299. člen ZPP

Ob neizpodbiti prvostopni ugotovitvi, da je bil postopek, ki sta ga sprožila predlagatelja, ustavljen zaradi umika predloga, ker predlagatelja predujma nista plačala, pri tem pa pogoji za nadaljevanje po 26. členu ZNP-1 niso bili izpolnjeni, se prvostopna odločitev o stroških izkaže za materialnopravno pravilno.

Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, da bi moral biti načeloma dogovor o sočasni odpravi napake oz. sočasnem prenosu lastninske pravice na parcelah 781/24 in 781/27, kot ga zatrjuje toženec, sklenjen v pisni obliki, vendar je upoštevaje načeli ustnosti ter dobre vere in poštenja vseeno presojalo, ali sta pravdni stranki ta dogovor sklenili ustno. Tak ustni dogovor bi bil upošteven, če bi do njegove sklenitve prišlo.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je izpodbijani sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ničen, ker ni bil vročen v pregled tožniku tri dni pred njegovo sklenitvijo. V zvezi s tem se tožnik zmotno sklicuje na določilo drugega odstavka 17. člena ZDR-1, skladno s katerim mora delodajalec delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo, pisno pogodbo o zaposlitvi pa ob njeni sklenitvi; in določilo 52. člena ZDR-1, ki določa obliko spremembe pogodbe in skladno s katerim se določbe 17. člena tega zakona uporabljajo tudi v primeru spremembe pogodbe o zaposlitvi ali sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Uporaba navedenih določil ZDR-1 ni predpisana za primer sklenitve sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

V tem primeru je sprejeta odločitev sodišča prve stopnje, ki zavrne predlog nasprotne udeleženke, da se predlagatelju naloži predložitev listin in podatkov, sklep procesnega vodstva, saj se neposredno nanaša na vodenje postopka, konkretno na izvedbo dokaznega postopka. Skladno z določbo tretjega odstavka 270. člena ZPP zoper takšne sklepe ni pritožbe. Z napačnim pravnim poukom sodišče ne more spremeniti določb procesnega zakona, ki pravice do pravnega sredstva zoper odločitve procesnega vodstva med postopkom ne dajejo.

Domneva iz 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP se nanaša le na javna sredstva, torej mora biti posojilo dano iz javnih sredstev. Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, tudi v primeru, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. V takem primeru se torej domneva, da iz ravnanja stečajnega dolžnika izhaja, da odpust obveznosti ne bi bil dovoljen. Pri odločanju o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti gre za ugotavljanje dejstev, ki so tudi časovno povezana s pridobitvijo posojila in ne s kasnejšim (delnim) vračilom posojila. Pravno relevanten je premoženjski položaj dolžnice v trenutku prejema posojila.

Parcialen prevod splošnih pogojev, ki predstavljajo avtonomno materialno pravo, ne more služiti kot materialnopravna podlaga za odločitev, saj vedno obstaja možnost, da preostali, neprevedeni del splošnih pogojev vsebuje določilo, ki v določenih primerih izključuje uporabo prevedenih členov oziroma omejuje njihovo uporabo. Četudi bi bili Splošni pogoji X. tožencu v celoti na voljo v slovenskem jeziku in bi iz njih izhajalo, da je banka X. imela pravico na njihovi podlagi enostransko spremeniti cene že opravljenih poslov za nazaj, Splošnih pogojev X. v navedenih delih v razmerju do toženca (potrošnika) ne bi bilo mogoče uporabiti zaradi njihove nepoštenosti in posledične ničnosti.

V ponovljenem sojenju tožnik za odobritev brezplačne pravne pomoči ni zaprosil. Za ponovljeni postopek tako ni podlage za povračilo odvetniških stroškov odvetnice tožnika iz proračuna in je odločitev prvostopenjskega sodišča, da morajo toženci vse dosojene stroške postopka, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo po 36. členu ZOdvT, materialnopravno zmotna. Toženci, ki so v pravdi propadli, morajo v ponovljenem postopku nastale stroške postopka povrniti tožniku in ti stroški se odmerijo po 12. členu (in ne po 36. členu) ZOdvT. Tožnik je upravičen do povračila materialnih izdatkov za vsako stopnjo postopka (drugi odstavek 14. člena ZOdvT).

V primeru umika tožbe sodišče izda sklep o ustavitvi postopka, če tožena stranka izjavi, da se z umikom strinja ali če poteče rok, v katerem bi lahko nasprotovala umiku (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). Enako velja v primeru delnega umika tožbe. Sodišče izda sklep o ustavitvi postopka glede umaknjenega dela tožbe (oziroma glede tožnika, ki umakne tožbo). Če presodi, da niso podani pogoji za ustavitev postopka, sodišče nadaljuje postopek, ne da bi o tem izdalo poseben sklep. Medtem ko je sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe sklep o končanju postopka, je sklep sodišča o tem, da kljub izjavi o umiku tožbe niso podane predpostavke za ustavitev postopka, sklep procesnega vodstva. Z njim sodišče odloči o poteku postopka.

Stranka lahko svoje pomisleke glede vodenja in izvedbe dokaznega postopka oziroma načina ugotavljanja dejanskega stanja uveljavlja v pritožbi zoper sodbo, ki jo sodišče prve stopnje izda po zaključku glavne obravnave.

Po sprejetju novele SZ-1A je imel najemnik tržnega stanovanja pravico le do subvencije za razliko med tržno in neprofitno najemnino. S sprejetjem in uveljavitvijo ZUPJS v letu 2010 se je položaj spremenil tako, da je najemnik tržnega stanovanja, če je bil upravičen do subvencioniranja najemnine, pridobil tudi pravico do subvencioniranja še tistega dela (sicer tržne) najemnine, ki je ustrezal najemnini za neprofitna stanovanja. Zneske subvencij v teku koledarskega leta v celoti plačuje občina v korist najemnikov. Po koncu leta pa lahko zahteva polovico takšnih zneskov od Republike Slovenije. Prvi in tretji stavek petega odstavka 121.b člena SZ-1 pri tem ne delata nobene razlike med delom, ki se nanaša na neprofitno najemnino in tistim, ki se nanaša na razliko med neprofitno in tržno najemnino. Republika Slovenija je dolžna povrniti polovico plačanih subvencij.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen. Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetko

Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP. Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z o

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen. Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetko

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen. Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetko

Izpodbijani sklep je po svoji vsebini sklep procesnega vodstva. Zoper takšne sklepe pa pritožba ni dovoljena. Dovoljena ni navkljub temu, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijanega sklepa navedlo drugače (torej da je pritožba dopustna).

Informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero oziroma oškodovancu naloži breme, da prejete odškodnine še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi. Plačilo, ki je dano zgolj zato, da se dolžnik izogne prisilni izvršbi in ko dolžnik očitno ne pristaja na prikrajšanje (kar je očitno v primeru, ko dolžnik plača, obenem pa vlaga izredno pravno sredstvo) je izenačeno s plačilom, ko si dolžnik ob plačilu izrecno pridržuje pravico zahtevati nazaj. Kdor je v dobri veri odškodnino prejel in jo nato v dobri veri porabil, koristi pa nima več, denarja ni dolžan vrniti. Če pa ob porabi izplačane odškodnine ni bil v dobri veri (ni bil pošten prejemnik), za vračilo ne odgovarja po obogatitvenem, temveč po vrnitvenem načelu. Še vedno se bo sicer lahko skliceval na okoliščino, da vračilo ni več možno zaradi zunanjega dogodka (npr. da je prejeti znesek ukraden), ne pa na okoliščino, ki izvira iz njegove sfere (npr. da je prejeti denar zapravil, podaril).

Če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, je potem še toliko bolj gotovo, da iz istega dejanja izvira tudi (strožja) civilna odgovornost. Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odškodninske obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice ter glede nastanka prepovedane posledice.

Zoper sklepe procesnega vodstva, ki jih sodišče izda med pripravami za glavno obravnavo in zunaj naroka ni pritožbe. Navedeno velja kljub napačnem pouku sodišča prve stopnje, da je pravno sredstvo zoper izdani sklep dovoljeno. Napačen pravni pouk namreč ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje.

Sklep o plačilu predujma iz prvega odstavka 153. člena ZPP je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe.

Odločitev o položitvi predujma za stroške posameznih pravdnih dejanj (ali za dopolnitev plačanega predujma), je odločanje, ki se nanaša na vodstvo postopka, zoper takšne odločbe pa na podlagi tretjega odstavka 270. člena ZPP ni pritožbe.