98. člen OZ

Pri pogodbi o naročilu prevzemnik naročila odgovarja le, če ne ravna kot dober gospodarstvenik ali gospodar, ni pa dolžan doseči uspeha. Druga toženka bi morala ravnati kot dobra odvetniška družba. Dobra odvetniška družba ne krši jasnih zakonskih določb ali jasnega naročila. Tako je na primer odvetnik odgovoren zaradi kršitve rokov, če so ti prekluzivni. Druga toženka bi morala predložiti pooblastilo že v času vložitve odgovora na tožbo, saj je že pred tem sklenila pogodbo o naročilu in je tudi že ravnala kot pooblaščenka. Imela je tožbo zoper tožečo stranko, saj bi sicer nanjo ne mogla odgovoriti. Vložila je odgovor na tožbo v korist tožeče stranke, tožeči stranki je predlagala, naj plača sodno takso in je bila z njo v stiku zaradi odgovora na tožbo. Pooblaščenec mora predložiti pooblastilo ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi pri prvem pravdnem dejanju. Ker po lastnih trditvah druga toženka ni ravnala tako, ni ravnala s skrbnostjo dobre odvetniške družbe. Če bi namreč druga toženka ravnala tako, kot to nalaga ta izrecna določba, bi druga toženka v vsakem primeru prejela pravilno vabilo prvostopenjskega sodišča, ali pa bi lahko vsaj uveljavljala pravna sredstva zar

Pravni temelj za pridobitev toženkine lastninske pravice je oblikovalna sodna odločba, na podlagi katere je v trenutku pravnomočnosti originarno pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Manjša površina nepremičnin, ki so v nepravnem postopku pripadle pravnemu predniku tožnice, in ki je bila ugotovljena po pravnomočno zaključenem nepravdnem postopku delitve solastnine, v razmerju med toženko in tožnico kot singularno pravno naslednico bivšega solastnika, ne ustvarja nobenih pravnih posledic in toženke ne more bremeniti. Manjša površina kupljenih nepremičnin bi lahko pomenila kvečjemu zmoto o lastnosti predmeta (46. člen OZ), na podlagi katere bi tožnica v skladu z določbami 95. do 99. člena OZ s tožbo zoper prodajalca (ob izpolnjeni bistveni in opravičljivi zmoti) lahko zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe oziroma stvarno napako, zaradi katere bi v skladu z določbo 468. člena OZ zoper prodajalca lahko uveljavljala jamčevalne zahtevke.

Po stališču oziroma intervenciji Ustavnega sodišča (U-I-251/14) objektivni roki na področju izpodbijanja očetovstva ne pridejo v poštev. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker ni upoštevalo triletnega objektivnega roka po drugem odstavku 99. člena OZ.

Čeprav naj bi bil k vsem tem dejanjem tožnik napeljan s strani tretjih oseb, in zanje zaradi nerazsodnosti ni mogel oblikovati prave volje, je za izpodbijano odločitev bistveno, da vse te okoliščine na strani tožnika po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje tožencu niso bile in niso mogle biti znane. Tožnik je v skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ dolžan tožencu vrniti vse, kar je prejel na podlagi take nične pogodbe, oz. v obravnavanem primeru, ko vrnitev predmeta pogodbe zaradi uničenja ni več mogoča, dati ustrezno denarno nadomestilo