399. člen ZKP

Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju ugodil pritožbama osumljenega A. A. in zagovornika osumljenega B. B., vloženima zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njiju uvedla preiskavo. Zoper takšno odločitev ni pritožbe, saj drugi odstavek 399. člena ZKP dovoljenost pritožbe zoper sklepe, ki jih senat izda pred ali med preiskavo, veže na izjeme, ki so v zakonu izrecno predvidene, kar v obravnavani zadevi ni primer. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.

V obravnavanem primeru je bil podan predlog za odpravo pripora po izreku sodbe, kar je urejeno v 361. členu ZKP. Ta člen pa določbe o izključitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora nima, kar pomeni, da je zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora, izdan po izreku sodbe, pritožba dovoljena skladno s prvim odstavkom 399. člena ZKP.

V določbi, ki ureja postopek za preklic pogojne obsodbe (506. člen ZKP), pravica do pritožbe zoper sklep ni izrecno izključena, zato je treba uporabiti določbo prvega odstavka 399. člena ZKP. Glede na to, da torej zakon v navedeni določbi daje pravico do pritožbe tudi osebi, katere pravice so prekršene, je treba pri odločanju o dovoljenosti oškodovančeve pritožbe zoper sklep presojati tudi, ali je bila njegova pravica, ko sicer ni stranka v postopku, z izdajo sklepa prekršena. V tem pogledu je soglašati s pritožbenimi navedbami pooblaščenke, da v primeru, ko obdolženec posebnega pogoja ni izpolnil, je lahko oškodovančeva pravica prekršena tudi s tem, ko ni zadoščeno njegovemu interesu po povračilu povzročene mu škode.

Zoper sklep zunajobravnavnega senata, ki je kot prepozno zavrgel pritožbo obrambe zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora, ni dovoljena pritožba na višje sodišče.

V ZKP ni predvideno, da bi v primeru ugovora pravne narave sodišče prve stopnje odločalo s posebnim sklepom, temveč se o tem odloči v odločbi o glavni stvari, zato tudi ni dopustna posebna pritožba zoper takšen sklep. V skladu s tretjim odstavkom 399. člena ZKP se sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave in sodbe, smejo izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo.

Določba 361. člena ZKP izrecno ne določa, da mora sodišče po uradni dolžnosti preverjati obstoječe priporne razloge po razglasitvi sodbe do predložitve zadeve višjemu sodišču. Obtoženi je v priporu na podlagi pravnomočnega sklepa razpravljajočega senata o podaljšanju pripora ob izreku obsodilne sodbe, izdanega na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP, torej zakonito.

Četudi drži, da je pritožbeno sodišče o tem odločilo v okviru postopka za izvrševanje kazenske sankcije, je vsebinska odločitev o tem že pravnomočno sprejeta, zato kot pravnomočno razsojena stvar pomeni procesno oviro za ponovno odločanje o enakem predlogu obsojenca.

V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi bila zaradi nedovoljenosti pravnega sredstva podana formalna ovira za nadaljevanje postopka, kar bi toženi stranki narekovalo zavrnitev prošnje za dodelitev BPP kot očitno nerazumne. Oškodovanec torej ima pravico do pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe, odločitev o njeni (ne)utemeljenosti pa je stvar vsebinske presoje pritožbe s strani sodišča.

Sodišče prve stopnje bo odločitev o teku zastaralnih rokov in posledično (ne)zastaranju kazenskega pregona zoper obdolženca, upoštevajoč fazo kazenskega postopka, lahko podalo šele v odločbi o glavni stvari, zoper katero je dopustna pritožba.

ZKP v tretjem odstavku 399. člena določa, da se smejo sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave in sodbe, izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo, sodišče prve stopnje pa med postopkom po uradni dolžnosti pazi med drugim tudi na to, ali je pregon storilca za očitano kaznivo dejanje glede na določbe KZ-1, ki urejajo zastaranje kazenskega pregona, še dovoljen. V primeru, ko pride do zastaranja kazenskega pregona, o tem odloči z odločbo o glavni stvari, zoper katero je dopustna pritožba, svoje ugotovitve o tem, kaj vpliva na tek zastaranja pravice do kazenskega pregona, pa torej glede na tretji odstavek 399. člena ZKP ne izrazi s posebnim sklepom, zoper katerega bi bila mogoča pritožba, in izdaje takšnega sklepa ne določa niti posebna določba tega zakona.

Sodišče prve stopnje glede na fazo kazenskega postopka omejeno glede procesnega postopanja o posameznih vprašanjih (tudi o morebitnem zastaranju kazenskega pregona). Odločitev o vprašanjih, relevantnih za presojo dovoljenosti kazenskega pregona (o teku zastaralnih rokov in posledično (ne)zastaranju kazenskega pregona zoper obdolženca), bo namreč upoštevaje fazo kazenskega postopka, lahko podalo šele v odločbi o glavni stvari.

Zaradi zagotavljanja pravne varnosti je namreč potrebno določiti časovne okvire za uveljavljanje procesnih pravic in tudi postopke, v katerih so dopuščena posamezna pravna sredstva. Zato je v vsakem zakonu posebej urejena pravica do pravnega sredstva in njenega uresničevanja, določeni so tudi procesni roki, v katerih je tako pravno sredstvo mogoče vložiti, hkrati pa je urejeno tudi vprašanje dopustnosti pravnega sredstva.

Oškodovanci kot procesni subjekti imajo v kazenskem postopku zoženo pravico do pritožbe zoper različne odločbe sodišča. Po določbi prvega odstavka 399. člena ZKP se smejo zoper sklepe sodišča, izdane na prvi stopnji, pritožiti stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, in sicer vselej, kadar ni v ZKP izrecno določeno, da ni pritožbe. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izločilo povzemanje vsebine predhodno izločene izjave obdolženega Z. P., podane v obliki zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, ker le-ta ni bil poučen o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Ker oškodovanci v obravnavanem primeru niso stranke kazenskega postopka, prav tako pa z izpodbijanim sklepom niso bile kršene njihove pravice, pri čemer pooblaščenci niti ne obrazložijo, v katere pravice oškodovancev bi se naj s sklepom posegalo, oškodovanci do vložitve pritožbe zoper sklep niso upravičeni.

Prvostopenjski sklep v zadevi, ki ni bila nujna, je bil obsojencu vročen med razglašeno epidemijo (24. 3. 2020), zato je upoštevajoč določbe četrtega odstavka 120. člena ZKP rok za vložitev pritožbe, ob upoštevanju odredbe predsednika Vrhovnega sodišča z dne 27. 5. 2020 o preklicu odredbe o posebnih ukrepih, začel teči dne 1. 6. 2020 in se je iztekel dne 15. 6. 2020. Sodišče druge stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da je Vlada Republike Slovenije z odlokom z dne 19. 10. 2020 razglasila epidemijo na območju celotne države, s sklepom z dne 13. 11. 2020 (Ur. l. RS, št. 165/2020 z dne 13. 11. 2020) pa podaljšala ukrep začasne ustavitve pozivanja oseb v zavode za prestajanje kazni zapora do dne 31. 1. 2021. Upoštevalo je tudi odločbo Ustavno sodišče RS U-I-418/18-17, Up-920/18-20 z dne 5. 11. 2020, s katero je sodišče ugotovilo protiustavnost ZKP v delu odločanja o nadomestnem izvrševanju kazni zapora (129.a člen) s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in odločilo, da bodo pristojna sodišča do odprave ugotovljene protiustavnosti zagotavljale spoštovanje pravice do sodnega varstva z institutom odložitve izvršitve kazni do odločitve o nadomestnem izvr

Med epidemijo COVID-19, ki je bila razglašena 12. 3. 2020, v zadevah, ki niso bile kot nujne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča RS ali zakonom, procesni roki niso tekli od 16. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020. Za presojo ali je rok za vložitev pravnega sredstva tekel med epidemijo, je odločilno vprašanje, ali je bila zadeva nujna. Iz predhodno predstavljenih pravnih podlag izhaja, da so od 16. 3. 2020 do 1. 6. 2020 kot nujne štele zadeve, ki so bile kot takšne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča RS. Med te štejejo tudi „druge zadeve, za katere tako določa zakon“.

Po določbi prvega odstavka 399. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se smejo zoper sklepe sodišča, izdane na prvi stopnji, pritožiti stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, in sicer vselej, kadar ni v ZKP izrecno določeno, da ni pritožbe. Višje sodišče je v konkretnem primeru presodilo, da sta oškodovanca upravičenca do pritožbe, saj je sklep posegel v njune pravice, in sicer do sojenja obdolžencu v skrajšanem postopku, ki je praviloma hitrejši kot reden postopek ter po uveljavitvi premoženjskopravnega zahtevka.

Po oceni pritožbenega sodišča bi sicer zunajobravnavni senat, glede na dejstvo, da je odločal o ugovoru zoper obtožnico, moral sprejeto odločitev opreti oziroma utemeljiti z določbo drugega odstavka 277. člena ZKP, saj lahko po določilih 352. člena ZKP zavrže obtožnico le sodeči senat med glavno obravnavo oziroma po njej. V taki oziroma obravnavani procesni situaciji je zato za presojo dovoljenosti pritožbe in upravičencev do pritožbe zoper odločbo zunajobravnavnega senata potrebno uporabiti določbo 283. člena ZKP in ne splošno določbo 399. člena ZKP glede pritožbe zoper sklep. Prvi odstavek 283. člena ZKP določa, da se zoper odločbo senata iz 277. člena tega zakona lahko pritožita tožilec in oškodovanec. Obdolženec torej ni naveden med upravičenci do pritožbe, ker praviloma nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper tak sklep. Le povsem izjemoma bi lahko obdolženec imel pravni interes, da s pritožbo doseže drugačno, zanj še ugodnejšo odločitev, npr. ustavitev kazenskega postopka, namesto zavrženja obtožnega akta.

Določba četrtega odstavka 367. člena ZKP zamejuje oškodovančevo pravico do pritožbe zoper sodbo in kot sicer pravilno povzema prvo sodišče, določa, da sme oškodovanec sodbo izpodbijati samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka. Pri tem pa sodišče prve stopnje spregleda, da nima opraviti s pritožbo zoper sodbo pač pa s pritožbo pooblaščenke oškodovancev zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe. Specialne procesne določbe, ki se nanašajo na pritožbo zoper sklep, so zajete v 3. točki XXIII. poglavja ZKP. Tako prvi odstavek 399. člena ZKP oškodovancu pri pritožbi zoper sklep širi upravičenja, saj predpisuje, da se zoper sklepe preiskovalnega sodišča in zoper sklepe sodišča, izdane na prvi stopnji, smejo stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, pritožiti vselej, kadar ni v tem zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe.

Drugačna situacija pa nastane, ko se oškodovanec ali njegov pooblaščenec pritoži zoper sklep sodišča, s katerim je postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo. Pritožba zoper sklep pa ne obsega le upravičencev za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ampak je krog upravičencev do pritožbe po določbi prvega odstavka 399. člena ZKP širši, saj lahko pritožbo zoper sklep vloži stranka in oseba, katere pravica je bila prekršena. To situacijo obravnava načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1998, objavljenega v publikaciji Pravna mnenja 1/98 na 3. strani. Pri pritožbi zoper sklep, ki jo vloži oškodovanec, je potrebno presojati tudi, ali je bila pravica pritožnika prekršena, torej treba je presojati tudi utemeljenost pritožbe. Če bo sodišče ugotovilo, da pritožnikova pravica ni bila prekršena, bo moralo pritožbo kot nedovoljeno zavreči. Zavrglo jo bo, če bo spoznalo, da po vsebini ni utemeljena in jo je torej vložila oseba, ki ji pravica ni bila prekršena.