649. člen OZ

Prevzem del po podjemni pogodbi lahko naročnik opravi tudi s konkludentnim ravnanjem, ne da bi pred tem prišlo do formalne izročitve in prevzema (enako velja za prevzem del po gradbeni pogodbi). Stranki sta se dogovorili za plačevanje opravljenih del na podlagi začasnih situacij, to je po delih; takšen dogovor je po svoji pravni naravi dogovor o izplačevanju akontacij na račun izvedenih del, na njegovi podlagi nastane samostojna denarna obveznost, ki zapade v plačilo v dogovorjenem roku.

Odgovornost za solidnost gradbe, kot jo uveljavljata tožnika v tožbi, je predpisana v prvem odstavku 662. členu OZ. Gre za posebno odgovornost, ki se nanaša na napake, ki zadevajo solidnost objekta. OZ sicer pojma napake v solidnosti gradnje ne opredeljuje, vendar pa je 104. člen v času gradnje veljavnih PGU v zvezi s tem uporabljal izraz pomanjkljivosti (napake) objekta glede njegove trdnosti in varnosti. Pri odgovornosti za solidnost gradnje, je za obvestilo (notifikacijo) napake predviden daljši, šestmesečni rok (prvi odstavek 663. člena OZ) in ne znaša en mesec, kot je to določeno na splošno pri podjemni pogodbi v 634. členu OZ. Ker pa gre v tem primeru za pogodbo med potrošnikom in izvajalcem rok za obvestilo o drugih napakah, ki ne vplivajo na solidnost gradbe, znaša dva meseca od odkritja napake, saj je treba uporabiti ZVPot kot specialnejši predpis (37.a in 37.b člen v zvezi z drugim odstavkom 38. člena ZVPot). Nadaljnji pogoj za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za solidnost gradbe je, da mora vzrok za napako v gradbi izvirati iz sfere izvajalca. V zvezi s slednjo velja domneva, da vzrok izvira iz izvajalčeve sfere, izvajalec pa lahko to domnevo iz

Poleg zahtevka za odpravo napak lahko naročnik na podlagi izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake uveljavlja tudi druge jamčevalne zahtevke. Pravico ima, da napako odpravi (po drugem izvajalcu), in da od (prvega) izvajalca zahteva povrnitev stroškov odprave te napake ali pravico do sorazmernega znižanja plačila ali pravico odstopiti od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ).

V splošnem estetska pomanjkljivost ni že kar samodejno napaka izpolnitve in z njo istovetna. Je pa lahko njena zunanja manifestacija: da izvajalec samovoljno odstopi od načrta, je že samo po sebi napaka, neestetski videz pa to zgolj razkrije navzven. Estetske pomanjkljivosti pa bodo napaka v posebnem tipu primerov, kadar je estetska funkcija pomembna glede na konkretni namen stavbe ali kadar je, neoziraje se na ta namen, specifičen videz dogovorjen, končni izdelek pa ni tak.

Privolitev v prenos pogodbe pa je veljavna samo, če je dana v obliki, ki jo predpisuje zakon za sklenitev prenesene pogodbe. Drugi odstavek 51. člena OZ določa, da zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve. Če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki je nična, če iz namena predpisa, s katerim je bila določena oblika, ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 55. člena OZ). V primeru gradbene pogodbe zakonsko predvidena oblika ni predpisana v javnem interesu, temveč v interesu pogodbenih strank in bi torej v tem primeru bila pisnost dogovora o prenosu pogodbe na družbo A., d. o. o. predvsem v interesu tožnika. V skladu s 434. členom OZ se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil obveznost nasproti njegovemu upniku. V tem primeru se tako ustvarja zgolj pravno razmerje med dolžnikom in tretjim kot prevzemnikom izpolnitve, ne pa tudi med prevzemnikom in upnikom, ki tudi nima pravice terjati izpolnitev od prevzemnika.

Tožeča stranka je upravičena do vtoževanega plačila (tretji odstavek 642. člena OZ). Po prejemu poziva k prevzemu (izstavitvi računov), ki mu ni nemudoma sledilo grajanje napak, je nastala fikcija prevzema. Z obljubo plačila je tožena stranka izvedeno delo odobrila - potrdila kot delo brez očitnih napak.

Za dodatno naročena dela je bila med strankama sklenjena ustna gradbena pogodba. Pisna oblika je za gradbeno pogodbo predpisana le v dokazne namene (ad probationem) in ne kot pogoj za veljavnost (ad valorem). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v pripombah na izvedensko mnenje, prepozne. Z njimi je namreč tožeča stranka v odgovor na izvedenčevo mnenje le podrobneje konkretizirala svojo trditveno podlago, ki jo je podala že v prvi pripravljalni vlogi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi v 5. točki te obrazložitve navedenih dejanskih ugotovitev, ki pritožbeno niso izpodbijane, na podlagi uporabljenega materialnega prava pravilno sklepalo, da je prišlo do zamude grajanja napak ob izhodišču uporabe pravil podjemne pogodbe in tudi ob izhodišču uporabe pravil gradbene pogodbe, pri tem pa je spregledalo, da bi lahko glede na trditve v tožbi prišlo tudi do uporabe materialne določbe 636. člena OZ, ki velja za podjemno pogodbo oziroma tretjega odstavka 663. člena OZ, ki velja za odgovornost za napake pri gradbeni pogodbi, za katero med drugim velja še, da se, če ni v poglavju OZ o gradbeni pogodbi drugače določeno, uporabljajo glede odgovornosti za napake gradbe ustrezne določbe iz poglavja OZ o podjemni pogodbi (660. člen OZ).

Odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve se izvrši z enostransko izjavo volje, iz katere izhaja, da pogodbi zvesta stranka odstopa od pogodbe. Položaj pogodbi zveste stranke ima pravno naravo oblikovalnega upravičenja, saj ta lahko enostransko doseže, da obstoječa obveznost med strankama preneha. Z razvezo pogodbe pa prenehajo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale s sklenitvijo pogodbe.

Sodišče mora vsebino pogodbe presoditi v smeri tako podjemne kot gradbene pogodbe.

Neobstoj gradbenega dnevnika ne pomeni, da naročniku izvedenih del ni treba plačati. Nasprotno, če je dokazano, da so bila izvedena, jih mora plačati. Dejstvo, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložil dobavnic o vgrajenem tamponskem pesku (kot je pojasnil, jih ni mogel predložiti, ker z njimi več ne razpolaga), ne omogoča presoje (za katero se zavzema pritožnik), da vtoževanih del ni opravil.

Ne glede na to, da ni bila izrecno dogovorjena klavzula "ključ v roke", pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje (10. točka obrazložitve sodbe), da fiksnost cene v konkretnem primeru pomeni to, da za izvedbo pogodbeno dogovorjene izdelave fasade podjemnik ne sme zahtevati večjega plačila, tudi če je v posel vložil več dela oz. je imel večje stroške, kot je pričakoval. Sodišče prve stopnje pri tem ni zavrnilo možnosti, da bi podjemnik dobil (posebej) plačana dodatna dela, a je pravilno poudarilo, da bi to lahko veljalo zgolj za "nova" dodatna dela, torej takšna, ki ne sodijo v pogodbeno dogovorjen obseg del.

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da med strankama ni sporno dejansko stanje, ni bilo potrebno izvajanje dokaza z izvedencem. Tožena stranka se tudi ne more sklicevati na kršitve ZPP zaradi neizvedbe dokaza, ki ga je predlagala nasprotna stranka. Vsaka stranka mora namreč dokaze, katerih izvedbo želi, predlagati sama. Pred tem pa mora navesti dejstva, ki se bodo s temi dokazi dokazovala.

Med pravdnima strankama je bila sklenjena ustna gradbena pogodba. Zanjo se ob upoštevanju 649. člena OZ sicer zahteva pisna oblika. Vendar pisna oblika ni pogoj za veljavnost. Predpisana je predvsem zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov. Ker sta toženca potrošnika, jima določba drugega odstavka 35. člena ZVPot nudi še posebno varstvo. Tožnika zavezuje, da tožencema kot potrošnikoma omogoči preverbo pravilnosti zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oz. opravljene storitve. Tožnik je tisti, ki mora s prepričljivostjo dokazati, da je dela/količine, ki jih je zaračunal, tudi zares opravil/dobavil. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel; ni poskrbel za ustrezno dokumentacijo, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, katera dela/material sta toženca naročila in v kakšni količini jima je bil dobavljen.

Več kot očitno je torej, da je vzrok za omenjeno zamudo izviral iz podjemnikove sfere, zato ima tudi po oceni pritožbenega sodišča ta podjemnikova zamuda z izpolnitvijo objektivne znake protipravnega ravnanja.

Gradbena pogodba in v njej dogovorjena cena za opravljeno delo po tej pogodbi za dodatna dela ne velja, saj le-ta s pisno gradbeno pogodbo niso bila zajeta oziroma dogovorjena, zato bi lahko zanje veljala enaka cena kot za osnovna dela, ki so bila dogovorjena z gradbeno pogodbo, za kar se pritožbeno zavzema tožnik, samo v primeru, če bi bila takšna cena med pogodbenima strankama izrecno dogovorjena. 324. člen ZPP v 1. odstavku določa obvezne sestavine sodbe, med katerimi je tudi obrazložitev, v 4. odstavku pa določa še vsebino obrazložitve, v kateri sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. ZPP v 324. členu tako predpisuje zgolj obvezne sestavine sodbe, ne določa pa oziroma ne prepoveduje pa, da bi sodba poleg obveznih sestavin vsebovala še kaj drugega, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijani sodbi priložilo še prilogo, te zakonske določbe ni kršilo, posledično pa tudi ni zagrešilo zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče soglaša z navedbami pritožnice, da je pri ugotavljanju neupravičenosti unovčenja bančne garancije potrebno odločati tudi o vsebinskih razlogih za to, torej o zatrjevanih napakah pri izvajanju gradbene pogodbe.

Izvajalska pogodba je jasna in tožnica je z njeno sklenitvijo postala izvajalec v razmerju do družbe I., v razmerju do toženke pa je postala podizvajalec. Predmetno izhaja iz same izvajalske pogodbe, kjer toženka sicer nastopa kot sopodpisnik, a so izrecno določeni razlogi za njen sopodpis. Izvajalska pogodba namreč ureja razmerje med naročnikom in izvajalcem. Direktnih plačil tožnici s strani toženke tudi v poslovni praksi vseh udeležencev v projektu ni nikoli bilo. Tožnici je toženka plačevala na podlagi cesij. Neutemeljeno je nadaljnje pritožbeno zavzemanje, da je šlo za anticipirano cesijo, saj kaj takšnega ne izhaja iz besedila 4. člena izvajalske pogodbe (″naročnik zagotovi izvajalcu plačilo s cesijo‶, ″plačilo se izvede s cesijo‶) in vzpostavljene poslovne prakse (sklepanja cesijskih pogodb) ter siceršnjih ravnanj udeležencev posla. Enako velja za asignacijo in za navodilo o načinu izvedbe plačila. Tudi brez izrecnega zapisa je pri prodaji vključena zaveza prodajalca, da kupcu izroči predmet brez napak, oziroma povedano drugače, od kupca ni mogoče zahtevati, da bo kupil obremenjen predmet prodaje.

Če se kljub jasno izraženemu stališču, da bo poravnala stroške, ki jih bo tožeča stranka imela z odpravo napak, zdaj tožena stranka skuša temu izogniti z ugovorom nepravočasnosti, bi se moglo njeno ravnanje šteti za zavajanje, s katerim je tožečo stranko odvrnila od takojšnje vložitve tožbe. Med ravnanja, s katerimi je izvajalec zavedel naročnika, da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, namreč skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo spadajo vsa izvajalčeva ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava svoje obveznosti iz jamčevalnih zahtevkov prostovoljno izpolniti. Pravica odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo materialnopravno upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov potrebnih za odpravo napake (po drugem podjemniku). V pravdi I Pg 118/2015 sta pravdni stranki iz te pravde imeli možnost, da bi zatrjevali in dokazali, da posamezni stroški za odpravo napak, ki so jih vtoževali etažni lastniki od tožene stranke (tožeče stranke v tem postopku), niso bili potrebni. Pravdni stranki v postopku I Pg 118/2015 tega trditvenega in dokaznega bremena nista zmogli. Zato tožena stranka v tem postopku upoštevajoč