VSL Sklep I Cpg 776/2020

I. Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v II., IV. in V. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16345/2018 z dne 28. 2. 2018 še v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo zneska 64.692,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 dalje, v roku 15 dni (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneskov 10.557,10 EUR, 19.301,30 EUR ter 8.034,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2018 dalje (III. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 64.692,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 do plačila po računu št. 50093690 z dne 7. 11. 2017 (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 63 % potrebnih pravdnih stroškov, tožeča pa toženi stranki 37 % njenih potrebnih pravdnih stroškov ter da je po medsebojnem pobotanju dolžna zavezanka upravičenki v roku 15 dni plačati razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje (V. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Sodbo sodišča prve stopnje je izpodbijala v II., IV. in V. točki izreka. Uveljavljala je vse dopustne pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugotovi, da obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da se je tožeča stranka kot izvajalec z Gradbeno pogodbo, ki jo je 16. 6. 2017 sklenila s toženo stranko kot naročnikom, zavezala izvesti gradbena in obrtniška dela za energetsko sanacijo objektov OŠ A., OŠ B. ter VVE B. Rok za dokončanje pogodbenih del je bil po Gradbeni pogodbi za vse tri objekte določen do 31. 8. 2017, kasneje pa z Aneksom št. 1 podaljšan, in sicer za OŠ A. do 15. 9. 2017, za OŠ in VVE B. pa do 9. 9. 2017. Pravdni stranki sta o primopredaji vseh treh objektov podpisali primopredajne zapisnike: za OŠ A. 10. 10. 2017, za OŠ in VVE B. pa 25. 10. 2017. Po odpravi pomanjkljivosti sta bila primopredajna zapisnika brez pripomb podpisana dne 30. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so "končni obračun" z datumom 10. 10. 2017 oziroma "končna situacija" z datumom 26. 10. 2017, ki sta jih potrdila nadzornika ter pooblaščeni predstavnik tožene stranke, vsebovali znesek celotnih del, ki jih je izvedla tožeča stranka, s priloženimi specifikacijami ter da je tožeča stranka na podlagi potrjenih končnih situacij toženi stranki izdala račun št. 125/10-2017 z dne 27. 10. 2017. Sklenilo je, da imajo "končni obračun" oziroma "končni situaciji" značilnost dokončnega obračuna v skladu s 119. uzanco PGU. V zvezi z zamudo pri izvajanju del si je tožena stranka sicer pravočasno pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni z dopisom z dne 28. 9. 2017, nato pa še z zapisom v primopredajnih zapisnikih. Glede na dogovorjeni rok za dokončanje del je štela, da je tožeča stranka zamudila z dokončanjem del na objektu OŠ A. za 25 dni, na objektih OŠ in VVE B. pa 46 dni. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da se je izvajalec s točko 11. 1. Gradbene pogodbe zavezal v končni situaciji prikazati tudi pogodbeno kazen ter za navedeni znesek zmanjšati obveznost naročnika do izvajalca. Menilo je, da bi morala tožena stranka, če je nameravala v končnih situacijah oziroma v končnemu obračunu potrjenemu znesku postaviti v pobot pogodbeno kazen, v tem delu zavrniti končne situacije. Tožena stranka je račun za pogodbeno kazen izdala šele dne 7. 11. 2017, pobotno izjavo pa je podala dne 11. 1. 2018. Sklenilo je, da tožena stranka do pogodbene kazni ni upravičena, saj je ni uveljavljala v skladu s PGU niti v skladu z določbami Gradbene pogodbe.

6Tožena stranka v pritožbi navaja, da si je, skladno z določbo petega odstavka 251. člena OZ, pravočasno pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni ter da je imela zato pravico do uveljavljanja pogodbene kazni vse do sprejema izpolnitve. Končni obračun z dne 10. 10. 2017 in končni situaciji z datumom 26. 10. 2017 so zgolj prikaz izvedenih količin pogodbenih del in pogodbenih cen in kot take so jih šteli tudi nadzorniki tožene stranke. Objekti do trenutka njihove izstavitve še niso bili dovršeni, zato pogoji, da bi ti obračuni sploh lahko imeli vsebino iz 119. uzance PGU niso bili izpolnjeni. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da je bila dejanska primopredaja (sprejem izpolnitve obveznosti) opravljena po datumu končnih situacij, pripravljenih po tožeči stranki. Tožena stranka zato ob izdaji končnih situacij pogodbene kazni ni mogla uveljavljati, saj do tega trenutka izpolnitve obveznosti še ni sprejela ter iz tega razloga tudi še ni bilo mogoče izračunati skupnega števila dni zamude. Pogodbeno kazen je lahko uveljavljala šele z računom z dne 7. 11. 2017, torej po končnem sprejemu izpolnitve obveznosti, ki je bila, tako kot to izhaja iz primopredajnih zapisnikov, opravljena 30. 10. 2017, ob sprejemu le-te pa si je pravočasno pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni. Tožeča stranka ni trdila, da si tožena stranka pravice do uveljavljanja pogodbene kazni ne bi pravočasno pridržala ali uveljavljala, temveč je trdila, da pobot ni bil pravilno opravljen, ker zanj ni bilo pogojev, saj ni bilo zamude oziroma krivde za zamudo oziroma da razlogi za zamudo niso bili na strani tožeče stranke. Sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da je brez ustrezne trditvene podlage tožeče stranke sprejelo zaključek, da tožena stranka pravice do pogodbene kazni ni uveljavljala pravilno in pravočasno.

7Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo spora o tem, ali je bila pogodbena kazen pridržana in uveljavljena pravilno in pravočasno. Kot je razvidno iz navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, je ta navajala, da pobot iz naslova uveljavljanja pogodbene kazni ni bil veljavno opravljen, saj ni bilo zamude oziroma krivde zanjo, ker razlogi za zamudo niso bili na strani tožeče stranke. Tožeča stranka niti v prvi pripravljalni vlogi ni navajala ugovora v zvezi s pravočasnim oziroma pravilnim uveljavljanjem pogodbene kazni. Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka nato navajala zgolj to, da tožena stranka pri primopredaji izvedenih del ni omenjala pogodbene kazni ter da je bila tudi zadnja situacija brez pripomb potrjena. Zgolj iz trditve, da je bila zadnja situacija brez pripomb potrjena, pa ni mogoče razbrati, da bi tožeča stranka s tem prerekala pravilnost in pravočasnost uveljavljanja pogodbene kazni. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni trdila, da bi imeli končni obračun z dne 10. 10. 2017 in končni situaciji z dne 26. 10. 2017 naravo dokončnega obračuna po 119. uzanci PGU. Kot navaja tožena stranka v pritožbi, so končni obračun z dne 10. 10. 2017 in končni situaciji z datumom 26. 10. 2017 zgolj prikaz izvedenih količin pogodbenih del in pogodbenih cen. Tožeča stranka pojasnjuje, da objekti do trenutka njihove izstavitve še niso bili dovršeni, zato pogoji, da bi ti obračuni sploh lahko imeli vsebino iz 6. in 7. točke 119. uzance PGU niso bili izpolnjeni. Nenazadnje pa se tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni sklicevala na vsebino Gradbene pogodbe. Sodišče ugotavlja vsebino pogodbenega prava po pravilih, po katerih ugotavlja druga pravno pomembna dejstva. Vsebino Gradbene pogodbe bi zato lahko sodišče ugotavljalo samo na podlagi in v mejah postavljenih trditev tožeče stranke, ki pa jih ta ni podala.¹ Na drugem naroku za glavno obravnavo je sodnica stranki sicer opozorila na točki 11.1. in 11.3. Gradbene pogodbe, vendar pa tako daleč materialno procesno vodstvo ne seže. Kot to določa 285. člen ZPP, predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje. To ne pomeni, da je razpravno načelo prebito, le omiljeno je.²

8Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni ugovarjala, da tožena stranka pogodbene kazni ne bi uveljavljala pravilno oziroma pravočasno. Ker je sodišče prve stopnje sodbo v izpodbijanem delu oprlo na presojo, da tožena stranka pri uveljavljanju pogodbene kazni ni ravnala v skladu s PGU in Gradbene pogodbe, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP).

9Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbi tožene stranke je zato ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., IV. in V. točka izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Navedene kršitve namreč pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovorov tožeče stranke, ki jih je ta uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj sklep III Ips 56/2011.
² Betetto N.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2006, str. 584.