165. člen ZKP

Uredba 2017/1939/EU torej s svojim neposredno zavezujočim učinkom in hierarhično nadrejenostjo nacionalnemu pravu ne predvideva več faze sodne preiskave, temveč pristojnost za začetek in vodenje predkazenskega postopka dodeljuje EDT. Vendar zgolj zato ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je prišlo zaradi takšne zasnove predkazenskega postopka do kršitve ustavnih pravic obdolženca, še zlasti, ker se je zaslišanje prič, glede katerih je zagovornik predlagal izločitev zapisnikov o zaslišanju, opravljalo pred preiskovalno sodnico vključno z vsemi zahtevanimi pravnimi pouki.

V obtožnici se kot dokaz za utemeljenost očitkov, predlaga izvedbo dokazov v enakem obsegu kot izhaja iz kazenske ovadbe in ne vsebuje predloga za zaslišanje tujcev, ki bi potrdili bistvene očitke, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, kot je vsebovan v obtožnici. Tudi izpodbijani sklep se v ključnem delu obtožnice (glede sostorilstva in namena pridobitve premoženjske koristi) izključno opira na izjave tujcev, ki pa, kot je bilo že v zgoraj navedenih sklepih pritožbenega sodišča pojasnjeno, niso dokaz, ki bi lahko privedli do obsodilne sodbe. Kot je iz teorije in sodne prakse znano, gre le za tako imenovani "pomožen dokaz", ki je s kasnejšo izpovedbo priče o vsebini le tega, lahko potrjen ali ne. Uradni zaznamek o izjavi tujcev, kar obtožnica predlaga kot dokaz na glavni obravnavi, torej ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaza, na katere bi sodišče oprlo svojo odločitev. V obravnavani zadevi ni bilo pogoje za vložitev neposredne obtožnice oziroma niso bili podani pogoji za soglasje preiskovalnega sodnika k predlogu državne tožilke naj se ne opravi preiskava. Na podlagi 170. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik da s

V primeru obstoja osredotočenosti suma storitve kaznivega dejanja lahko organi pregona pridobijo predmete, ki jih ima obdolženec v svoji posesti, na dva načina. Prvi način je, da sodišče na predlog državnega tožilstva izda odredbo za opravo osebne oziroma hišne preiskave, pri kateri so predmeti, ki bodo služili kot dokazno gradivo, zaseženi. Drugi način je, da obdolženec navedene predmete organom pregona na njihov poziv izroči prostovoljno. Vendar pa je pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki v prvi vrsti zajema pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.

Namen hišne preiskave je zagotoviti dokaze za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zato že iz narave stvari izhaja, da posameznik, zoper katerega se hišna preiskava izvede, ne sme vedeti za ukrep pred njegovo izvedbo. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da obdolženec ne more uveljavljati morebitnih nezakonitosti glede odredbe oziroma izvedbe hišne preiskave kasneje v postopku. Presoja zakonitosti ukrepa hišne preiskave se zato že pojmovno lahko opravi zgolj naknadno. Osnovni namen prvega odstavka 165. člena ZKP je zavarovanje dokazov za kasnejši kazenski postopek z opravo formalnih procesnih dejanj, kar lahko pripomore tudi k odkritju storilca kaznivega dejanja. Bilo bi namreč nevzdržno, da se posamezna preiskovalna dejanja ne bi smela opraviti, če je podana določena stopnja verjetnosti ali celo gotovosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer pa identiteta storilca še ni znana. Dokazni standard za opravo nujnega preiskovalnega dejanja mora biti na ravni, kot ga za takšno preiskovalno dejanje sicer predpisuje ZKP. Glede na to, da je namen hišne preiskave prijetje storilca ali odkritje sledov kaznivega dejanja ali predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek, ni vide

Obdolženec se ne more sklicevati na določilo člena 37 Ustave RS, če se na odprtem spletnem forumu predstavlja s psevdonimom. Zato je ugotavljanje njegove identitete dopustno na podlagi odredbe sodišča po členu 165 ZKP, pa čeprav za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo. Zaradi odpovedi komunikacijske zasebnosti se ekskluzijska sankcija po členu 149.b ZKP ne uporabi.

Tožba zoper posamični akt sodišča, izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije ni dovoljena. To, da je o zadevi odločalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano.

Tudi pri nujnih preiskovalnih dejanjih imajo stranke pravico biti navzoče (razen, ko bi bilo z izvedbo dejanja nevarno odlašati), zato jih mora na primeren način o nameravanem preiskovalnem dejanju sodnik obvestiti. Zakon pa ne zahteva seznanitve o naroku z vabilom, temveč zadošča ustno vabilo na narok, obvestilo po telefonu, telefaksu in niti ni potrebno, da bi sodišče stranke samo obveščalo.

Zaradi nenavzočnosti obdolženca pri preiskovalnem dejanju bi utegnila biti kršena obsojenčeva pravica do poštenega sojenja, ker ni imel možnosti zaslišati obremenilne priče, vendar je poznejše postopanje sodišča nevtraliziralo ovire obrambe, ko je bilo zagovorniku obsojenega pri drugem zaslišanju priče omogočeno izpodbijanje njenih izjav in dana možnost vzbuditi dvom v zanesljivost in verodostojnost pričevanja.

Določba 1. odstavka 165. člena ZKP veže opravo posameznih preiskovalnih dejanj na neznanega storilca. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da preiskovalni sodnik ne bi smel zaslišati A.Š. v času, ko je bila ugotovljena storitev kaznivega dejanja, ni bilo pa povsem jasno, kdo vse so njegovi dejanski storilci, čeprav so se zoper določene osebe, med drugim tudi obdolženca, izvajali prikriti ukrepi. Le v enotno izvedenem postopku obdolženca ni mogoče zasliševati istočasno kot pričo. Če postopki niso združeni, se obdolženec v drugem postopku zasliši kot priča in kot takemu je treba dati pravni pouk po določbi 2. odstavka 240. člena ZKP.