VSRS Sodba III Ips 15/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 5.575,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo opravljenih del v znesku 615.726,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 dalje do plačila.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. V njej zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi ter odločbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno pa Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo(i) sodišča druge (in prve) stopnje razveljavi ter zadevo vrne drugostopenjskemu (oziroma prvostopenjskemu sodišču) v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4Toženka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017); zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. členaZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

Relevantno dejansko stanje

6Toženka (kot naročnica) in B., d.d. (kot glavni izvajalec) sta 1. 2. 2005 sklenila Gradbeno pogodbo za izgradnjo A. Tožnica (kot podizvajalka) in B., d.d. pa sta 22. 6. 2010 sklenila Podizvajalsko pogodbo, s katero se je tožnica zavezala opraviti dela (izvedba opreme šole in delavnic) po fiksno določeni ceni 769.657,78 EUR z vključenim DDV.

7B., d.d. je 7. 10. 2010 prejel tožničin račun v višini 615.726,22 EUR(z DDV). Tožnica je 17. 1. 2011 na toženko naslovila zahtevek za neposredno plačilo.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

8Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek do toženke iz naslova opravljenih in neplačanih del po vseh pravnih podlagah, na katerih je tožnica utemeljevala svoje zahtevke, tj. neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika, neupravičena obogatitev, odškodninska odgovornost (poslovna in neposlovna) ter pristop k dolgu.

9Drugostopenjsko sodišče je odločitvi prvostopenjskega sodišča pritrdilo. V zvezi z zahtevkom na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je sodišče ugotovilo, da izvajalec na dan, ko je tožnica na toženko naslovila zahtevek za neposredno plačilo, do toženke ni imel pripoznanih terjatev, kar je eden izmed pogojev za utemeljenost zahtevka. Glede zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve je presodilo, da ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravnega temelja. Zatrjevana obogatitev toženke ter prikrajšanje tožnice izhajata iz tristranskega pogodbenega okvira Gradbene in Podizvajalske pogodbe, zato o prehodu premoženja brez pravnega temelja ni mogoče govoriti, prav tako pa tudi ne o prikrajšanju in obogatitvi, saj dolgovi in terjatve pogodbenic izhajajo iz sklenjenih Gradbene in Podizvajalske pogodbe. Nadalje je sodišče druge stopnje presodilo, da bi morala toženka za pristop k dolgu izvajalca tožnici izrecno, jasno in nedvoumno izjaviti, da bo izpolnila njeno terjatev do izvajalca. Tega ni storila. Prav tako se toženka tožnici k poplačilu njene terjatve ni (pisno) zavezala niti v smislu poroštvene zaveze (1013. člen OZ). Zavrnitev zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti pa je sodišče druge stopnje utemeljilo z obrazložitvijo, da toženkin nesprejem nakazila ne predstavlja protipravnega ravnanja, saj nakazanec nima splošne dolžnosti sprejeti nakazilo.

Revizijske navedbe

10Revidentka v zvezi z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve graja po njenem zmotno uporabo določb tretjega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena in 190. členom OZ. Trdi, da naj bi toženki 17. 1. 2011 poslala dopis, v katerem ji je postavila dodatni 8 dnevni rok za izpolnitev obveznosti. Ker toženka svoje obveznosti v tem roku ni izpolnila, je bila Podizvajalska pogodba razvezana po samem zakonu. Toženka je zato tožnici dolžna vrniti tisto, kar je od nje prejela.

11Nadalje revidentka sodiščema nižjih stopenj v zvezi s presojo odškodninske odgovornosti toženke očita, da se nista opredelili do vseh predpostavk odškodninske odgovornosti ter da se nista ukvarjali niti z vprašanjem neposlovne odškodninske odgovornosti niti z vprašanjem odškodninske odgovornosti toženke kot delodajalke za škodo, ki naj bi jo povzročil njen zaposleni C. C. S tem v zvezi revidentka sodišču druge stopnje očita še, da ni odgovorilo na njene „obširne pritožbene navedbe“ v točkah 3 (glede C. C.) in 4 (neposlovna odškodninska odgovornost) pritožbe. Revidentka glede neposlovne odškodninske odgovornosti tudi pojasnjuje, zakaj naj bi bilo ravnanje toženke protipravno. V sklopu revizijskih trditev o odškodninski odgovornosti revidentka izpodbija še presojo pritožbenega sodišča v zvezi z zatrjevanim odvzemom pravice do izvedbe dokaza z izvedencem, ki naj bi preveril morebitna dvojna plačila.

12Revidentka se nadalje ne strinja s presojo sodišč nižjih stopenj, da je toženka upravičeno zadržala varščino. Po prepričanju revidentke pogodbeni dogovori med toženko in glavnim izvajalcem o zadržanju sredstev ne morejo imeti prednosti pred poplačilom tožnice na podlagi določbe 631. člena OZ.

13Na koncu revidentka izpodbija tudi presojo sodišča druge stopnje o neposredni zavezi toženke k plačilu tožnici. Trdi, da je v pritožbi podala zadostne trditve, s katerimi je izpodbijala dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da se toženka ni zavezala k neposrednemu plačilu tožnici.

Razlogi za zavrnitev revizije

14Revizijski napad na zmotno uporabo določb tretjega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena in 190. členom OZ s tem, da naj bi tožnica toženki 17. 1. 2011 poslala dopis, v katerem ji je postavila dodatni osem dnevni rok za izpolnitev obveznosti (v katerem toženka svoje obveznosti ni izpolnila), pomeni nedovoljeno revizijsko novoto. Stranke smejo v reviziji navajati nova dejstva le v primeru, če se ta nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP), ta pogoj pa v konkretnem primeru ni izpolnjen. Utemeljenosti revizije zato ni mogoče graditi na predpostavki, da je bila podizvajalska pogodba razvezana.

15Sodišče se je pri presoji odškodninske odgovornosti v obrazložitvi svoje odločbe dolžno opredeliti do vseh njenih predpostavk le v primeru, kadar presodi, da so vse izpolnjene. Če pa ugotovi, da ena od predpostavk odškodninske odgovornosti ni izpolnjena, je dovolj, da zavrnitev zahtevka utemelji zgolj na neobstoju te predpostavke. V presojo ostalih predpostavk se sodišču v takem primeru ni treba spustiti.

16Ne držijo revizijske navedbe, da se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem neposlovne odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje je to presojalo v 15. - 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Revidentka svoje pravne zaključke o tem, da toženka ni ravnala z dolžno skrbnostjo pri plačevanju mesečnih situacij, da ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja in da je kršila načelo nikomur škodovati, utemeljuje s pavšalnimi navedbami, da je bila toženka seznanjena s težavami pri plačevanju podizvajalcev (seznanjenost o likvidnostnih težavah B., d.d.), da sta jo tako tožnica kot Ministrstvo za šolstvo in šport še pred zapadlostjo tožničine terjatve pozvala k zadržanju sredstev, da je toženka z izvajalcem sklenila Dodatek št. 4 k Gradbeni pogodbi, s katerim se je pogodbena cena za objekt znižala za skoraj 1 mio EUR. Pavšalne revizijske navedbe do drugačnega pravnega zaključka, kot sta ga naredili sodišči nižjih stopenj, to je, da ravnanje toženke ni protipravno, ne morejo privesti.

17Nadalje niso utemeljene niti revizijske navedbe glede odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom. Ravnanje C. C., ki naj bi tožnici obljubil neposredno plačilo, ni bilo protipravno, saj je neposredno plačilo naročnika sodelavcu podjemnika (podizvajalcu) predvideno z zakonom (631. člen OZ).

18Pritožbene navedbe o neposlovni odškodninski odgovornosti (4. točka pritožbe), do katerih naj se pritožbeno sodišče ne bi opredelilo, niso konkretizirane do te mere, da bi lahko pripeljale do zaključka, da bi naročnikovo ravnanje lahko opredelili kot protipravno ravnanje, ki ima za posledico neposlovno odškodninsko odgovornost naročnika do podizvajalca. Plačila toženke izvajalcu, skladna s prevzetimi pogodbenimi obveznostmi, ob nezatrjevanem védenju toženke, da bo izvajalec plačila namenil za poplačilo drugih obveznosti, ne pa za plačilo podizvajalcev, sama po sebi niso protipravna in a priori ne pomenijo, da je bilo prav zaradi njih onemogočeno podizvajalcem uveljavljati plačilo za opravljena dela.

19Revidentka sodišču druge stopnje v zvezi z uveljavljanim pritožbenim očitkom, da naj bi ji sodišče prve stopnje odvzelo pravico do izvedbe dokaza, ko izvedencu ni naložilo preverjanja morebitnih dvojnih plačil, očita kršitev pravice do poštenega sojenja. Trdi, da je zahteva pritožbenega sodišča po tem, da bi morala tožnica v pritožbi dodatno navajati, v kateri vlogi je podala trditev o dvojnih plačilih, ob tem da obstoj tovrstnih trditev med strankama sploh ni sporen, popolnoma neživljenjska, zavrnitev dokaznega predloga pa krivična. Sodišče prve stopnje je presodilo, da trditve tožnice o dvojnih plačilih niso konkretizirane in so kot take neizkazane ter posledično neresnične (zadnja poved 13. točke obrazložitve). Da bi tožnica s pritožbo v tem delu uspela, bi morala najprej izkazati, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala konkretizirane navedbe o dvojnih plačilih, šele potem bi se bilo sodišče druge stopnje dolžno vsebinsko spustiti v presojo vprašanja neizvedbe (dopolnitve) dokaza. Zgolj splošna trditev, da naj bi bila nekatera dela dvojno plačana in pritožbena trditev, da naj bi bile konkretnejše navedbe tožnici s tem v zvezi onemogočene, za prevalitev trditvenega in dokaznega bremena o enkratnem plačilu del na toženko ne zadošča. Presoja sodišča druge stopnje o uveljavljani procesni kršitvi se zato izkaže kot pravilna.

20OZ v 631. členu določa, da se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da je imela toženka po določilih Gradbene pogodbe in uzance 66 PGU pravico zadržati sredstva v skupni višini143.228,47 EUR, kot sorazmerni del cene za odpravo pomanjkljivosti, ugotovljenih ob sprejemu in izročitvi del. Tako zadržanih sredstev ni mogoče subsumirati pod zakonsko dikcijo vsote, ki jo naročnik dolguje podjemniku (izvajalcu). Zato, da bi tožnica s svojim zahtevkom eventualno lahko uspela, bi morala trditi, da je terjatev izvajalca do toženke za plačilo zadržanih sredstev, na dan, ko je tožnica od toženke zahtevala neposredno plačilo, obstajala in je dospela. To dejansko pomeni, da bi bile na ta dan vse ugotovljene pomanjkljivosti odpravljene, zaradi česar zavarovanje v obliki zadržanih sredstev ne bi bilo več potrebno. Tega tožnica ni trdila. Ker torej izvajalčeva terjatev za plačilo zadržanih sredstev v razmerju do toženke ni dospela, tožnica, čeprav naj bi njena terjatev do izvajalca že dospela, od toženke ne more zahtevati neposrednega plačila.

21V zvezi z neposredno zavezo toženke k plačilu tožnice je sodišče druge stopnje v točki 12 obrazložitve presodilo, da toženka v pritožbi ni podrobno pojasnila, katere priče so potrdile, da se je toženka zavezala tožnici plačati neposredno in v celoti mimo finančnega okvira gradbene pogodbe. Revidentka skuša to izpodbiti s povzemanjem izsekov pritožbe, iz katerih naj bi med drugim izhajalo, da je v pritožbi določno navedla imena prič, ki so izpovedale, da se je toženka tožnici zavezala neposredno plačati. Zaveza toženke k neposrednemu plačilu tožnice je urejena v 631. členu OZ, zato se toženki k temu sploh ni bilo treba posebej zavezati. Da bi bilo toženki mogoče naprtiti obveznost neposrednega plačila tožnici mimo pogojev iz določbe 631. člena OZ, bi morala tožnica trditi in dokazati, kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje, da se ji je toženka zavezala terjatev plačati neposredno in v celoti mimo finančnega okvira gradbene pogodbe. Tega pa tožnica ni trdila.

Odločitev o reviziji

22Po obrazloženem se je pokazalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in jo je zato Vrhovno sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka

23V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške(II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

24Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 5.575,40 EUR (4.550,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300, 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 1.005,40 EUR za 22% DDV).