Zemljiški kataster

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazne predloge toženke po ogledu in postavitvi izvedenca kmetijske in gradbene stroke, s katerimi toženka izpodbija domnevo, da je sporna nepremičnina kmetijsko zemljišče, toženki kršilo pravico do izjave in s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Meja parcele se v katastru nepremičnin vodi kot poligon, določen z daljicami, ki jih določajo točke. Meja parcele razmejuje zemljišče parcele od zemljišča ene ali več sosednjih parcel. Meja je torej navidezna daljica ali več navideznih daljic, ki potekajo med dvema parcelama in katerih krajišča so zemljiške katastrske točke. Kot je bilo navedeno, v obravnavani zadevi ni domneve urejene meje, torej daljice, ki jo določajo točke. Če je tako, prvostopenjsko sodišče tudi ni moglo uporabiti domneve urejenosti glede točk (daljice), oziroma konkretno domneve urejenosti točke 7445 (lokalna št. 115). To bi lahko pri odločanju upoštevalo le kot nesporno točko, kar pa po izrecnem nasprotovanju predlagateljev ni. Stališče sodišča prve stopnje, da je bilo pri ureditvi meje vezano na urejeno mejno točko, je napačno.

V sodni praksi je že zavzeto stališče, da mora biti skladno s 14. in 19. členom ZZK-1 oboje, torej vsebina in prostorske meje izvrševanja služnosti, natančno opisano, in sicer posebej v situacijah, ko izvrševanje služnosti ni vezano na trajne infrastrukturne objekte. Vsebina pravnega standarda "natančnega opisa prostorskih meja služnosti" pa je odvisna od okoliščin posamezne zadeve, pri čemer zahtevani minimum tega opisa zagotovo predstavlja najmanj širina služnostne poti in točna lokacija, na kateri služnostna pot spremeni smer. Dejstvo, da je pot pravdnim strankam znana, ne pomeni, da je njen opis v izreku sodne odločbe lahko manj natančen. Opis služnostne poti v izreku sodne odločbe mora bralcu, ki ni seznanjen s stanjem poti v naravi, omogočati jasno predstavo glede tega, kje ta pot poteka.

ZIZ v 168. členu določa dokazno pravilo - lastništvo nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo in se ne more dokazovati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le s podatki o lastništvu iz zemljiške knjige, v primeru, če pa je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na nekoga drugega, pa mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Če upnik te listine nima, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Glede nepremičnin, ki pa niso vpisane v zemljiški knjigi, pa 168. člen ZIZ napotuje na uporabo 211. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti vse potrebne podatke za identifikacijo nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, vendar to ne izključuje obveznosti sodišča, da sodišče ne bi preizkusilo lastništva nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi glede na uporabo prvega odstavka 32. člena ZIZ, po katerem je lahko predmet izvršbe le dolžnikova stvar. Uradni preizkus lastništva, ki ga je zakonodajalec naložil izvršilnemu sodišču za nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane, mora zato toliko bolj veljati za nevpisane nepremičnine, saj pri teh obstaja večja nevarnost, da se

Zakonska domneva iz prvega odstavka 80. člen SPZ, po kateri se domneva, da so mejne ograde, pregrade, drevesa, jarki in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje skupna lastnina lastnikov sosednjih nepremičnin, je izpodbojna. Z določitvijo katastrske meje po sredini spornega zidu, sporni zid nima več pravnega značaja mejnega znamenja in ne predstavlja skupne lastnine lastnikov sosednjih nepremičnin.

Tožnica je bila v (obnovljenem) postopku evidentiranja urejene meje udeležena kot stranska udeleženka. Čeprav ne gre za neposrednega mejaša, lastniku take nepremičnine ni mogoče odrekati pravnega interesa, da se udeležuje postopka evidentiranja urejene meje v neposredni bližini in opozarja na okoliščine (npr. podatke iz zbire listin), ki so z vidika pravnih norm pomembne za določitev predlagane meje, saj na ta način varuje ureditev meja svoje nepremičnine. V zemljiški kataster ni mogoče kot urejene evidentirati meje, ki se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra.

Postopek evidentiranja meje se ureja na podlagi geodetskega elaborata, ki ga izdela pooblaščeni geodet, pri čemer lastniki nepremičnin podajo soglasje ali ugovore. Lastnike nepremičnin se povabi na mejno obravnavo, postopek vključuje izmero na terenu in usklajevanje stališč glede poteka meje. Vendar zakon ne določa obveznosti, da bi morali biti na mejno obravnavo vabljeni tudi udeleženci, ki niso lastniki, temveč imajo obligacijske ali druge pravice na nepremičninah. Tožnik kot preživljalec ni imel zakonske pravice sodelovati pri sami izdelavi elaborata in na mejni obravnavi, temveč le pravico do podaje ugovorov v postopku evidentiranja meje. Tožnik je imel od trenutka vstopa v postopek vse možnosti podajanja izjav, oporekanja, predlaganja dokazov, vlaganja rednih in izrednih pravnih sredstev, kar vse izhaja iz upravnega spisa. Stranski udeleženec ne more zahtevati, da naj se ponovi katerikoli del postopka ali cel postopek, ki je bil že izveden, preden je on vstopil, čeprav v prejšnjih fazah ni sodeloval.

Ali je bila delitev in sprememba namembnosti prostorov s strani enega od etažnih lastnikov (ne)dopustna ni predmet presoje v okviru naloge, ki je bila v tem postopku vzpostavitve etažne lastnine naložena izvedencu geodetske stroke. Enako velja za vprašanje, ali novi deli stavbe ustrezajo definiciji primernega stanovanja ter vsem predpisanim standardom v SZ-1 in njegovih podzakonskih aktih.

Ker iz dokaznega postopka izhaja, da tožnika kot lastnika zemljišča geodet sploh ni upošteval, da lastniki sosednjih zemljišč niso bili pozvani k temu, da pokažejo svojo mejo, temveč je geodet zgolj zabil mejnike, kjer je sam ocenil, da poteka meja, ter da lastniki niso bili opozorjeni na posledice, če svoje meje ne pokažejo, zapisnik pa jim tudi ni bil prebran pred podpisom, je po presoji sodišča zapisnik nepravilno voden in podpis takšnega zapisnika za udeleženca mejne obravnave ne more imeti pravnih učinkov, kot bi jih imel podpis na zapisniku, ki bi ustrezal zahtevam za javno listino.

A. A. je izkazal pravni interes za udeležbo v postopku evidentiranja meje, kot imetnik vpisane stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet urejanja, in ta razlog je organ opravičeno upošteval pri presoji njegove pravne koristi, oziroma da je upravičena oseba za vložitev predloga. Če vložnik popravi pomanjkljivosti v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Vloga se šteje za pravočasno, če jo organ prejme pred potekom roka za podajo in jo stranka po pozivu k dopolnitvi dopolni v roku.

Presoja sodišča prve stopnje, ki ji materialnopravni okvir daje določba šestega odstavka 13. člena ZVEtL-1, je bila pravilno omejena na eno (edino) relevantno vprašanje: ali je izdelani elaborat parcelacije primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin. Gre za presojo skladnosti elaborata z navodili sodišča in stanjem v naravi ter njegove skladnosti s tehničnimi pravili. Sodišče prve stopnje bo skladno z merili iz 43. člena ZVEtL-1 o obsegu pripadajočega zemljišča in o tem, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, ter o lastništvu, odločalo v končnem sklepu o ugotovitvi pripadajočega zemljišča.

Ugotavljanje položaja posebnih skupnih delov stavbe (oziroma kakšne vrste skupni del je posamezen skupni prostor), je predmet ugotavljanja v postopku ZVEtL-1, saj pojem skupni del stavbe kot predmet ugotavljanja v tovrstnem sodnem postopku določa 2. točka prvega odstavka 30. člena ZVEtL-1.

Četudi bi bilo mogoče zahtevati izločitev geodeta, ki je v postopku evidentiranja meje izdelal elaborat, sodišče ugotavlja, v obravnavani zadevi ne bi bilo mogoče zaključiti, da je neizločitev geodeta vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe v zvezi z evidentiranjem meje. Tožnica namreč ob zatrjevanju te relativne bistvene kršitve določbe upravnega postopka ne navaja, da je ta vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe o evidentiranju prav te meje, predvsem pa ne navaja, da je bila ta meja evidentirana nepravilno oziroma nezakonito.

Z odločbo o evidentiranju urejene meje in parcelaciji se ne odloča o lastninskopravnih razmerjih, zato ta nima vpliva na predpisane učinke zaznambe spora. Ob tem gre dodati, da tožnika v okviru predmetnega upravnega spora tudi ne moreta uspešno uveljavljati morebitnih napačnih vknjižb zaznamb ali drugih vpisov v zemljiški knjigi pri novonastalih parcelah, saj so uveljavljanju takšnih ugovorov namenjena že predhodno omenjena pravna sredstva po členih 157 do 161 ZZK-1.

Sodišče ocenjuje, da so navedbe tožnika, da organ ni izvedel dejanske presoje skladnosti utemeljene, ker se toženka o skladnosti izvedene in evidentirane parcelacije z načrtom parcelacije iz akta državnega organa ni izrekla. Zgolj navedba, da je v elaboratu parcelacije izkazano zagotovilo, da je izvedena parcelacija v skladu z načrtom parcelacije in Odloka ne nudi zadostne podlage za presojo pravilnosti opravljenega preizkusa.

Sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti v okviru vsebinskih navedb tožečih strank, ker se njihove navedbe ne nanašajo na vsebino v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe, zato je odločbo preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je upravni organ pravilno odločil in odločbo ustrezno obrazložil, pri tem pa tudi ni kršil pravil postopka. V predmetnem upravnem sporu sodišče presoja samo izpodbijano upravno odločbo in ne more posegati na ostale odločbe, ki so bile izdane med tekom predmetnega upravnega spora. Upravno sodišče presoja zakonitost odločbe (ali je bila upravna odločba izdana v zakonitem postopku in ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno) v trenutku njene izdaje (načelo zakonitosti, 6. člen ZUP).

Ker iz vsebine toženkine (drugostopenjske) odločbe tako izhaja, da je očitno nezakonit tudi izrek prvostopenjskega akta (v delu, ki se nanaša na zavrženje tožničine prve zahteve, tj. v sklepu), toženka ni imela podlage za uporabo tretjega odstavka 248. člena ZUP in zavrnitev tožničine pritožbe, pač pa bi (kolikor je ugotovila napačno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter je želela to sanirati sama) lahko ravnala kvečjemu v skladu s prvim in drugim odstavkom 251. člena oziroma prvim odstavkom 252. člena ZUP, odpravila izpodbijani akt (sklep) in s svojo odločbo sama rešila zadevo. Z drugačnim ravnanjem je toženka kršila pravila postopka, to pa je vplivalo na zakonitost upravnih odločb, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Toženka je v postopku na drugi stopnji namreč očitno dopolnjevala ugotovitveni postopek in ugotavljala tudi dejstvo, ki ga prvostopenjski organ ni ugotavljal (in sicer dejstvo, da Sklep o ugotovitvi javne koristi ne vsebuje načrta parcelacije iz šestega odstavka 48. člena ZEN), pri čemer pa tožnici ni omogočila sodelovanja v ugotovitvenem postopku in ji glede tako ugot

Glede na povzet potek postopka in materialni predpis, ki velja v tem primeru, tj. ZEN, je prvostopenjski organ mogel oziroma moral odločiti na način, da je ugodil zahtevi stranke z interesom Občini T. in kot urejeno mejo evidentiral predlagano mejo iz elaborata, predloženega k zahtevi. Drugačno določitev meje od meje po podatkih zemljiškega katastra bi tožnik lahko izposloval le v sodnem postopku ureditve meje, ki ga je sicer sprožil, vendar do vsebinske obravnave njegovega predloga ni prišlo in s tem tudi ne do sodne ureditve meje. Pri tem tudi niso pravno relevantni razlogi za tak zaključek sodnega postopka.

Prvostopenjski organ ne upošteva ugovorov, ki se nanašajo na nepravilnosti v zemljiškem katastru, zaradi katerih naj bi bilo z ureditvijo meje poseženo v lastninsko pravico tretjih oseb, katerih parcele po zemljiškem katastru ne mejijo oziroma se ne dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje. Po izrecni določbi drugega odstavka tedaj veljavnega 28. člena ZEN so namreč (poleg predlagatelja, to je lastnika parcele, katere meja se ureja) stranke postopka urejanja meje in postopka evidentiranja urejene meje (le) lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje. Tretje osebe, katerih parcele ne mejijo oziroma se ne dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje, torej v tem postopku ne sodelujejo in s tem svojih (pravnih) koristi ne morejo varovati.

Ker se parcela dotika druge parcele na daljici, ki se začne na stiku s parcelo, ki je v lasti tožeče stranke, bi morala biti tožeča stranka kot lastnica parcele, katere meja se ureja, v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZEN v tem delu pritegnjena v postopek.