223.a člen ZKP

Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna. Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga. Vložniki na

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Odvetnik, ki sodeluje pri hišni preiskavi, nima statusa zagovornika, ki bi ga bilo potrebno izrecno in posamično obveščati o možnosti udeležbe v postopku zavarovanja elektronskih podatkov po 223.a členu ZKP, zlasti ko tudi četrti odstavek 223.a člena ZKP tega izrecno ne določa in organu, ki izvaja zavarovanje dokazov, nalaga le obveznost obveščanja imetnika ali znanega uporabnika elektronske naprave. Ob navedenem nikakor ni mogoče govoriti o tem, da so podatki, pridobljeni z zavarovanjem elektronske naprave, ki je bilo izvedeno 8. 3. 2021 v nenavzočnosti obtoženca, ki je bil o postopku obveščen, a se ga ni udeležil, niti nanj ni postal svojega zastopnika, pridobljeni s kršitvijo določb ZKP. Pri presoji, ali je bil postopek pošten kot celota, potrebno upoštevati konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega konkretnega primera posebej,2 pri čemer se lahko določena prikrajšanja obrambe pri seznanitvi z dokazi tudi kompenzirajo z ustreznimi ukrepi sodišča, da se zagotovi pošten postopek kot celota. Ali ima lahko tako postopanje organov odkrivanja, ki je sicer skladno z zakonom, morebitni vpliv na načelo enakosti orožij in na poštenost postopka kot celote, je mogoče pre

Res je sicer, da mora sodišče upoštevati ekskluzijsko pravilo iz drugega odstavka 18. člena ZKP po uradni dolžnosti v vseh fazah kazenskega postopka, vendar je obramba po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena do začetka glavne obravnave. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku poučilo obdolženca o prekluziji pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov, je šele pritožbeno zatrjevanje nezakonitosti navedenih dokazov primarno prepozno, posledično pa uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nedovoljeno, saj ne gre za že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljene dokaze. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja (takšni stroški pa zato protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja), ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati in se storilcu kaznivega dejanja odvzame znesek, ki predstavlja seštevek vseh plačil za prodano drogo.

Sodna praksa je namreč izoblikovala stališče, da v stanovanjski hiši, v kateri biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, vendar le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato lahko vsak družinski član pričakuje zasebnost navzven, ne pa tudi znotraj družine, ker je stanovanjska hiša skupen prostor, v kateri živijo vsi.

Kljub dejstvu, da obdolženec v času zasega elektronskih podatkov ni bil več uporabnik elektronske naprave, na kateri so ti nastali, je ključno, da je bil njen dejanski uporabnik v času nastanka elektronskih podatkov, ki so tudi predmet zasega in preiskave. Brez dvoma ga je zato treba šteti za dejanskega uporabnika elektronskih naprav. Drugi odstavek 219.a člena ZKP. Namen citirane določbe je po presoji višjega sodišča v tem, da se ravno dejanskega uporabnika elektronske naprave - in ne (zgolj) njenega lastnika - seznani z odredbo in s tem tudi omogoči (aktivno) udeležbo pri samem zasegu oziroma zavarovanju elektronskih podatkov. Zagovornika imata torej prav, da je bila zaradi nevročitve odredbe obema obdolžencema storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 219.a člena ZKP, ni pa jima mogoče pritrditi, da ima ta kršitev za posledico izločitev dokazov. Zasega elektronskih podatkov ni mogoče enačiti z zasegom predmetov pri hišni preiskavi. ZKP med določbami o preiskavi elektronskih naprav (ki so v razmerju do hišne preiskave specialne določbe) v ničemer ne predvideva, da bi se imetnika oziroma uporabnika elektronske naprave predhodno kakorkol

S pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja. Strinja pa se z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Zato se na te razloge sklicuje in v izogib ponavljanju navaja še, da je državna tožilka SDT v odgovoru na pritožbo obdolženčevega zagovornika v strnjeni obliki obrazložila, zakaj pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Poudariti je potrebno, da je bila na podlagi odredb I Kpd 38157/2012-6 z dne 6. 8. 2012 opravljena hišna preiskava, ki se je zgodila 22. 8. 2012 v prostorih NKBM d.d. na naslovu Zagrebška cesta, med katero je bila zasežena vsebina strežnika NKBM d.d. V navedeni odredbi preiskovalnega sodnika je bila v skladu s četrtim odstavkom 219.a člena ZKP hkrati odrejena preiskava elektronskih naprav, in sicer strežnika NKBM d.d. Glede na to, da je bila hišna preiskava v NKBM d.d. opravljena v času, ko M.K. ni bil več zaposlen v njej, torej ni bil imetnik ali uporabnik nobenih prostorov v NKBM d.d., je logično, da je bila odredba v skladu z drugim odstavkom 215. člena ZKP vročena zgolj predstavniku NKBM d.d., zato pri tem ne more biti podana nobena kršitev ZKP, ki jo navaja obramba. Odredba za hišno preiskavo v NKBM d.d. je vsebovala tudi odredbo za

Ker je v obravnavani zadevi državni tožilec že vložil zahtevo za preiskavo, s tem pa izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon, je torej zapovedana razlaga izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga, ki jo je sprejel Državni zbor 22. 11. 2017, iz nje pa izhaja, da je potrebno rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov razumeti kot instrukcijski, ne pa prekluzivni rok, ki bi narekoval izločitev dokazov in njihovo uničenje. Kot izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča, se v primeru, ko je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a člena, prvega odstavka 149.b člena ter 150., 151., 155., 155.a in 156. člena ZKP. Iz drugega odstavka 83. člena ZKP izhaja, da o zahtevi za izločitev dokazov na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloča preiskovalni sodnik. Po tem zakonskem določilu postopa preiskovalni sodnik, ki preiskavo opravlja. P

S tem, ko je obtoženec z javno dostopne spletne strani prenašal sporne datoteke z uporabo statičnega, tj. neprikritega IP naslova, ni mogoče govoriti o upravičenem pričakovanju zasebnosti, posledična ugotovitev identifikacijskega podatka računalnika pa ne predstavlja posega v (ustavno) varovano pravico do komunikacijske zasebnosti, saj policiji tuje države že pojmovno ni bilo treba uporabljati posebnih programov ali sredstev, kot morda v primeru dinamičnega IP naslova. Hišna preiskava je zakonita, kolikor je pri njej navzoča oseba, za katero se je vedelo, da je lastnik in posledično tudi uporabnik prostorov, ki naj se preiščejo (na to osebo pa se je glasila tudi odredba za hišno preiskavo), tj. kljub temu, če bi se kasneje ugotovilo, da je bil uporabnik določenih preiskanih prostorov le obtoženec, kar pa ne preiskovalni sodnici niti policistom ob preiskavi ni bilo znano. Preiskavo elektronskih naprav, zaseženih pri hišni preiskavi, je mogoče zakonito odrediti že v sami odredbi za hišno preiskavo. Ob obstoju tosmerne odredbe ni potrebno soglasje uporabnika. Dejstvo, da uporabnik računalnika ni obveščen o pravici, da je navzoč pri zavarovanju podatkov, predstavlja rela

Zaseg in preiskava elektronske naprave po hišni preiskavi v odvetniški pisarni.

Z najdbo odvetnikovega računalnika se prostorski vidik varovanja zasebnosti odvetniške pisarne ni avtomatsko raztegnil tudi na stanovanje B. Ž., saj posest službenega računalnika ne pomeni, da je s tem njeno stanovanje postal prostor, kjer odvetnik opravlja svojo dejavnost. Zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da dejstvo, da so preiskovalci šele ob zasegu elektronske naprave ugotovili, da ta pripada odvetniški pisarni, ni nobena ovira za njen zaseg.

Predmet izločitve so dokazi in posamezna obvestila in ne sodne odločbe. - Ko je zaseg opravljen kot samostojno preiskovalno dejanje, v ZKP ni nikjer določeno, da se sodba, ko je zaseg nepravilno izvršen, na zapisnik in potrdilo o zasegu predmetov ne bi smela opreti.

Dovoljenost dokazov.

Če sodnik garant ugotovi, da listine zaradi varstva odvetniške zasebnosti ni dopustno zaseči, nemudoma odredi njeno vrnitev odvetniku in uničenje zapisnikov o odvzemu v ustreznem delu. Pritožbeno sodišče je zato mnenja, da bi sodnik garant moral glede na svojo odločitev izdati odredbo zoper katero ni pritožbe in ne sklep, saj ni ugotovil, da je zaseg listin dopusten, in ko bi v tem primeru lahko izdal sklep, ki mora biti obrazložen in zoper katerega imata pravico do pritožbe v roku treh dni od njegove vročitve le odvetnik in predstavnik OZS.

Sodišče, kadar obdolženčevo kaznivo ravnanje sega v časovno obdobje veljavnosti dveh kazenskih zakonov, vselej uporabi le en zakon za pravno opredelitev kaznivega dejanja in le po enem zakonu izreče kazensko sankcijo. Pri tem opravi na podlagi vseh kriterijev presojo, kateri zakon mora uporabiti. - Okoliščina, da sodišče prve stopnje v izrek sodbe iz obtožnice ni prepisalo očitkov in podatkov v zvezi s kaznivimi ravnanji storilcev M.L., D.G., A.B. in F.C.R. ter J.J.B.R., temveč se je, očitno zaradi boljše preglednosti in koncentriranosti na izvršitvena ravnanja nudenja pomoči obdolženca slednjim, zgolj s poudarjenim tiskom na opise njihovih kaznivih dejanj v obtožnici in dejstva v zvezi z njimi sklicevalo, izreka ne dela nerazumljivega in iz tega razloga izrek tudi ne more biti sam s seboj v nasprotju. - Uporabljena tehnična rešitev, ko se izrek sodbe v opisih kaznivih dejanj sklicuje na opis ravnanj soobdolžencev oziroma podatke v zvezi s storilci kaznivih dejanj v obtožnici, preizkusa sodbe ne onemogoča. - Gre za dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni neodvisno od naše države in zakonodaje, torej ne da bi za pridobivanje dokazov naša država zaprosila tujo dr