VSMB Sklep II Kp 33513/2025

Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo poskusa kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi drugega odstavka 300. člena KZ-1 določilo kazen 6 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi 1 leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženi naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sicer sodno takso, na podlagi 94. člena ZKP pa ji je naložilo plačilo stroškov, ki jih je povzročila po svoji krivdi in sicer plačilo stroškov vročevalca v višini 69,20 EUR.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolžene zaradi "zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledične zmotne uporabe kazenskega zakona". Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in obdolženo oprosti obtožbe.

Uradni preizkus zadeve, opravljan po prvem odstavku 383. člena ZKP je pokazal obstoj absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ima za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe.

Iz podatkov kazenskega spisa izhajajo naslednje procesno relevantne okoliščine:

- da je bil predobravnavni narok v predmetni zadevi opravljen dne 21. 1. 2026;

- da je na predobravnavnem naroku obdolžena navedla, da ji naj sodišče sodi v predpisani sestavi- senat;

- da je bil edini narok glavne obravnave dne 9. 2. 2026 in nanj ni pristopil eden od dveh pravilno vabljenih sodnikov porotnikov, sodno osebje pa ga ni uspelo priklicati, zato je poskušalo dobiti drugega porotnika, o nastali procesni situaciji pa je obvestilo stranke postopka, ki so pristopile na narok;

- da je po tej seznanitvi obdolžena v navzočnosti zagovornika povedala, da ne vztraja več pri tem, da ji sodi senat, ampak izrecno soglaša s tem, da ji lahko sodi sodnik posameznik, s čimer je soglašal tudi višji državni tožilec;

- da je predsednik senata nato sprejel sklep, da bo namesto senata sodil le predsednik senata kot sodnik posameznik;

- da je bil narok za glavno obravnavo nato opravljen zgolj pred sodnikom posameznikom in je bila tega dne glavna obravnava tudi zaključena z razglasitvijo sodbe.

Drugi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) določa, da lahko o posameznikovih pravicah soditi le sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom. 128. člen URS določa udeležbo državljanov pri izvajanju sodne oblasti z navedbo, da zakon ureja primere in oblike neposredne udeležbe državljanov pri izvajanju sodne oblasti. URS je tako zakonodajalcu pustila širše polje proste presoje, v katerih primerih in oblikah bo določil neposredno udeležbo državljanov pri izvajanju sodne oblasti. Zakonodajalec je torej tisti, ki lahko edini določi v katerih primerih bodo pri sojenju sodelovali državljani (sodniki porotniki). Sestava sodišča tako brez izrecne zakonske podlage ni predmet razpolaganja strank ali konkretnega sodišča.

Na zakonski ravni se glede kaznivih dejanj, ki se obravnavajo na okrožnem sodišču povzeta ustavnopravna izhodišča odražajo v predpisanem načelu zbornega sojenja. Zborno sojenje je v ZKP določeno v prvem odstavku 21. člena. V konkretnem primeru, glede na kaznivo dejanje, je bilo za sojenje na prvi stopnji stvarno pristojno okrožno sodišče v sestavi tričlanskega senata - sodnika in dveh sodnikov porotnikov (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). Izjemo od zbornega sojenja pred okrožnim sodiščem zakon omogoča izključno v 285.f členu ZKP, ki se nanaša na predobravnavni narok.

Po 2. točki drugega odstavka 285.f člena ZKP sme predsednik senata, na podlagi izjave obdolženca ter po zaslišanju državnega tožilca, odločiti, da obdolžencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. To pomeni, da v primeru, ko se obdolženec odpove pravici do zbornega sojenja, o tem odloči predsednik senata. Če predsednik senata ne sprejme odločitve, da bo v zadevi sodil sodnik posameznik, je za sojenje pristojen senat, kot je predpisan v 25. členu ZKP. Navedeno jasno izhaja iz zakonske dikcije 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP, ki dopušča samo dve možnosti, to je: (i) da predsednik senata odloči, da obdolženemu, ki se je odpovedal zbornemu sojenju, namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik, ali (ii) da mu v nadaljevanju sodi senat v sestavi, kot je določen v 25. členu ZKP.

Odpoved pravici do zbornega sojenja je torej opredeljena le za fazo predobravnavnega naroka. Slednji je posebna faza kazenskega postopka, ki je namenjena razjasnitvi določenih dejanskih in pravnih vprašanj pred začetkom glavne obravnave. Umestitev odpovedi pravici do senatnega sojenja izključno v poglavje o predobravnavnem naroku kaže na to, da je bil namen zakonodajalca v ustalitvi stalne in funkcionalne pristojnosti sodišča, ki ne more biti predmet pogajanja strank v fazi priprav na glavno obravnavo in med slednjo. Ker gre pri določbi 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP za izjemo od splošnega pravila o zbornemu sojenju iz prvega odstavka 21. člena ZKP in splošnega pravila o sestavi okrožnega sodišča pri sojenju o kaznivih dejanjih iz 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP, jo je treba razlagati restriktivno. Tako jo nenazadnje razlaga tudi Vrhovno sodišče RS (sodba I Ips 42797/2020 z dne 21. 12. 2023 in sodba I Ips 369/2015 z dne 23. 4. 2026).

Glede na povzet potek pravno relevantnih okoliščin zadeve je ugotoviti, da se obdolžena v fazi predobravnavnega naroka, ko bi se edino lahko, ni odpovedala zbornemu sojenju. Izrecno je navedla, da želi senatno sojenje. Glavna obravnava bi se tako morala opraviti pred predpisanim senatom. Ker se je glavna obravnava opravila pred sodnikom posameznikom je tako bila opravljena v nasprotju z zakonsko določenim zbornim sojenjem po prvem odstavku 21. člena ZKP v zvezi s prvo točko prvega odstavka 25. člena ZKP in je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.

Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bilo sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno. Nepravilna sestava sodišča ima vedno za posledico razveljavitev sodbe.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ob obravnavi zagovornikove pritožbe razveljavilo po uradni dolžnosti (392. člen ZKP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno procesno pomanjkljivost in glavno obravnavo izvedlo v predpisani sestavi sodišča, nato pa bo v zadevi ponovno odločilo. Pri tem bo pozorno tudi na pritožbene navedbe zagovornika, s katerimi se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljene kršitve ni ukvarjalo.