VSL Sodba I Cpg 416/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 4.908,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2015 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati stroške tega postopka v višini 742,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka (ki ima registrirano dejavnost, povezano s turizmom in med drugim za svoje stranke opravlja tudi rezervacije različnih turističnih storitev) pri toženi stranki dne 6. 7. 2015 rezervirala hotelsko namestitev za obdobje od 29. 9. 2015 do 14. 10. 2015 za štiri osebe (rezervacija A.). Po potrditvi rezervacije je tožena stranka tožeči izdala predračun za znesek v višini 4.908,20 EUR, ki ga je tožeča stranka dne 27. 8. 2015 poravnala. Ugotovilo je, da gostje niso koristili storitev tožene stranke, da pa tožeča stranka rezervacije pri toženi stranki nikoli ni odpovedala. Posledično je tožena stranka imela rezervirane kapacitete za navedeno obdobje za goste tožeče stranke in teh kapacitet v obdobju rezervacije ni mogla ponuditi drugim gostom, zaradi česar po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni dolžna povrniti vtoževanega zneska tožeči stranki. Pravno razmerje med pravdnima strankama je sodišče prve stopnje obravnavalo ob smiselni uporabi določb alotmajske pogodbe (909. člen OZ), s katero se gostinec zavezuje, da bo dal v določenem času turistični agenciji na razpolago določeno število ležišč v določenem objektu, nudil gostinske storitve osebam, ki jih pošlje agencija, in ji plačal določeno provizijo, ta pa se zavezuje, da si bo prizadevala jih zasesti oziroma, da bo gostinca v določenih rokih obvestila, da tega ne more ter da bo plačala ceno opravljenih storitev, kolikor je izkoristila najete hotelske zmogljivosti.

5Kolikor bi se za razmerje med pravdnima strankama (smiselno) uporabljala določila alotmajske pogodbe, bi opustitev odpovedi rezervacije s strani tožeče stranke lahko imela za posledico plačilo celotnih najetih nastanitvenih zmogljivosti ne glede na to, ali so bile dejansko izkoriščene s strani gostov, za katere so bile rezervirane. V skladu z 911. členom OZ je namreč agencija (tožeča stranka) dolžna obveščati gostinca (toženo stranko) o zasedanju nastanitvenih zmogljivosti. Če tega ne stori, če hotelirja (vnaprej) ne obvesti, da ne more zasesti vseh najetih nastanitvenih zmogljivosti, ali, če od uporabe najetih nastanitvenih zmogljivosti začasno ne odstopi v skladu z 919. členom OZ, bi gostincu - hotelirju dejansko lahko nastala škoda zaradi neizkoriščenih nastanitvenih zmogljivosti v polni višini cene nastanitve. Bistveno za alotmajsko pogodbo je namreč, da agencija prevzame popoln nadzor nad najetimi zmogljivostmi in da z njimi upravlja, zato se temu ustrezno zmanjša skrb hotelirja za zmogljivosti, ki jih je oddal z alotmajsko pogodbo.

6Vendar pa ima pritožbeno sodišče pomisleke glede (smiselne) uporabe določil alotmajske pogodbe za pravno razmerje med pravdnima strankama. Predvsem je za alotmajsko pogodbo predpisana pisna oblika, ki je v obravnavanem primeru izostala. Prav tako se zgolj ena posamična rezervacija nastanitvenih zmogljivosti ne more obravnavati v smislu 58. člena OZ, kot pretežna izpolnitev obveznosti iz alotmajske pogodbe. Obveznost hotelirja/gostinca je izvršiti rezervirano storitev in ne zgolj opraviti rezervacije, zato bi bila pogodba, če gostje tožeče stranke dejansko ne bi prišli, v celoti neizpolnjena s strani tožene stranke. Vsekakor pa gre pri alotmajski pogodbi za po vsebini in trajanju za bistveno kompleksnejše in dolgoročnejše pravno razmerje, ki se mu v tem postopku ugotovljena dejstva (enkratna rezervacija nastanitvenih zmogljivosti za štiri osebe za 14 dni) ne prilegajo. Obravnavanemu razmerju je po mnenju pritožbenega sodišča mnogo bližja pogodba o hotelskih storitvah, ki je sicer urejena v Posebnih uzancah v gostinstvu (PUG). Četudi v obravnavanem primeru njihova uporaba med strankama ni bila dogovorjena niti ne izhaja iz okoliščin primera, da sta jih imeli v mislih, so v uzancah zapisani dobri poslovni običaji in pravila poštenih praks, ki naj veljajo na obravnavanem področju. Zato pritožbeno sodišče kljub temu opozarja na pravilo omejitve odškodnine, zapisano v 67. določilu PUG, ki se ne sklada s stališčem tožene stranke v tem postopku, da je že zgolj z rezervacijo nastanitve, t.j z nudenjem rezerviranih hotelskih zmogljivosti na razpolago tožeči stranki, izpolnila svojo obveznost do tožeče stranke. Citirana določba namreč določa, da je gostinec, če se rezervacija odpove z zamudo ali sploh ne, upravičen (le) do odškodnine v višini cene pogodbenih storitev za tri dni, če gre za več kot tridnevno bivanje v glavni sezoni. Hotelir/gostinec bi torej lahko v primeru, ko se stranki za uporabo uzanc nista dogovorili, kvečjemu uveljavljal višjo odškodnino, vendar pa zgolj zaradi opustitve odpovedi rezervacije nikakor ni (avtomatično) upravičen do plačila vseh naročenih, vendar neopravljenih storitev. Hotelir je torej dolžan sam skrbeti za ustrezno zasedenost svojih kapacitet, kar med drugim pomeni, da mora spremljati tudi izvrševanje rezervacij in ter v najkrajšem možnem času ustrezno ukrepati, če se gostje ob času ne pojavijo.

7Prav ima zato pritožba, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih trditev v smeri uveljavljanja odškodnine in da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da tožena stranka v obdobju od 29. 9. 2015 do 14. 10. 2015 rezerviranih kapacitet ni mogla oddati drugim gostom, zgolj nekritično sledilo pomanjkljivim, nesklepčnim in nedokazanim navedbam tožene stranke.

8Vendar pa držijo tudi pritožbene trditve, da sta v postopku na prvi stopnji obe stranki navajali in s predlaganimi dokazi dokazovali povsem druga dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje zanemarilo in jih ni vzelo v podlago svoje odločitve. Tožeča stranka je trdila, (kar ponavlja tudi v pritožbi), da so gostje, za katere je predhodno rezervirala in plačala 14- dnevno nastanitev, dejansko prišli v hotel tožene stranke in v celoti koristili rezervirane nastanitvene zmogljivosti. Tudi tožena stranka je sprva trdila, da je goste, potem ko je tožeča stranka rezervacijo celo za en dan podaljšala, sprejela z voucherjem tožeče stranke. Ker ga ni predložila, gre verjeti tožeči stranki, da so gostje prišli z voucherjem, ki ga je izdala druga pravna oseba, V. Trditve obeh strank potrjuje izdani račun, s katerim je tožena stranka tožeči stranki zaračunala uporabo nastanitvenih zmogljivosti (s polpenzionom in turistično takso) v rezerviranem obdobju za njene goste. Za odločitev v zadevi je zato bistveno prav to, na kar opozarja pritožba; da je tožeča stranka naredila rezervacijo za goste A. (štiri osebe za 14 dni), plačala predujem za specifično hotelsko nastanitev - uporabo nadstandardnega hotelskega apartmaja; da so na dan rezervacije v hotel tožene stranke prišli prav ti gostje in koristili naročene storitve še za en dan dlje, kot je bilo prvotno rezervrano. Okoliščina, da je voucher izdala druga pravna oseba, katere zakonita zastopnica je bila ga. M. R., iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, ni odločilna. Po neprerekanih trditvah tožeče stranke je ga. M. R. razmerju do tožene stranke nastopala kot pooblaščenka tožeče stranke (v svojem imenu ali v imenu svoje družbe), saj je le ona komunicirala s toženo stranko v zvezi s predmetno rezervacijo in organizacijo prihoda gostov. To potrjujejo tudi v spis predloženi dokazi (email sporočila B2). Ravnanja ge. M. R. je kot svoja tožeča stranka potrdila s plačilom predračuna. Iz tožbenih navedb sicer izhaja, da je med tožečo stranko in M. R. kasneje prišlo do razhajanj, in možno je tudi, da je M. R. z izdajo voucherja na ime svoje družbe preslepila tožečo stranko. Vendar pa tožeča stranka v razmerju do tožene stranke pooblastila M. R. ni preklicala, ni odpovedala rezervacije, ni stopila v stik s toženo stranko, ni zahtevala informacij o tem, ali so gostje prišli in na kakšen način. S svojo neodzivnostjo je toženo stranko tako ob prihodu gostov kot v celotnem obdobju trajanja rezervirane nastanitve pustila v prepričanju, da so ravnanja M. R. oz. njene družbe, ravnanja, ki jih tožeča stranka odobrava in priznava kot svoje. In tudi ni videti, da jih ni; kljub temu, da je tožeča stranka vedela, da gostom ni izdala voucherja, se ob napovedanem prihodu gostov ni prepričala, ali so ti prišli in na kakšen način. Preklic pooblastila (ki ga je M. R. nedvomno imela) ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in ni bil dožan vedeti, da je pooblastilo preklicano (79. člen OZ).

9Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 353. členom ZPP). Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).