94. člen ZJN-3

Materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno (tj. njegova opustitev ne predstavlja niti relativne procesne kršitve), če stranko na pomanjkljivosti njene trditvene in dokazne podlage opozori nasprotna stranka. Odsotnost formalne in vsebinske primopredaje pomeni ravno to, da tožeča stranka tožene stranke ni izrecno pozvala k prevzemu makete na način, ki bi toženi stranki oziroma za to usposobljenim pooblaščenim osebam na njeni strani, omogočil strokoven pregled makete in preizkus njenega delovanja. Vendar pa je bila maketa izročena toženi stranki v uporabo s konkludentnimi dejanji, ki jih je bilo mogoče razumeti kot izročitev toženi stranki. Izročitev izdelane stvari v rabo, tudi, če izrecnega poziva k pregledu in prevzemu stvari ni bilo, naročniku ne daje upravičenja, da stvar vrne. V takem primeru ima naročnik (če trenutek izročitve v rabo za pregled in prevzem stvari ni bil primeren) le pravico odložiti pregled in prevzem stvari do trenutka, ko bi bilo takšen pregled stvari mogoče objektivno opraviti, in k prevzemu pozvati podjemnika. Pogoji, ki jih določajo pravila v postopkih javnega naročanja, bi lahko predstavljali "izrecen pogodbeni pogoj" v smis

Obligacijski zakonik ne razlikuje med nominiranimi in nenonimiranimi podizvajalci. Tega ne ločuje niti sodna praksa. Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve glavnega izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo. Pogodbena dogovarjanja glavnega izvajalca s podizvajalcem o vrednosti del ne zavezujejo tožeče stranke kot naročnika. Tožeča stranka namreč ni bila v neposrednem pogodbenem odnosu s podizvajalcem.

Da lahko tožena stranka plača samo 90 % vrednosti podizvajalca, ostalo pa neposredno glavnemu izvajalcu, ni pisalo niti v situaciji, taka razlaga pa je po prepričanju sodišča prve stopnje tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 94. člena ZJN-3 in 631. člena OZ, ker iz Aneksa št. 2, ki vključuje zahtevo podizvajalca za neposredno plačilo in pooblastilo izvajalca, da naročnik plača direktno podizvajalcu, ni bilo nobene omejitve glede zadržanih sredstev in da zanje ne bi veljala zahteva podizvajalca za neposredno plačilo in pooblastilo izvajalca, da naročnik plača direktno podizvajalcu. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da če je izvajalec v posamezni situaciji potrdil zadržana sredstva v višini 10 % zneska računa posameznega podizvajalca, bi morala tožeča stranka (pravilno tožena stranka, op. pritožbenega sodišča) ta znesek zadržati za podizvajalca, ne pa ga izplačati glavnemu izvajalcu A., saj je s tem kršila aneks, 631. člen OZ in 94. člen ZJN-3. Tožena stranka namreč glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v Gradbeni pogodbi ni imela predvideno zadržanje 10 %, zato je bila dolžna celotne račune plačati neposredno tožeči stranki, saj je bila z njene strani podana zahte

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-462/18-45 z dne 3. 6. 2021 določbe Poslovnika Državnega zbora, ki so predstavljale pravno podlago za sprejem avtentične razlage, razveljavilo z argumentacijo, da avtentična razlaga posega v ustavno opredeljene naloge sodišča ter tako krši načeli delitve oblasti ter neodvisnosti sodnikov. Ker je torej Ustavno sodišče jasno zapisalo, da institut avtentične razlage ni v skladu z Ustavo, se naziranje tožeče stranke, da bi bilo treba pri razlagi pogoja koneksnosti terjatev slediti avtentični razlagi, izkaže za protiustavno in mu višje sodišče ne sledi.

Vrhovno sodišče je tudi po sprejemu avtentične razlage 631. člena OZ, na katero se opira tožeča stranka, še vedno na stališču, da koneksnost terjatev pomeni, da se terjatvi podizvajalca do glavnega izvajalca in glavnega izvajalca do naročnika nanašata na ista dela in ne zgolj na dela znotraj istega pogodbenega razmerja (v konkretnem primeru znotraj istega projekta, kot trdi tožeča stranka). Ker Vrhovno sodišče skrbi za enotnost sodne prakse in je svoje stališče v razmerju do avtentične razlage že zavzelo, po presoji višjega sodišča razlogov za odstop od tega stališča ni.

ZJN-2 niti ZNJ-3 v definiciji pojmov ne opredeljuje pojma neresnične izjave ali dokazila v smislu določil 109.a člena ZJN-2 oziroma 112. člena ZJN-3; pač pa Slovar slovenskega knjižnega jezika neresnično izjavo opredeljuje kot nekaj kar ni resnica, torej kot neresnične podatke ali celo kot neresnično izjavo z namenom zavajati v zmoto – torej laž. V tem smislu je zato potrebno presojati izjavo oziroma dokazilo, ki je bilo s strani pravne osebe oziroma odgovorne osebe predloženo kot priloga ponudbe in ni mogoče slediti razlagi, ki jo ponujata pritožbi sklicujoč se na pojem ponarejene listine ali spremenjene listine v smislu uporabe odločil 251. člena KZ-1. Ob v postopku nedvomno ugotovljenem dejstvu, da je direktor pravne osebe v imenu in za račun pravne osebe v ponudbi med drugim oddal izjavo (s priloženim certifikatom), kar je oboje podpisal in ožigosal (z namenom zavajanja naročnika, da izpolnjujejo zahtevane pogoje v zvezi z lesom, čeprav se je zavedal, da certifikat sploh ni bil izdan njihovemu podjetju niti v konkretnem postopku javnega naročanja) ni mogoče šteti, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, predvsem ne, ker je to storil prav