VSL Sodba I Cpg 511/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu v roku 15 dni povrniti njune stroške pritožbenega postopka, in sicer toženi stranki v znesku 2.779,77 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 2.278,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.055.637,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2015 (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 13.817,82 EUR in stranskega intervenienta v znesku 3.504,70 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožeča stranka, predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe, zavrnitev ugovora zastaranja in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v odločanje glede vsebine tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka in stranski intervenient v odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka neutemeljeno očita kršitev načela enakega obravnavanja strank in relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi ravnanja sodišča, ki naj bi zgolj toženi stranki dopustilo navedbe in dokaze v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Četudi bi očitek tožeče stranke držal, to ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Očitek tožeče stranke se torej nanaša na primer, ko bi sodišče prve stopnje nadaljevalo s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju in višini ter dejansko ni v nobeni zvezi z izpodbijano odločitvijo. Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že zaradi zastaranja, vprašanje dopustnosti novih navedb in dokazov glede temelja in višine zahtevka ni pravno relevantno in torej ni vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Iz navedb tožeče stranke pa tudi ne izhaja, da bi vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bilo tožeči stranki enako varstvo njenih pravic pri obravnavanju ugovora zastaranja nedvomno omogočeno.

6Prav tako nista podani očitani absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede uresničevanja načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, katerega del je pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, je Ustavno sodišče že pojasnilo, da se je za zagotovitev te pravice sodišče dolžno opredeliti do nosilnih naziranj pravdnih strank, ne pa do prav vsake navedbe oziroma materialnopravnega naziranja. Prav tako zagotovitev te pravice ne zajema obveznosti izrecnega odgovora na vse strankine navedbe, temveč lahko odgovor izhaja tudi iz konteksta celotne obrazložitve.¹ Po presoji višjega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih navedb tožeče stranke v zvezi z zastaranjem, zaradi česar v izpodbijani sodbi ne manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, niti izpodbijana sodba za tožečo stranko ne predstavlja sodbe presenečenja. Odločitev sodišča prve stopnje vsebuje jasne razloge, na podlagi katerih je mogoč njen preizkus; do konkretnejših razlogov se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju. Če sodišče v dokazni oceni ni sledilo navedbam in dokazom, ki jih je podala tožeča stranka, oziroma ni sledilo njenim materialnopravnim naziranjem, lahko to pomeni uveljavljanje katerega od drugih dveh pritožbenih razlogov, kar je po presoji višjega sodišča po vsebini tudi očitek tožeče stranke. Glede kršitve iz 15. točke pa je Vrhovno sodišče² že večkrat pojasnilo, da gre za navedeno kršitev (le) v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe; ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza. Ker pa tožeča stranka niti ne konkretizira, katere listine sodišče naj ne bi pravilno povzelo, temveč v zvezi z določenimi dokazi sodišču očita napačno ugotovitev, gre torej tudi tu po vsebini za očitek napačne dokazne ocene oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na opisano stališče sodne prakse ne pomeni zatrjevane kršitve.

7Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da ni povzelo dokaznega sklepa oziroma ni obrazložilo, katerih dokazov ni dopustilo, in razlogov za njihovo zavrnitev. Višje sodišče najprej poudarja, da tožeča stranka z izjemo izvedenca v pritožbi niti ne konkretizira drugih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Za konkreten preizkus pritožbe morajo biti pritožbene navedbe ustrezno konkretizirane. Tožeča stranka ne konkretizira prič, ki naj bi jih predlagala, niti morebitnih drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo. Dokazni sklep, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v listine v spisu, se v spisu (konkretno na zapisniku naroka za glavno obravnavo z dne 6. 2. 2019) nahaja. Glede na navedeno bi odsotnost dokaznega sklepa v izpodbijani sodbi lahko pomenila kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP,³ vendar pa po presoji višjega sodišča pomanjkljivost dokaznega sklepa ni vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane sodbe. Tožeča stranka tudi ne konkretizira, v čem naj bi odsotnost dokaznega sklepa pomenila absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma ji kršila pravico do izjave. Višje sodišče poudarja, da gre v pritožbenem postopku za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zastaranja. Pri presoji zastaranja gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (pravilne opredelitve teka zastaralnega roka), postavitev izvedenca, za katero se zavzema tožeča stranka, pa ni namenjena reševanju pravnih vprašanj. Očitek sodišču prve stopnje, da ni postavilo izvedenca, zato ni utemeljen, saj izvedenec ni primeren dokaz za reševanje pravnega vprašanja. Upoštevajoč vse navedeno se kot neutemeljen izkaže očitek kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS glede spornega dokaznega sklepa.

8Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje z vnaprejšnjo dokazno oceno (ne da bi vpogledalo v celotno projektno dokumentacijo in ne da bi postavilo izvedenca) ugotovilo, da je sporna končna situacija z dne 31. 1. 2013 vsebovala vsa v tem postopku vtoževana dela. Očitana ugotovitev sodišča temelji na neprerekanih trditvah tožene stranke. V 14. točki obrazložitve je sodišče zapisalo ugotovitev, da tožeča stranka ni konkretno prerekala trditve tožene stranke, da sporna končna situacija vsebuje vsa dela, vtoževana v tem postopku. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka to prerekala, pri čemer se sklicuje na navedbo, da je prerekala "vse navedbe, s katerimi se ni izrecno strinjala", ne spremeni pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje. Že iz določbe 212. člena ZPP (v zvezi s 7. členom ZPP) izhaja, da mora stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek (oziroma ugovore) in zanje predložiti dokaze. Iz določbe drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pri čemer se za neprerekana dejstva štejejo tudi dejstva, ki jih nasprotna stranka ni obrazloženo prerekala. Upoštevajoč navedeno ureditev v ZPP v povezavi z ustaljenim stališčem sodne prakse⁴ zgolj pavšalna navedba (praviloma na začetku vsake vloge), da stranka "prereka vse navedbe nasprotne stranke, s katerimi se ne strinja", ne pomeni, da je stranka (konkretno) prerekala takšno navedbo, ter se zato na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP to dejstvo lahko štejejo za priznano. Pri tem ne gre spregledati niti dejstva, da je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve zapisalo še, da je sama tožeča stranka v spremnem dopisu (v prilogi B 1663) navedla, da gre pri spornih delih za dela, ki jih sedaj vtožuje v tem sporu. Tej ugotovitvi pritožba konkretno ne nasprotuje; njena navedba, da je nato pojasnila, da se je z obsegom vtoževanih del v resnici seznanila šele po zaključku vseh pogodbenih del in po potrditvi gradbene knjige leta 2015, pa ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. Po presoji višjega sodišča gre zgolj za pavšalno navedbo, ki se pravzaprav sploh ne opredeljuje do omenjenega dopisa, ki ga je izpostavilo sodišče prve stopnje, in ki ga je poslala prav tožeča stranka. Na podlagi vsega navedenega torej ni šlo za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za postavitev izvedenca, temveč za ugotovitev, izhajajočo iz neprerekanih trditev tožene stranke, takih trditev pa po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP ni treba dokazovati. Pritožbena navedba, da se sporna končna situacija z dne 31. 1. 2013 in končna situacija iz leta 2015 nanašata na različne zneske in da sodišče ne more ugotavljati, ali se sporna končna situacija res nanaša na vsa ugotovljena dela, pa se, upoštevajoč vse povedano v zvezi z neprerekanimi navedbami tožene stranke glede obsega del v sporni situaciji, izkaže za procesno situacijo iz tretjega odstavka 214. člena ZPP, ki pa po presoji višjega sodišča ne vzbuja dvoma v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je sporna situacija vsebovala vsa v tem postopku vtoževana dela.

9Ob upoštevanju vsega navedenega se za neutemeljene izkažejo navedbe tožeče stranke, v katerih izpostavlja specifičnost obravnavanega primera, ki naj bi sodišču zaradi njegovega pomanjkanja strokovnega znanja onemogočala kakršenkoli zaključek o vsebini del v sporni končni situaciji z dne 31. 1. 2013. Ne glede na zatrjevano specifičnost obravnavane situacije je sodišče (ne izvedenec in ne stranka) pristojno za določanje pravne podlage oziroma procesnih pravil, ki jih je sodišče dolžno poznati in uporabiti (iura novit curia).

10Ni utemeljeno niti sklicevanje na zapis sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve, da naj bi iz tožbenih navedb izhajalo, da so bile spremembe PZI, ki so povzročile povečanje PID, narejene v času trajanja razpisa do 14. 2. 2011. V tem delu je sodišče povzelo tožbene navedbe tožeče stranke. Četudi bi bil takšen povzetek navedb napačen, pa tožeča stranka ne konkretizira relevantnosti navedenega zapisa za presojo pravilnosti odločitve o zastaranju tožbenega zahtevka. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na dveh sklopih dejstev: prvi sklop so predstavljale že pojasnjene neprerekane navedbe tožene stranke, da že sporna situacija z dne 31. 1. 2013 vsebuje vsa v tem postopku vtoževana dela; drugi sklop pa so predstavljale navedbe o začetku teka zastaralnega roka, ta pa je vezan na zaključek vtoževanih del, in z njim faza pred začetkom del ni v nobeni zvezi. Pritožbena navedba, da gre pri domnevno napačni ugotovitvi za dejstva, ki bistveno vplivajo na tožbena zatrjevanja tožeče stranke, se tako izkaže za pavšalno in s tem za neutemeljeno.

11Tožeča stranka vztraja pri navedbah, da je bila sporna situacija z dne 31. 1. 2013 le navidezna, kar naj bi izhajalo iz dejstva njene zavrnitve s strani tožene stranke, ter da je bila izdana iz razlogov na strani tožene stranke, ki pa jih sodišče prve stopnje ni dovolilo raziskati in dokazovati. Že na tem mestu višje sodišče odgovarja, da tožeča stranka v pritožbi ne konkretizira, katerih navedb v zvezi z razlogi na strani tožene stranke sodišče naj ne bi dovolilo raziskati, tako da gre za pavšalen in potrebam pritožbe prilagojen očitek. Hkrati sta zgornji navedbi protislovni. Če naj bi bila sporna situacija izdana iz razlogov na strani tožene stranke, potem ni logično (niti logike zavrnitve v pritožbi tožeča stranka ne pojasni), da bi tožena stranka takšno situacijo zavrnila. Moral bi namreč obstajati razlog, da bi njeno izdajo (logično pa tudi veljavnost) želela. Protislovje pa obstaja tudi v nasprotno stran; če naj bi navideznost sporne situacije potrjevala njena zavrnitev, zakaj naj bi potem bila izdana iz razlogov na strani tožene stranke. Tudi nobene od teh zvez tožeča stranka ne pojasni oziroma konkretizira. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka navideznost sporne situacije utemeljevala zlasti s potrebami tožene stranke po spoštovanju pravil FIS-a ter po pravočasni pridobitvi uporabnega dovoljenja zaradi izvedbe tekme (izvedene 14. 10. 2012). Sodišče prve stopnje je presodilo, da tega očitka tožeča stranka ni v zadostni meri konkretizirala, da bi mu sodišče lahko sledilo (17. točka obrazložitve). Opisane obrazložitve sodišča prve stopnje pritožba konkretno niti ne izpodbija. Z zavrnitvijo argumentov tožeče stranke je torej že sodišče prve stopnje zavrnilo trditev tožeče stranke, da bi naj bila navidezna sporna situacija izdana iz razlogov na strani tožene stranke. Prav tako pa navideznosti sporne situacije ne dokazuje dejstvo, da jo je tožena stranka v celoti zavrnila. Dopustnost zavrnitve celotne sporne situacije (upoštevajoč drugi odstavek 63. uzance Posebnih gradbenih uzanc – PGU) ni predmet tega postopka. Ker tožeča stranka zatrjuje navideznost situacije, je glede tega na njej dokazno breme. Kot pa je pojasnilo sodišče prve stopnje, z nedokazanimi navedbami o potrebi po izdaji situacije zaradi zagotovitve dopustnosti izvedbe tekem tožeča stranka ni prepričala sodišča, da je morala tožeča stranka zato izdati sporno situacijo. Če tožeča stranka kljub zavrnitvi sporne situacije ni ustavila del, kar ji dopušča 70. uzanca PGU, to prav tako samo po sebi ne dokazuje navideznosti sporne situacije. Gre za pravico izvajalca del; če te pravice ne izkoristi, posledice opustitve nosi sam. Ta okoliščina tudi sicer ni v nikakršni zvezi z že obrazloženo nedokazano trditvijo tožeče stranke, da je bila sporna situacija izdana za potrebe tožene stranke.

12Po presoji višjega sodišča tudi ni podlage za pritrditev naziranju tožeče stranke, da bi zastaralni rok za plačilo vtoževane terjatve moral začeti teči šele po izvedbi vseh del, ki so bila predvidena po gradbeni pogodbi med strankama. Stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 784/2005 z dne 27. 3. 2008 ni v nobenem nasprotju s stališčem, ki ga je v izpodbijani sodbi zavzelo sodišče prve stopnje. V obravnavani zadevi je bila končna situacija za vtoževana dela predložena 31. 1. 2013. To pomeni, da jo je bilo za vtoževana dela očitno mogoče sestaviti (to izhaja iz zgoraj omenjenega spremnega dopisa tožeče stranke k situaciji). Pogodba med strankama je določala, da je plačilo potekalo na podlagi potrjenih začasnih in končnih situacij. Iz v pritožbi citiranega dela navedene odločbe izhaja, da je bistveno ravno to, da je obračun izvedenih del mogoče sestaviti. Ne iz citiranega dela ne iz preostalega dela citirane sodbe ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da morajo biti izvedena popolnoma vsa pogodbena dela. Tudi iz sodbe višjega sodišča I Cpg 475/2014 z dne 1. 4. 2015 ne izhaja takšno naziranje, temveč je višje sodišče zapisalo, da zastaranje terjatve plačila del iz gradbene pogodbe začne teči prvi dan po dnevu, ko je lahko izvajalec del zahteval izplačilo na podlagi končnega obračuna. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja prepričljiva ugotovitev, da je s sporno končno situacijo tožeča stranka lahko zahtevala izplačilo; navideznosti te situacije tožeča stranka ni dokazala. Posledično višje sodišče ne dvomi v pravilnost navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, za neutemeljeno pa se izkaže pritožbena navedba, da je odločitev sodišča arbitrarna oziroma da je sodišče neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse. Na kakšen način pa naj bi domnevno arbitrarna odločitev sodišča prve stopnje (ki ob upoštevanju vsega navedenega v tej točki to ni) vplivala na pravico tožeče stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, tožeča stranka niti ne pojasni. Njena pravica do pravnega sredstva – pritožbe ni bila omejena.

13Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na 4. člen gradbene pogodbe, s katerim na podlagi za ta postopek irelevantnih hortikulturnih del (o tem več v nadaljevanju) utemeljuje kasnejši zaključek vtoževanih (kot del gradbene pogodbe) del. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (15. točka obrazložitve), je bil tehnični pregled na gradnji izveden dne 26. 9. 2012, (poskusno) uporabno dovoljenje pridobljeno 12. 10. 2012, istega dne je začel teči garancijski rok za odpravo napak. Nobena od teh okoliščin torej tožeči stranki ni onemogočila izdaje sporne končne situacije dne 31. 1. 2013. Ob upoštevanju navedenih okoliščin bi stališče tožeče stranke, da je edina upoštevna končna situacija z dne 4. 6. 2015, pravzaprav nasprotovalo stališču Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 784/2005. Navedena situacija je bila izdana več kot dve leti po zaključku vtoževanih del. Ta dela so omogočila opravo tehničnega pregleda, pridobitev (poskusnega) uporabnega dovoljenja (pri čemer med strankama ni sporno, da so bila ovira za izdajo "pravega" uporabnega dovoljenja dejstva v zvezi z meritvami hrupa in ne nedokončana dela) in celo nemoteno uporabo objekta. Na podlagi navedenega bi bila v resnici končna situacija z dne 4. 6. 2015 izdana nesorazmerno pozno (po poteku 60-dnevnega roka, ki ga predvideva 62. uzanca PGU).

14Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da kasnejša izvedba hortikulutnih del ni imela vpliva na veljavnost sporne končne situacije, saj ta dela v končni situaciji niso bila zajeta, prav tako pa so bila v celoti plačana. Na ta način obsežne pritožbene navedbe, v katerih tožeča stranka polemizira s sodiščem prve stopnje v zvezi s pomenom omenjenih del, za odločitev niso bistvene. Tudi iz predložene sodne prakse ne izhaja, da izdaja končne situacije (kot je bila sporna situacija v obravnavani zadevi) ne bi bila dopustna, vse to pa je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zato se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na njegovo obrazložitev (23. točka obrazložitve).

15Tudi sklicevanje na 63. uzanco PGU ni bistveno. Zamuda roka za vložitev tožbe, ki jo je tožeča stranka vložila šele 13. 10. 2016, zastaralni rok pa je potekel že bistveno prej, je tolikšna, da teh 15 dni, četudi bi jih bilo treba upoštevati, ob pravilnosti vseh preostalih zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne spremeni odločitve sodišča prve stopnje; slednje navsezadnje v pritožbi priznava tudi tožeča stranka. Tudi sicer pa si to določbo tožeča stranka razlaga zmotno. 15-dnevni rok plačila ne vpliva na začetek teka zastaralnega roka – roka v katerem ima upnik možnost zahtevati izpolnitev obveznosti, temveč vpliva le na nastop pravnih posledic zaradi zamude z izpolnitvijo v primeru, ko je stranka na dolžnika že naslovila zahtevek za izpolnitev obveznosti.

16Tožena stranka vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje večji poudarek dati dejstvu, da je bila dejanska končna situacija izdana šele 4. 6. 2015, po tem ko je naročnik pregledal in potrdil gradbeno knjigo. Za takšno naziranje ni pravne podlage. Sodna praksa⁵ glede tega vprašanja stoji na stališču, da je potrditev gradbene knjige kot pogoj za izdajo končne situacije relevantna v primeru, ko takšen postopek določa gradbena pogodba. V obravnavanem primeru pa okoliščine niso takšne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (15. točka obrazložitve), da je bilo po določilih gradbene pogodbe plačilo dogovorjeno na podlagi potrjenih začasnih in končnih situacij. Posledično višje sodišče soglaša, da potrditev gradbene knjige v obravnavani zadevi ni bila pogoj za izdajo končne situacije ter da zaradi kasnejše potrditve gradbene knjige ni mogoče odreči veljavnosti prej izdani sporni končni situaciji. Ob vsem povedanem se kot neutemeljen izkaže očitek, da je sodišče prve stopnje s svojo obrazložitvijo odstopilo od sodne prakse, pri čemer tožeča stranka niti ni predložila (navedla) nobene sodne odločbe, ki bi glede gradbene knjige izkazovala drugačno stališče.

17Sodišče prve stopnje je presodilo, da ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi ne utemeljuje presoje utemeljenosti zahtevka z vidika pravil neupravičene obogatitve. Tožeča stranka temu nasprotuje z utemeljitvijo, da v zvezi z vtoževanimi deli nikoli ni nastala nobena druga pravna podlaga. Temeljno pravilo neupravičene obogatitve je, da je nekdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Višje sodišče ne sledi tožeči stranki, da za vtoževana dela ni obstajala nobena pravna podlaga. Med pravdnima strankama ni sporno, da so bila vtoževana dela potrebna, niti tožena stranka ne trdi, da se razmerje med njima pri izvedbi spornih del ne bi vzpostavilo. Višje sodišče zato ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je tudi vtoževana dela treba razlagati v širšem smislu obstoječe gradbene pogodbe med strankama in zato tožbenega zahtevka ne gre presojati po pravilih neupravičene obogatitve. Navsezadnje tožeča stranka še v pritožbi podaja obširne pritožbene navedbe, s katerimi utemeljuje, da je obstoječa dela treba šteti med pogodbena dela in da so bila vsa pogodbena dela (med katerimi tudi vtoževana dela) končana šele v letu 2014, s čimer tudi sama konkludentno priznava, da gre za dela v okviru obstoječe gradbene pogodbe.

18Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da zahtevka ni presojalo z vidika pravil (deliktne) odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaral, prav tako pa je ugotovilo, kdaj je bila tožeča stranka seznanjena z nastalim zneskom obveznosti/škode, ki naj bi ji nastala. Upoštevajoč navedeno ugotavljanje elementa protipravnosti ne bi bilo potrebno. Sklicevanje na določbo 353. člena Obligacijskega zakonika – OZ pa ni utemeljeno, saj tožeča stranka niti ni navajala, da zoper toženo stranko teče kakršenkoli kazenski postopek. Določba 353. člena OZ pride v poštev v situaciji, ko zoper stranko teče kazenski postopek oziroma v situaciji, ko proti storilcu ni mogel začeti teči kazenski postopek ali se končati z meritorno odločbo,⁶ nikakor pa ne v primeru, ko se stranka v pravdnem postopku le sklicuje na domnevni obstoj kaznivega dejanja, čeprav ni sprožila nobenih mehanizmov za izvedbo kazenskega postopka. Na podlagi navedenega so njene pritožbene navedbe zgolj prilagojene potrebam pritožbenega postopka. V obravnavani zadevi pa tudi ne gre za položaj iz 26. člena Ustave RS, saj ne gre za oblastno ravnanje iure imperii, temveč za pogodbeno razmerje (ravnanje iure gestionis), to pa pomeni presojo po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, do česar pa se je višje sodišče že opredelilo.

19Ker se zoper odločitev o stroških postopka tožeča stranka pritožuje le v posledici odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka.

20Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti njune stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju določb Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki in stranskemu intervenientu priznalo 3.750 točk za odgovor na pritožbo in 47,50 točk materialnih stroškov, skupno 3.797,50 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) je dolžna tožeča stranka stranskemu intervenientu povrniti 2.278,50 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa toženi stranki 2.779,77 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-373/97-15 z dne 22. 2. 2001.
² Npr. sodba II Ips 54/2018 z dne 25. 4. 2019, sodba in sklep II Ips 3/2019 z dne 5. 12. 2019.
³ Betetto, N., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 610.
⁴ Npr. sodba VSL I Cpg 540/2017 z dne 13. 6. 2018 in sodba VSL I Cp 1381/2010 z dne 14. 7. 2010.
⁵ Npr. sodba in sklep VSRS III Ips 42/2016 z dne 28. 11. 2017, 21. točka obrazložitve.
⁶ Prim. s sodbo VSRS II Ips 381/2010 z dne 28. 11. 2013 glede identične določbe 377. člena ZOR.