VSL Sodba PRp 250/2018

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika morata plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso: pravna oseba v znesku 1.950,00 EUR in odgovorna oseba v znesku 75,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je v izpodbijani sodbi obdolženo pravno osebo A. d.o.o. ter obdolženo odgovorno osebo B. B. spoznalo za odgovorna zaradi prekrška po 4. točki prvega odstavka 109.a člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) in je pravni osebi na podlagi drugega in petega odstavka 109.a člena ZJN-2 izreklo globo 12.500,00 EUR in stransko sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja za dobo 5 let od pravnomočnosti sodbe, medtem ko je odgovorni osebi B. B. izreklo globo na podlagi četrtega odstavka 109.a člena ZJN-2 v višini 500,00 EUR. Kot stroške postopka je pravni osebi naložilo sodno takso v skupnem znesku 1.300,00 EUR ob upoštevanju tar. št. 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), medtem ko je odgovorni osebi naložilo plačilo sodne takse v znesku 50,00 EUR ob upoštevanju tar. št. 8111 ZST-1.

2Proti sodbi vlagata pravočasni pritožbi pravna oseba in odgovorna oseba, obe po zagovornikih. Obe pritožbi uveljavljata kršitev materialnih določb in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter višjemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni in postopek o prekršku zoper pravno osebo in zoper odgovorno osebo ustavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V vsebinsko enakih pritožbah kršitev določb materialnega prava uveljavljata z navedbami, da po obdolžilnem predlogu in izpodbijani sodbi očitano ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov očitanega prekrška, saj po prepričanju pritožnikov sporna listina ne ustreza objektivnemu zakonskemu znaku neresničnega dokazila po četrtem odstavku 109.a člena ZJN-2. Ne gre za neresnično dokazilo, saj ni ne ponarejeno, ne spremenjeno, temveč neustrezno, kar je bilo izpostavljeno že med postopkom. Vsebina listine je natanko takšna, kakršno je izdajatelj listine potrdil ob izdaji in v vsebino same listine kot take ni bilo poseženo. Dejstvo, da je bil kasneje skrajšan rok veljavnosti te listine ne pomeni, da je s tem postala neresnična, je pa s tem postala za predmetni postopek javnega naročila nedvomno neustrezno dokazilo. Obdolžena odgovorna oseba pa ni vedela za skrajšan rok veljavnosti, kar je ugotovilo tudi sodišče, vendar za presojo, ali je ta listina spremenjena ali ne, to niti ni relevantno. Listina s pretečeno veljavnostjo ni neresnična. Sodišče pa v sodbi sledi nezakoniti razlagi predlagatelja postopka, da je dokazilo neresnično, ker ne odraža resničnega dejanskega stanja. Tudi sodišče v 6. točki obrazložitve navaja spremenjeno določbo ZJN-3, ki pa namesto neresničnega dokazila izrecno sankcionira predložitev spremenjene ali ponarejene listine. Tako opredeljeni zakonski znaki po ZJN-3 se v celoti skladajo z opredelitvijo kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 in sicer pri izvršitveni obliki uporabe ponarejene ali spremenjene listine kot prave. Sodišče v 16. točki obrazložitve navede, da naj ZJN-3 ne bi bil milejši, saj naj bi v obdolžilnem predlogu očitana predložitev pretečenega certifikata ustrezala spremenjeni listini. Sodišče zaključi, da je s tem, ko je bila listini po njeni izdaji skrajšana veljavnost, postala ta listina spremenjena, predložena pa je bila kot prava. S takšnim pravnim stališčem sodišča pa se ni moč strinjati, saj močno nasprotuje ustaljeni sodni praksi in strokovni literaturi, kdaj se listina šteje za spremenjeno oziroma ponarejeno in takšna odstopanja od ustaljene razlage ponarejene ali spremenjene listine pomenijo neustavno širitev polja kaznivosti in kršitev načela zakonitosti. Pri odločanju ali gre za spremenjeno listino ni pomembna presoja, ali ta dokazuje dejansko stanje, ki ga predlagatelj želi z njo izkazati. Takšna presoja daje odgovor, ali je taka listina ustrezen dokaz o izpolnjevanju razpisnih pogojev ali ne, kar zagovorniki trdijo že ves čas postopka. Predlagatelj postopka in prvostopenjsko sodišče pa na škodo pritožnikov nezakonito in neutemeljeno enačita pojma neustreznega dokazila z neresničnim dokazilom oziroma sodišče kar s spremenjeno listino. Navedeno je razvidno tudi iz izreka izpodbijane sodbe, kjer se ne očita zakonski znak spremenjene listine, temveč smiselno ves čas njena neustreznost za izkazovanje pogoja izvora lesa iz zakonitih virov. Glede na to, da obdolžilni predlog ne očita predložitve spremenjene listine oziroma v opisu ni zaznati konkretizacije spremenjene listine, saj zgolj potek veljavnosti to ni, pa ne vzdrži argument prvostopenjskega sodišča, da za storilca ni milejši ZJN-3, ker je predložil spremenjeno listino in ga je potrebno v skladu z 2. členom Zakona o prekrških (ZP-1) tudi uporabiti. V obravnavani zadevi je tako kršeno materialno pravo, saj očitano ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov prekrška. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo zato potrebno pritožbama ugoditi in postopek ustaviti.

V zvezi z dejanskim stanjem pritožbi uveljavljata, da je bil v obravnavani ponudbi v postopku oddaje javnega naročila vsak obrazec in vsaka priloga, torej celotna listinska dokumentacija, žigosana in podpisana s strani ponudnika in tudi iz ponudbe odgovorne osebe pravne osebe je razvidno, da je res žigosala in podpisala prav vso dokumentacijo, torej tudi listine, za katere je povsem jasno, da ni njihova izdajateljica ali imetnica. Tako je z žigom potrdila, da so predloženi kot sestavni del ponudbe in ni moč slediti očitkom, da je s tem, ko je na sporni certifikat pravna oseba vtisnila žig in jo podpisala, kakorkoli potrjevala listino ali celo jamčila za verodostojnost zapisanega, kot navaja sodba na strani 27. A. d.o.o. tega certifikata ni izdala in tega tudi ni nikoli trdila. Sodišče je tudi ugotovilo, da obdolžena odgovorna oseba ni ravnala z naklepom, da pa je ravnala z zavestno malomarnostjo, vendar dokazni postopek ne daje podlage za drugi del zaključka sodišča. Odgovorna pravna oseba nikoli ni pridobivala tovrstnega certifikata in ga tudi ne bi mogla pridobiti, saj nima ne gozdov, ne žage, niti ne predeluje lesnih izdelkov in v nobenem pogledu ni zadnja v verigi skrbnikov lesa. V predhodnem razpisu so sodelovali s podizvajalcem C. d.o.o., od katerega so dobili sporni certifikat in v obravnavanem postopku so predložili torej certifikat dobavitelja lesa, saj ga sami nimajo. V predhodnem javnem naročilu nihče ni oporekal ne dopustnosti uporabe ne veljavnosti tega certifikata in do odgovorne pravne osebe kot izvajalca tudi v tem predhodnem razpisu ni prišla kakršnakoli informacija o tem, da bi bilo karkoli sporno. Obrazložitev subjektivnega elementa očitanega prekrška je povsem neprepričljiva. Kako bi naj nekdo kot je B. B., ki ni imel prav nobenih opravkov s certifikati, ki je kot direktor družbe res odgovoren za zakonito poslovanje in je kot zakoniti zastopnik podpisal oddano ponudbo, zavestno dopustil možnost, da je tej listini potekla veljavnost, v izpodbijani sodbi ni jasno in tudi razlogi niso ne življenjski ne logični. Vse zaslišane priče so potrdile, da obdolžena odgovorna oseba ni bila vključena v komunikacijo o sami pripravi ponudbe. Očitek zavestne malomarnosti B. B. tako ni utemeljen in nima podlage v dokaznem postopku. Ob vseh ugotovljenih okoliščinah storitve prekrška (da zaposleni v odgovorni pravni osebi sami nikoli niso pridobivali certifikata in jim postopek ni jasen, da tudi sodišče ugotavlja, da nedvomno zakoniti zastopnik ni vedel, da je certifikatu potekla veljavnost; da so brez kakršnihkoli pripomb speljali predhodno javno naročilo z drugim podizvajalcem, ki je predložil kot dokaz ta isti certifikat; da oseba, ki je operativno poskrbela za pripravo ponudbe in vse dokumentacije v njej niti pomislila ni, da bi lahko bilo kaj sporno; da se je v postopku izkazalo, da obdolženi B. B. z nikomer ni polemiziral o certifikatu ter ga nihče v zvezi s tem na nič ni opozoril; da niti odgovorna pravna oseba niti zakoniti zastopnik nikoli prej nista bila v nobenem tovrstnem prekršku, čeprav njihovo poslovanje bazira na javnih naročilih in teh izvedejo veliko, pravna in odgovorna oseba menita, da je potrebno ugotoviti, da gre za okoliščine, ki to ravnanje (v kolikor bi ga šteli kot prekršek) delajo posebno lahkega. Poleg tega se je na predmetno javno naročilo prijavilo kar 8 ponudnikov in je imel naročnik dovolj izbire. Naročila pa nato ni oddal, ker sta bili dve ponudbi nepopolni, ostalih pet pa je v ponujeni ceni preseglo za naročilo predvidena maksimalna denarna sredstva. Zaradi kršitelja se torej postopek ni zavlekel niti podražil ter je tako ugotoviti, da zaradi očitanega ravnanja obdolžene pravne osebe ni nastala škodljiva posledica. Na drugi strani pa so posledice prekrškovnega postopka eksistencialnega pomena za obdolženo odgovorno in pravno osebo kot tudi za vse zaposlene. Gre za pravno osebo, ki bazira vse poslovanje in s tem obstoj na javnih naročilih in obvezna sankcija 5-letne prepovedi sodelovanja v postopkih javnih naročil zanjo nedvomno pomeni stečaj, za vse zaposlene pa izgubo dela in dohodkov za preživetje. Ker je podana nesorazmernost med okoliščinami očitanega ravnanja in odsotnosti škodljivih posledic na eni strani ter med posledicami prekrškovnega postopka na drugi strani, slednji nikakor ni smotrn. Tako so izpolnjeni vsi pogoji za ustavitev postopka (tudi) iz razloga po 9. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Ob preizkusu razlogov sodbe višje sodišče naprej ugotavlja, da v postopku proti obdolženi pravni osebi in obdolženi odgovorni osebi ni prišlo do nobene od taksativno naštetih bistvenih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1; pritožbi pa tudi nista vloženi iz pritožbenega razloga po 1. točki 154. člena ZP-1.

5Pritožbi zatrjujeta kršitev materialnega prava (določil Zakona o javnem naročanju), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi pritožbeni razlog iz 2. točke 154. člena ZP-1 ni podan, kot bo navedeno v nadaljevanju.

Čistopis Zakona o javnem naročanju (ZJN-2), ki je veljal v času oddaje ponudbe 28. 5. 2015 (veljavnost od 16. 12. 2014 do 31. 12. 2015) je kot znak prekrška po 4. točki prvega odstavka 109.a člena "kazenske določbe za ponudnika" določal "v ponudbi vedoma ali z zavestno malomarnostjo da neresnično izjavo ali dokazilo"; medtem ko novi ZJN-3 v 112. členu "kazenske določbe za ponudnika, kandidata in podizvajalca" v 5. točki prvega odstavka kot znak prekrška določa "v ponudbi ali prijavi ali v skladu s šestim odstavkom 94. člena tega zakona predloži neresnično izjavo ali ponarejeno ali spremenjeno listino kot pravo".

ZJN-2 niti ZNJ-3 v definiciji pojmov ne opredeljuje pojma neresnične izjave ali dokazila v smislu določil 109.a člena ZJN-2 oziroma 112. člena ZJN-3; pač pa Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) neresnično izjavo opredeljuje kot nekaj kar ni resnica, torej kot neresnične podatke ali celo kot neresnično izjavo z namenom zavajati v zmoto – torej laž. V tem smislu je zato potrebno presojati izjavo oziroma dokazilo, ki je bilo s strani pravne osebe oziroma odgovorne osebe predloženo kot priloga ponudbe in ni mogoče slediti razlagi, ki jo ponujata pritožbi sklicujoč se na pojem ponarejene listine ali spremenjene listine v smislu uporabe odločil 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Bistvena razlika med kaznivimi dejanji in prekrški je v tem, da so prekrški manjša kazniva ravnanja, ki so praviloma storjena z milejšo obliko krivde (malomarnostjo) ter je zanje kot glavna sankcija predpisana globa, medtem ko se pri kaznivih dejanjih zahteva (praviloma) naklep ter je za njih predpisana zaporna kazen. Primerjava znakov kaznivega dejanja iz 251. člena KZ-1, na katerega se sklicuje pritožba, in znakov prekrška po 4. točki prvega odstavka 109.a člena ZP-1 pokaže, da navedeno kaznivo dejanje stori "kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo", medtem ko prekršek po 4. točki prvega odstavka 109.a člena ZJN-2 stori tisti, ki da neresnično izjavo ali dokazilo. Glede na to, da so znaki kaznivega dejanja in prekrška različni, so tudi brezpredmetne pritožbene navedbe, kdaj se listina šteje za spremenjeno oziroma ponarejeno in je neupoštevna literatura, ki jo navaja pritožba (Kazenski zakonik 2017, posebni del, dr. Mitja Deisinger) in sodba VSRS I Ips 42876/2014-38 z dne 14. 1. 2016 z jedrom "uporabljena listina ni predstavljala ponarejene listine po prvem odstavku 251. člena KZ-1".

6Ob preizkusu razlogov sodbe in pregledu spisovnih podatkov v zvezi s pritožbenimi navedbami o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju višje sodišče pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene. Pritožbi potrjujeta, da je ponudnik v postopku oddaje javnega naročila dal listinsko dokumentacijo, ki jo je žigosal in podpisal direktor in med njimi tudi izjavo o upoštevanju temeljnih okoljskih zahtev po Uredbi o zelenem javnem naročanju s priloženim potrdilom FSC; le navedeno dejstvo poskušata pritožbi prikazati kot popolnoma nepomembno in oporekata razlogom sodbe na strani 27, da je s podpisom (parafiranjem) in žigosanjem odgovorna oseba jamčila za verodostojnost zapisanega. Taka presoja sodišča pa je pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč izjavo s certifikatom pravilno presojalo v luči tega, kdaj je bila priložena in kaj naj bi dokazovala. V zvezi s tem sodba v točki 10 razlogov utemeljeno navaja (in pritožnika temu ne oporekata), da je bil dokument dan v sklopu ponudbene dokumentacije, pri čemer je naročnik "Sanacije oken in polken na gradu" Občina v točki 7.e 6. Navodil ponudnikom za sestavo ponudb kot sestavni del ponudbene dokumentacije in v okviru pogojev za udeležbo ter v okviru tehnične in kadrovske sposobnosti ponudnika postavil pogoj, da mora ponudnik zagotoviti, da bo predmetno javno naročilo izvajal skladno s temeljnimi okoljskimi zahtevami po Uredbi o zelenem javnem naročanju ves čas trajanja pogodbe z naročnikom in so zato ponudniki za dokazovanje navedenega pogoja morali predložiti Izjavo o upoštevanju temeljnih okoljskih zahtev po Uredbi, katere obrazec je naročnik pripravil na strani 34 in 35 razpisne dokumentacije; v okviru te izjave pa so morali ponudniki pod kazensko in materialno odgovornostjo izjaviti, da bodo upoštevali v izjavi navedene temeljne okoljske zahteve po Uredbi o zelenem javnem naročanju in skladno z Uredbo o zelenem javnem naročanju so morali tako priložiti eno od navedenih dokazil, da les, uporabljen pri izvedbi predmetnega javnega naročila, izvira iz zakonitih virov. Dokazilo pa je bilo potrebno podati le v primeru, če ponudnik namerava pri izvedbi javnega naročila uporabiti les. Kot odgovor na tako zahtevo je torej potrebno presojati ponudbo pravne osebe A. d.o.o. št. 54/2015 z dne 28. 5. 2015 v okviru katere je pravna oseba podala izpolnjeno, ter s strani direktorja – odgovorne osebe podpisano in žigosano izjavo o upoštevanju temeljnih okoljskih zahtev po Uredbi o zelenem javnem naročanju z vsebino iz obrazca Razpisne dokumentacije za oddajo javnega naročila ter je ponudbi priložila še listino "Certificate of Registration", ki jo je izdal ..., United Kingdom, 10. 5. 2011 z veljavnostjo do 9. 5. 2016, certifikacijska registracijska koda: 001, 002, upravičencu Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Glede na to, da sta bila izjava in certifikat predložena na posebno zahtevo naročnika kot dokazilo o izpolnjevanju vseh razpisnih pogojev, ni dvoma da ta izjava pomeni zagotovilo tistega, ki izjavo podaja (B. B. in A. d.o.o. kot ponudnika), da bo pri izvedbi predmetnega javnega naročila uporabljen les, ki izvira iz zakonitih virov. Prav tako ni nobenega dvoma, da se je tudi direktor pravne osebe B. B., ki je listini opremil z žigom in podpisom, zavedal, da zagotavlja verodostojnost zapisanega in ne gre za brezpredmetno in "brezzvezno" listino, saj je izjava ponudnika predstavljala del razpisne – ponudbene dokumentacije. Prav zato, ker je bila izjava podana z namenom dokazovanja izpolnjevanja pogojev ponudnika, ki je konkuriral na javnem naročilu skupaj z drugimi (osmimi) kandidati, pa je potrebno še bolj kritično presojati vsebino izjave oziroma dokazila ter ni nobenega dvoma, da bi dokument moral odražati aktualno in resnično stanje, kot to v točki 12 navaja tudi sodba, saj je bil namen predložitve tega dokumenta predložitev dokazila, da ponudnik izpolnjuje vse v razpisu navedene pogoje in da zagotavlja, da bo pri sanaciji oken in polken na gradu uporabljen les iz zakonitih virov. Nesprejemljivo je, da sedaj pritožbi uveljavljata, da je bil namen A. d.o.o. in B. B. drugačen. Čeprav sporni certifikat ne predstavlja spremenjene listine, pa glede na vsebino dokumenta in namen podaje dokazila nedvomno pomeni neresnično dokazilo. Pritožbene navedbe, da ponudnik z lesom sploh ne razpolaga, da certifikat sploh ni bil izdan ponudniku in da sta pravna in odgovorna oseba certifikat predložili, čeprav je bil pridobljen za enega od prejšnjih javnih naročil, pa kažejo, da sta pritožnika dobro vedela, da dokument ne izraža resničnega stanja, vendar sta ga kljub temu predložila kot svojega (glede na žig in podpis B. B.) v okviru ponudbe, zato pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovitev o odgovornosti odgovorne osebe in pravne osebe. Če odgovorna oseba pred podpisom in žigosanjem certifikata ter njegovo priložitvijo ponudbi ni preveril, ali certifikat morda tudi ni več veljaven, kar bi lahko preveril na spletni strani FSC in je zato predložil certifikat z navedbo veljavnosti do 2016, čeprav certifikat ni bil veljaven že od 28. 9. 2012, pa to ne zmanjšuje krivde odgovorne osebe, ki mora kot direktor pravne osebe skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče potrjuje pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje in razlogov sodbe, da je bila izjava (s priloženim certifikatom), ki se nahaja na strani 34 ponudbe št. 54/2015 za Sanacijo oken in polken na gradu neresnična, ker je bila dana kot dokazilo, da se bodo ob konkretni gradnji uporabili zeleni viri – zakonit les, pri čemer je bil certifikat izdan skladu (in ne pravni osebi) v zvezi z drugim javnim naročilom, poleg tega je bila veljavnost certifikata skrajšana. Čeprav sam certifikat ni neresničen, pa je bila torej neresnična izjava (ki ji je bil priložen certifikat), pri čemer je izjavo pravna oseba oziroma v njenem imenu odgovorna oseba še podpisala in ožigosala in s tem potrdila resničnost zapisanega.

7Pritožbenemu sodišču se zato tudi ni vzbudil dvom o pravilnosti ugotovljene krivdne oblike zavestne malomarnosti kot zahtevane oblike krivde po določilih ZJN-2 za storitev prekrška po 4. točki prvega odstavka 109.a člena ZJN-2. Po 26. členu KZ-1, ki se glede na 8. člen ZP-1 smiselno uporablja pri presoji oblike krivde tudi v zadevah o prekrških, je kaznivo dejanje (prekršek) storjeno z zavestno malomarnostjo, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil. V obravnavanem primeru nedvomno obdolženi B. B. kot direktor pravne osebe, ki skrbi za zakonitost poslovanja pravne osebe, ni ravnal s potrebno pazljivostjo, ko je priložil potrdilo FSC ne da bi na spletni strani FSC preveril, če je še veljavno, zelo dobro pa se je zavedal, da potrdilo ni izdano njihovi pravni osebi in ni bilo pridobljeno z namenom oddaje konkretnega javnega naročila, temveč je bilo izdano ob drugem javnem naročilu, ko je pravna oseba A. d.o.o. sodelovala s podizvajalcem C. d.o.o., kar potrdita celo pritožbi. Ker je direktor certifikat celo podpisal in opremil z žigom pravne osebe, pa je nesprejemljiva tudi razlaga pritožnikov, da so predložili certifikat, ker v predhodnem javnem naročilu nihče ni oporekal dopustnosti uporabe certifikata, saj pritožbi potrjujeta, da sta pravna in odgovorna oseba (nepooblaščeno) uporabili certifikat, ki je bil povezan z drugim podizvajalcem in z drugim javnim naročilom. Prav navedena dejstva pa kažejo, da je mogoče odgovorni osebi očitati (vsaj) zavestno malomarnost in neravnanje s potrebno pazljivostjo, če ne naklep in zavedanje, da ravna v nasprotju s pravom. Kot direktor in podpisnik izjave in certifikata se je nedvomno zavedal prepovedanosti takega postopanja – zavajanja naročnika, saj je bil certifikat podan prav z namenom dokazila o izpolnjevanju pogojev, ki so bili zahtevani v okviru predmeta javnega naročila Sanacija oken in polken na gradu, objavljenem na portalu javnih naročil dne 13. 5. 2015 – št. objave NMV 000/2015, le lahkomiselno je mislil, da naročnik njegove napake (ali celo prevare) ne bo opazil. Zaradi navedenega višje sodišče pritrjuje tudi razlogom sodbe, da sta v primeru obdolžene odgovorne osebe podana zavestni in voljni element zahtevane oblike krivde, ker pa je odgovorna oseba postopala v imenu, za račun in s sredstvi pravne osebe pa ni dvoma, da je glede na določbo prvega odstavka 14. člena ZP-1 podana tudi (akcesorna) odgovornost pravne osebe. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe tudi glede pritožbenega razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1 (zmotno ugotovljeno dejansko stanje oziroma zmotna oblika krivde obdolžene odgovorne osebe).

8Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v objektivnem in subjektivnem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialnopravne določbe ZJN-2 glede na načelo uporabe predpisa, ki je veljal v času storitve prekrška razen, če bi bil novi predpis milejši. Pritožbi se pri navedbi, da je ZJN-3 milejši (kot ZJN-2) sklicujeta na to, da "spremenjena določba ZJN-3 namesto neresničnega dokazila izrecno sankcionira predložitev spremenjene ali ponarejene listine", vendar 5. točka 112. člena ZJN-3 le kot dodatno izvršitveno obliko navaja (poleg predloži neresnično izjavo) "ali ponarejeno ali spremenjeno listino kot pravo". Ker je bila v ZJN-2 in ZJN-3 sankcionirana predložitev neresnične izjave, pri čemer je bila izjava obdolžene pravne osebe (s priloženim certifikatom) objektivno neresnična, pa je pravilna uporaba določil ZJN-2. Tudi sicer primerjava določil ZJN-2 in ZJN-3 pokaže, da je za navedeni prekršek predpisana globa pravni in odgovorni osebi v enaki višini, prav tako je obligatorno predpisana (pravni osebi) tudi stranska sankcija, zato ZJN-3 ne predstavlja milejšega zakona.

9Ob preizkusu obdolžencema izrečenih sankcij na podlagi določil 165. člena ZP-1 (razširjeni obseg pritožbe) višje sodišče ugotavlja, da je bila pravni osebi izrečena globa prav na spodnji predpisani meji ob upoštevanju predpisanega razpona 12.500,00 do 50.000,00 EUR, prav tako je bila obdolženi odgovorni osebi izrečena globa 500,00 EUR, torej na spodnji predpisani meji glede na razpon od 500,00 do 2.000,00 EUR, pri čemer je sodišče v točki 23 navedlo razloge za tako odmero globe obema obdolženima. V točki 24 pa je pravilno pojasnilo, da je pravni osebi poleg globe kot glavne sankcije izreklo tudi obvezno predpisano stransko sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja in to za dobo 5 let, ker je bil predmet javnega naročila gradnja.

10Pritožbi nekritično ocenjujeta, da gre za prekršek neznatnega pomena in bi posledično sodišče moralo ustaviti postopek po 9. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, čemur pritožbeno sodišče ni moglo slediti. Po 6.a členu ZP-1 za prekršek neznatnega pomena šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna. Izpolnjena morata biti torej kumulativno oba pogoja, pri čemer že prvi pogoj v primeru pravne in odgovorne osebe ni izpolnjen. Ob v postopku nedvomno ugotovljenem dejstvu, da je direktor pravne osebe v imenu in za račun pravne osebe v ponudbi med drugim oddal izjavo (s priloženim certifikatom), kar je oboje podpisal in ožigosal (z namenom zavajanja naročnika, da izpolnjujejo zahtevane pogoje v zvezi z lesom, čeprav se je zavedal, da certifikat sploh ni bil izdan njihovemu podjetju niti v konkretnem postopku javnega naročanja) ni mogoče šteti, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, predvsem ne, ker je to storil prav direktor, ki je dolžan skrbeti za zakonito poslovanje pravne osebe. Tako ni upoštevna prav nobena od (šestih) navedenih točk na strani 6 obeh pritožb, ki se sklicujeta na prekršek neznatnega pomena. Neutemeljeno pritožbi uveljavljata še, da tudi ni nastala škodljiva posledica, ker se je na predmetno javno naročilo prijavilo kar 8 ponudnikov in je imel naročnik dovolj izbire in je torej brezpredmetno, da odgovorna pravna oseba brez certifikata sploh ne bi mogla oddati ponudbe in je torej glede na ta k očitek pač ne bi smela. Iz spisovnega gradiva (v prilogi A) o poteku postopka javnega naročanja je razvidno, da je naročnik upošteval tudi ponudbo A. d.o.o., ki je prispela 29. 5. 2015 ob 7.36 uri (zapisnik o javnem odpiranju ponudb v prilogi A5), ker pravna in odgovorna oseba ponudbe nista umaknili, prav tako je razvidno, da je v imenu naročnika Občine D. D. opravljal poizvedbe v zvezi s FSC certifikatom, ki ga je predložila obdolžena pravna oseba (dokumenti na A6 in A7), šele navedenim poizvedbam je sledila odločitev z dne 24. 6. 2015 (priloga A8) o zavrnitvi te in še vseh drugih ponudb. Zato pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da se zaradi kršitelja postopek ni zavlekel. Zaradi okoliščin storitve prekrška pravne in odgovorne osebe in zaradi dejstva, da se je postopek zaradi preverjanja (ne)resničnosti izjave in priloženega certifikata ter s tem (ne)primernosti ponudbe ponudnika A. d.o.o. zavlekel, torej ne gre za prekršek neznatnega pomena in ni izpolnjen niti prvi od obeh pogojev za ustavitev postopka po 9. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1.

11Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Na podlagi določbe 147. člena ZP-1 je obema pritožnikoma naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker pritožbi nista bili uspešni. Pri odmeri zneska sodne takse je upoštevalo tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je s faktorjem 1.5 pomnožilo sodno takso iz tar. št. 8111 ZST-1 ter pri pravni osebi še iz tar. št. 8114 ZST-1. V izreku navedeni znesek sodne takse morata pravna in odgovorna oseba plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se jima bo sodna taksa prisilno izterjala.