VSRS Sklep I Up 254/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnica (Evropska centralna banka, v nadaljevanju ECB) je vložila tožbo, kot je navedla, zaradi temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva, pri čemer je svojo aktivno legitimacijo utemeljevala z določbo drugega odstavka 157. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) in prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahtevala je (tožbeni predlog), naj sodišče ugotovi, da so odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani za hišno preiskavo na Banki Slovenije 6. 7. 2016 in za preiskavo elektronskih naprav, zaseženih v okviru te hišne preiskave, ter „dejanja pristojnega državnega tožilca, ki vodi predkazenski postopek“, „dejanja dežurne preiskovalne sodnice, ki je odobrila hišno preiskavo“, „dejanja Ministrstva za notranje zadeve - Policije pri opravljanju hišne preiskave in zasegu listin, dokumentov, elektronskih naprav na Banki Slovenije 6. 7. 2016“ in dejanja istega organa „pri opravljanju preiskave elektronskih naprav in druge dokumentacije in zasegov v okviru hišne preiskave na Banki Slovenije 6. 7. 2016“, vseh v delu, ki se nanaša na tožnico, nezakonito posegli v njen privilegij do nedotakljivosti njenih arhivov po 2. in 22. členu Protokola št. 7. Upravno sodišče naj zato prepove in odredi takojšnjo ustavitev nadaljnje preiskave vseh elektronskih naprav in druge dokumentacije, zasežene v okviru omenjene hišne preiskave, toženki (Republika Slovenija, Gregorčičeva 20, Ljubljana)(1) pa naloži, da v ta namen zasežene elektronske naprave in drugo dokumentacijo zapečati in izroči naslovnemu sodišču, ki naj odredi, da se vsi dokumenti v fizični obliki in podatki na elektronskih nosilcih podatkov, ki se nanašajo na ECB, vključno z zapisniki o zasegu, v roku treh dni po prejemu sodbe trajno izločijo iz spisa zasežene dokumentacije pri policiji in državnem tožilstvu ter uničijo ob prisotnosti tožničinega predstavnika.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijanih aktov in dejanj sodišča, državnega tožilstva in policije ni mogoče šteti za posamična akta oziroma dejanja, na katere se nanaša 4. člen ZUS-1. Poudarilo je, sklicujoč se na stališča Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 178/2015 in I Up 37/2016, da sta bila sporna akta izdana in dejanja (hišna preiskava, zaseg listin in drugih predmetov, preiskava elektronske naprave) opravljena v postopku, ki ga ureja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ker je redno sodišče izdalo sporni odredbi v okviru svoje sodne funkcije, tožnica teh odločitev ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, prav tako ne dejanj kot posledic izdaje teh aktov.

3Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Vrhovno sodišče najprej zavrača pritožbene očitke o nezadostni obrazložitvi izpodbijanega sklepa. O kršitvi določb iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je mogoče govoriti, če odločitve sodišča prve stopnje zaradi nerazumljivosti, protislovnosti, neobrazloženosti ali samo navidezne obrazloženosti ni mogoče preizkusiti. Tudi skopa in celo slaba, površna in pomanjkljiva obrazložitev je še vedno obrazložitev in če kljub vsem pomanjkljivostim omogoča preizkus, navedena kršitev ni podana.(2)

6Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da zoper odločitve rednih sodišč tožba v upravnem sporu zaradi varstva pravic ni mogoča, ker se sodno varstvo zagotavlja s postopkom, v katerem je sodnik odločil o tem, da bosta opravljeni hišna preiskava in preiskava elektronskih naprav, ter da sta bili na podlagi sodne odredbe preiskavi opravljeni in zaseženi predmeti, zaradi česar je treba uporabiti v tem postopku predvidena pravna sredstva. S tem je prvostopenjsko sodišče izrazilo stališče, da obstaja drugo primarno sodno varstvo, ki je učinkovito zaradi pravnih sredstev, predvidenih v ZKP. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča zadostno pojasnilo, zakaj subsidiarni upravni spor iz 4. člena ZUS-1 ni sodno varstvo pred odločitvami drugega sodišča v postopku po ZKP in na njih temelječih dejanjih, ne glede na to, da ni navedlo konkretne določbe omenjenega zakona, ki naj bi urejal pritožničino pravno sredstvo.

7Pravilnost omenjenih stališč pa ni vprašanje popolnosti obrazložitve, sploh ker pritožnica omenjeni očitek gradi na zmotni predpostavki, da je odsotnost pravnih sredstev v ZKP (v smislu 25. člena Ustave), ki bi jih pritožnica lahko uporabila v svojem primeru v zvezi z opravljanjem hišne preiskave in preiskave elektronskih naprav, podlaga za subsidiarni upravni spor iz drugega odstavka 157. člena Ustave oziroma 4. člena ZUS-1. Tako razumevanje bi namreč pomenilo, da je upravni spor sredstvo za odpravljanje neustavnosti (kršitve pravice do pravnega sredstva iz omenjenega člena Ustave) vsakega drugega postopkovnega zakona, na podlagi katerega ravna za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi pristojno sodišče.

8Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in tožbe, je pritožnica zahtevala sodno varstvo v upravnem sporu zaradi hišne preiskave na Banki Slovenije, opravljene 6. 7. 2016 v predkazenskem postopku, v okviru katere naj bi bili zaseženi dokumenti in informacije, ki tvorijo njene arhive, tako ravnanje (izdaja sodnih odredb in njuna izvršitev) pa naj bi bilo v nasprotju z 2. členom Protokola (št. 7)o privilegijah in imunitetah Evropske unije (v nadaljevanju Protokol št. 7). Ker ji v slovenskem kazenskem ali kateremkoli drugem postopku ni zagotovljeno posebno pravno sredstvo, s katerim bi uveljavljala kršitev privilegija ECB do nedotakljivosti njenih arhivov, je zahtevala, da se ji to zagotovi v upravnem sporu. Navedeno ponavlja v obširni pritožbi in navaja, da ZKP drugim osebam (tistim, ki niso stranke postopka) v nobeni fazi predkazenskega ali kazenskega postopka ne omogoča, da bi zoper hišno preiskavo ali preiskavo elektronskih naprav ali zoper zaseg dokumentov, ki posega v njihov pravni položaj, uporabila kakršnokoli pravna sredstva. V kazenskem postopku tako ne more uveljavljati zahtevka o izločitvi dokumentov. V nadaljevanju zavzame še stališče, da ji predmetni predkazenski postopek, v katerem je bila kršena njena temeljna pravica, ne nudi učinkovitega sodnega varstva in pravnih sredstev, sodno varstvo pa ji ni zagotovljeno niti v drugem sodnem postopku. Poudarja, da je za presojo obstoja sodnega varstva bistveno varstvo nedotakljivosti arhivov, ki se mora doseči pred njihovo obravnavo, pa čeprav je ta opravljena s strani preiskovalnega sodnika.

9Pritožnica torej trdi, da ker zoper sodni odredbi o hišni preiskavi in preiskavi elektronskih komunikacij in njunemu izvajanju z zasegom dokumentov, na katere se razteza privilegij nedotakljivosti arhivov, nima pravnih sredstev po ZKP, nima zagotovljenega učinkovitega sodnega varstva. Tako stališče pa je napačno.

10Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je pritožnica postavila tožbeni zahtevek z vsebino, povzeto v 1. točki obrazložitve, med drugim za ugotovitev, da sodni odredbi in (nekonkretizirana) dejanja sodišča, državnega tožilca in policije nezakonito posegajo v privilegij do nedotakljivosti njenih arhivov. Sodišče prve stopnje je povsem splošno opredeljena dejanja(3)opredelilo kot dejanja, povezana z izdajo, odobritvijo in izvršitvijo odredb(med drugim z zasegom spornih dokumentov). Pritožnica ne izpodbija in ne trdi, da dejanja niso spadala v okvir odločanja in opravljanja hišne preiskave in preiskave elektronskih naprav oziroma ne trdi, da bi šlo poleg tovrstnih opravil za katerokoli druga samostojna, konkretna dejanja sodnika, tožilca ali policije, ki bi bila izvršena izven okvirov izdanih sodnih odredb in bi sama zase pomenila nezakonito ravnanje.(4) To po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je zahtevala odločanje upravnega sodišča o zakonitosti preiskovalnih dejanj, zajetih v odločitvah preiskovalnega sodnika o odobritvi preiskav in v tem okviru naloženem zasegu predmetov oziroma dokumentacije ter njuni izvedbi.

11V skladu z ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj ter o zakonitosti drugih aktov, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena). Upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti (3. člen).

12Iz navedenih določb izhaja, da je upravni spor postopek sodnega varstva, vendar ne zoper odločitve, ki jih sprejemajo sodniki v okviru izvrševanja sodne funkcije (125. člen Ustave).(5) V takem primeru se sodno varstvo zagotavlja v postopku odločanja za to pristojnega sodišča, presoja zakonitosti njegovih odločitev pa v postopkih z vloženimi pravnimi sredstvi (in ne s tožbo v upravnem sporu). Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave namreč zagotavlja dvostopenjsko sojenje (načelo instančnosti) in s tem kontrolo nad odločanjem okrožnega sodišča v primerih, v katerih odloča v postopku po ZKP. Z vidika posameznika gre torej za dve pravici (do sodnega varstva in do pravnega sredstva), kar pravilno opozarja tudi pritožnica, ko navaja, da izdaje sodne odredbe za preiskavo elektronskih naprav v okviru hišne preiskave na Banki Slovenije ne gre enačiti s pravico do vložitve pravnega sredstva zoper nedopusten zaseg dokumentacije. Vendar je to svoje stališče in s tem v zvezi tudi pojasnilo Upravnega sodišča RS, da ni instanca drugim sodiščem, v pretežnem delu svoje argumentacije prezrla.

13V tej zadevi zatrjevana kršitev tožničinega privilegija do nedotakljivosti arhivov naj bi bila sicer storjena v predkazenskem postopku, ki ga usmerja pristojni državni tožilec, vendar v fazi, v kateri je bil udeležen preiskovalni sodnik in je na podlagi ZKP odločil (izdal odredbi) o hišni preiskavi in preiskavi elektronskih naprav. Z odredbama je določil cilje in okvir opravljanja preiskav, s tem pa tudi zamejil, kateri predmeti naj se zasežejo.(6) To pomeni, da je o tem odločal preiskovalni sodnik v okviru svojih pristojnosti izvrševanja sodne funkcije, upoštevaje, da so okrožna sodišča na podlagi 101. člena Zakona o sodiščih (ZS) v kazenskih zadevah med drugim pristojna za opravljanje preiskave oziroma preiskovalnih dejanj glede kaznivih dejanj, za katera niso pristojna okrajna sodišča (tč. I./2.), in za odločanje o dovolitvi posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine (tč. I./6.). Ker pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave zagotavlja, da o pravicah in dolžnostih posameznika ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pomeni, da je bila odločitev o obeh preiskavah in predmetih, ki se iščejo in zasežejo,(7) sprejeta v postopku sodnega varstva.(8)

14Po povedanem je neutemeljeno pritožbeno stališče, da o teh vprašanjih sodno varstvo ni bilo zagotovljeno. Dilema, ali je bilo z odredbama in s tem povezano izvedbo preiskovalnih dejanj (ter v tem okviru dopustnostjo zasega pritožničinih dokumentov) poseženo v tožničin privilegij, se ne nanaša več na obstoj sodnega varstva, kot pomembnem vprašanju za presojo dopustnosti upravnega spora, ampak odpira vprašanje možnosti uporabe učinkovitih pravnih sredstev, predvidenih v zakonu, v skladu s katerim se zagotavlja konkretno sodno varstvo (v tem primeru ZKP). Prvostopenjskemu sodišču zato ni bilo treba izrecno navesti, katero je pritožničino pravno sredstvo v (pred)kazenskem postopku zoper odločitev o zasegu sporne dokumentacije.

15Upoštevaje navedeno ne drži, da pritožnica ni uveljavljala zahtevka za nadzor nad zakonitostjo dela kazenskega sodišča. Če bi upravno sodišče v takem primeru sprejelo odločanje, ki je sicer jasno izključeno z določbo 3. člena ZUS-1, bi to pomenilo vzpostavitev upravnega spora kot vzporednega sistema nadzora nad zakonitostjo odločitev drugih sodišč mimo tistega, ki je s pravnimi sredstvi zagotovljen v konkretnem sodnem postopku. Zahteva po takem nadzoru pa ne izhaja ne iz 23. ne iz 25. člena Ustave.

16Zato mora oseba (tudi pritožnica, ne glede na to, da ni osumljenka, niti se niso preiskovali njeni prostori ali njene elektronske naprave), ki meni, da nima pravnega sredstva zoper odločitev sodišča, s katero je poseženo v njene pravice ali pravne koristi,(9) to pomanjkljivost uveljavljati v postopku, v katerem je bila sporna odločitev sprejeta in izvršena, in v ugovoru o njeni nezakonitosti ustrezno zatrjevati neustavnost procesnega predpisa, če meni, da ji zoper odločitev sodišča ali njene posledice ne daje pravnega sredstva. Pred odločitvijo se bo moralo sodišče do teh ugovorov opredeliti. Če bo menilo, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, bo postopek prekinilo in začelo postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave), v nasprotnem primeru pa bo imela oseba zoper odločitev na voljo nadaljnja pravna sredstva,(10) vključno z ustavno pritožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjene s posamičnim aktom sodišča.

17Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da ECB v skladu s 343. členom PDEU na ozemljih držav članic uživa privilegije in imunitete, ki jih potrebuje za opravljanje svojih nalog. Protokol (št. 4) o statutu evropskega sistema centralnih bank in evropske centralne banke glede pogojev uživanja imunitet in privilegijev (v nadaljevanju Statut ECB) glede pogojev uživanja imunitet in privilegijev v 39. členu napotuje na Protokol št. 7. Ta v 1. členu določa, da so prostori in stavbe Unije nedotakljivi. Ne smejo se preiskovati, zaseči, zapleniti ali razlastiti. Nepremičnine in premoženje Unije ne morejo biti predmet upravnega ali pravnega prisilnega ukrepa brez dovoljenja Sodišča. V skladu z 2. členom so nedotakljivi tudi arhivi Unije. Vse to velja tudi za ECB, saj se protokol uporablja tudi zanjo, brez poseganja v določbe Statuta ECB (tako drugi odstavek 22. člena). Pri tem je v 18. členu Protokola št. 7 institucijam Unije naloženo, da pri uporabi protokola sodelujejo s pristojnimi organi zadevnih držav članic. Po presoji Vrhovnega sodišča je ta obveznost odslikava dolžnosti držav članic oziroma njenih organov (tudi sodišč), da v vseh postopkih, v katerih se pojavi vprašanje pravic prava EU, zagotovijo njihovo učinkovito izvajanje (klavzula lojalnosti iz 4. člena PEU), v konkretnem primeru določb PDEU in protokolov o privilegijih in imunitetah ECB.

18Omenjena dolžnost se nanaša tudi na preiskovalnega sodnika in pomeni, da je pri izvajanju zakonskih pooblastil dolžan zagotoviti uresničevanje prava EU. Če je torej preiskovalni sodnik pri odločanju in izvajanju preiskovalnih dejanj spregledal zatrjevani privilegij ECB(11) (npr. ker zasega dokumentacije ni dovolil pristojni organ, pa bi moral), to po do sedaj navedenem ne narekuje obravnavanja in odpravljanja posledic v upravnem sporu. Poleg navedenega zato, ker preiskovalni sodnik pri odločanju ni vezan le na pristojnost iz nacionalnih predpisov, ampak tudi iz mednarodnih norm, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. To pomeni, da mora sodišče (enako velja za državnega tožilca) iskati pristojnost tudi v pravu EU. Tako npr. Statut ECB v drugem odstavku 35. člena določa, da spore med ECB na eni strani in njenimi upniki, dolžniki ali drugimi osebami na drugi rešujejo pristojna nacionalna sodišča, razen kadar je bila pristojnost prenesena na Sodišče Evropske unije (SEU). Iz tega izhaja, da je v domeni nacionalnega prava, katero je to sodišče, v skladu z načelom zakonitega sodnika pa bo to sodišče, ki je stvarno pristojno za odločanje o zadevi.

19Do sedaj obrazloženo po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavlja sistem sodnega varstva, ki pripelje do vsebinske obravnave postavljenega zahtevka (v konkretnem primeru do odločanja o izločitvi zasežene dokumentacije in izročitve tožnici). Posledično je očitek, da upravno sodišče ni odgovorilo na navedbe, da so učinkovita pravna sredstva v kazenskem postopku na voljo le strankam kazenskega postopka, nebistven. Nenazadnje pritožnica s tem, ko govori o „praktičnih“ ovirah pri uresničevanju sodnega varstva preko poti rednega sodstva z vložitvijo ustavne pritožbe, dejansko priznava obstoj sodnega varstva izven upravnega spora. Ali so ovire zavirajoče do te mere, da bi bila njena pravica do nedotakljivosti dokumentacije izvotljena, kar pavšalno zatrjuje, pa z vidika uporabe določb ZUS-1 ni več pomembno.

20Neutemeljeno pa je tudi pritožničino sklicevanje na 4. člen ZUS-1, ki zagotavlja sodno varstvo v upravnem sporu v primerih, ko organi posegajo s svojimi posamičnimi akti in dejanji v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če za presojo zakonitosti teh aktov in dejanj ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek). Gre za subsidiarni upravni spor, ki ga je mogoče odreči na podlagi presoje, da je ob drugačnih značilnostih drugega sodnega postopka ter pooblastilih sodišča v tem drugem postopku sodno varstvo ustavnih pravic tožnika (prav tako) učinkovito. Ali drugače: subsidiarni upravni spor se uporabi šele, če tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo njegovih ustavnih pravic (drugi odstavek 157. člena Ustave), namenjen pa je le presoji zakonitosti tistih posamičnih aktov in dejanj (njihove skladnosti z zakonom), ki hkrati posegajo v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kršitve slednjih pa pritožnica ni zatrjevala, niti jih Listina EU o temeljnih pravicah zanjo izrecno ne določa.

21Kot je povzelo sodišče prve stopnje, je pritožnica v tožbi pojasnila, da drugi odstavek 157. člena Ustave in navedena določba ZUS-1 res govorita o človekovih in ustavnih pravicah, vendar pa ju je ob upoštevanju prava EU treba razlagati tako, da dajeta v upravnem sporu varstvo temeljnih pravic na način, da bo razlaga čimbolj „/.../ prispevala k doseganju cilja /.../ zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava /skupnosti/“ (sodba C-432/05). Zato je po njenem mnenju treba človekove in ustavne pravice v smislu navedenih določb ZUS-1 in Ustave razumeti kot temeljne pravice, ki vključujejo tudi privilegije in imunitete institucij EU po Protokolu št. 7.(12) Tudi v pritožbi navaja le, da je treba zaseg sporne dokumentacije obravnavati kot kršitev, ki se mora razlagati smiselno enako kot kršitev temeljne pravice.

22Iz navedenega ni razvidno, katero kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine naj bi povzročil poseg v privilegij o nedotakljivosti arhivov. Ob tem pa niti spregled omenjenega pogoja v obravnavanem primeru ne bi dal podlage za uporabo 4. člena ZUS-1, saj ne gre za položaj, ko drugo sodno varstvo ne bi bilo zagotovljeno (13. točka obrazložitve).

23Vrhovno sodišče se strinja s pritožnico, da se mora pravica, ki jo v tej zadevi zagotavlja primarno pravo Unije, učinkovito uresničevati znotraj nacionalnega prava (o tem že v 15. točki obrazložitve). Vendar pa je ta zahteva z vidika dostopa do sodišča povsem enaka, ko gre za vprašanje uresničevanja pravic, ki izhajajo iz nacionalnih predpisov. V tem pogledu pritožničin položaj, za katerega sicer poudarja, da je poseben (ker gre za institucijo EU, ki skupaj s centralnimi bankami držav članic, katerih valuta je EUR in sestavljajo Evrosistem, med drugim izvaja monetarno politiko Unije, prim. prvi odstavek 282. člena PDEU), ni bistveno drugačen od – tako pritožnica – domačih situacij. Specifika je zgolj v tem, da so nekateri spori z ECB po 274. členu PDEU v pristojnosti SEU, sicer jih mora reševati nacionalni sistem tako, da zagotovi dostop do sodišča. Na kakšen način bo to storil in katero sodišče je pristojno, pa je predmet sistema sodne pristojnosti in načela zakonitega sodnika. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba še posebej opredeliti do pomena učinkovanja Protokola št. 7, zaradi česar je neutemeljena navedba, da pritožnici ni bila dana možnost obravnavanja očitka o pomenu učinkovanja „unijske“ pravice pred nacionalnim sodiščem, kar da je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe (pravilno: sklepa).

24Vrhovno sodišče se ne strinja niti s pritožbeno trditvijo, da razlaga v izpodbijanem sklepu o vsebini subsidiarnega sodnega varstva v tej zadevi naj ne bi bila pravno relevantna, ker ne gre za primer varstva pravic iz naslova nacionalnega prava. Omenjeno stališče namreč dejansko pomeni izraz pričakovanja po drugačni, posebni obravnavi mimo vzpostavljenega obstoječega sistema nacionalnih postopkovnih predpisov in določenih stvarnih pristojnosti posameznih sodišč v Republiki Slovenji, in sicer ne glede na to, da pritožnica sploh ne zatrjuje posega v človekove pravice in temeljne svoboščine (na podlagi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali Ustave) in da za to nima podlage ne v drugem odstavku 157. člena Ustave, v ZUS-1, ZKP ali ZS, niti v načelu lojalnega sodelovanja. Po obrazloženem so namreč vzpostavljeni vsi procesni mehanizmi za zagotovitev učinkovitega uresničevanje prava Unije v drugem sodnem postopku. Pritožničina zahteva je zato tudi v nasprotju z dosedanjimi stališči Ustavnega sodišča, da pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka (npr. odločbi Up-827/04 z dne 6. 7. 2006, Up-438/09 z dne 24. 3. 2010) in da za učinkovito sodno varstvo ni odločilno, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov kot v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (npr. odločba Up-360/09 z dne 3. 12. 2009, sklep Up-438/09 z dne 24. 3. 2010). Pri tem Vrhovno sodišče dodaja, da je v pritožbi vzpostavljen dvom, da morda snovalci določbe 4. člena ZUS-1 niso predvidevali pristopa Slovenije k EU, brez podlage. Slovenija je namreč postala polnopravna članica EU 1. 5. 2004, ZUS-1 pa je bil objavljen 12. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 105/06) in začel veljati 1. 1. 2007 (110. člen).

25Na drugačno razumevanje 4. člena ZUS-1 tako ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije v skladu z Ustavo vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe (3. člen ZS), kar da sodnike zavezuje k zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva normi mednarodnega prava tudi znotraj nacionalnega sistema sodnega varstva. Nelogična in zato neutemeljena je še pritožbena navedba, da če bi upravno sodišče vsebinsko obravnavalo pomen zatrjevane kršitve privilegija do nedotakljivosti dokumentacije, ne bi moglo presoditi, da uporaba 4. člena ZUS-1 ni mogoča. Omenjeno namreč zamenjuje vzrok in posledico, saj je odsotnost meritorne obravnave posledica procesne odločitve in ne obratno.

26Pojasnjeno razumevanje dosega upravnega spora nenazadnje potrjujejo tudi stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-115/14, Up-218/14 z dne 21. 1. 2016, v kateri je ugotovilo protiustavnost zakonske ureditve v ZKP in Zakonu o odvetništvu. Med drugim je ugotovilo, da zakonska ureditev odvetniku, ki ni obdolženec, ne zagotavlja nobenih pravnih sredstev zoper odredbo o preiskovalnem dejanju, če pa preiskovalni sodnik opravo preiskovalnega dejanja prepusti policiji in je ona tista, ki odloči tudi o zasegu predmetov, pa zakonska ureditev ne določa sodne kontrole njene odločitve, kar posega v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Kljub temu Ustavno sodišče ni prepoznalo upravnega spora iz 4. člena ZUS-1 kot oblike sodnega varstva, ki ga je treba v takem primeru uporabiti, saj je do odprave ugotovljenih protiustavnosti določilo način opravljanja preiskovalnih dejanj pri odvetniku, pri čemer o pravnih sredstvih odloča sodnik pristojnega okrožnega sodišča (60. točka obrazložitve), o pritožbi zoper njegov sklep, da je zaseg listine dopusten, pa pristojno višje sodišče (62. točka).

27Pritožnica v konkretnem primeru res ni bila naslovnica izdanih odredb o hišni preiskavi in preiskavi elektronskih naprav in se njena zadeva razlikuje od omenjenih v ustavni odločbi. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča ni videti razloga, da se določbe ZKP, ki se nanašajo na odrejanje in opravljanje preiskovalnih dejanj ter omejitev zasega predmetov ali dokumentov, ne bi nanašale tudi na tretje osebe. V takem primeru pa, kot pojasnjeno, ni izključeno, da se ne bi pojavilo vprašanje neskladnosti določb ZKP z vidika pravice do pravnega sredstva ali pravice do sodnega varstva, vendar je to predmet obravnave postopka v okviru ZKP. Prav to pa je tudi stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016, ko je navedlo, da ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora. To, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano. Poudarilo je še, da v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic v kazenskem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč v okviru pravnih sredstev, določenih z ZKP, ter da se v povezavi s to zadevo lahko postavi vprašanje ustavne skladnosti ureditve predmetnega postopka v ZKP, vendar se Vrhovno sodišče v upravnem sporu do tega vprašanja iz navedenih razlogov ne more opredeljevati.

28Vrhovno sodišče zato zavrača pritožbeno nestrinjanje z omenjenimi stališči iz zadeve I Up 178/2015, ponovljenimi v I Up 37/2016, in zahtevo, da naj bi sodišče v upravnem sporu vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ureditve kazenskega postopka. Ker meni, da se sodno varstvo zoper kršitev pritožničinega privilegija zagotavlja v kazenskem postopku na podlagi določb ZKP in da ne gre za primer, v katerem je sodno varstvo izostalo ali ni učinkovito, so neutemeljeni tudi očitki, da naj bi razlaga upravnega sodišča kršilo temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva in zahteve po uresničevanju načela učinkovitosti prava Unije (23. in 25. člen Ustave ter 47. člen Listne EU o temeljnih pravicah).

29Ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1). Ker pritožnica ni uspela, sama nosi stroške tega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Na tem naslovu ima sedež Vlada Republike Slovenije.

(2) Tako J. Zobec v: L. Ude et al., Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba 2009, str. 309. Avtor ob tem poudarja, da navedena kršitev tudi ni podana, če je obrazložitev neprepričljiva, nelogična ali izrazito napačna, saj gre v takih primerih bodisi za zmotno ugotovitev dejanskega stanja bodisi za zmotno uporabo materialnega prava.

(3) Če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika, je treba v tožbi med drugim navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno (tretji odstavek 30. člena ZUS-1).

(4) Čeprav pritožnica trdi, da ji sodni odredbi nista bili vročeni, ne izpostavlja vidika, da z njuno vsebino ni seznanjena.

(5) Drugačni so primeri, ko sodišče oziroma sodnik odloča v zadevi, ki po zakonu sodi v okvir izvrševanja upravne funkcije.

(6) Pri preiskavi se zasežejo samo tisti predmeti oziroma listine, ki so v zvezi z namenom preiskave v posameznem primeru (sedmi odstavek 216. člena ZKP).

(7) Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb se sme opraviti, če /.../ in je verjetno, da /.../ ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP). Pred začetkom preiskave se zahteva od tistega, na katerega se nanaša odredba o preiskavi, naj prostovoljno izroči predmete, ki se iščejo (tretji odstavek 215. člena).

(8) Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 314/2010 z dne 26. 1. 2011 zavzelo stališče, da je odločitev o vrnitvi predmetov, zaseženih na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo stanovanja in drugih prostorov, ki jih uporablja tožnik, odvisna od ugotovitve, ali gre za elektronske naprave, katerih preiskava se lahko opravi na podlagi in ob pogojih iz 219. a člena ZKP, ali je podatke na njih mogoče kopirati (od česar je odvisno, za koliko časa je takšno napravo dovoljeno hraniti), zlasti pa tudi od ugotovitve, ali je bila zasežena naprava uporabljena za izvršitev kaznivega dejanja oziroma ali je sama dokaz v kazenskem postopku (sedmi odstavek 223. a člena ZKP). Te odločitve pa lahko sprejmejo le pristojni organi v okviru (pred)kazenskega postopka. Šele potem bo mogoče ugotoviti, ali je tožena stranka ravnala (ne)zakonito in kršila ustavne pravice, ko tožniku ni vrnila (njegovih) zaseženih predmetov (ter mu morda povzročila škodo).

(9) Kot pritožnica, ki trdi, da ne more zahtevati izločitve na ta način pridobljenih dokazov.

(10) Po določbi prvega odstavka 399. člena ZKP se smejo zoper sklepe preiskovalnega sodnika stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, pritožiti vselej, kadar ni v tem zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe.

(11) Iz tožbe na strani 18 izhaja, da je bila preiskovalna sodnica (in državni tožilec) opozorjena na prepoved zasega dokumentacije ECB, a se je strinjala z nadaljevanjem hišne preiskave.

(12) V tožbi je še navedla, da ti privilegiji in imunitete res niso temeljne pravice, kot jih poimensko določa 4. člen ZUS-1, da pa je treba ta člen razlagati v luči pravic iz 23. in 25. člena Ustave.