251. člen KZ-1

Glede dokaznega standarda pri ugotavljanju premoženjske koristi, ko ta ni del opisa kaznivega dejanja, po stališču pravne teorije zadošča že uporaba civilnopravnega dokaznega standarda - standarda pretežne verjetnosti.

Ravnanje tožnika izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Tožnik je v več primerih podpisoval dokumentacijo v imenu komitentov, čeprav ti ob podpisu niso bili prisotni, oziroma je omogočil, da je ena oseba podpisovala dokumentacijo za več različnih komitentov, ki jih ni bilo v poslovalnici.

Ko je namreč sodišče prve stopnje spoznalo, da na podlagi razpoložljivih dokazov ni moglo ugotoviti obdolženčevega namena izkoristiti svoj domnevni vpliv na uradne osebe Finančnega urada Maribor in posredovati, da se zoper davčnega zavezanca davčna izvršba ne opravi, ko je od B. B. zahteval in sprejel denarno nagrado, kot mu je očitala obtožba, je ponudilo obrazložitev v smislu kaznivega dejanja goljufije, ki pa obdolženca po pravnomočni obtožnici ni obremenjevalo. V prvostopenjski ponujeni obrazložitvi pa je s tem, ko je sodišče prve stopnje dejansko utemeljevalo (ne)obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki sploh ni bilo predmet pravnomočne obtožbe, prepoznati nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ki pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, katere pritožbeno sodišče ne more sanirati. Ker je sodišče prve stopnje vezano na izrečeno in javno razglašeno sodbo, mora biti obrazložitev pisne sodbe skladna z izrekom razglašene sodbe in se ne more osredotočati na kaznivo dejanje, ki v (pravnomočne) inkriminirane očitke sploh ni zajeto.

Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da torej nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Gre namreč za dolgotrajne kršitve, od katerih je vsaka izmed njih tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Z vsako izmed njih je bila toženka oškodovana.

Tožnik je plačal tožencu vtoževani denarni znesek na podlagi še vedno veljavnega izvršilnega naslova - pravnomočne sodbe, ki zavezuje in tudi preprečuje, da bi sodišče v tem delovnem sporu ponovno odločalo o tem, ali je bil tožnik ta denarni znesek dolžan plačati tožencu. Na podlagi pravnomočne sodbe plačane denarne obveznosti tožnik ne more zahtevati nazaj, ne na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, kot tudi ne na podlagi določil o odškodninski odgovornosti. Toženec je bil v kazenskem postopku res spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ker je v delovnem sporu predložil ponarejeno listino (pogodbo o zaposlitvi), kar nedvomno predstavlja protipravno ravnanje. Vendar pa vzročna zveza med toženčevim protipravnim ravnanjem in tožnikovim plačilom v izvršbi na podlagi pravnomočne sodbe (kot zatrjevano škodo) ni podana.

Z nadaljnjo navedbo, da transformacija enega kaznivega dejanja v dve kaznivi dejanji ni dopustna, pa smiselno zatrjuje kršitev kazenskega zakona in izraža nestrinjanje s presojo sodišča, da je obdolženec s svojim ravnanjem izvršil dve kaznivi dejanji. V tem pa je pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je na mestu očitek obtožbe, da je obdolženec storil dve kaznivi dejanji, ker je uporabil dve na motorno vozilo pritrjeni ponarejeni registrski tablici in s tem uporabil dve ponarejeni javni listini, a takšno stališče ni pravilno. Ponarejena je bila registrska tablica z oznako E-..., torej ena javna listina, njena ponaredka pa sta bila z namenom, da prikažeta registracijo avtomobila in tako omogočita njegovo udeležbo v prometu, nanj pritrjena. Z uporabo teh ponaredkov je obdolženec zasledoval isti cilj, da v prometu uporablja avtomobil, ki ni registriran, je pa opremljen z registrskima tablicama, ki prikazujeta, da je registriran v skladu s predpisi, kar je pogoj za udeležbo v cestnem prometu. S svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov dveh, temveč enega kaznivega dejanja ponarejanja listin iz tretjega odstavka 251. člena KZ-1, zato je

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ne preseže očitkov iz pritožbe, temveč jih zgolj (celo v bolj pavšalnem obsegu) ponovi, hkrati pa od Vrhovnega sodišča pričakuje enako presojo, kot jo je celostno opravilo že pritožbeno sodišče, kar ni namen postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Z razlogi višjega sodišča glede vseh zatrjevanih kršitev se vložnik konkretno ter poglobljeno ne sooči in ne ponudi konkretiziranih stališč, ki bi omogočala dodatno, argumentirano presojo. S tem ne zadosti standardu obrazloženosti in konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo.

Dejanja tožnika imajo vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Tožnik, ki v okviru svojega delovnega mesta ni imel naloge opravljanja preverjanja skladnosti vozil t.i. homologacije in za opravljanje teh postopkov ni imel pooblastila s strani Javne agencije RS za varnost v cestnem prometu, je v času od 6. 12. 2022 do 20. 5. 2023 v 33 primerih nepooblaščeno opravil homologacijski postopek.

Obstoj dejanske zmote, četudi je ta izogibna, izključuje naklep. V primeru kaznivih dejanj, ki so lahko izvršena le naklepno, je zato v takem primeru izključena krivda obdolženca (prvi odstavek 30. člena KZ-1).

Okoliščina, da se zagovorniki s stališčem prvostopenjskega sodišča glede presoje verodostojnosti posamezne priče ne strinjajo, pa na pravilnost sprejetih dejanskih in pravnih zaključkov ne more imeti pritožbeno pričakovane teže. Posledično pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu pred sodiščem prve stopnje pravica do obrambe v zvezi z izvajanjem dokazov v njegovo korist ni bila kršena, prav tako pa ni zaznalo kakšne relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, zaposlovanja na črno po 199. členu KZ-1 in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 nomotehnično v KZ-1 res niso umeščena v 23. in 24. poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, vendar pa se je sodna praksa že večkrat izrekla, da je zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobni elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, ki so umeščena v citirani poglavji KZ-1. Pri odločanju o tem, ali je pri presoji pogojev za odpust obveznosti dolžniku po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP dopustno upoštevati enotno kazen, ki je bila izrečena dolžniku, je med drugim treba izhajati iz namena izbrisa obsodbe iz kazenske evidence oziroma zakonske rehabilitacije. Cilj kazenskopravne rehabilitacije je spodbujanje obsojenca k osebni zavzetosti v postopku lastne reintegracije in vplivanje nanj, da bi po izvršitvi kazni živel kot odgovoren in koristen član skupnosti. Ta cilj pa se dotakne namena odpusta obveznosti, ki je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del n

V okviru pravdnega postopka III P 294/2023 je bila namreč dne 14. 9. 2023 izdana zamudna sodba, ki je dne 3. 4. 2024 postala pravnomočna. Povzeto ima za posledico, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. Obdolžencu se namreč lahko nalaga samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovani potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa - kakor v danem primeru - iz posebne pravde.

Sodnik ne sme odločati o obtožbi le, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja, kar ne zajema situacije, ko je predlagatelja zgolj obvestil, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena. Zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca kot tožilca ni stranka postopka, ampak procesni udeleženec, ki opravlja procesna dejanja v interesu zastopanega.

Pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi in v morebitnem dokaznem gradivu.

Četudi je bila kazenska ovadba zoper tožnika v zvezi s policijskima postopkoma zoper A. A. in B. B. zavržena (v primeru slednjega le delno), je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da to ni ovira za ugotavljanje, ali očitana ravnanja vsebujejo znake kaznivega dejanja z vidika uporabe določbe 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V delovnem sporu se namreč ne ugotavlja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje, kot to zmotno navaja pritožba, temveč le utemeljenost odpovednega razloga.

Upoštevaje izvršitveno obliko kaznivih dejanj, za katera je bila obdolženka spoznana za krivo, je zavrnitev izvajanja dokazov v smeri dokazovanja dejstev, ki niso pravno relevantna za pravilno ugotovljeno dejansko stanje, in ki obdolženki niso niti bila očitana, pravilna. Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnikov, da je izostala dokazna ocena o tem, da je storilec spravil v zmoto pristojni organ s tem, da je v njej navajal lažne okoliščine ali da določene okoliščine zamolči, saj se celotna dokazna ocena dejanj v sklopu le-teh pod točko II 1-3 izpodbijane sodbe nanaša ravno na zaključke o dokazanosti, da je obdolženka s ponarejeno javno listino (osebno izkaznico) notarki spravila v zmoto, da sta v notarskih zapisih potrdili lažno identiteto osebe G. G. in sestavili notarske zapise, kar je predstavljalo podlago za vpis spremembe družbenikov. Navedeno pomeni, da je predložitev ponarejene osebne izkaznice zadostila zakonsko zahtevanim kriterijem spravljanja notark v zmoto in uspešni potrditvi lažne identitete, saj o tem obdolžena ni bila posebej spraševana ali dodatno preverjena, temveč je za dokazovanje identitete zadoščal predložen dokument z njene strani, ki pa je bil nedv

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dne 27. 9. 2021 ob 15.24 uri v eRCO za tožnico narejen neresničen vpis podatkov, da je bila tožnica s prvim odmerkom cepiva proti Covid-19 cepljena dne 16. 7. 2021, z drugim odmerkom pa 13. 8. 2021. Datuma sta neresnična oziroma lažna, tožnica namreč ni bila cepljena, kar ni bilo sporno. Na podlagi navedenega vnosa je bilo izdano lažno digitalno COVID potrdilo s QR kodo, ki je bilo prevzeto 28. 9. 2021 ob 10.13 uri preko portala Zvem.eZdrav.si. Tožnica je večkrat uporabila lažno Covid potrdilo kot pravo, in sicer pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT ob vstopu v Zdravstveni dom F. (7. 10. 2021, 13. 10. 2021, 21. 10. 2021, 25. 10. 2021, 4. 11. 2021 in 16. 11. 2021), pri čemer je vedela, da gre za lažno potrdilo. Potrdilo je tožnica hranila doma in je bilo dne 18. 11. 2021 zaseženo med hišno preiskavo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je z očitanim ravnanjem tožnica naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251

Izrek denarne kazni je pogojen tako z določitvijo števila dnevnih zneskov, kot tudi z določitvijo višine denarnega zneska in šele zmnožek obeh parametrov (katerih vsebina je določena v drugem, tretjem in četrtem odstavku 47. člena KZ-1) v končni fazi privede do skupnega zneska, pri čemer šele ta skupni znesek de facto predstavlja višino obdolženemu izrečene denarne kazni. Z vidika presoje, ali je bila obdolžencu izrečena strožja kazenska sankcija, denarna kazen, ni ključna okoliščina glede s strani tožilca predlaganega števila dnevnih zneskov, ampak je potrebno upoštevati višino skupnega zneska obdolžencu izrečene denarne kazni.

Za nepravo oziroma ponarejeno listino gre takrat, ko je ne izdela tisti, ki iz listine izhaja kot njen izdajatelj, tj. fizična ali pravna oseba. Za presojo nepravilnosti v kontekstu 251. člena KZ-1 ni pomembno, ali je vsebina listine resnična ali ne (materialna falsifikacija); kaznivo dejanje ponarejanja listin je lahko podano tudi, ko je vsebina izjave na ponarejeni listini resnična. Bistveno je, da se s ponarejeno listino vzbuja napačen vtis, da je listino izdelala druga oseba, in ne tista, katere misel je v listini dejansko materializirana. Gre za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Ponareditev listine nedvomno predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa, smiselno enako pa velja tudi za ponarejen (na primer skeniran, predrugačen, nepristen) žig pravne osebe, ki pri naslovniku v pravnem prometu lahko povzroči zmoto o tem, kdo je listino izdal.