26. člen KZ-1

Deklaranti se štejejo za strokovnjake na področju carinjenja, saj se z vlaganjem carinskih deklaracij ukvarjajo poklicno. Kot taki morajo poznati kombinirano nomenklaturo carinske tarife, iz katere izhaja, da se litijeve baterije uvrščajo pod drugo tarifno številko kot pa litij-ionske, prav tako pa se zavedajo, da vložitev carinske deklaracije, ki vsebuje nepravilne ali nepopolne informacije, predstavlja prekršek. Zaradi tega jim je mogoče ob zgornjih ugotovitvah o neujemanju opisov blaga v računih, ki jih je uvoznik priložil dispozicijam, z opisi blaga v spremnih računih, ki jih je izvoznik priložil pošiljkam, ker niso zahtevale dopolnitve dokumentacije, da bi lahko zanesljivo ugotovile kakšne baterije so predmet uvoza in jih posledično uvrstile pod pravilno tarifno številko kombinirane nomenklature carinske tarife, pač pa so se zanašale na pravilnost podatkov v spremnih računih, očitati zavestno malomarnost. Prekrškovni organ glob, ob odsotnosti posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale njihovo omilitev po šestem odstavku 26. člena ZP-1, niti ni mogel odmeriti nižje, kot pa jih je odmeril, še manj pa obravnavane prekrške šteti za prekrške neznatnega pomena. Tud

Storilec je glede na dejstvo, da je bilo do točke izmerjene hitrosti njegovega vozila le nekaj hiš, bil v dejanski zmoti glede okoliščin, ki se jih v mejah potrebne pazljivosti ni moral in mogel zavedati, saj se mimo table za naselje ni peljal, zaradi nekaj hiš in prehoda za pešce pa se ob dejstvu, da mu je cesta nepoznana, ni mogel in moral zavedati, da je v naselju oziroma da je omejitev hitrosti 50 km/h. Vsled navedenemu so utemeljene pritožbene trditve, da je bil storilec v času storitve prekrška v neizogibni dejanski zmoti, razlogi sodišča prve stopnje, da se je storilec moral zavedati, da se nahaja znotraj naselja, saj ni peljal mimo znaka, ki označuje konec naselja, hiše pa so strnjene, pa glede na vse ugotovljene okoliščine (ko se storilec ni peljal mimo znaka, ki označuje začetek naselja, pri vključitvi iz stranske na lokalno cesto v naselju D. pa je do točke meritve bilo le nekaj hiš in prehod za pešce) pa glede na zgoraj povzeto definicijo "roba naselja" nepravilni.

Storilec ki ravna iz malomarnosti, ne deluje zaradi negativnega odnosa do poškodovane pravne dobrine, ne odloča se torej zoper to pravno dobrino, temveč ravna nepazljivo. Zveza med ravnanjem in posledico bo presegala golo naključje, ker je posledica potencialno vsebovana v ravnanju, ki nasprotuje dolžni pazljivosti. Zaključek, da storilec ravna lahkomiselno, je tako možen le ob ugotovitvi dolžne (objektivne in subjektivne) pazljivosti, pri čemer je kršitev objektivne dolžne pazljivosti del protipravnosti, kršitev subjektivne dolžne pazljivosti pa predmet ugotavljanja znotraj krivde. Sodišče prve stopnje storilcu očita kršitev dolžne pazljivosti, pri čemer pa iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, na katerih dejstvih sodišče prve stopnje temelji zaključek, da je storilec v konkretnem primeru to bil dolžan preveriti. Te dolžnosti starša namreč ne določa noben zakon, iz razlogov izpodbijane sodbe pa tudi ne izhajajo nobene ugotovljene okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bila ta nevarnost tako objektivno kot subjektivno predvidljiva.

Višje sodišče se strinja s pritožnikom, da ni bila podana istočasnost nevarnosti in odvračanja nevarnosti kot ena od predpostavk upravičljive skrajne sile. Odvračanje nevarnosti ni potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj storilka vožnjo do urgentne travmatološke klinike ni opravila neposredno po poškodbi, ampak šele naslednji dan. Poleg tega po presoji višjega sodišča tudi ni obstajala nevarnost za zdravje, telo in življenje poškodovanke, ki jo je storilka prevažala, saj se je storilkina hči (takrat stara 35 let) v zvezi s poškodbo gležnja posvetovala na Urgentni službi ZD D., kjer so ji svetovali RTG slikanje in jo napotili na Urgentno travmatološko ambulanto UKC Ljubljana, očitno pa niso ocenili, da je treba poškodovanko tja odpeljati z reševalnim vozilom; čas prevoza pa tudi ni vplival na potek zdravljenja, saj je bilo zdravljenje odvisno od diagnoze. Posledično višje sodišče ugotavlja, da pogoji za obstoj upravičene skrajne sile niso podani.

V obravnavanem primeru transportna pot ni bila prosta, obdolženec se o tem ni zanesljivo prepričal in zaradi njegovega malomarnega ravnanja, t. j. opustitve potrebne pazljivosti, je prišlo do obravnavanega dogodka.

Kot rečeno, se razlogi sodbe z dokazno oceno odločilnih dejstev glede obdolženčeve krivde nahajajo v drugem delu, konkretno v 13. in 14. točki obrazložitve sodbe, medtem ko iz pritožbene obrazložitve izhaja, da pritožnik nasprotuje vsebini razlogov oziroma sami dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ni predmet uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP, temveč zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot izpodbojnega razloga, ki ga pritožnik posebej uveljavlja. Če je pritožbeno obrazložitev v zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi mogoče prevesti v posredno zatrjevano kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave in hkrati kršitev četrtega odstavka 329. člena ZKP, je treba ob posplošeno zatrjevanem vplivu na pravilnost in zakonitost sodbe, opozoriti še na drugi odstavek tega člena, po katerem dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Izhodišče pri tem je že ugotovljeno stanje stvari, ki je lahko z novimi dejstvi dopolnjeno ali spremenjeno. Merili sta odločilnost dejstev iz opisa kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj po obtožbi in kontekst, v katerem dokazova

V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje dokončano že z dogovorom vseh treh akterjev, da obsojeni M. M. izplača nagradi, ki sta nedovoljeni oziroma neupravičeni. Samo izplačilo nagrad je pomenilo le realizacijo predhodnega dogovora, h kateremu je obsojenega R. Č. in M. M. napeljal obsojeni S. P. Za obstoj kaznivih dejanj po 247. in 248. členu KZ namreč ni treba, da je bila nedovoljena nagrada tudi dejansko izplačana, temveč zadošča že, da je bila zahtevana, oziroma, da je bil opravljen sprejem obljube ali ponudbe take koristi od osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 20. 3. 2015 delno razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo. Od tedaj dalje je začel teči dveletni rok, v katerem se mora pravnomočno končati postopek nove razsoje. Dve letni rok bi se v obravnavanem primeru iztekel dne 20. 3. 2017, vendar do tega ni prišlo, ker je zadeva postala pravnomočna znotraj navedenega roka. Sodba pritožbenega sodišča je bila namreč na javni seji razglašena dne 23. 2. 2017, z dnem njene razglasitve pa je nastopila pravnomočnost. Upoštevaje navedeno je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča ter odločbo U

Potrditev prvostopenjske sodbe v nespremenjenih delih v pritožbenem postopku razumno implicira ugotovitev, da višje sodišče kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

Zlasti je opozoriti na opis dejanja, v katerem so določno navedeni predpisi, ki bi jih naj obdolžena kršila, kot tudi posledice, ki bi jih naj s temi kršitvami povzročila. To je pomembno, kajti obdolžena je v zagovoru med drugim zatrjevala, da je vsaj v delu obravnavanega obdobja ravnala skladno s temi predpisi, v preostalem delu pa tako zaradi novo nastalih objektivnih okoliščin ni mogla več ravnati. Posredi so odločilna dejstva, od katerih je odvisna presoja protipravnosti obdolženkinega ravnanja, ki v primeru objektivne nemožnosti ravnati po predpisih, ne more biti podana. Po takšnih razlogih sta zavestna sestavina naklepa iz 25. člena KZ-1 in pogojno imenovana zavestna sestavina pri nezavestni malomarnosti iz 26. člena KZ-1 izenačeni. To ne gre že zaradi razlike v krivdnih oblikah, hkrati pa so razlogi zaradi združevanja, znova pogojno imenovane zavestne sestavine pri nezavestni malomarnosti z voljno sestavino direktnega naklepa v nadaljevanju v precejšnji meri med seboj v nasprotju.

Pritožba bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z lastno oceno izvedenih dokazov, pri čemer prezre, da se obdolženec tekom postopka ni zagovarjal, da se svojega ravnanja zaradi količine popitega alkohola ne bi zavedal, kaj takega pa ne izhaja niti iz ugotovljenega dejanskega stanja.

ZJN-2 niti ZNJ-3 v definiciji pojmov ne opredeljuje pojma neresnične izjave ali dokazila v smislu določil 109.a člena ZJN-2 oziroma 112. člena ZJN-3; pač pa Slovar slovenskega knjižnega jezika neresnično izjavo opredeljuje kot nekaj kar ni resnica, torej kot neresnične podatke ali celo kot neresnično izjavo z namenom zavajati v zmoto – torej laž. V tem smislu je zato potrebno presojati izjavo oziroma dokazilo, ki je bilo s strani pravne osebe oziroma odgovorne osebe predloženo kot priloga ponudbe in ni mogoče slediti razlagi, ki jo ponujata pritožbi sklicujoč se na pojem ponarejene listine ali spremenjene listine v smislu uporabe odločil 251. člena KZ-1. Ob v postopku nedvomno ugotovljenem dejstvu, da je direktor pravne osebe v imenu in za račun pravne osebe v ponudbi med drugim oddal izjavo (s priloženim certifikatom), kar je oboje podpisal in ožigosal (z namenom zavajanja naročnika, da izpolnjujejo zahtevane pogoje v zvezi z lesom, čeprav se je zavedal, da certifikat sploh ni bil izdan njihovemu podjetju niti v konkretnem postopku javnega naročanja) ni mogoče šteti, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, predvsem ne, ker je to storil prav

Izločitev izvedenskega mnenja ad hoc postavljenega zagovornika. Popolnost opisa dejanja glede na blanketnost zakonskega predpisa.

S kasnejšimi prihodi na delo, za kar ni imela dovoljenja, je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Citirano določilo ni relevantno za presojo tožničine krivde glede izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost.

Za presojo pravočasnosti odpoved je ključno dejansko vprašanje, kdaj je bil generalni direktor Policije obveščen o kršitvah tožnika oziroma, kdaj je ugotovil razloge za izredno odpoved, ne pa kdaj bi po tožnikovi oceni moral biti obveščen o kršitvah. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak, kdaj je o tem dejansko bil obveščen. Tožnik je dajal v promet Kamagro, zato je izpolnil znake kaznivega dejanja proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po tretjem odstavku 183. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je očitano ravnanje pravilno kvalificiralo kot kršitev 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Zato je bil podan razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Očitek tožniku (policistu) je, da je s tem, ko je v spornem obdobju dajal v promet sredstvo, ki sicer ni dovoljeno na trgu, naklepno kršil določene obveznosti po zakonu, pogodbi o zaposlitvi in Kodeksu policijske etike, ter da ima kršitev tudi znake kaznivega dejanja Proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje po 183. členu KZ-1. Ta v prvem odstavku določa sankcijo za tistega, ki proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje. Po tretjem odstavku pa je dejanje kaznivo tudi, če je storjeno iz malomarnosti. v tem sporu je posebnega pomena ugotovitev o tem, ali je tožnik očitano ravnanje storil naklepno ali iz malomarnosti (ter iz kakšne malomarnosti) ali pa je krivda celo izključena. Ker so razlogi v izpodbijani sodbi glede tožnikove malomarnosti nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju, je sodišče prve stopnje storilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to l

Za zaključek o obstoju obdolženčeve opustitve potrebne pazljivosti (zavestne malomarnosti) v luči pravil o subjektivni odgovornosti v kazenskem pravu bi morale biti kumulativno dokazane okoliščine, da (1) je prav obdolženega obvezovala dolžnost preprečiti prepovedano posledico; (2) je bilo njegovo ravnanje objektivna kršitev dolžnostnega ravnanja; (3) bi v enakih razmerah drugi zaposleni, ki so jih obvezovala enaka pravila, ravnali bolj skrbno kot obdolženec.

Navedbe obdolžene odgovorne osebe, da je v postopku javnega naročanja podala izjavo o poravnanih obveznostih družbe v prepričanju o njeni resničnosti, je potrebno presojati ustrezno kritično in upoštevaje, da je ekonomistka ter dolgoletna direktorica pravne osebe, ki je glede na svojo funkcijo dolžna izpolnjevati zakonske obveznosti in skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe. Pred podpisom izjave se je bila dolžna prepričati o stanju na računu in o dejstvu, ali ima (ne)poravnane zapadle obveznosti iz naslova socialnih prispevkov in davkov.

Obdolženki se ne očita, da bi prekršila dovoljeno hitrost vožnje na avtocesti, vožnja s hitrostjo v okviru dovoljene hitrosti vožnje pa ne izključuje kršitve 30. člena ZVCP-1, to je vožnje z neprilagojeno hitrostjo določenim pogojem. Obdolženka je, da bi preprečila trčenje z vozilom, ki jo je že prehitevalo, odstopila od prehitevanja in sunkovito odvila volan v desno, pri tem pa izgubila oblast nad vozilom. Glede na tak manever med vožnjo vozila z večjo hitrostjo, do katerega je prišlo povsem zavestno, je obdolženki glede na njene osebne lastnosti (voznica z opravljenim vozniškim izpitom) in upoštevajoč že objektivno pričakovano nevarnost, da bo zaradi delovanja določenih fizikalnih sil prišlo pri takem manevru do zanašanja vozila, mogoče očitati, da pri tem ni ravnala s potrebno pazljivostjo in da je lahko pričakovala prepovedano posledico, to je zanašanje vozila in izgubo nadzora nad vozilom, v katero pa ni privolila, torej je ravnala z zavestno malomarnostjo. Razlikovanje med zavestno in nezavestno malomarnostjo upoštevajoč sodobno kazenskopravno znanost ne vpliva na višjo ali nižjo stopnjo te vrste, temveč je v vsakem posamičnem primeru potrebno ugotoviti, ali u

Kazenski zakonik (KZ-1) v tretjem odstavku 26. čl. določa, da kaznivo dejanje ni storjeno iz malomarnosti, če storilec kljub potrebni pazljivosti povzroči prepovedano posledico, ki je ni bilo mogoče pričakovati in tudi ne predvideti njenega odvračanja. Obdolženec pa ni ravnal s potrebno skrbnostjo, s katero bi po okoliščinah in osebnih lastnostih moral in mogel ravnati. Obdolženec v pritožbi, enako kot tudi v zagovoru, trdi, da zaradi močne sončne svetlobe ni mogel videti kolesarja, vendar ga takšna okoliščina tudi po mnenju višjega sodišča ne razbremeni odgovornosti. Prisotnost kolesarjev na tisti cesti ne predstavlja okoliščine, ki je ni bilo mogoče pričakovati.