6.a člen ZP-1

Deklaranti se štejejo za strokovnjake na področju carinjenja, saj se z vlaganjem carinskih deklaracij ukvarjajo poklicno. Kot taki morajo poznati kombinirano nomenklaturo carinske tarife, iz katere izhaja, da se litijeve baterije uvrščajo pod drugo tarifno številko kot pa litij-ionske, prav tako pa se zavedajo, da vložitev carinske deklaracije, ki vsebuje nepravilne ali nepopolne informacije, predstavlja prekršek. Zaradi tega jim je mogoče ob zgornjih ugotovitvah o neujemanju opisov blaga v računih, ki jih je uvoznik priložil dispozicijam, z opisi blaga v spremnih računih, ki jih je izvoznik priložil pošiljkam, ker niso zahtevale dopolnitve dokumentacije, da bi lahko zanesljivo ugotovile kakšne baterije so predmet uvoza in jih posledično uvrstile pod pravilno tarifno številko kombinirane nomenklature carinske tarife, pač pa so se zanašale na pravilnost podatkov v spremnih računih, očitati zavestno malomarnost. Prekrškovni organ glob, ob odsotnosti posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale njihovo omilitev po šestem odstavku 26. člena ZP-1, niti ni mogel odmeriti nižje, kot pa jih je odmeril, še manj pa obravnavane prekrške šteti za prekrške neznatnega pomena. Tud

Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče na podlagi navedenih okoliščin zaključilo, da zaradi neizročitve 9 natisnjenih zaslonskih slik e-sporočil nikomur ni bila povzročena škoda. Upoštevajoč, da je bilo po opravljenem inšpekcijskem pregledu nedvomno ugotovljeno, da sta storilca izpolnila obveznosti, ki jima jih je naložil Inšpektorat RS za šolstvo in šport v odločbi s 24. 11. 2021 in sta spoštovala določbe Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 v povezavi z izdano odredbo z 19. 11. 2021, namreč ni bilo več razlogov za nadaljevanje inšpekcijskega postopka (obvestilo inšpektorata storilcema s 25. 11. 2021).

Ob po sodišču prve stopnje ugotovljenem, da je v času prekrška trajal interval rdeče luči na semaforju neobičajno dolgo, da semafor deluje na podlagi zanke, pri čemer vozniki na to niso opozorjeni, storilec pa se je na glavno cesto vključil previdno in počasi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za prekršek neznatnega pomena, saj je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, pri njem pa ni nastala nobena škodljiva posledica. Ob tem, ko iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je semafor v času prekrška pravilno deloval, pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da posebne okoliščine kažejo na to, da postopek zoper storilca ne bi bil smotrn.

Storilec je dne 23.9.2023 in dne 27.9.2023 obakrat vozil po cestninski cesti brez veljavne vinjete ter je za prvi prekršek prejel plačilni nalog, katerega globo je dne 29.9.2023 plačal v polovičnem znesku in je hkrati plačal tudi račun za tedensko vinjeto, katere veljavnost je po plačilu računa štela od dneva prvega prekrška naprej. Pritožba spregleda izrecno opozorilo iz računa, da tedenska vinjeta ni veljavna, dokler račun ni plačan. Račun pa je storilec plačal dne 29.9.2023, kar pomeni, da je veljavnost tedenske vinjete nastopila šele s tem dnem za čas od storitve prvega prekrška dalje, kar pomeni, da dne 27.9.2023, ko je storilec storil drugi prekršek, ni imel veljavne vinjete, je pa prekrškovni organ plačilo računa štel za okoliščino, na podlagi katere je storilcu lahko izrekel opomin namesto globe.

Pojem škodljivih posledic v okviru tega instituta zajema vso materialno in nematerialno škodo ter najrazličnejše nevšečnosti, ki jih povzroči storjeni prekršek v sferi različnih oseb oziroma na različnih področjih, neznatna pa je tista škodljiva posledica, ki je nepomembna tako v premoženjskem kot v vrednostnem smislu, kar je treba presoditi ob upoštevanju (objektivnih in subjektivnih) okoliščin konkretnega primera.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo obrambno tezo, da je bil obdolženec v dejanski zmoti glede nastopa pravnomočnosti odločbe o prekršku. Pravilno je ugotovilo, da je obdolženec bil seznanjen s plačilnim nalogom in odločbo o prekršku ter je torej vedel za okoliščino predhodne kaznovanosti, vendar je kljub temu na to vprašanje v razpisnih pogojih odgovoril negativno in zato neresnično. Neznatnost prekrška ni utemeljena že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim sodišče pripiše posebno težo. Obdolženec odgovorna oseba se je zavedal predkaznovanosti, pa je kljub temu v zvezi s tem v ponudbi dal neresnično izjavo in mu je bilo vseeno za posledico, ki je bila odkrita šele s posredovanjem neizbranega ponudnika in je imela škoden vpliv na izvedbo javnega naročila.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžena pravna oseba izpolnjuje vse značilnosti osebe javnega prava, ki so določene v tretjem odstavku 9. člena ZJN-3 in v 4. točki prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU, zaradi česar se obdolžena pravna oseba šteje za naročnika, ki je pri svojem poslovanju dolžan upoštevati določbe ZJN-3. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU in točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ne določata, da je za osebo javnega prava bistveno, ali kot svojo službo opravlja zgolj javno službo, ali pa poleg tega opravlja še druge dejavnosti, temveč je pri uvrščanju subjektov med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posameznega subjekta oziroma iz razloga njegove ustanovitve in iz tega, da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba (namenjena zadovoljenju potreb splošnega interesa), in tržni dejavnosti, kot to uveljavljata obdolženki. Za javne lekarniške zavode in zasebne lekarne (koncesionarje) ne more veljati enak pravni režim. O tem se je namreč že opredelilo Ustavno sodišče RS in zavrnilo očitke obojih o zavzemanju za priznanje enak

Policisti v času storitve prekrška tehnične brezhibnosti merilnika in pravilnosti opravljene meritve niso dolžni dokazovati storilcu, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa so glede na razloge izpodbijane sodbe izkazali, da je bila meritev opravljena pravilno in tehnično brezhibno.

Pojmovna opredelitev prekrška neznatnega pomena je torej institut materialnega prekrškovnega prava, pri katerem je potrebna ugotovitev dveh pogojev in sicer storitev prekrška (-) v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in (-) odsotnost škodljive posledice oziroma možnost nastanka take posledice ali pa neznatnost take škodljive posledice. Neznatna pa je tista škodljiva posledica, ki je pomembna tako v premoženjskem, kot tudi v vrednostnem smislu, zato je slednje vselej potrebno presojati ob upoštevanju vseh (objektivnih in subjektivnih) okoliščin konkretnega primera. Posest in uživanje prepovedanih substanc, četudi v zmanjšani količini, generalno preventivno, kot pravilno opozarja pritožba, ne omogoča zaključkov, da gre za posebno lahek prekršek z neznatnimi posledicami.

Tožnica je ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 5. člena ZDavPR, ker za namene pošiljanja podatkov o računu oznake fizične osebe, ki je izdala račune z uporabo elektronske naprave, za izdajo računov ni povezala z davčno številke te fizične osebe. Ne gre za odločbo o prekršku, kot to zmotno navaja tožnica, marveč za ugotovitveno upravno odločbo davčnega organa, s katero je ugotovil kršitev davčnih predpisov (ZDavPR).

Ker se sodišče prve stopnje glede obstoja dejstev, relevantnih za uporabo določbe 6.a člena ZP-1, sklicuje na okoliščine, ki so nastale po storitvi prekrška, so pritožbeni očitki, da iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhajajo okoliščine iz 6.a člena ZP-1, utemeljeni.

Sklicevanje na odločbo US RS U-I-155/2020 ni primerno, saj se navedena odločba nanaša na določbo 4. točke prvega odstavka člena 39 ZNB2, v predmetni zadevi pa prekrškovni organ storilcu očita kršitev 31. člena ZNB v zvezi z 2. členom Odredbe.

Storilec državne meje izven mejnega prehoda ni prestopil zaradi dogajanja ali stanja, na katerega ni imel vpliva, ampak zato, ker v času sprejetih ukrepov zaradi epidemije Covid-19 ni izpolnjeval pogoja PCT, česar pa zaradi njegovih osebnih prepričanj, ker se z ukrepi ni strinjal, ni mogoče šteti kot subjektivnih okoliščin takšne narave, ki delajo storjeni prekršek posebno lahek.

Zagovornik tudi napačno razume pomen instituta prekrška neznatnega pomena, ki je opredeljen v določbi člena 6.a ZP-1 in iz katere izhaja, da se za prekršek neznatnega pomena šteje tisti prekršek, ki je storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katere ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica oziroma je ta neznatna. S citiranim PN z dne 30. 5. 2022 pa se je storilcu očitala storitev prekrška po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP, za katerega je predpisan, poleg globe, tudi izrek 3 KT, kar pa je po 1. točki četrtega odstavka člena 23 ZP-1 hujši prekršek, zato je razlogovanje pritožbe o tem, da je v konkretnem primeru šlo za prekršek neznatnega pomena, povsem napačno.

Zakaj bi naj bili razlogi sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, pritožba posebej ne argumentira, v delu, kjer pa uveljavlja, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma v nasprotju z navedbami v postopku postavljenega izvedenca, pa gre za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja storilcu očitanih prekrškov, ki pa v tem postopku ni dovoljen pritožbeni razlog skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1, zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih pritožničinih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo.

V procesnem smislu se pojem prekrška neznatnega pomena kaže na različne načine. V hitrem postopku o prekršku lahko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa ob oceni, da gre za prekršek neznatnega pomena, kršitelju namesto sankcije izreče opozorilo, vendar pod pogojem, da hkrati oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep (prvi odstavek 53. člena ZP-1), v rednem sodnem postopku pa lahko sodišče ustavi postopek o prekršku, če oceni, da gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn (9. točka 136. člena ZP-1). V obeh primerih za uporabo oportunitetnega načela ne zadošča zgolj ocena prekrškovnega organa ali sodišča, da je izvršeni prekršek po materialnopravnih kriterijih neznatnega pomena, ampak mora biti izpolnjen nadaljnji pogoj, da posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine kažejo na to, da postopek v konkretnem primeru ne bi bil smotrn. Že iz sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča, da se mladoletnemu obdolžencu izreče vzgojni ukrep ukor izhaja presoja, da uporaba drugega odstavka 185. člena ZP-1 ne pride

Glede na višino predpisane globe in stransko sankcijo za prekršek po desetem odstavku 101. člena ZPrCP ni mogoče šteti, da gre pri tem za prekršek neznatnega pomena, prav tako pa v okoliščinah konkretnega primera niso izkazane okoliščine, ki bi ga delale posebno lahkega (6.a člena ZP-1).

Iz fotografije, ki jo je storilka sama posredovala sodišču, je namreč jasno razvidno, da na vozilu ni bila zgolj počena plastika na zadnji levi luči, temveč je bila leva zadnja luč razbita tako, da je manjkal del rdeče plastike zaradi česar je luč oddajala belo svetlobo namesto rdeče, kot so o tem izpovedali policisti, kar je lahko zelo moteče in zavajajoče za voznike, ki vozijo za takim vozilom. Ker je storilka tehnično neizpravno vozilo vozila v nočnem času, ko je še posebej pomembno, da svetlobne naprave na vozilu delujejo pravilno, ni mogoče šteti, da je prekršek storila v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ker je storilka storila hujši prekršek, le-tega ni mogoče prekvalificirati v prekršek neznatnega pomena. Prekršek, kot se ga očita storilki, je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 res mogoče opredeliti kot hujši prekršek, saj je zanj predpisan izrek 3 kazenskih točk (in praviloma res takega prekrška ni mogoče šteti kot prekršek neznatnega pomena). Vendar pa sama zakonska definicija prekrška neznatnega pomena ne izključuje možnosti, da bi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin, kot prekršek neznatnega pomena štelo tudi prekršek, za katerega so predpisane 3 kazenske točke v cestnem prometu. V posebnih okoliščinah konkretnega primera je tudi po mnenju pritožbenega sodišča mogoče uporabiti institut prekrška neznatnega pomena tudi v obravnavani zadevi. Povzročitev prometne nesreče, v kateri je lažje telesno poškodovan samo udeleženi voznik, ne pomeni povzročitve prometne nesreče II. kategorije.

Kot izhaja iz razlogov v napadani sodbi ni dvoma, da sme pooblaščena uradna oseba namesto sankcije kršitelja le opozoriti, to pa sme storiti le takrat, če je prekršek neznatnega pomena in če pooblaščena uradna oseba istočasno oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo v konkretni zadevi tudi zadosten ukrep, kajti prekršek neznatnega pomena je tisti prekršek, ki je storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oz. ne bo nastala škodljiva posledica ali pa je le ta neznatna (člen 6.a ZP-1). Povedano pomeni, da tudi opozorilo sme uradna oseba izreči le takrat, če je prekršek zanesljivo ugotovljen in ob predpostavki, da je storjen v posebnih okoliščinah, te pa ne morejo biti dvom pooblaščene uradne osebe o tem, ali je prekršek sploh storjen, kot navaja tudi pritožba. Iz izpodbijane sodbe v tej zvezi izhaja, da je prvo sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo težo storjenega dejanja in dejstvo o kaznivosti in nesprejemljivosti obtoženčevega ravnanja kot uradne osebe v statusu policista, ko bi kot uradna oseba nedvomno moral biti vzgled in vzor zakonitega, korektnega in etičnega ravnanja, kar je po prepričanju prvega sodišča še posebej zavr