78. člen ZKP

Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP je treba poleg objektivne zlorabe procesne pravice izkazati tudi subjektivno komponento, to je namen udeleženca ― kršitelja za zavlačevanje postopka.

Namen rehabilitacije je namreč v prenehanju posledic obsodbe (79. do 81. člen KZ-1), ne pa razveljavitev obsodbe in odprava vseh njenih že nastalih učinkov. Tudi iz pravne literature izhaja, da kazenski zakon z določbami o izbrisu obsodbe iz kazenske evidence uveljavlja fikcijo neobsojenosti z učinkovanjem ex nunc in erga omnes. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Velenju I K 58171/2019 z dne 6. 3. 2021, četudi že izbrisana iz kazenske evidence, upošteva pri presoji pretrganja teka zastaralnega roka v predmetni zadevi in dejstvo pretrganja zastaranja, ki je nastopilo pred njenim izbrisom, ohrani svojo pravno veljavnost.

Oblika, v kateri deluje posamičen odvetnik, upoštevaje izkazan podatek o fizični osebi, ki edina po naravi stvari v vlogi zagovornika lahko varuje interese obdolženca, ter glede na to, da pritožnica tega prvostopenjskega zaključka ne napada, za odločitev o kaznovanju po členu 140 ZKP pač ni ključna. Zagovornikova vloga ni predvidevanje možnih procesnih odločitev sodišča in (ne)odzivanje na vabila v skladu s temi predvidevanji, pač pa, da se na pravočasno izkazano vabilo odzove in pojavi pred sodiščem oziroma poda utemeljeno opravičilo svojega izostanka, sodišče pa bo odločilo, ali so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti katerega od udeležencev.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnica s podanim predlogom za izločitev dokazov očitno merila izključno na zavlačevanje kazenskega postopka. Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP ni dovolj, da oseba v objektivnem smislu zlorabi svojo pravico in s tem zavlačuje postopek. Izkazati je treba tudi subjektivno komponento, ki je zajeta v disciplinskem prestopku - da kršitelj (očitno) meri na zavlačevanje kazenskega postopka. Tako je treba izkazati tudi namen udeleženca za zavlačevanje postopka. To pomeni, da zloraba (procesne) pravice in zavlačevanje kazenskega postopka iz malomarnosti ne smeta biti razlog za disciplinsko denarno kaznovanje zagovornika in drugih udeležencev

Za izrek (denarne) kazni ne zadostuje že (subjektivna) ocena o žaljivosti izjav in stališče, da bi lahko stranka pritožbeno grajo izrazila na primernejši način, temveč je treba oceniti na eni strani škodljivost izjav za avtoriteto in nepristranskost sodstva ter na drugi strani težo posega, ki bi jo imel izrek denarne kazni na pravico do svobode izražanja posameznika v konkretnem sodnem postopku.

Ker oškodovanka kot tožilka v danem 8 dnevnem roku nepopolnega obtožnega predloga ni dopolnila, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 6. 2022 (list. št. 263 do 266 spisa) izhaja, da je na naveden narok pristopil tudi odvetnik A. A. in tako kot obtoženec, na tem naroku vzel na znanje vabilo za glavno obravnavo, ki je bila preložena na dan 4. 7. 2022 ob 9.00 uri v sobi št. 121. Seznanjenost odvetnika v zvezi z navedenim pa izhaja tudi iz njegovega podpisa, ki to potrjuje na list. št. 265 spisa. Razen tega višje sodišče ugotavlja še, da je način vpisovanja dogodkov, opomnikov ali siceršnjega evidentiranja predvidenih obveznosti stvar notranje organizacije v odvetniški pisarni, ki, tudi če je to res bilo pomanjkljivo oziroma celo neizvedeno, ne more vplivati na drugačno oceno opravičenosti odvetnikovega izostanka z navedenih narokov, še posebej, ker takih navajanj (da ni želel zavlačevati s postopkom, temveč je prišlo le do napake v administrativnem postopku), ni z ničemer izkazal. Ne glede na predloženo listino o opravljenem odhodnem in dohodnem klicu obtoženca v času ene ure pred razpisanim narokom, obtoženčeva domnevna prepoved pristopa njegovega zagovornika na narok in v posledici tega uboganja odvetnika, slednjega ne odvezuje dolžnosti pristopiti na narok oziroma svoj

Sam odhod zagovornika iz sodne dvorane, ker obtožencu ni moč soditi v njegovi nenavzočnosti, kar je sodišču pojasnil že v pisni vlogi, ne da bi počakal na sodničino oceno, ali so podani pogoji za opravo naroka za glavno obravnavo, ob dejstvu, da je pojasnil tudi, da je ob isti uri vabljen še v drugi kazenski zadevi, nikakor ne predstavlja takšnega posega v delo sodišča, ki bi pomenilo motenje reda na glavni obravnavi v skladu z določbo 302. člena ZKP.

V obravnavanem časovnem obdobju (28. 9. 2021) je veljal Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 147/21, 149/21 in 152/21 - v nadaljevanju Odlok 147/21). Čeprav je slednji v 1. alineji drugega odstavka 5. člena določal, da morajo pogoj PCT izpolnjevati vse osebe, ki so uporabniki storitev ali udeleženi ali prisotni pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji iz prvega odstavka navedenega člena (delavci in osebe, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravljajo delo pri delodajalcu, ali samostojno opravljajo dejavnost), pa zgolj na podlagi te določbe ni bilo mogoče zakonito omejiti dostopa do sodišč. Poslovanje sodišč urejata zakon in sodni red (6. člen Zakona o sodiščih - ZS), ob razglašenih izrednih dogodkih pa še predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z odredbo (83.a člen ZS), zaradi česar odlok izvršilne veje oblasti ne more nadomestiti odsotnosti zahtevane podlage za omejevanje pravice do sodnega varstva. Da dne 28. 9. 2021 ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bil lahko pritožniku, ki ni izpolnjeval pogojev PCT, zakonito onemogočen

Preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT na sodiščih je v obdobju od 9. 11. 2021 do 21. 2. 2022 temeljilo neposredno na 83.a členu Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), na podlagi katerega je predsednik Vrhovnega sodišča RS izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 175/21, 199/21 in 23/22). Ta je v poglavju 3.1 izrecno določala, da morajo vse osebe, ki vstopajo v prostore sodišča, razen oseb, ki so mlajše od 12 let, izpolnjevati pogoj PCT; na vstopnih točkah se vsem vstopajočim v prostore sodišča preveri izpolnjevanje pogoja PCT; če ga oseba ne izpolnjuje, se ji vstop v prostore sodišča zavrne.

Ugotavljanje upravičenja izostanka z glavne obravnave.

Ozka interpretacija odvetnikovih ravnanj, kot jo ponudi pritožba, ni na mestu, saj je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno presoditi celotno postopanje odvetnika in sodišča. To pa pokaže, da je sodišče prve stopnje odvetniku upravičeno izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR. Sodišče ni dolžno namesto zagovornika pregledovati spis in presoditi, katere listine so merodajne za pripravo obrambe. Takšna nerazumna zahteva bi lahko bila nenazadnje v nasprotju z načelom tristranega razmerja med sodiščem in dvema enakopravnima strankama kot glavnimi procesnimi subjekti, pri čemer gre vsakemu od njih posamezna od temeljnih procesnih funkcij (upravičenemu tožilcu kazenski pregon, obdolžencu in njegovemu zagovorniku obramba, sodišču pa sojenje). Narava kazenskega postopka kot spora dveh enakovrednih strank pred nepristranskim sodiščem predpostavlja ločenost funkcije obrambe od funkcije sojenja. Glede na navedeno, upoštevaje zlasti, da je zagovornik sam določil datum izvedbe predobravnavnega naroka in še to 19 dni prej ter da je bil predobravnavni narok pred tem na prošnjo zagovornika enkrat že preložen, pritožbeno sodišče zaključuje, da je imel zagovornik dovolj časa za pri

Odvetnikov privilegij iz 236. člena ZKP ni absoluten. Odvetnik je po 236. členu ZKP oproščen dolžnosti pričanja o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica. Prvi odstavek 6. člena ZOdv določa, da mora odvetnik varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka. Upoštevaje navedeni zakonski določbi je torej pomembno le to, ali je odvetnik določen podatek izvedel od svoje stranke med opravljanjem odvetniškega poklica in ne tudi okoliščina ali ima oziroma nima s svojo stranko sklenjenega pisnega ali ustnega pooblastilnega razmerja. Za izrek sodnega opomina sta določena dva pogoja. S prvim (formalnim pogojem) se zahteva, da je kaznivo dejanje že po samem zakonu lahko glede na predpisano kazen. Z drugim pogojem pa se dodatno zahteva, da je bilo konkretno storilčevo ravnanje glede na okoliščine še posebno lahko.

Pritožbeno sodišče je po preizkusu razlogov napadenega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predlog priče za nadomestitev disciplinske denarne kazni z delom v splošno korist nedovoljen, zato ga je utemeljeno zavrglo.

Zmotno in v nasprotju z določbami ZKP, Zakonom o odvetništvu (ZOdv) in etičnimi standardi Kodeksa odvetniške etike pa je pritožbeno naziranje, da mora zagovornik storiti vse, kar je v korist obtoženca in da se mora ravnati izključno po njegovih navodilih. Zagovornik, ki pravo pozna, je namreč tako, kot ostale stranke postopka in sodišče zavezan k spoštovanju postopkovnih določil, vendar pa so njegova ravnanja, ki so usmerjena v obtoženčevo korist v tej zvezi zamejena takrat, ko merijo na zlorabo procesnih pravic.

Predhodna ravnanja obdolženčevih strokovnih pomočnikov ne morejo biti obravnavana tako kot da jih je pritožnik sam opravljal oziroma, da bi mu bila na takšen način pripisana, ampak ne gre zgolj za število vlog in njihovo sosledje, ampak za časovni razpon in zlasti razloge, zaradi katerih so bile vloge podane. Namen, zaradi katerega je sodnica posameznica kaznovala zagovornika je v tem, da omogoči izvedbo postopka brez zavlačevanja iz 15. člena ZKP, zagovornikove zahteve za izločitev sodnice pa so očitno merile na zavlačevanje postopka.

Sodišče prve stopnje je v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, glede na podatke kazenskega spisa pravilno povzelo pomembna dejstva oziroma procesne dogodke v zvezi s prošnjo zagovornika za preložitev glavne obravnave dne 25. 11. 2019, vendar je v nadaljevanju po presoji višjega sodišča zmotno zaključilo, da tako ugotovljene okoliščine kažejo na to, da je odvetnik namenoma čakal na zadnji trenutek za obvestilo sodišču o svoji zadržanosti in da njegovo ravnanje več kot očitno kaže na zavlačevanje postopka. Ugotovljena predhodna procesna aktivnost odvetnika v postopku, do razpisanega naroka dne 25. 11. 2019, nato pa neudeležba na tem naroku, potem ko sodišče ni ugodilo njegovi prošnji za preložitev, ob navedenem pa še bolezensko stanje njegove tajnice, po presoji višjega sodišča ne dopuščajo zaključka, da je odvetnik z nepristopom na zadnji razpisani narok z zlorabo svojih procesnih pravic zavlačeval kazenski postopek. Ker je takšna dejanska ugotovitev pogoj za denarno kaznovanje odvetnika po 140. členu ZKP, ki pa v obravnavanem primeru ni podana, je višje sodišče pritožbi odvetnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

Opravičevanje izostanka z glavne obravnave in njegova opravičljivost sta dve različni stvari. Zato tudi, če bi držalo, da je sodna tolmačka izostanek opravičevala, kar bi jasno moralo biti storjeno pred glavno obravnavo, nujno ne pomeni, da je bil njen izostanek opravičljiv. Še zlasti v primeru trdovratnega spanca in kljub naporom predhodnega večera, na katere se pritožnica šele sedaj v pritožbeni obrazložitvi sklicuje. Gre namreč za razlog, izključno na strani procesnega udeleženca in ne za samostojni razlog, ki bi temu prihod na sodišče kakorkoli onemogočal.

Nepravilna uporaba določb v ZKP, podobno kot nepravilna uporaba kazenskega zakona, vedno predpostavlja, da so bila popolno in pravilno ugotovljena vsa procesno pravna ali materialno pravna odločilna dejstva, da pa je bila napaka storjena v naslednjem koraku, ko je bilo treba ta dejstva pravno pravilno oceniti (subsumirati).

Kaznovanje odvetnika po 78. členu ZKP zaradi žalitve sodišča nujno predpostavlja tudi oceno sodišča o nujnosti izreka kazni v demokratični družbi zaradi varovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva. Pri presoji žaljivosti je sodišče dolžno upoštevati načelo sorazmernosti in opraviti tehtanje in sicer na eni strani oceniti škodljivost izjav za avtoriteto in nepristranskost sodstva v okoliščinah primera in s tem povezano potrebo po izreku kazni za zavarovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva ter na drugi strani težo posega v pravico do svobode izražanja odvetnika v tem postopku. Sodišče je torej pri presoji dolžno upoštevati načelo sorazmernosti, saj tako po sodni praksi Ustavnega sodišča, kot tudi sodni praksi ESČP svoboda izražanja ščiti tudi izjavi, ki šokirajo, žalijo in vznemirjajo, če ni njihov edini namen žaljenje oziroma sramotenje.