339. člen ZKP

Ker se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje očita uporaba spremenjene listine, ne pa (tudi) njena ponareditev ali sprememba, so pritožbena zatrjevanja, da obdolženec tega potrdila ni predrugačil, za presojo njegove krivde povsem nepomembna. Bistvo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v potrditvi lažne vsebine v javni listini na podlagi storilčevih navajanj lažnih okoliščin ali zamolčanja takšnih relevantnih okoliščin. Kaznivo dejanje je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja. Storilec kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 je lahko kdorkoli oziroma vsak, ki z nekim (izvršitvenim) ravnanjem spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu.

Zgolj zaradi izvedbe glavne obravnave prek videokonference obtožencu niso bile kršene pravice iz 22. in 29. člena Ustave. Če sodišče ne izda posebnega sklepa o sojenju v nenavzočnosti obtoženca, hkrati pa svoje odločitve ne utemelji niti v sodbi in torej sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni moč preizkusiti (ne)obstoja kršitve po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

V primeru, da se v postopku odločanja o kateremkoli vprašanju član senata seznani z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisa, ne sme odločati o obtožbi, vendar le tedaj, kadar je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Da je izločitev člana senata potrebna, morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) seznanitev z nedovoljenim dokazom in (2) vsebina dokaza je takšna, da bi lahko vplivala na odločitev člana senata. O usodi dokaznih predlogov, podanih v prvotnem, ne pa tudi v novem sojenju, je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da mora sodišče v primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023). Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 3. 2024 je svoje mnenje podala še druga izvedenka, dr. G., ki ji je bilo tako kot izvedenki U. U. strokovno m

Upoštevajoč zahteve načela neposrednosti je ključno, da ima obdolženec učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaza in njegovi verodostojnosti pred razpravljajočim sodiščem, upoštevajoč posebnosti vsakokratnega primera in okoliščin, zaradi katerih je uporaba dokaza ali ocena njegove verodostojnosti sporna. Sodišči se pri ugotavljanju odločilnega dejstva, opreta na več samostojnih indicev. Za takšen položaj je značilno, da morajo "delovati kot en sam indic, s skupno dokazno močjo vseh indicev" (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53384/2014 z dne 11. 11. 2018). Skupna dokazna moč je odvisna od medsebojnega vplivanja posameznih indicev, ki jih je treba vrednotiti skupaj. Ker sta sodišči zavrnili dokazna predloga za branje izvedenskega mnenja in za njegovo zaslišanje, obrambi ni bilo omogočeno, da se učinkovito opredeli do uporabe in verodostojnosti spoornih podatkov. Dokazna ocena, v katero sta sodišči vpeli zavrnitev obeh predlogov, ne omogoča zaključka, da je bilo prikrajšanje obdolženca v zadostni meri uravnoteženo in s tem zadoščeno merilom poštenega postopka.

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 339. in 355. člena ZKP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, t.j. da naj bi izpodbijana sodba temeljila na dokazih, ki jih sodišče ni izvedlo na glavni obravnavi. Pritožnik svoje trditve utemeljuje s trajanjem branja listinskih dokazov, t.j. s časom, ki izhaja iz posameznih zapisnikov narokov glavne obravnave, ki ne omogoča branja zabeleženega obsežnega gradiva, da je bilo branje po vsebini zgolj formalen vnos opisa listin v zapisnik. Glede branja listin na naroku glavne obravnave 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat vpogledal in prebral tri kazenske spise in dve izjavi N. N., kar je zgolj na videz obsežno in to ni moglo ostati neznano niti pritožnikom. Gre namreč za tri, iz predmetnega postopka izločene kazenske zadeve, soobtoženih L. L. (XX K 10668/21), M. M. (XX K 2738/21) in N. N. (X K 8327/21), ki so krivdo po obtožbi priznali (obtožena L. L. in M. M. sta sklenila sporazum, N. N. pa je krivdo priznal na PON) in jim je bila že izrečena sodba. V tem smislu je branje teh kazenskih zadev po vsebini seznanitev s priznanji krivde soobtoženih in izdanimi sodbami, sodbe pa tudi sicer niso dokaz temveč pravno dejstvo

Obdolženec v lastni zadevi ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva, kar je upoštevalo že sodišče prve stopnje, ki je tako obdolženega B. B. kot tudi obdolženega A. A. pravilno obravnavalo in zaslišalo kot obdolženca.

Po ZMZ-1 mora biti mednarodna zaščita posamezniku predhodno priznana. To je stvar postopka po podani prošnji iz 21. člena ZMZ-1, ki ji lahko pristojni organ po 49. členu ZMZ-1 ugodi, jo zavrne ali postopek ustavi. Prosilcu je neposredno pred in med postopkom po 36. členu ZMZ-1 zagotovljeno le, da ne bo odstranjen z ozemlja R Slovenije, na področju sprejema prošnje pa je deležen pravic iz prvega odstavka 78. člena ZMZ-1. Med pravicami je tudi pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima prosilec določen naslov začasnega prebivanja. Ker je pravica osebno, funkcionalno in krajevno omejena, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti izenačena s pravico do prebivanja po izdanem dovoljenju iz prvega odstavka 31. člena Zakona o tujcih, ki v obrazložitvi zahteve prav tako ni omenjeno, je pa lahko edini razlog zaradi katerega obsojenčevo dejanje ne bi bilo protipravno. Ker je povzemanje listin v razmerju do branja, izvedbeno in spoznavno manj odprto je v drugem odstavku 339. člena ZKP pogojeno z: a) predhodno seznanitvijo senata ali v primeru sojenja iz 2. točke prvega odstavka 285.f člena ZKP, s seznanitvijo sodnika posameznika o

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov - izpovedi oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter listinske dokumentacije - elektronske korespondence med pooblaščencem oškodovanca in strokovnim sodelavcem Okrajnega sodišča v Radovljici, pravilno zaključilo, da je oškodovanec predlog za pregon podal po svojem pooblaščencu pravočasno, znotraj zakonskega roka šestih mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Z vidika presoje pravočasnosti predloga za pregon je pomembno, kdaj je o dejstvu, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in za storilca, zvedel upravičenec oziroma oškodovanec, in ne njegov pooblaščenec. S tem, ko je sodišče pooblaščenca oškodovanca zaslišalo pred koncem dokaznega postopka, čeprav je bil pred tem navzoč pri izvedbi drugih dokazov, je podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP (priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov), vendar ta kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če vpliva (ali bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar mora stranka utemeljiti. Le posplošena trditev, da bi se zaslišanje pooblaščenca moralo op

Merila za uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič se uporabljajo (tudi) v primeru, ko obremenilno izjavo poda soobdolženec v istem, vzporednem ali predhodnem postopku. Če soobdolženec kot avtor obremenilne izjave kasneje med postopkom koristi privilegij zoper samoobtožbo in se brani z molkom (oziroma ne želi odgovarjati na vprašanja), se šteje, da obdolženec tedaj ne more uresničevati svoje pravice do obrambe in v tem okviru jamstev, ki izhajajo iz pravice do zaslišanja obremenilnih prič. Sodobna praksa ESČP v primerih, kadar obdolženec ne more neposredno zaslišati avtorja obremenilnih izjav, narekuje celovito in medsebojno povezano presojo treh vprašanj (kriterijev), s pomočjo katerih se ocenjuje, ali je bil postopek zoper obdolženca kot celota pošten. Presoditi je treba: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; in (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. Pri presoji, ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe, so relevantni: (i) pristop

Skladno z načelom ustnosti sme sodišče sodbo opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP). Vendar to načelo ne zahteva dobesedne izvedbe dokazov na glavni obravnavi. Zahteva le, da so dokazi na glavni obravnavi "pretreseni", to je obravnavani tako, da se sodečemu sodniku razkrije njihova vsebina in da imajo udeleženci možnost o njih ustno razpravljati. Sodišče prve stopnje ugovora v zvezi z načelom ne bis in idem ni zavrnilo zaradi različne pravne kvalifikacije, temveč zaradi dejstva, da gre v predmetnem postopku za 11 drugih prevozov storjenih v drugem časovnem obdobju z drugimi udeleženci kot v primeru kaznivega dejanja, za katerega je bil A. A. že pravnomočno obsojen. To pa torej pomeni, da gre za drug historični dogodek. Uporaba načela ne bis in idem ne sme pomeniti favoriziranja storilcev, ki masovno izvršujejo kazniva dejanja. Prosilci za mednarodno zaščito imajo po tem, ko podajo prošnjo, pravico ostati do odločitve o njihovi prošnji, nikakor pa tega ni mogoče enačiti s pravico do prebivanja. Za prebivanje je namreč potreben bivalni naslov (dovoljenje za začasno ali stalno prebivanje). Tega zaključk

Listina je ponarejena, če ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni relevantno, ali je vsebina ponarejene listine resnična ali ne (materialna falsifikacija). Gre torej za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Brez dvoma ponareditev listine predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa.

Trditvenemu bremenu nezakonitosti delovanja državnega organa (tožilstva) obramba ne more zadostiti s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo ali da bi v predkazenskem postopku zbrani podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (t. i. fishing expedition). Objektivna nedosegljivost prič kot dokaznih sredstev obstaja tudi, kadar se pristojni organi zaprošene države kljub skrbnemu in vztrajnemu ravnanju našega sodišča ne odzivajo na zaprosila za izvedbo zaslišanj prek mednarodne pravne pomoči, posredovana po diplomatski poti. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da se seznani z njihovimi izpovedbami ter da se nanje lahko odzove. Če sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neusp

Da bi sodišče lahko uporabilo določbe drugega odstavka 340. člena ZKP (branje zapisnika o zaslišanju priče s soglasjem strank), bi priča morala biti zaslišana v tem kazenskem postopku, kar pa ni bila. Zaslišana je bila v pravdnem postopku, za branje zapisnika o zaslišanju priče v pravdi soglasje strank, skladno s 339. členom ZKP, ni potrebno. Obramba pa se z branjem pričanja iz pravdnega postopka neposrednemu zaslišanju te priče v kazenskem postopku ni odpovedala.

Okoliščina, da sodnica ni konkretizirala pisanj, za katere se je ob očitni privolitvi strank in zagovornice štelo, da so prebrana, ne more predstavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj niti ne gre za pisanja, na katerih bi sodba temeljila. Kaj takega ne zatrjuje niti pritožnica. Pritožnica pa tudi ne pove, kako je ali bi lahko zatrjevana kršitev pravice do obrambe obtoženke vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Zgolj v primeru, ko pride do zastaranja kazenskega pregona, sodišče o tem odloči s posebno odločbo, zoper katero je dopustna pritožba, medtem ko posebnega ugotovitvenega sklepa o tem, kaj vpliva na tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona, zakon ne predvideva.

Res je sicer, da prvi odstavek 252. člena ZKP določa, da je treba pred pričetkom dokazovanja po izvedencu, izvedencu naročiti naj predmet skrbno pregleda, kakor to v pritožbi navaja zagovornica, vendar to zakonsko določilo velja predvsem za fazo preiskave. Iz določil 333. do 337. člena ZKP, ki veljajo za dokazovanje z izvedenci na glavni obravnavi, je razvidno, da izvedenec na glavni obravnavi poda svoj izvid in mnenje ustno. Le če je izvedenec pred glavno obravnavo pripravil svoj izvid in mnenje pisno, se mu lahko dovoli, da ga prebere. V tretjem odstavku 339. člena ZKP je tudi navedeno, da se lahko med glavno obravnavo predmeti, ki utegnejo pripomoči k razjasnitvi stvari, pokažejo obtožencu, po potrebi pa tudi izvedencu. Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je zavrnilo ta dokazni predlog, ker je bilo v zadevi že izdelano mnenje ISM (Inštituta za sodno medicino), ki ga je izdelal izvedenec za sodno medicino. Gre za vejo medicine, ki se med drugim ukvarja prav z mehanizmi nastanka poškodb in njihovo oceno in razlikovanjem ter njihovimi sodnomedicinskimi značilnostmi, medtem ko je delo travmatologa oskrba in zdra

Sodišče prve stopnje za branje zapisnikov o ogledu kraja kaznivega dejanja in rekonstrukciji na glavni obravnavi v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZKP ne potrebuje soglasja strank.

Načelo neposrednosti, ki ga zagotavlja določba prvega odstavka 355. člena ZKP, pomeni, da je sodišče dolžno na glavni obravnavi ustno obravnavati celotno procesno gradivo oziroma napraviti ogled gradiva, ki se v spisu nahaja v elektronski obliki. Obtožencu je na tak način zagotovljena pravica do učinkovite obrambe. Glede na zgoraj izpostavljeno, sodišče druge stopnje ne more odreči tehtnosti pritožbeni navedbi, da na glavni obravnavi niso bili izvedeni vsi dokazi, ki so bili temelj za sprejem izpodbijane odločitve.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe. Navedeni razlogi in stališča tudi v obravnavanem primeru po oceni pritožbenega sodišča glede na dejstvo, da je bila z izpodbijano odločitvijo prekršena pravica ml. oškodovanke oziroma njene zakonite zastopnice, dajejo utemeljeno podlago za sklep, da je pritožba pooblaščenca dovoljena. Utemeljujejo pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje vsaj preuranjena. V ponovljenem postopku bo zato moralo v zvezi z zagovorom obsojenca o nezmožnosti izpolnitve posebnega pogoja izvesti dokaze, ki bi takšno izpovedbo obsojenega morebiti lahko potrdili, sicer pa sprejeti drugačno odločitev.