VSRS Sklep I Kr 8811/2018

Za odločanje v tej zadevi je pristojen zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani.

A.

1Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je v teku postopek zoper obdolženca A. A. zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani se je s sklepom IV Ks 8811/2018 z dne 22. 12. 2023 izrekel za stvarno nepristojnega za odločanje o pritožbi obdolženčevega zagovornika, odvetnika B. B., ki je bil obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti, zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 8811/2018-463 z dne 26. 10. 2023 o odmeri nagrade in materialnih izdatkih zagovornika. Zadevo je odstopil v pristojno reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani. Svojo odločitev je utemeljil z navedbami, da v 92. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ni določeno, da bi bil za odločanje o pritožbi zoper sklep, izdan na podlagi tretjega odstavka tega člena, pristojen zunajobravnavni senat okrožnega sodišča, prav tako se ta člen ne sklicuje na smiselno uporabo tretjega odstavka 93. člena ZKP. Zato je upoštevaje določbo prvega odstavka 402. člena ZKP za odločanje o pritožbi zoper sklep, ki ga sodišče prve stopnje izda na podlagi 92. člena ZKP, vselej pristojno višje sodišče. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Kr 7095/2010 z dne 24. 11. 2011.

2Višje sodišče v Ljubljani je sprožilo spor o pristojnosti iz razlogov, ker meni, da višje sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o pritožbi zagovornika zoper sklep o nagradi in materialnih izdatkih zagovornika, temveč je na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZKP za odločanje v tej zadevi pristojen zunajobravnavni senat okrožnega sodišča (šesti odstavek 25. člena ZKP). Na podlagi jezikovne, sistemske in logične razlage podaja obrazložitev, zakaj meni, da se pristojnost zunajobravnavnega senata po tretjem odstavku 93. člena ZKP nanaša na vse posebne sklepe o stroških in ne zgolj na posebni sklep o višini stroškov, ki ga ureja drugi odstavek 93. člena ZKP.

B.

3O razlagi pristojnosti senata (šesti odstavek 25. člena ZKP) v okviru odločanja o stroških s posebnim sklepom (93. člen ZKP) se je Vrhovno sodišče že večkrat opredelilo.

4V sodbi I Ips 166/95 z dne 8. 11. 1995 je sprejelo razlago, da prvega odstavka 402. člena ZKP ni mogoče uporabiti:

"Ta res določa, da o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje odloča sodišče druge stopnje vendar le, če ni v ZKP določeno drugače. V 3. odstavku 93. člena ZKP pa je določeno, da, kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, odloča o pritožbi zoper ta sklep senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP. Ta senat je tako pristojen za odločanje o pritožbah, vloženih zoper vse posebne sklepe, s katerimi se odloči o stroških kazenskega postopka."

5To stališče je potrdilo s sklepom Kp 2/99 z dne 11. 11. 1999, ko je odločalo o pritožbi zoper sklep predsednika višjega sodišča, ki je izdal sklep iz drugega odstavka 93. člena ZKP. Sprejelo je stališče, da glede na določilo tretjega odstavka 93. člena ZKP, ki določa, da o pritožbi zoper tak sklep odloča senat (šesti odstavek 25. člena ZKP), "ni dvoma o tem, da o višini stroškov, ko se zberejo podatki, odloči predsednik senata sodišča prve stopnje, ne pa predsednik senata pritožbenega sodišča."

Pravilno razumevanje pristojnosti senata iz tretjega odstavka 93. člena ZKP kot pritožbenega sodišča je torej ključno za pravilno razumevanje funkcionalne pristojnosti za izdajo sklepa iz drugega odstavka 93. člena ZKP.

6V sklepu I Kr 7095/2010 z dne 24. 11. 2011 je imelo Vrhovno sodišče pred seboj spor o pristojnosti med Višjim sodiščem v Celju in Okrajnim sodiščem v Šentjurju. Presojalo je, katero sodišče je pristojno za odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom, konkretneje o nagradi in nadomestilu za stroške izvedenke (po opravljenem izvedenskem delu in pred pravnomočnim koncem postopka). Vrhovno sodišče je presodilo, da "kazenski postopek še teče, pa tudi višina stroškov je znana, zato odločanje zunajobravnavnega senata po 93. členu ZKP ne pride v poštev." Upoštevalo je tudi, da načeloma zunajobravnavni senat ni pritožbena instanca sodečemu senatu oziroma sodniku posamezniku.

7Vrhovno sodišče se v navedenem sklepu I Kr 7095/2010 ni opredeljevalo do razmerja med pravilom o vnaprejšnjem izplačilu stroškov (tretji odstavek 92. člena ZKP) in 93. členom ZKP. Pravilo o vnaprejšnjem izplačilu stroškov postopka iz tretjega odstavka 92. člena ZKP je lex specialis v razmerju do pravila, ki določa, da se s posebnim sklepom odloči o višini stroškov po tem, ko je s končno odločbo odločeno, kdo stroške plača (prvi odstavek 93. člena ZKP), in ko se zberejo podatki (drugi odstavek 93. člena ZKP).¹ Pravilo o vnaprejšnjem izplačilu stroškov pri tem ne ureja drugače materialnopravnih vprašanj odločanja o stroških, ampak spreminja (predvsem) časovnico odločanja o nekaterih stroških postopka. Uresničevanje tega pravila pomeni odločanje o višini stroškov, preden je s končno odločbo pravnomočno odločeno, kdo naj jih plača. Okoliščina, ali in kdaj so podatki o stroških znani, tako ne more biti odločilna; samoumevno je, da bo sklep o (višini) stroškov moral temeljiti na ustrezni dejanski podlagi, ne glede na čas odločitve.

8Pravilo o vnaprejšnjem izplačilu stroškov postopka torej po svoji vsebini ne pove ničesar o pristojnosti odločanja o pritožbi zoper takšen sklep. Zato se kot nosilno stališče v zadevi I Kr 7095/2010 z dne 24. 11. 2011 izrisuje (le) stališče, da zunajobravnavni senat načeloma ni pritožbena instanca sodečemu senatu oziroma sodniku posamezniku. To nedvomno drži; prav tako pa drži, da je senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP pristojen tudi za odločanje o pritožbah "zoper druge sklepe, če je tako določeno v tem zakonu" (šesti odstavek 25. člena ZKP).

9Takšen primer je določen v tretjem odstavku 93. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča je ključno, da je določba 93. člena ZKP splošne narave, pravilo o vnaprejšnjem izplačilu stroškov iz tretjega odstavka 92. člena pa kot lex specialis glede časovnice odločanja o stroških vstopa le na mesto prvega in drugega odstavka 93. člena ZKP. To pomeni, da določba tretjega odstavka 92. člena ZKP ne spreminja dometa tretjega odstavka 93. člena ZKP. Zato tudi ne terja drugačnega razmisleka o pritožbeni pristojnosti zoper prvostopenjski sklep o višini stroškov. Ni ovire za uporabo določbe tretjega odstavka 93. člena ZKP tudi takrat, kadar se o (višini) stroškov postopka odloči s posebnim sklepom, pa o obveznosti plačila stroškov še ni bilo odločeno v pravnomočni končni odločbi.

C.

10Po obrazloženem je Vrhovno sodišče sledilo predlogu Višjega sodišča v Ljubljani in na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 25. člena ZKP odločilo, da je za odločanje v obravnavani zadevi pristojen zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani.

¹ Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 215. Posebni sklep iz drugega odstavka 93. člena ZKP se ne nanaša na stroške, ki so vnaprej izplačani po drugem odstavku 92. člena ZKP. Gl. tudi M. Baškovič, v M. Šepec, ur.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 575.