631. člen OZ

Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da je tožnici škoda zaradi očitanih (protipravnih) ravnanj tožene stranke (predčasnega plačila tožene stranke neposredno glavnemu izvajalcu) nastala en dan po zapadlosti terjatve po najpozneje izdanem računu, ki je zapadel v plačilo 20. 1. 2011, in je zamuda ter škoda zaradi neplačila nastala najkasneje 21. 1. 2011. Na ta dan je zapadla morebitna odškodninska terjatev tožeče stranke in je začel teči petletni objektivni zastaralni rok v skladu z drugim odstavkom 352. člena OZ. Celotna odškodninska terjatev je tako absolutno zastarala v januarju 2016, saj je bila tožba vložena 26. 11. 2020. Celoten obseg škode (ki jo predstavljajo neplačani, vtoževani računi za dobavljeno blago) je bil znan tožeči stranki že ob zapadlosti neplačanih in kasneje tudi vtoževanih računov in se tekom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem ni povečevala, temveč se je z delnimi plačili iz stečajne mase le zmanjševal.

ZJN-2 do novele in tudi po noveli ZJN-2B ni določal naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ. Deseti odstavek 5. člena izvajalske pogodbe in dopis toženke z dne 3.10.2014 (dano soglasje k podizvajalcu) ne pomenijo akcepta nakazila in nenazadnje ne gre za izjavi toženke podizvajalki, ampak za izjavi toženke izvajalcu (prvi odstavek 1036. člena OZ). Velja pritrditi zavzemanju toženke s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso , da bi moral biti akcept nakazila dejanski (in ne kar vnaprej predpostavljen) ter jasno in nedvoumno izražen, predvsem pa konkretiziran glede obveznosti, ki jo mora izpolniti asignat, saj je njegova posledica nastanek direktnega zahtevka podizvajalca do naročnika, pri čemer je njegova terjatev abstraktna glede temeljnega posla. Zmotno je tožničino stališče, da so bile te njene terjatve pripoznane s strani izvajalca in naročnice, ker nihče ni zavrnil njenih začasnih situacij. Potrditev količine in vrednosti opravljenih del (100%), čemur so situacije namenjene, namreč ne pomeni pripoznanja obstoja terjatev iz naslova 10% zadržanih sredstev. Ta sredstva so namenjena zavarovanju naročnika oziroma pri podizva

Eno glavnih načel javnega naročanja je omogočiti konkurenco med ponudniki in naročnik ne sme zahtevati od ponudnika, da pri izvedbi naročila sodeluje z določenimi podizvajalci ali da izvede kakšen drug posel (prim. tretji odstavek 5. člena ZJN-3). V takem primeru je imela prva toženka kot ponudnica že v postopku oddaje javnega naročila možnost vložiti zahtevek za revizijo in uveljavljati kršitve določb zakona o javnem naročanju ali kasneje uveljavljati ničnost pogodbe iz razlogov, določenih v zakonu, ki ureja integriteto in preprečevanje korupcije, na katerega se v pritožbi prav tako sklicuje. Pri navidezni pogodbi je med strankama soglasje o navideznosti. Kdor uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana, kar pomeni, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Da tožnica vztraja pri veljavnosti podizvajalske pogodbe, izhaja že iz dejstva, da je vložila to tožbo.

Podizvajalec podizvajalca (podizvajalec drugega reda) nima neposrednega zahtevka na podlagi 631. člena OZ do naročnika ali glavnega izvajalca.

XIX. začasna situacija, kamor so bila vključena dodatna dela tožnice dne 4. 5. 2018, je bila utemeljeno zavrnjena, ker je nadzor ni potrdil (26. točka obrazložitve). Zloraba 631. člena OZ v zvezi z zavrnitvijo navedene začasne situacije ni bila ugotovljena, s tem pa tudi ne odškodninska odgovornost tožene stranke.

Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno in je namenjeno temu, da se prepreči izdaja sodbe presenečenja in se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu trditvenemu ali dokaznemu bremenu ne zadosti, ampak le tedaj, ko stranka, glede na konkretne okoliščine primera, ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila.

Določilo drugega odstavka 642. člena OZ, ki daje sodišču pooblastilo, da določi za posamezen posel običajno plačilo, se uporabi le v primeru, če plačilo ni določeno. V obravnavanem primeru pa nobena od strank ni zatrjevala odsotnosti dogovora o ceni.

Stranka mora okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog za obnovo vložen v zakonitem roku, izkazati z dokaznim standardom verjetnosti. Kavzalnost oziroma možnost, da bodo nova dejstva in novi dokazi vplivali na ugodnejšo odločbo, obstoji že takrat, ko obstoji zgolj možnost, da nova dejstva in novi dokazi utegnejo pripeljati do drugačne odločitve sodišča.

Podjemna pogodba ni bila v celoti izpolnjena s strani podjemnika, zato ima naročnik pravico do plačila zaradi odprave napak.

Sodna praksa priznava dokončnemu računu naravo izvensodne poravnave ravno zato, ker pri njegovi sestavi sodelujeta obe stranki in tako ugotovita katera opravljena dela so nesporna. Dokončni obračun ni enostranski pravni akt, pač pa predstavlja dogovor med strankama. Zato v primeru, ko dokončni obračun izda enostransko ena stranka zaradi pasivnosti druge stranke, končni obračun nima narave izvensodne poravnave. Takrat, kadar podizvajalec zaupa izvršitev posla drugemu, se ne prenaša tudi pravica zadnjega podizvajalca v tej verigi do uveljavljanja neposrednega zahtevka po 631. členu OZ. Določilo 631. člena OZ namreč predstavlja izjemo od načela, da je na podlagi pogodbe zavezan za plačilo le sopogodbenik in ne tudi tretje osebe, saj vzpostavlja direktno razmerje med podizvajalcem in naročnikom del, ki med seboj sicer nista v pogodbenem odnosu. Izjeme pa je treba obravnavati utesnjujoče. Te izjeme zato ni mogoče razlagati tako, da bi tudi podizvajalec podizvajalca imel do glavnega izvajalca neposreden zahtevek po 631. členu OZ.

Določba 631. člena OZ določa, da se sodelavci (podizvajalci, kooperanti) za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko podizvajalec uspešno uveljavi pravico do direktnega plačila od naročnika po 631. členu OZ so: 1. pripoznava izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve, 2. dospelost podizvajalčeve terjatve do izvajalca, 3. dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika, 4. koneksnost obeh terjatev in 5. podizvajalec mora od naročnika plačilo zahtevati. Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom v smislu 631. člena OZ (zakonita cesija) se vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi jasen, določen in konkreten zahtevek, ki izpolnjuje kumulativno zahtevane pogoje iz 631. člena OZ in je pravilno dokumentiran (s potrjenimi situacijami in računi). Kakršnakoli korespondenca med tožečo stranko in drugo toženo stranko glede plačila še ne pomeni uveljavljanja neposrednih plačil po določbi 631. člena OZ kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče. Pravilna je dokazna ocena prvostopnega sodi

Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, da pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, pač pa preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi. Že zato tožnica ne more uspeti s ponavljanjem stališč, ki jih je uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Položaj podizvajalca ima lahko le tisti, ki ima s podjemnikom kot naročnikom sklenjeno podjemno pogodbo, katere predmet je posel, ki se ga je podjemnik zavezal opraviti v razmerju do glavnega naročnika. Bistven element pojma „sodelavec“ je torej obstoj pogodbenega razmerja med glavnim izvajalcem in podizvajalcem. Stranka, ki poda dokazni predlog z zaslišanjem prič, mora namreč dejstva substancirati do te mere, da je mogoče na podlagi predhodno zatrjevane trditvene podlage z zaslišanjem prič ugotavljati zgolj (ne)resničnost teh dejstev, ne sme pa biti izvedba dokaza namenjena šele pridobivanju teh dejstev. Sodišče torej priče ne sme zasliševati o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sicer krši razpravno načelo. Sodišče v okviru dolžnosti materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni dolžno posebej opozarjati strank na zahtevo procesnega prava po vsaj osnovni substan

Obligacijski zakonik ne razlikuje med nominiranimi in nenonimiranimi podizvajalci. Tega ne ločuje niti sodna praksa. Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve glavnega izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo. Pogodbena dogovarjanja glavnega izvajalca s podizvajalcem o vrednosti del ne zavezujejo tožeče stranke kot naročnika. Tožeča stranka namreč ni bila v neposrednem pogodbenem odnosu s podizvajalcem.

Tožeča stranka s plačilom B. d.o.o. torej ni plačevala tuj dolg, temveč svoj dolg do tožene stranke, saj ima podizvajalec pravico do neposrednega zahtevka za plačilo do naročnika, čeprav ta ni njegov sopogodbenik, če sta izpolnjeni naslednji predpostavki in sicer, da v razmerju med naročnikom in podjemnikom obstaja in je dospela podjemnikova terjatev za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec in v razmerju med podjemnikom in podizvajalcem mora biti podizvajalčeva terjatev pripoznana. S pravnomočno sodno odločbo so bili ugotovljeni pogoji po 631. členu OZ in ko je tožeča stranka po sodni določbi plačala B. d.o.o., je dejansko in pravno plačala svoj dolg. Tako ima prav pritožba, da tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ga vtožuje na podlagi 275. člena OZ ni utemeljen.

Ob takšnih trditvah sedaj pritožnika, ki je sam v vlogah izrecno navedel, da tožeča stranka ni nikoli izrecno postavila zahtevka, da se njene terjatve poplačajo iz bančne garancije, je pritrdila toženi stranki, ki je zatrjevala ravno to. Na ta način so dejstva postala nesporna in jih sodišču sploh ni bilo treba dokazovati (214. člen ZPP). Vrhovno sodišče je tisto, ki oblikuje sodno prakso, če je ta neenotna, če je ni ali če gre za razlago materialnega prava in prav v zvezi z zadevami poplačil podizvajalcev in bančnih garancij, ki so bila pridobljena tudi za namen poplačila podizvajalcev, je povedalo: - da takšne bančne garancije ni mogoče šteti kot pogodbe v korist tretjega; - da je utemeljeno pričakovanje podizvajalcev, da bodo poplačani iz bančnih garancij, ki so bile izdane tudi skladno z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS št 43/2000), sprejeta skladno z Zakonom o javnih naročilih; - da gre nedvomno za protipravno ravnanje naročnika del, če ne unovči bančne garancije za poplačilo podizvajalcev; - da pa ne velja, da bi naročnik del moral unovčiti bančno gara

Tožeča stranka ni trdila niti dokazovala, da je tožena stranka takrat, ko jo je tožeča stranka pozvala k plačilu po 631. členu OZ, plačilo za opravljena dela dolgovala glavnemu izvajalcu. Pritožbene navedbe v smislu, da se je z naknadnim unovčenjem bančne garancije v breme glavnega izvajalca naročnica vrnila v prejšnje stanje in tako pridobila status neplačnika vtoževanih terjatev, ne vzdrži pravne presoje. Pritožbeno ni sporno in tudi iz predložene bančne garancije in poziva za njeno unovčenje je razvidno, da je bila predmetna bančna garancija, dogovorjena za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, unovčena, ker izvajalec svojih obveznosti ni izvršil pravočasno, strokovno in pravilno, ne pa zaradi neplačila podizvajalcev. Tožeča stranka tako ni pridobila neposrednega zahtevka do tožene stranke na podlagi gradbene pogodbe ali izdane in unovčene bančne garancije. Tožeča stranka bi pod določenimi pogoji plačilo lahko uveljavljala le, če bi bila bančna garancija dana za zavarovanje za primer, da niso poravnane potrjene zapadle obveznosti do podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, če bi bila nominirani podizvajalec.

Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo. Dokazno breme glede vseh teh predpostavk je na strani tožeče stranke kot podizvajalca. V razmerju med podjemnikom (tj. glavnim izvajalcem) in podizvajalcem mora biti podizvajalčeva terjatev pripoznana. Navadno bo podjemnik priznal podizvajalčevo terjatev za plačilo opravljenega posla s tem, da bo potrdil izvajalčevo začasno situacijo, ki se nanaša na ta posel. Za priznano pa bo podizvajalčeva terjatev veljala tudi, če bo obsežena v potrjeni končni situaciji oziroma v končnem obračunu posla med podjemnikom in podizvajalcem. Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo na neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu). To pa za obravnavani primer po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da sklenitev končnega obračuna

Iz pravne teorije izhaja, da se v primeru, če tožeča stranka umakne tožbo, ker tožbeni zahtevek izpolni le ena od solidarno zavezanih strank, druga pa se zahtevku upira, ne more šteti, da ima izpolnitev po solidarnem zavezancu v procesnem smislu enak učinek, kot da bi stranka sama izpolnila zahtevek, ki mu ugovarja. Ker toženka zahtevka ni izpolnila sama, določba prvega odstavka 158. člena ZPP ne pride v poštev, temveč je mogoče uporabiti le splošno določbo navedenega člena, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Tem bolj to velja (interpretacijski argument a fortiori), če tožnica tožbe sploh ne umakne, zaradi česar tožbeni zahtevek zoper tega sospornika (ki ni ničesar plačal) sodišče zavrne.

Stranki sta se v 7. členu Pogodbe dogovorili za najstrožjo obliko odgovornosti tožene stranke za izterljivost v zvezi z odkupljeno terjatvijo in sicer, da bo dolžnik odkupljeno terjatev izpolnil. Po vsebini sta se stranki pravzaprav dogovorili za t. i. nepravi faktoring, pri katerem dobi klient (tožena stranka) takojšnje izplačilo za odstopljeno terjatev, ob morebitnem neplačilu dolžnika odstopljene terjatve pa lahko faktor (tožeča stranka) od klienta zahteva regres. Riziko neplačila dolžnika odstopljene terjatve torej trpi tožena stranka.