti kasneje) ne bi mogla priti do poplačila svoje terjatve iz premoženja družbe A., d. o. o., čeprav bi razpolagala s pravnomočno sodbo o tej terjatvi, saj ni dokazala, niti trdila, da njene nepremičnine na dan 29. 8. 2012 niso bile obremenjene oziroma niso bile obremenjene tako, da se iz njih ne bi mogla poplačati, niti da bi se lahko poplačala iz prilivov na TRR kljub njegovi blokadi. Zato tožeči stranki zaradi strokovne napake odvetnika B. B. škoda ni nastala.