12. člen OZ

Javni interes terja, da se javna služba redno izvaja in da so dobrine oziroma storitve, ki jih zagotavlja, vsem dostopne pod enakimi pogoji (načelo enakosti). Višje sodišče se strinja s prvostopenjskim, da iz pravice do svobodne gospodarske pobude ne izhaja zahteva, da lahko tudi zasebni izvajalci pogrebne dejavnosti opravljajo storitve 24-urne dežurne službe hkrati z izvajalci, ki so bili za opravljanje dejavnosti določeni s strani občin, in da odločitev o opravljanju določene dejavnosti v obliki javne gospodarske službe zato vključuje tudi odločitev o prepovedi opravljanja te dejavnosti oziroma njenih storitev na trgu.

Ko je tožnikova računovodja toženkinemu direktorju pošiljala tabele opravljenih servisov in poti za februar, april, julij in avgust 2021, bi bil glede na prakso med strankama moral tabele pregledati in potrditi. Ker je to opustil, je glede cene obveljalo, kar je tožnik v svojih mesečnih tabelah navajal tudi o ceni servisov, ki jih je v teh mesecih izvedel.

Sodišče prve stopnje je že s pomočjo jezikovne razlage pravilno ugotovilo, da beseda "vsak" kaže na širšo interpretacijo, kar potrjuje, da 24-urna dežurna služba obsega vse prve prevoze do hladilnih prostorov tožnice, ne glede na nadaljnje postopke. Nelogično in notranje protislovno bi bilo, da bi besedna zveza "vsak prevoz" vključevala samo t.i. nujne prevoze. Navedeno dodatno potrjuje veznik "ali" med prevozi do hladilnih prostorov izvajalca in prostorov zdravstvenega zavoda zaradi obdukcije pokojnika, odvzema organov oziroma drugih postopkov na pokojniku, kar kaže, da gre za vse prevoze. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov presodilo, da je bila toženka naročnica vtoževanih storitev (gre za dejansko ugotovitev, v katero pritožbeno sodišče ne more posegati). To naj bi izhajalo iz obligacijsko pravnega razmerja med strankama, ki med drugim temelji na poslovni praksi med njima (12. člen OZ).

Pojem običajne cene je pravni standard, kateremu mora sodišče ustrezno določiti vsebino glede na okoliščine posameznega primera. Drži, kar navaja tožena stranka v pritožbi, da iz sodne prakse izhaja, da mora tožeča stranka podati dovolj trditev, da sodišče lahko določi vsebino običajne cene. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje pritožba tožene stranke, se nanašajo zlasti na situacije, ko stranke (izvajalci) niso ponudile nobene konkretne podlage za presojo zahtevane cene kot običajne, oz. niso specificirale nobenih parametrov za določitev običajne cene (in so bili zato tudi njihovi zahtevki po višini bolj ali manj nepreizkusljivi). V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka natančno navedla, katere storitve oz. dela je opravila in se pri tem sklicevala na vtoževana računa, ki sta natančno specificirana po vrsti del, njihovi količini in ceni. Pojasnila je tudi, da so njene cene običajne in da je vse (torej tudi za predhodno izdane račune, ki jih je tožena stranka poravnala) zaračunavala v skladu s cenikom, ki ga je priložila kot dokaz (priloga spisa A11, 12). V takšnih dejanskih okoliščinah tožena stranka ni bila brez bremena, da konkretizirano ugovarja "nerazumni ceni

Določbi 286. in 286.a člena ZPP se dopolnjujeta in nista v nekem hierarhičnem razmerju (in si torej tudi ne nasprotujeta). Splošno pravilo 286. člena torej še vedno velja. V vsakem posameznem primeru pa je ob upoštevanju danih okoliščin treba ugotoviti, ali in kako, glede na tehtanje med načelom ekonomičnosti in med načelom zagotavljanja materialno pravilne sodbe pravila iz (četrtega in petega odstavka) 286.a člena vplivajo na navedeno splošno pravilo. Ob upoštevanju načela pospešitve postopka na eni strani in načela zagotavljanja materialno pravilne sodbe na drugi strani ter ob upoštevanju, da 1.) sta bili stranki štiri mesece prej povabljeni na prvi narok s posebnim opozorilom iz 286. in 286.a člena ZPP, 2.) je bil direktor tožene stranke s posebnim vabilom vabljen na zaslišanje na prvem naroku, a se naroka brez opravičila ni udeležil, 3.) je dejanska in trditvena podlaga tožeče stranke med njeno zadnjo pripravljalno vlogo in prvim narokom ostala enaka, 4.) je bil prokurist tožene stranke na prvem naroku predlagan v zvezi z enakimi dejstvi kot naj bi o njih izpovedal direktor, 5.) bi moralo sodišče prve stopnje za zaslišanje prokurista razpisati nov (dodatni) narok za gl

Tožena stranka je v pritožbi selektivno povzela komentar 18. člena OZ, saj je v delu, ki ga je tožena stranka izpustila, zapisano, da molk ali pasivnost stranke že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe in da molk le v izjemnih primerih pomeni voljo za sklenitev pogodbe. Četudi je med strankama sicer obstajala trajajoča praksa glede plačevanja računov po likvidnostnih planih tožene stranke, to še ne pomeni, da je pasivnost tožnika glede uveljavljanja sankcij zaradi zamude pri plačilih šteti za njegovo soglasje pri spremembi pogodbeno dogovorjenega roka. Določba 12. člena OZ ima glede upoštevanja prakse, vzpostavljene med strankama, razlagalno in ne regulativno funkcijo, in se uporabi v primerih, ko je med strankama nekaj pomanjkljivo ali nejasno dogovorjeno, kar pa ni primer v obravnavani zadevi, kjer sta bili stranki sicer pogodbeno dogovorjeni za 30-dnevni plačilni rok.

Bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje za presojo v konkretni zadevi so v tem, da toženka ni pravočasno grajala zatrjevanih očitnih napak na prodanem lesu, da toženka ni izkazala zatrjevane vzpostavljene poslovne prakse reševanja reklamacij med pravdnima strankama in da ni izkazala sklenitve naknadnega dogovora, da se klasifikacija prodanega lesa spremeni in se posledično izstavijo popravljeni (znižani računi) oziroma dobropisi.

Če je tožena stranka pripravila izvedbeni načrt za vrata v prostore hostla zaradi izvedbe del in je pri tem vedela, da tožeča stranka ni naročila elaborata požarne varnosti, ni logično, da v izvedbenem načrtu ni navedla lesenih vrat brez protipožarne zaščite le kot opcijske rešitve. Pri tem je bistveno, da je vedela, da se bodo dela začela na podlagi njenih izvedbenih načrtov, potreben projekt za izvedbo del (PZI) pa bo izdelan naknadno. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da se sodišče prve stopnje pri presoji zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zato, ker je izvajalec del upošteval predvidene rešitve tožene stranke, ki pa niso bile strokovno podprte z vidika potrebne protipožarne zaščite, ni opredelilo do zatrjevane kršitve sklenjene pogodbe še v tej smeri. Pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ne najde podlage za zavrnitev pritožbenih trditev tožeče stranke, ki vztraja pri stališču, da je tožena stranka tožečo stranko zavedla, da so elaborati opcijski. Če po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka ni bila dolžna predvideti vsake posamezne sobe hostla kot samostojnega požarnega sektorja zato, ker tožeča stranka ni naročila elaborata

Podlaga za obveznost plačila odvetniških stroškov s strani zavarovalnice ni podana. Pravilo, da sodišča ali drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT, samo po sebi ne daje podlage za zavarovalničino obveznost plačila stroškov postopka, ki so nastali v izvensodnem postopku uveljavljanja zavarovalnine. Ni pravno pomembno, kakšne poslovne prakse in pogoje za izplačilo odvetniških stroškov imajo v posameznih primerih druge zavarovalnice, ampak je odločilna vsebina razmerja med pravdnima strankama.

Škodni dogodek - poškodba ahilove tetive. Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Ta pogodba je bila sklenjena dne 19.10.2014 in gre za vrsto (podtip) gostinske pogodbe, ki je kot izpolnitveno ravnanje vsebovala tudi izvedbo koncerta. V okoliščinah konkretnega primera je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varnost njegovih gostov. vsebina pogodbene obveznosti zavarovanca toženke je bila prepoved uporabe steklenic (izročanje gostom pijače v steklenicah) na prireditvenem prostoru. Sodišče druge stopnje ureditev v OZ, določbe o poslovni odškodninski obveznosti, razlaga tako, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko je kršitev pogodbene obveznosti zavarovanca toženke, povzročena po osebi, za katero odgovarja, pomenila poseg v telesno integriteto tožnice (v telo in zdravje) in so nastale tudi t.i. sekundarne posledice, ki so urejene kot pravno priznane vrste nepremoženjskih škod, odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, v skladu z 246. členom OZ, dopustno. Ravnanje oškodovanca (upnika) se načeloma presoja po enakih predpostavkah, kot ravnanje povzročitelja (dolžnika). Ker pa ne obstaja pravilo, ki bi za lastna

Za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno, ali je med pravdnima strankama obstajala utečena praksa glede plačila 15,00 EUR na uro, temveč le, ali sta pravdni stranki za opravljanje storitev tožeče stranke na tem konkretnem dogodku dogovorili plačilo v višini 700,00 EUR na dan, kot je to trdila tožeča stranka. Dolžnost plačila v višini najmanj 15,00 EUR na uro je namreč tožena stranka smiselno pripoznala. Očitane kršitve v zvezi z upoštevanjem prepozno podanih dokaznih predlogov in nepravilnim upoštevanjem pravil o trditvenem in dokaznem bremenu predstavljajo pritožbeni razlog (relativnih) bistvenih kršitev določil pravdnega postopka. Ta pritožbeni razlog pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.

Sodišče prve stopnje je pravilen zaključek o (veljavnih) naročilih storitev v imenu in za račun toženke sprejelo na podlagi številnih ugotovljenih okoliščin konkretnega primera in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Gre za okoliščine (ustaljene) poslovne prakse med pravdnima strankama, ki sta obe gospodarska pravna subjekta. V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se na podlagi 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov med drugim upošteva tudi praksa, vzpostavljena med strankama. Četudi bi storitve naročil tretji, ki obenem ni imel pooblastila za naročanje storitev v imenu in za račun toženke, je toženka zaradi naknadne in konkludentne odobritve poslov zavezana tožnici plačati za opravljene storitve. Pogodba se lahko sklene po zastopniku (prvi odstavek 69. člena OZ). Pogodba, ki jo sklene pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila (falsus procurator), zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ), odobritev pravnega posla pa zastopani lahko poda izrecno ali s konkludentnimi ravnanji (prvi odstavek 18. člena OZ). Konkludentna izjava volje je sicer pravni

Tožeča stranka ni predložila splošnih pogojev, ki so bili veljavni v času sklenitve naročniške pogodbe (9. 2. 2011), prav tako pa tudi ni trdila, da je bilo že v teh Splošnih pogojih, ki so veljali v času sklenitve naročniške pogodbe v letu 2011, jasno določeno, da mora naročnik v primeru, da opreme, ki jo je prejel v uporabo ob sklenitvi pogodbe, ob prenehanju naročniškega razmerja ne vrne, povrniti njeno vrednost. Tožeča stranka ni izkazala obstoja pogodbenega materialnega prava, ki bi ji dajalo upravičenje namesto vrnitve dane opreme zahtevati plačilo njene vrednosti, saj Splošnih pogojev, ki so bili sestavni del naročniške pogodbe z dne 9. 2. 2011, ni predložila, ni pa niti trdila niti dokazala, da je toženec prejel oziroma bil seznanjen s predloženimi Splošnimi pogoji iz leta 2018, prav tako pa tudi ni trdila, da so mu bili ti Splošni pogoji na voljo oziroma vsaj dostopni.

Sklep FURS ima dokazno vrednost po prvem odstavku 224. člena ZPP in dokazuje resničnost tistega, kar se v njem kot javni listini potrjuje ali določa. Tožeča stranka pa ni izkoristila možnosti, ki jo daje četrti odstavek 224. člena ZPP in ni dokazovala, da so dejstva v sklepu FURS neresnično ugotovljena. Sodišče prve stopnje je v 15. točki razlogov obrazložilo, da je bil pobot izveden v skladu z določbo 12. člena Sporazuma, bil je tudi realiziran, kot izhaja iz izpiska o zapiranju obveznosti z dne 21. 11. 2017 (A4). 12. člen Sporazuma je določal, da sme tožena stranka kot naročnik katerokoli svojo terjatev do tožeče stranke kot posrednika (iz kateregakoli naslova), pobotati s katerokoli terjatvijo posrednika do sebe iz naslova tega Sporazuma. To pa pomeni, da sta se pravdni stranki o pobotanju sporazumeli in ni potrebna še posebna enostranska izjava volje tožene stranke o pobotanju. V skladu z 10. členom Sporazuma je sodišče prve stopnje ugotovilo, česar tožeča stranka v pritožbi ne napada, da sta se pravdni stranki, ob prenehanju njunega poslovnega odnosa dogovorili za nadomestilo za predčasno prenehanje veljavnosti Pogodbe v višini dveh povprečnih mesečnih provizij. Po vsebini

S trditvami, da je pravno razmerje med pravdnima strankama zajemalo obveznost plačila po pogodbi o licenci s strani toženke in da je te obveznosti toženka dolga leta brez spora poravnavala, pritožba meri na določbo 12. člena OZ. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj poslovni običaji in praksa sami po sebi ne pripeljejo do spremembe pisnih določil pogodbe. Licenčne pogodbe, na podlagi katere tožnica utemeljuje tožbeni zahtevek, nista podpisali pravdni stranki. Zatrjevana ustaljena poslovna praksa, da tožnica račune za dolgovano licenčnino, dobavljeno blago in opravljene storitve pošilja toženki, ki jih tudi poravnava (in ne A. A.), torej ne zadošča za vzpostavitev pogodbenega odnosa med pravdnima strankama. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, lahko obveznost upniku izpolni tudi kdo tretji, ne le dolžnik (271. člen OZ). Zato je sodišče prve stopnje pasivno legitimacijo toženke pravilno presojalo na podlagi licenčne pogodbe.

Pravni pomen in domet instituta je treba ločiti od pomena, ki ga ima na področju dejanskega sklepanja, torej sklepanja o obstoju določenih dejstev, lahko samo dejstvo, da je prišlo do nastanka tega instituta. V okviru ugotavljanja dejanskega stanja lahko torej v določenih okoliščinah dejstvo, da je stranka, ki je na njem navedena kot dolžnik, izpis odprtih postavk (sploh) podpisala oz. potrdila (kot pravilen), predstavlja indic, ki omogoča nadaljnje sklepanje na obstoj drugih dejstev. Zadostuje, da tožeča stranka dokaže, da je tožena stranka blago prejela, pri čemer način ni bil relevanten. Ni pa tožeči stranki poleg prej navedenega treba dokazati še tega, da je to blago dostavila oz. pripeljala do delavcev tožene stranke (torej načina dobave) in da so delavci tožene stranke poleg tega še podpisali dobavnice. Podpisane dobavnice bi dokazovanje prejema blaga zgolj olajšale.

Tehnične specifikacije ne urejajo pogodbenih pogojev med naročnikom in graditeljem javne ceste in niso namenjene urejanju vprašanj, katera od pogodbenih strank bo krila stroške materiala za izvedbo posameznih del. Praksa vzpostavljena med strankama po naravi stvari služi le za določitev vsebine pogodbenega razmerja med določenima strankama in za razlago vsebine tega pogodbenega razmerja. Zato pride v poštev le v primerih, ko je vsebina pogodbenega razmerja med strankama pomanjkljivo ali nejasno opredeljena.

V obravnavani zadevi je odločilno, da je obstajalo soglasje o tem, da bo financiranje (posojanje denarja za točno določen namen) potekalo po etapah ("projektno") in da morajo biti za vsako izpolnjene posebne predpostavke - za veljavnost vsake posamezne pogodbe (povezane s skupnim, že omenjenim namenom) morajo biti izpolnjene posebne predpostavke, in če slednje niso podane, lahko odpade tudi pogodbeni temelj celotnega posla (ali okvirne pogodbe z odloženim pogojem).

Praksa, vzpostavljena med strankama res lahko služi za določitev in razlago vsebine njunega pogodbenega razmerja, tako kot to določa 12. člen OZ. Vendar lahko o obstoju takšne prakse govorimo le v primerih, ko gre za ponavljanje istovrstnih poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja, ne pa v primerih, kot je obravnavani, ko je tožničina zakonska obveznost oddajanja poročil nastala šele naknadno, več let po nastanku pogodbenega razmerja. O prevzemu tudi te, naknadno nastale zakonske obveznosti, bi se morali stranki zato izrecno dogovoriti. Noben dokaz pritožbenega sodišča ne prepriča v to, da bi tožnica globo sploh plačala, kar bi za svoj uspeh v pravdi morala dokazati tožeča stranka. Tudi sicer se zgolj s tem, ko je Okrajno sodišče v Celju s sodbo o prekršku tožnici naložilo plačilo globe, njeno premoženje še ni zmanjšalo. Pravno priznana premoženjska škoda je namreč le tista, ki pomeni poseg v premoženjski položaj drugega. Torej tista, ki, kot pravi 132. člen OZ, povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje.

Praksa, vzpostavljena med strankama, nima regulativne funkcije, temveč razlagalno, saj prvenstveno velja ureditev, določena v pogodbi, pogodbene določbe o zapadlosti pa so jasne. Uveljavljanje materialnega pobota pomeni, da tožena stranka uporabi svojo terjatev do tožeče stranke kot obrambno sredstvo zoper tožbeno terjatev. Materialni pobot se lahko uveljavlja le brezpogojno in hkrati pomeni konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve. Trditve o uveljavljanju materialnega pobota se izključujejo s trditvami o tem, da tožbena terjatev ni nastala ali je prenehala. Zato sodišče upošteva tako konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve. To pa pomeni, da je s tem, ko je tožena stranka svojo nasprotno terjatev uveljavljala v obliki materialnega pobota, konkludentno priznala terjatev tožeče stranke in so tudi zato vse ostale pritožničine navedbe, ki se nanašajo na zapadlost, stvarne napake in preuranjenost neutemeljene.