112. člen ZJN-3

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo obrambno tezo, da je bil obdolženec v dejanski zmoti glede nastopa pravnomočnosti odločbe o prekršku. Pravilno je ugotovilo, da je obdolženec bil seznanjen s plačilnim nalogom in odločbo o prekršku ter je torej vedel za okoliščino predhodne kaznovanosti, vendar je kljub temu na to vprašanje v razpisnih pogojih odgovoril negativno in zato neresnično. Neznatnost prekrška ni utemeljena že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim sodišče pripiše posebno težo. Obdolženec odgovorna oseba se je zavedal predkaznovanosti, pa je kljub temu v zvezi s tem v ponudbi dal neresnično izjavo in mu je bilo vseeno za posledico, ki je bila odkrita šele s posredovanjem neizbranega ponudnika in je imela škoden vpliv na izvedbo javnega naročila.

Sodišče prve stopnje z navedbami, da je odgovorna oseba oziroma zastopnik pravne osebe v zagovoru le posplošeno zatrjeval, da je referenco in podjemno pogodbo obdolžena pravna oseba poslala naročniku, o čemer pa ni predlagal dokazov, ter da se ne spomni, da je podjemno pogodbo prinesel na sedež naročnika, od pritožnikov ni zahtevalo, da se sama razbremenita svoje odgovornosti za prekršek. Gre zgolj za (ne)dokazovanje njunih trditev, ne pa njune nedolžnosti, zato ustavno zagotovljeno načelo domneve nedolžnosti s tem ni bilo kršeno. Sodišče je svojo odločitev oprlo na zagovor obdolžene odgovorne oziroma pravne osebe in na listinske dokaze v spisu, med drugim se je sklicevalo tudi na odgovor mag. C. C. (vodje oddelka za nabavo in javna naročila pri naročniku v zvezi s prejemom spornih listin) in na odgovor družbe D. d. o. o. (v zvezi s potrditvijo oziroma sklenitvijo spornih listin), ki ju je po svojem pozivu pridobil prekrškovni organ. Povzemanje navedenih pisnih odgovorov sicer res ne predstavlja neposredno izvedenega dokaza, vendar takšna kršitev določb postopka o prekršku ni bistvena, ker ni vplivala na zakonitost sodbe. Bistvo očitanega prekrška namreč ne temelji na nave

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru iz konkretnega dela opisov prekrškov v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, zakaj naj bi bili predloženi izjavi neresnični. Kot utemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti za izpolnitev zakonskih znakov storilkam očitanih prekrškov ne zadošča že golo dejstvo izpolnitve in podpisa s strani javnega naročnika v naprej pripravljenega generičnega obrazca, v primerih, ko ponudnik na obrazec zapiše vsebinsko opombo, s katero dodatno obrazloži in pojasni določena dejstva. V konkretnem primeru je očitno, da so storilke prekrška navedle neustrezno referenco, ki ni ustrezala pogojem, zahtevanim v javnem naročilu, kar je nenazadnje imelo za posledico izločitev iz postopka javnega naročanja.

Zagovor je osebni privilegij obdolženca, ki ga ta izkoristi ali pa tudi ne. Pomembno je, da mu sodišče poda možnost zagovora in to je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je odgovorno osebo pozvalo na podajo pisnega zagovora, ki ga je obdolženi B. B. tudi sestavil, podpisal in sodišču predložil, medtem ko se je ustnemu zaslišanju odrekel. Ker sta bila pisna zagovora določna in podrobna ter sta se v njih pravna oseba in odgovorna oseba opredelila do vseh dejstev in očitkov obdolžilnega predloga, tudi ni prišlo do bistvene kršitve iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Prekršek po 5. točki prvega odstavka 112. člena ZJN-3 stori pravna oseba, ki kot ponudnik v ponudbi predloži neresnično izjavo, zato je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno presojalo, ali je bila v ponudbi kot celoti (torej vključno z dopolnitvijo) predložena (ne)resnična izjava ter je z vidika resničnosti izjave ocenjevalo izjavo, ki je bila podana pred javnim odpiranjem ponudb z dne 19. 10. 2016 in dopolnitev izjave na poziv naročnika z dne 11. 11. 2016.

ZJN-2 niti ZNJ-3 v definiciji pojmov ne opredeljuje pojma neresnične izjave ali dokazila v smislu določil 109.a člena ZJN-2 oziroma 112. člena ZJN-3; pač pa Slovar slovenskega knjižnega jezika neresnično izjavo opredeljuje kot nekaj kar ni resnica, torej kot neresnične podatke ali celo kot neresnično izjavo z namenom zavajati v zmoto – torej laž. V tem smislu je zato potrebno presojati izjavo oziroma dokazilo, ki je bilo s strani pravne osebe oziroma odgovorne osebe predloženo kot priloga ponudbe in ni mogoče slediti razlagi, ki jo ponujata pritožbi sklicujoč se na pojem ponarejene listine ali spremenjene listine v smislu uporabe odločil 251. člena KZ-1. Ob v postopku nedvomno ugotovljenem dejstvu, da je direktor pravne osebe v imenu in za račun pravne osebe v ponudbi med drugim oddal izjavo (s priloženim certifikatom), kar je oboje podpisal in ožigosal (z namenom zavajanja naročnika, da izpolnjujejo zahtevane pogoje v zvezi z lesom, čeprav se je zavedal, da certifikat sploh ni bil izdan njihovemu podjetju niti v konkretnem postopku javnega naročanja) ni mogoče šteti, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, predvsem ne, ker je to storil prav

Ker je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (dolg obdolženega samostojnega podjetnika posameznika je bil v primerjavi s preplačilom bagatelni; dolg je poplačal naslednji dan; FURS je dal naknadno navodilo prav za primere postopkov javnega naročanja in za primere, ko ima davčni zavezanec na eni strani majhen dolg in na drugi strani večje preplačilo), in pri tem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica (ponudnikov je bilo dovolj, da je imel naročnik možnost izbire med ostalimi ponudniki in tako ni bilo potrebno ponavljati postopka javnega naročanja s strani naročnika), sta bila izpolnjena oba pogoja in gre za prekršek neznatnega pomena v smislu 6.a člena ZP-1.