205. člen ZKP

Državni tožilec se v svojem predlogu do obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sploh ni opredelil in ni navajal, zakaj še vedno ocenjuje, da je podan utemeljen sum. Nobenega dvoma ni, da je temeljni predpogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora obstoj utemeljenega suma, torej obstoj visoke stopnje verjetnosti, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje. Razlogi o tem pa morajo glede na načelo akuzatornosti izhajati ne samo iz odločbe sodišča o odreditvi ali podaljšanju pripora, temveč tudi iz predloga državnega tožilca. Res je preiskovalni sodnik v svojem poročilu po 205. členu ZKP ob sklicevanju na obstoj utemeljenega suma in obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti natančno navedel, da je razlog za podaljšanje pripora okoliščina, da sklep o izločitvi dokazov še ni pravnomočen, vendar pa njegovo poročilo ne more nadomestiti deloma neobrazloženega in deloma protispisnega predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora.

V konkretnem primeru ODT v predlogu za podaljšanje pripora z dne 11. 12. 2025 sploh ni navedlo, za koliko časa predlaga, da naj se pripor podaljša. S tem, ko je sodišče prve stopnje obdolžencu podaljšalo pripor za maksimalni čas 2 mesecev, brez da bi ta čas predlagal edini upravičeni predlagatelj, t.j. državni tožilec, je kršilo temeljno načelo kazenskega postopka, t.j. načela akuzatornosti in ločenosti funkcij.

Sodišče prve stopnje je obsežno predhodno kaznovanost obdolženca povsem pravilno upoštevalo in ne drži, da se je oprlo samo na okoliščine iz njegove preteklosti, kar zmotno navaja zagovornik. Upoštevaje namreč tudi težo, okoliščine in način storitve sedaj očitanih kaznivih dejanj ter tudi dejstvo, da je obdolžencu očitno izvrševanje kaznivih dejanj postalo način njegovega življenja, je sklepati, da z izvrševanjem slednjih ne namerava prenehati, saj glede na njegovo dosedanje ravnanje, ob dejstvu, da gre za specialnega povratnika, ni pričakovati, da bi se spremenil oziroma bi spremenil svoj odnos do premoženja in lastnine drugih oškodovancev.

Pri očitanem kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 mora imeti storilec naklep samo do povzročitve hude telesne poškodbe, glede smrti pa mora ravnati malomarno. V kolikor bi imel naklep tudi do povzročitve oškodovančeve smrti, bi bilo govora o povsem drugem kaznivem dejanju, zato je pritožbeno naziranje, da obdolženi ni imel naklepa povzročiti smrti pri oškodovancu, v celoti neutemeljeno. V vsakem primeru pa je stvar presoje protipravnosti, krivde, kot tudi, ali je mld. želel zgolj odvrniti pokojnega oškodovanca od nadlegovanja B. B. stvar morebitnega nadaljnjega dokaznega postopka in zagovornik z podajanjem lastne dokazne ocene ne more omajati utemeljenih zaključkov prvega sodišča. Pri svoji presoji prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da ml. mld. še ni bil predhodno obravnavan zaradi agresivnih ravnanj s strani policistov, prekrškovnih organov ali sodišča, kot tudi, da se je (sicer nekaj časa po storjenem dejanju) sam javil na policijski postaji in da je v nadaljevanju dejanje obžaloval. Vendarle pa, ob upoštevanju teže in načina storitve dejanja, tudi tovrstne okoliščine, ki jih izpostavi obramba, ne morejo odtehtati

Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da zahtevani dokazni standard utemeljenega suma v predmetni kazenski zadevi ni podan, upoštevaje tudi, da utemeljen sum zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po določenem obdolžencu storjeno, ne pa dokazano in gre torej za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Pritožnica se sicer zavzema za odreditev milejšega ukrepa javljanja na policijski postaji, vendar pa je prvostopenjsko sodišče za pritožbeno sodišče povsem ustrezno presodilo, da milejši ukrepi ne bi bili učinkoviti za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, pri čemer javljanje na policijski postaji niti ni namenjen preprečitvi ponovitvene nevarnosti, ki je pri obdolžencu prav tako podana.

Zagovornik neutemeljeno navaja, da iz zaslišanja oškodovancev ne izhaja, da se bojita obdolženca, saj je oškodovanec A. A. tako na policiji kot pred preiskovalnim sodnikom jasno povedal, da se obdolženca boji, tudi iz izpovedbe obdolženčeve mame B. B. pred preiskovalnim sodnikom pa izhaja njen strah. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženec v preteklosti nasilen tudi do drugih oseb, ne le v šoli, vendar tudi do družinskih članov, in sicer je po navedbah C. C. ter A. A. nasilje izvrševal tudi zoper staro mamo (mamo C. C.). Glede na to nikakor ne gre pritrditi obrambi, da bi bil hišni pripor pri starem očetu tisti ukrep, ki bi bil primeren in ki bi v zadostni meri varoval potencialne oškodovance, kar enako velja za ukrep prepovedi približevanja.

Pri obeh obdolženih gre sklepati na njuno nasilniško naravo ter vztrajnost pri izživljanju nad načrtno izbranimi posamezniki z njune strani, v konkretnem primeru nad oškodovancem, pri čemer se nista ozirala na posledice, ki jih je zaradi izvršitve njihovega načrta le-ta utrpel. Oba obdolženca pa naj bi očitana dejanja storila tudi zaradi lastnih premoženjskih interesov, saj naj bi po tem, ko je oškodovanec že bil žrtev brutalnega napada in ropa, z nadaljnjim izsiljevanjem iztržila še dodatno 2.700,00 EUR, kar njuno ponovitveno nevarnost še dodatno utemeljuje.

Ob izpostavljenih stališčih izvedenca je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo, da zoper družinske člane nedvomno obstaja ponovitvena nevarnost, v tč. 20. obrazložitve sklepa pa je ocenilo, da vendarle ni mogoče a priori izključiti tudi možnosti ponavljanja kaznivih dejanj zoper druge osebe, zlasti upoštevaje ugotovitve izvedenca, da obdolžencu hitro zmanjka oblik samoobrambe, če je izzvan ali je ogrožen pa je naslednja oblika uporaba fizične sile. Ob tem velja izpostaviti, da je dokazna ocena, vključno z oceno izvedenskega mnenja (četudi je to izdelano s strani strokovnjaka z določenega področja), še vedno v domeni sodišča in bo predmet morebitnega nadaljnjega sodnega postopka, kar velja tudi za presojo okoliščin, ali je bil obdolženec izzvan.

Po oceni pritožbenega sodišča je v tej fazi postopka verjetnost, da je obdolženec uporabljal telefon med vožnjo, vendarle večja od verjetnosti, da ga ni, in je tudi v tem delu utemeljen sum podan. Po pregledu zavarovanih podatkov oziroma komunikacije je bilo namreč ugotovljeno, da je obdolženec tega dne, ko se je prometna nesreča zgodila ob 10.16.21 uri, na mobilno aplikacijo WhatsApp ob 10.16.04 uri prejel SMS sporočilo, ob 10.16.23 uri drugo SMS sporočilo in ob 10.16.37 uri tretje sporočilo o zgrešenem klicu ter ob 10.16.37 še dohodni klic preko aplikacije WhatsApp, z zabeleženim časom trajanja 00.00.00 sekund, vse navedeno z iste številke. Ob 10.16.40 pa še dohodni klic z druge številke, prav tako z zabeleženim časom trajanja 00.00.00. Ugotovljeno je bilo tudi, da se je v kritičnem času na telefonu izvajal program YouTube, telefon pa je bil kritičnega časa preko Bluetootha povezan z napravo „ERGO BT-801,“ pri čemer gre za brezžične slušalke modela BT-801. Iz zbranih obvestilih od A. A. je še razbrati, da je ta po trčenju obdolžencu, ki je ostal ukleščen v vozilu, izročil njegov mobilni telefon, za katerega je B. B. prosil in ga je videl na cesti približno deset metrov naprej

Tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti teze o očitni nezakonitosti dokazov, na katerih temelji zaključek o utemeljenosti suma. V tej fazi postopka, ko iz dveh UZ z dne 10.7.2025 kot tudi iz zapisnika o zasegu predmetov (l. št. 12) izhaja: (-) da je kriminalist pri varnostnem pregledu zatipal predmete, za katere so obstajali razlogi za sum, da izvirajo iz kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1; (-) da je bil obdolženec ustrezno poučen, tudi glede tega, da ni dolžan ničesar prostovoljno izročiti, kar je potrdil z besedo "razumem"; (-) da je vseeno po pravnem pouku in celo po pogovoru z odvetnikom prostovoljno izročil predmete (pleteno nogavico, v kateri je bila digitalna precizna tehtnica in večji ALU zavitek srebrne barve, za kar se je izkazalo, da gre za amfetamin), v tej fazi ni moč govoriti o dokazih, ki bi bili že na prvi pogled nezakonito pridobljeni ter pritožbena polemika nima podlage v spisovnem gradivu.

Glede na vse navedene prepoznave obdolženca v tem postopku, je v tej fazi brezpredmetna pritožbeno izpostavljena dilema, ali je na posnetkih resnično obdolženec in ali so priče res prepoznale pravo osebo, glede na to, da ga osebno ne poznajo. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč glede na trenutne prepoznave (ne le oškodovancev, temveč tudi policistov, katerim je obdolženec znan iz prejšnjih postopkov), večja verjetnost, da je na posnetkih ravno obdolženec, kot verjetnost, da ni.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da sklep o začetku preiskave v času odločanja o tožilčevem predlogu za podaljšanje pripora še ni izdan, predstavlja oviro za odločanje Vrhovnega sodišča o predloženem predlogu. Če sklep o preiskavi še ni izdan oziroma preiskava še ni uvedena, se kazenski postopek še ni začel in pripora osumljencem s sklepom Vrhovnega sodišča po drugem odstavku 205. člena ZKP ni mogoče podaljšati.

Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna le zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi zoper vse nadaljnje sklepe, s katerimi sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP le preveri, ali so razlogi za pripor še podani - t. i. vmesni ugotovitveni priporni sklepi, ki so zgolj deklaratorne narave.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbama, da podaljšanje pripora še za dva meseca ni sorazmerno z vidika trajanja, zato je izrek izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je obema obdolžencema pripor podaljšalo le za 1 mesec, torej do vključno dne 1.3.2025 do 21.58 ure.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da podaljšanje pripora še za dva meseca ni sorazmerno z vidika trajanja, zato je izrek izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je obdolžencu pripor podaljšalo še za 1 mesec, torej do vključno dne 27. 2. 2025 do 16.00 ure.

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 zoper obdolženca odredil pripor. Prostost je bila obdolžencu nato ponovno odvzeta 27.12.2024 ob 19.30 uri. Pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom pritožbenega sodišča z dne 2.1.2025. To pomeni, da bi se moralo šteti, da je bila obdolžencu prostost vzeta 27.12.2024 ob 19.30, na podlagi sklepa II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 pa je pripor lahko trajal največ mesec dni. Ob ponovnem podaljšanju še za 2 mesca lahko pripor traja do 27.3.2025 do 19.30 ure, vendar je potrebno v ta čas všteti čas policijskega in sodnega pridržanja, ki je trajalo od 17.12.2024 od 10.52 do 20.12.2024 do 17.09 (skupaj 3 dni, 6 ur in 17 min). Posledično pripor ne traja do 27.3.2025 do 19.30, temveč do 24.3.2025 do 13.13 ure. Pritožbeno sodišče je sledilo primerljivi praksi Vrhovnega sodišča XI Ips 33/2009 z dne 7.5.2009 ter I Ips 232/2000 z dne 5.10.2000 in odločilo, da je potrebno pritožbo, ki jo je zagovornik vložil dan po izdaji sklepa o njegovi razrešitvi, zavreči kot nedovoljeno.

Glede na navedeno drži, da zagovornica ni imela možnosti seznanitve s predlogom za podaljšanje pripora pred izdajo sklepa o podaljšanju pripora. Skladno z drugim odstavkom 205. člena ZKP pa bi ji morala biti dana možnost, da na tak predlog odgovori. Ker ji ta možnosti ni bila dana, je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pravico do obrambe, in sicer do izjave, pri kateri vpliva na zakonitost sklepa ni treba izkazati.

Na podlagi opisanega ravnanja obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da bi obdolženec na prostosti lahko nemoteno komuniciral z obema oškodovancema, nanju vplival in ju skušal odvrniti od verodostojnega izpovedovanja, kot je to storil večkrat z grožnjami in jemanjem njunih telefonov. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo posebne, specifične okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo obdolženec na prostosti vplival na oba oškodovanca, na kar se da utemeljeno sklepati iz predhodnih konkretnih ravnanj obdolženca. Zagovornica pa posledično ne more uspeti s trditvijo, da gre pri takšnih ugotovitvah zgolj za nekakšno nepodprto sklepanje. Priporni razlog koluzijske nevarnosti je že samo zaradi možnosti vplivanja na oba oškodovanca podan.