VSL Sodba I Cpg 536/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.162,93 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da zaradi obširnih pritožbenih navedb, v katerih pritožnik vsebinsko ponavlja dosedanja stališča, na katera je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje ter obsežno polemizira s posameznimi, iz konteksta celotne obrazložitve iztrganimi stavki, ne bo odgovarjalo na vsako pritožbeno navedbo posebej, pač pa se v nadaljevanju omejuje le na tiste, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Tudi sicer se višje sodišče v celoti pridružuje stališčem sodišča prve stopnje in se na obrazložitev izpodbijane sodbe v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

6Med istima pravdnima strankama je v zvezi z istim pravnim razmerjem že tekel spor (zaradi plačila izvedenih del in plačila pogodbene kazni), in sicer pod opr. št. X Pg 2570/2014. V navedeni zadevi je bilo zavzeto stališče, da izvedbeni roki v Pogodbenem sporazumu 1 niso bili fiksno določeni in posledično tožeča stranka ni prišla v zamudo. V tej zadevi je sodišče prve stopnje zavzelo drugačno stališče in pojasnilo, da na dejansko stanje, ugotovljeno v zadevi X Pg 2570/2014 ni vezano, čemur višje sodišče pritrjuje. Dodatno pojasnjuje, da je tožena stranka v prej navedeni zadevi podala bistveno bolj pomanjkljive navedbe kot v obravnavani zadevi, saj tudi iz sodbe višjega sodišča I Cpg 1471/2015 (ki je sicer odločbo X Pg 2570/2014 potrdilo) izhaja, da so bila za odločitev relevantna dejstva utemeljena predvsem na s strani tožene stranke neprerekanih trditvah tožeče stranke (prim. 214. člen ZPP). To pa ne pomeni, da zgolj zato, ker tožena stranka v zadevi X Pg 2570/2014, kjer je bila zastopana po drugem pooblaščencu, določenih trditev tožeče stranke ni prerekala, svojih ugovorov ne more uspešno uveljavljati v tem postopku. Prav tako ni podana nikakršna kršitev, če se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni posebej opredelilo do stališč, zavzetih v zadevi X Pg 2570/2014 oziroma te sodbe (v zvezi s sodbo I Cpg 14711/2015) ni izrecno navedlo. Sodišče ni vezano na stališča, zavzeta v drugih pravdnih zadevah, pa čeprav gre za iste pravdne stranke in isto pravno razmerje. Zato odsotnost razlogov, vezanih na zadevo X Pg 2570/2014, ne more pomeniti pritožbeno uveljavljene kršitve.

7Da bi sodišče lahko ugodilo denarnemu odškodninskemu zahtevku, mora tožeča stranka konkretno navesti (2. člen ZPP) in dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo, in sicer: konkretno protipravno dejanje (v obravnavanem primeru zatrjevani protipravni odstop od sklenjene Pogodbe št. E1-0753_LP & X. – ENOTA 2; v nadaljevanju: Pogodbeni sporazum 2), nastanek in višino škode, obstoj pravnorelevantne vzročne zveze med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in odškodninsko odgovornost zatrjevanega povzročitelja škode.

8Tožeča stranka je v tem sporu zatrjevala in dokazovala, da je bila s podpisom Pogodbenega sporazuma 2 sklenjena (gradbena) pogodba za dela na Enoti 2, tožena stranka pa naj bi od sklenjenega Pogodbenega sporazuma neutemeljeno odstopila, s čemer naj bi tožeči stranki povzročila škodo v obliki priznanega popusta za dela na Enoti 1 (v višini 60.390,90 EUR) in izgubljenega dobička (v višini 347.754,75 EUR). Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala (med drugim) s trditvami, da je bila uveljavitev Pogodbenega sporazuma 2 vezana na rok in odložni pogoj (pravočasne, učinkovite in zadostne izvedbe del na Enoti 1), ki se ni izpolnil, o čemer je tožečo stranko obvestila z dopisom z dne 16.7.2014. Ključno je bilo torej vprašanje, ali je Pogodbeni sporazum 2 začel učinkovati oziroma ali je tožena stranka z dopisom z dne 16.7.2014 protipravno odstopila od že sklenjenega Pogodbenega sporazuma 2.

9V Pogodbenem sporazumu 2 je bilo določeno, da začne veljati 20.8.2014. Ta datum ni bil določen brezpogojno, nasprotno, izrecno je bilo dogovorjeno, da je datum začetka veljavnosti sporazuma pogojen s tem, da bo izvajalec pravočasno, učinkovito in zadostno opravil vsa dela na Enoti 1 hidroelektrarne A. za naročnika in končno stranko. Izrecno je bilo tudi določeno, da ima naročnik (toženec) v primeru pomanjkljivosti pri izvedbi dobaviteljevih del na Enoti 1 pravico pisno obvestiti izvajalca (tožnika), da ta pogodbeni sporazum ne začne veljati. Višje sodišče že na tem mestu opozarja na neutemeljenost pritožbenih očitkov (ki jih tožeča stranka ponavlja skozi celotno pritožbo), da je sodišče prve stopnje zgolj prepisovalo navedbe tožene stranke, in v dokaz tega očitka (med drugim) izpostavlja navedbo „dobavitelj“ iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. V tej točki obrazložitve je sodišče prve stopnje odgovorilo na navedbe tožeče stranke, da se navedeni zapis ne nanaša nanjo, saj sama ni bila „dobavitelj“, pač pa izvajalec. Predvsem je sodišče prve stopnje v zvezi z izrazom „dobavitelj“ izrecno pojasnilo, da gre za nedoslednost v izražanju pravdnih strank ter pravilno obrazložilo, da ni videti nobene logike v določbi, ki bi toženčevo pravico izjaviti, da Pogodbeni sporazum 2 ne začne veljati, vezal na pomanjkljivosti nekoga tretjega. Višje sodišče kot pravilen potrjuje tudi zaključek, da je jasno, da je izraz „dobavitelj“ v tem kontekstu zgolj sinonim za izvajalca (tožečo stranko) in ne gre za „dobavitelja storitev“, tudi sicer pa vprašanje pravilne označitve / poimenovanja pogodbenih strank v sporazumu, ki sta ga pravdni stranki sklenili v angleščini, za odločitev ni bistvenega pomena.

10Da je tožena stranka oblikovalno upravičenje iz Pogodbenega sporazuma 2 uresničila (z dopisom 16.7.2014), med strankama ni sporno. Sporno je, ali je to storila utemeljeno oziroma ali je tožeči stranki utemeljeno očitala zamudo pogodbeno določenih rokov.

11Upoštevajoč izrecno navedbo, da je datum začetka Pogodbenega sporazuma 2 pogojen s tem, da bo izvajalec pravočasno, učinkovito in zadostno opravil vsa dela na Enoti 1, ni nobenega dvoma, da je bil Pogodbeni sporazum 2 sklenjen po odložnim pogojem (2. odstavek 59. člena OZ). Besedilo Pogodbenega sporazuma 2 je jasno in ne potrebuje nobene razlage (82. člen OZ). Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (1. odstavek 82. člena OZ).

12Navedeno pomeni, da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati, da se je vezanosti na odložni pogoj zavedala tudi tožeča stranka sama, ki se je z dopisom št. 109-13040-NŠF/12 dne 11.7.2014 na toženo stranko obrnila z vprašanjem, kako bo z nadaljevanjem del na drugem agregatu hidroelektrarne A. Če bi držale navedbe tožeče stranke (da je Pogodbeni sporazum 2 (brezpogojno) stopil v veljavo), potem ni logično, zakaj se je v zvezi s tem sploh obračala na toženo stranko. Tega tožeča stranka ni pojasnila ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi. Tožena stranka si je v Pogodbenem sporazumu 2 izrecno pridržala oblikovalno upravičenje, da v primeru pomanjkljivosti pri izvedbi del z izjavo povzroči, da pogodbeni sporazum ne začne veljati; da je to oblikovalno upravičenje tudi uresničila, med strankama ni bilo sporno. Tak odložni pogoj, kot sta ga pravdni stranki dogovorili v Pogodbenem sporazumu 2, je v skladu s prostim urejanjem obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Višje sodišče zato soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je tožena stranka tožečo z dopisom 16.7.2014 obvestila, da se odložni pogoj ni izpolnil in da dokazni postopek ni potrdil, da bi slednja temu nasprotovala. To je sodišče prve stopnje na več mestih v sodbi pravilno obrazložilo, višje sodišče pa navedbam prvostopenjskega sodišča v izogib ponavljanju v celoti sledi in se nanje sklicuje. Dodatno opozarja, da ni logično niti ravnanje tožeče stranke, ki je po prejemu dopisa z dne 16.7.2014 začela z aktivnostmi za umik z gradbišča na hidroelektrarni A. Zakaj je tako ravnala, če je štela, da se je odložni pogoj pravočasne, učinkovite in zadostne oprave del na Enoti 1 izpolnil, ni jasno. Pritožbeno pojasnjevanje, da je to morala storiti na zahtevo tožene stranke, ne pojasnjuje, zakaj ni (vsaj takrat) izrazila svojega (izrecnega) nestrinjanja z očitkom velike zamude pri izvedbi rušitvenih del na Enoti 1. Tožeča stranka se je z gradbišča umaknila po tem, ko jo je tožena stranka obvestila, da Pogodbeni sporazum 2 ne bo stopil v veljavo, ne da bi spornemu dopisu oziroma njegovi vsebini nasprotovala. Navedbe, da v kolikor bi pričakovala toženčevo odločitev, potem na gradbišču sploh ne bi imela svojih premičnin, za odločitev ne morejo biti relevantne.

13Če je tožeča stranka štela, da je pravočasno, učinkovito in zadostno opravila dela na Enoti 1, potem bi bilo življenjsko in logično pričakovati, da se bo na dopis z dne 16.7.2014 izrecno in odklonilno odzvala, česar pa dokazni postopek ni potrdil. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niti v elektronskem sporočilu z dne 31.7.2014 in ne v priloženi Ponudbi št. 108-MT/14 z istega dne niti z besedo ni omenila toženčevega obvestila o tem, da se pogoj za uveljavitev Pogodbenega sporazuma 2 ni izpolnil, še manj, da bi tej ugotovitvi nasprotovala. Zgolj nasprotovanje, ki naj bi ga „jasno izpostavila na sestankih“, ne more zadoščati. Ob tako izrecnem določilu o vezanosti Pogodbenega sporazuma 2 na odložni pogoj, ob dodatnem izrecnem opozorilu tožene stranke, da se ta pogoj ni izpolnil, zaradi česar ni prišlo do uveljavitve Pogodbenega sporazuma 2, je najmanj nenavadno, da je tožeča stranka svoje nasprotovanje izrazila (zgolj) z udeležbo na dodatnih sestankih in na njih izraženemu „nestrinjanju“ z dopisom tožene stranke. Za odločitev pa tudi sicer ni pomembno, ali se je tožeča stranka strinjala z dopisom z dne 16.7.2014, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje (posledično pa so odveč pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka obširno polemizira z zaključki izpodbijane sodbe). Bistveno je namreč vprašanje, ali se je odložni pogoj izpolnil in je Pogodbeni sporazum 2 začel veljati. Dokazni postopek je na to vprašanje dal negativen odgovor, kar bo dodatno pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

14Pogoj je bodoče negotovo dejstvo, od katerega (ne)nastanka je odvisno prenehanje pravnega posla ali (kot v konkretnem primeru) nastanek pravnega posla. V primeru odložnega (suspenzivnega) pogoja pogodba začne veljati, ko je izpolnjeno neko ob sklenitvi pogodbe še negotovo dejstvo. Če je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, pogodba učinkuje od trenutka sklenitve (ex tunc), razen če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega (2. odstavek 59. člena OZ).

15Besedna zveza „Datum začetka veljavnosti tega sporazuma je pogojen s tem...“ v Pogodbenem sporazumu 2, ne pušča nobenega dvoma, da sta pravdni stranki začetek učinkovanja sporazuma vezali na (odložni) pogoj. Posledica določitve določenega dejstva za odložni pogoj je, da pogodba ne začne učinkovati takrat, ko so izpolnjene (splošne in posebne) zakonske predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe, temveč šele, ko (in če) to dejstvo, ki je bilo določeno kot pogoj, nastopi (prim. VSRS Sodba in sklep III Ips 137/2015 z dne 19.5.2017).

16Tožeča stranka je v tem postopku trdila, da nikoli ni prišla v zamudo. Navedeno je utemeljevala s tem, da so bili roki dokončanja del v Pogodbenem sporazumu 1 zapisani zgolj okvirno, ker se je tekom dogovarjanj ugotovilo, da bosta obseg in količina potrebnih del bistveno večja od predvidenega obsega in količine potrebnih del. Sodišču prve stopnje je očitala, da ni ugotovilo, kdaj je bil rok dokončanja del na Enoti 1. Ta navedba ni samo v direktnem nasprotju s pritožbeno navedbo, da to zagotovo niso bili roki, navedeni na strani 11 izpodbijane sodbe, pač pa je tudi sicer neutemeljena.

17Ni sporno, da je tožena stranka tožeči stranki (izrecno) odobrila 13 dodatnih dni za izvedbo del. To ne spreminja dejstva, da se je tožeča stranka s Pogodbenim sporazumom 1 zavezala, da bo rušitvena dela opravila do 18.10.2013 (zaključila jih je dva meseca kasneje, to je 19.12.2013), betonarska dela pa do 21.11.2013 (zaključila jih je šele 25.2.2014). To je izrecno navedeno v točki 8. Posebnih pogojev pogodbe. S Pogodbenim sporazumom 1 oziroma s Posebnimi pogoji ni bilo predvideno nikakršno spreminjanje pogodbenih rokov dokončanja del. Tožeča stranka je na rok, določen v Pogodbenem sporazumu 1 pristala, čeprav trdi, da določitev končnega roka izvedbe del dejansko še ni bila mogoča, saj še ni bil znan celotni obseg del. Še več, kljub takšnim trditvam, je pristala na fiksno določene roke pričetka in dokončanja del (prim. 104. člen OZ), in to kljub temu, da je bila zamuda sankcionirana s pogodbeno kaznijo. Če je pristala na takšne roke, ker je zmotno ocenila, da bo s tehniko, za katero je bila usposobljena, dela zmogla izvesti v pogodbeno dogovorjenih rokih, to spada v sfero njenega poslovnega tveganja; če pogodbeno dogovorjenih rokov ni zmogla upoštevati (ne glede na razloge za to), pa se po tem, ko je zamuda že nastala, ne more uspešno sklicevati, da je tehniko rušenja izbrala tožena stranka in da obseg del ob sklenitvi Pogodbenega sporazuma 1 še ni bil v celoti znan. Tožeča stranka je strokovnjak, zaradi česar bi morala toženo stranko opozoriti (in to pravočasno), da dela s svojo tehniko in / ali usposobljenostjo ni sposobna opraviti v pogodbeno določenem roku, česar ni storila. Če so bili roki dokončanja del določeni nerealno, kot to trdi v tem postopku, potem je imela možnost temu ugovarjati (pa ne šele po tem, ko je že prišla v zamudo), zahtevati sklenitev aneksa z določitvijo novih rokov dokončanja del ali pa od pogodbe odstopiti. V kolikor je do zamude terminskega plana prišlo zaradi s strani tožene stranke povečanega obsega naročila ali kasnejšega pričetka del po krivdi drugega izvajalca na terenu, bi mogla in morala o zamikih v terminskem planu toženo stranko obvestiti in predlagati popravek terminskega plana oziroma rokov dokončanja del skladno z zamudo. Ničesar od navedenega tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala. Kot izhaja iz podatkov v spisu (toženčevega odgovora na najavo za podaljšanje roka in dodatna plačila) je tožeča stranka šele 4.3.2014 (s sklicevanjem na FIDIC pogoje) toženi poslala zahtevek za podaljšanje rokov za dokončanje del, čeprav je rok za dokončanje rušitvenih del potekel že 18.10.2013, rok za dokončanje betoniranja 21.11.2013 ter rok za finalizacijo vseh del 31.1.2014. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da so bili roki dokončanja del zgolj začasno in okvirno zapisani v Pogodbenem sporazumu 1, pri čemer naj bi se pravdni stranki izrecno dogovorili, da bosta zaradi bistveno povečanega obsega in količine potrebnih del sklenili aneks.

18Sklenitev dodatka, s katerim naj bi bil določen nov obseg del v obliki novega cenovnega dela ponudbe, in sicer najkasneje do 8.10.2013, je predviden v 2. točki Posebnih pogojev pogodbe. Ta točka Posebnih pogojev se nanaša izključno na cene, v ničemer pa ne vpliva na točko 8 istih pogojev, kjer so določeni roki dokončanja del. Okoliščina, da tožeča stranka del ni opravila (ali jih ni mogla opraviti) v pogodbeno dogovorjenem roku, ne pomeni, da bi se moral terminski plan kakorkoli spreminjati. To ne pomeni, da kaj takega ne bi bilo mogoče, v kolikor bi se stranki tako dogovorili; pomeni pa, da ni pravilno stališče, da zgolj zato, ker je bil dogovorjen dodatek v obliki novega cenovnega dela, vezan na povečan obseg del, to hkrati in že samo po sebi pomeni tudi obveznost tožene stranke, da bodisi sklene dodatek tudi glede terminskega plana, bodisi le-tega uskladi z realnim terminskim planom. Še najmanj pa to pomeni, da so bili roki dokončanja del zgolj začasni in okvirni.

19Določitev roka za opravo storitve je ena od bistvenih sestavin gradbene pogodbe (1. odstavek 649. člena OZ). Če je torej tožeča stranka štela, da roki v Pogodbenem sporazumu 1 zanjo niso zavezujoči, bi to morala ob sklenitvi Pogodbenega sporazuma 1 izrecno izjaviti oziroma zahtevati, da se to vnese v točko 8 Posebnih pogojev. Na takšno njeno upravičenje ne more vplivati dejstvo, da je pogodbeno besedilo pripravila tožena stranka, saj je dokazni postopek potrdil, da je vanj na zahtevo tožeče stranke vnesla številne popravke in dopolnitve. Zakaj tega ne bi mogla ali hotela storiti tudi v delu, ki se nanaša na roke dokončanja del, če bi tožeča stranka kaj takega zahtevala, ni pojasnjeno. Tožeča stranka pred nastopom zamude ni zahtevala, da se terminski plan spremeni, prav tako pa ni izkazano, da bi bodisi zahtevala sklenitev dogovora, ki bi upošteval realen terminski plan, bodisi prekinila delo do sklenitve takšnega dogovora. Višje sodišče zato njenim navedbam, da je šlo za „dejansko nedokončno postavitev začasnih okvirnih rokov dokončanja del“ ne more slediti. Četudi povečana količina del lahko vpliva na podaljšanje časa za njihovo izvedbo, pa to samo po sebi ne pomeni, da je mogoče pogodbeno dogovorjene roke enostransko spreminjati oziroma naknadno, po nastopu zamude šteti, da so dogovorjeni zgolj začasno in okvirno.

20Tožeča stranka je kot subjekt pogodbenega razmerja odgovorna za uveljavljanje svojih pravic. Če tega ni storila, ne more odgovornost za to prevaliti na toženo stranko. Dokazni postopek je potrdil, da je po tem, ko je tožena že sprejela njeno ponudbo z dne 17.5.2012, zahtevala številne spremembe in popravke v svojo korist, ni pa zahtevala spremembe fiksno določenih rokov dokončanja del. Tožeča stranka se je sklicevala na številne razloge, s katerimi je dokazovala, da kljub prekoračitvi rokov za dokončanje del ni bila v zamudi, iz elektronske korespondence med pravdnima strankama pa izhaja, da je bilo govora zgolj o oblikovanju končne cene, nikjer pa ni govora o spremembi terminskega plana. Zakaj ne, če so obstajali številni razlogi, zaradi katerih naj bi tožeča stranka kljub prekoračitvi rokov ne bila v zamudi, ni jasno. Elektronsko sporočilo z dne 8.10.2013 je vsebinski predlog za podaljšanje roka za oblikovanje končne cene pogodbe, saj tožeča stranka izrecno zapiše, da je „današnji datum določen za oblikovanje končne cene pogodbe“, ta datum pa je bil izrecno predviden kot datum sklenitve dodatka v obliki novega cenovnega dela ponudbe v 2 točki Posebnih pogodbenih pogojev. Tožeča stranka je v tem dopisu še navedla, da bo takoj, ko bo prejela podlago za končni obračun, toženo stranko o tem obvestila, da bosta lahko oblikovali končno pogodbeno ceno. Glede na to, da je bila pogodba sklenjena 20.8.2013 (po navedbah tožeče stranke pa dejansko 25.9.2013), ni jasno, zakaj v tem dopisu, kjer izrecno navaja datum za sklenitev dodatka iz 2 točke Posebnih pogojev pogodbe, z ničemer ni omenila „začasnih“ in „okvirnih“ rokov dokončanja del. Če trdi, da je bistveno povečana količina del vplivala na podaljšanje časa za njihovo izvedbo, potem ni jasno, da tega ni niti omenila v dopisu 8.10.2013, ko (ji) sicer še niso bili znani vsi parametri za izračun končnega obsega del in na tej podlagi za določitev nove pogodbene cene, vsekakor pa so ji bili jasni fiksni roki dokončanja del.

21Dejstva, da dela na Enoti 1 niso bila opravljena do pogodbeno določenih rokov, ne more spremeniti pritožnikovo dosledno izogibanje besedi „zamuda“, tega pa ne more spremeniti niti navajanje, za koliko dni in iz katerega razloga bi bilo potrebno podaljšati roke dokončanja del. Da do podaljšanja rokov ni prišlo, ni sporno. Kot pa je potrdil dokazni postopek, tožeča stranka podaljšanja terminskega plana sploh ni (pravočasno) predlagala. Pritožbeno pojasnjevanje, da zaradi „enormno“ povečanega obsega in količine potrebnih del v svojih dopisih ni eksplicitno izpostavljala navedenega vprašanja, ne vzdrži resne presoje. Tožeča stranka se v pritožbi ni opredelila do natančno določenih datumov dokončanja del, razen, da gre za „začasne“ in „okvirne“ roke, pač pa je sodišču prve stopnje zgolj pavšalno očitala zmoten zaključek, da gre za fiksno določene datume. Čemu naj bi po stališču tožeče stranke služili izrecno navedeni datumi dokončanja del, v pritožbi ni pojasnjeno. Višje sodišče zato ne sprejema pritožbene navedbe, da nobena racionalna oseba ne bi sprejela fiksnih rokov dokončanja in tega ni sprejela niti tožena stranka. Takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožeča stranka, višje sodišče glede na zgoraj navedeno ocenjuje kot ravnanje v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in celo kot ravnanje v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ).

22Iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče slediti pritožbenemu vztrajanju, da je šlo zgolj za okvirno dogovorjene roke dokončanja del. Drži, da se lahko okvirno dogovorjen rok dokončanja del naknadno spremeni, prav tako, da se stranke lahko dogovorijo, da bodo (naknadno) dogovorile natančen terminski plan. Vendar to velja zgolj na splošno. Da bi se pravdni stranki v tej zadevi pred nastopom zamude dogovorili za podaljšanje rokov dokončanja del, dokazni postopek ni potrdi. Če bi držalo, da sta se obe pravdni stranki ob sklepanju Pogodbenega sporazuma 1 zavedali, da so roki dokončanja del nedokončni in okvirni, potem bi to moralo biti tako tudi zapisano, pa ni, tožeča stranka pa tudi ni pojasnila, zakaj ne. Že zgoraj je navedeno, da so roki v Pogodbenem sporazumu 1 zapisani fiksno, z datumom, brez da bi bilo na podlagi česarkoli mogoče sklepati, da gre zgolj za okvirne roke oziroma datume. Ni pojasnjeno, zakaj je tožena stranka pristala na tako natančno določene roke dokončanja del, če trdi, da je bilo obema pravdnima strankama jasno, da gre zgolj za „okvirne“ roke, pa še v takem primeru bi bilo pričakovati, da bodo roki navedeni opisno, npr. „do konca oktobra / novembra / do konca leta...“, ne pa opredeljeni s točnim datumom.

23Iz elektronske korespondence med pravdnima strankama pred podpisom Pogodbenega sporazuma 1 izhaja, da sta se pravdni stranki pogajali glede vprašanja zvišanja cene zaradi povečanega obsega rušitvenih del ter spremembo pogodbene klavzule „ključ v roke“ s klavzulo „na enoto mere“, tudi iz te korespondence pa izhaja zgolj dogovor o prilagoditvi (zvišanju) cene zaradi večjega obsega dela, nikakor pa dogovor glede spremembe terminskega plana za izvedbo pogodbenih del. Tožeča stranka v nobenem od številnih elektronskih sporočil ni zahtevala spremembe terminskega plana ali kakorkoli drugače opozorila, da bi le-ti ne bili realni ali da bi se naj tudi roki dokončanja del prilagajali povečanemu obsegu rušitvenih del. Na podlagi elektronske korespondence je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da se je tožeča stranka že pred podpisom Pogodbenega sporazuma 1 zavedala, da bodo količine del večje od predvidenih (in posledično višja pogodbena cena), in sicer že en teden pred sklenitvijo Pogodbenega sporazuma 1 (dopis z dne 19.8.2013), pa tožene stranke ni opozorila, da del ne bo mogla opraviti v pogodbeno predvidenih rokih . Vse navedeno pomeni, da po tem, ko je že prišla v zamudo, ne more uspešno uveljavljati, da terminski plan ni bil realen, zaradi česar je bila med strankama dogovorjena sklenitev dodatka, kot to zatrjuje v tem postopku. Četudi se je očitno zavedala, da bo količina del na Enoti 1 večja od predvidene (posledično je zahtevala in tudi dosegla spremembo / zvišanje cene), bi lahko pred nastopom zamude zahtevala tudi podaljšanje roka za izvedbo del. Tega ni niti zatrjevala niti dokazovala. Šele v primeru, da bi pravočasno (to je pred nastopom zamude) zaradi povečanega obsega del zahtevala tudi podaljšanje roka za izvedbo in bi tožena stranka to odklonila, bi bilo potrebno ugotavljati, ali so bili terminski plani realni in ali je tožena stranka utemeljeno odklonila spremembo terminskega plana. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi konkretno pojasnilo, da tožeča stranka z izvedbo ni zamujala zgolj zaradi povečanega obsega dela; tega pritožba s ponavljanjem dotedanjih navedb ne more uspešno izpodbiti.

24Vprašanje uporabe rumene knjige FIDIC za odločitev ni bistvenega pomena. Četudi je tožeča stranka trdila, da so bila pravila FIDIC izključena, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo ravno nasprotno (da sta bili pravdni stranki k uporabi pravil FIDIC izrecno zavezani, saj so pravila FIDIC tvorila sestavni del pogodbenega sporazuma 1), to ne spremeni dejstva, da je tožeča stranka šele po prekoračitvi roka za dokončanja rušitvenih del zahtevala spremembo terminskega plana. Tudi v primeru, da pravila FIDIC med pravdnima strankama ne bi veljala (pa so, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje), ni mogoče spregledati, da bi tožeča stranka kot izvajalec zahtevo za podaljšanje roka morala predložiti takoj, ko je izvedela za vzrok, zaradi katerega se rok podaljša (44. člen Posebnih gradbenih uzanc; PGU), izvajalec pa ne more zahtevati podaljšanja roka zaradi spremenjenih okoliščin, ki so nastopile po poteku roka za izvajanje del (43. člen PGU). Tožeča stranka v zvezi s tem navaja zgolj to, da ni prišla v zamudo, zaradi česar naj bi bilo sklicevanje sodišča na določila OZ in PGU brezpredmetno, kar pa ne more zadoščati.

25Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se je tožeča stranka pred oddajo ponudbe zanesla na trditve tožene stranke v ponudbeni dokumentaciji. Tožeča stranka je strokovnjak na področju rušitvenih del, zaradi česar so te navedbe brezpredmetne. Glede na to, da razpolaga s strokovnim znanjem, bi morala preveriti, ali so dogovorjene količine del ustrezne, oceniti, ali lahko pride do povečanja del in odstopanj od predvidenih količin ter zlasti pravilno oceniti, ali je dela sposobna izvesti v rokih, ki jih je sprejela. Številna korespondenca med pravdnima strankama potrjuje, da povečanje količine potrebnih del ni bilo nepričakovano, niti ni šlo za to, da bi tožena stranka stranka tožeči – poleg že v Pogodbenem sporazumu 1 določenih del – nalagala dodatna dela. Ker je tožeča stranka že pred sklenitvijo Pogodbenega sporazuma 1 vedela, za koliko približno se bo povečal obseg dela, ni mogoče slediti njenim navedbam o tem, da tega ni bilo mogoče pričakovati, posledično pa so bili pogodbeno določeni roki dokončanja del zgolj okvirni. Iz istega razloga pa niso resnične njene navedbe, da se je (šele) po sklenitvi Pogodbenega sporazuma 1 izkazalo, da sta obseg in količina potrebnih del bistveno večja od pogodbeno dogovorjenega.

26Višje sodišče kot pravilne potrjuje tudi zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na popust v višini 6,5%. Podlaga je glavni namen oziroma razlog sklenitve pogodbe, pogodbene stranke pa pravne posle sklepajo zaradi uresničitve določenih interesov. Ti interesi / motivi, so lahko različni. Nagibi ne tvorijo poslovne podlage (kavze) pogodbe, saj le-to tvorijo samo tisti nagibi, ki jih pogodbena stranka razkrije drugi pogodbeni stranki v postopku sklepanja pogodbe in so predmet usklajevanja med pogodbenima strankama (dr. Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 320). Nagibi, ki niso del podlage, na veljavnost pogodbe ne vplivajo (1. odstavek 40. člena OZ). Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da je bila tožeča stranka tista, ki je predlagala sklenitev dveh ločenih sporazumov, ob podpisu Pogodbenega sporazuma 2 pa se je zavedala, da je njegova uveljavitev in s tem izvedba del na Enoti 2 odvisna od uresničitve pogoja, da dela opravi strokovno, učinkovito in pravočasno. V kolikor bi bil popust resnično odobren zgolj pod pogojem, da dela opravlja na obeh enotah, potem bi to morala toženi stranki razkriti ob podpisu Pogodbenega sporazuma 1. Če bi popust veljal zgolj ob pogoju, da bo tožeča stranka izvajala tudi dela na Enoti 2, bi pogodbeno vrednost za Enoto 1 morala vezati na pogoj, da bo izvajala tudi dela na Enoti 2 ali določiti za 6,5% višjo pogodbeno ceno za Enoto 1 od ponujene. Vsakršno drugačno ravnanje bi namreč za toženo stranko pomenilo tveganje, da se bodo zaradi zamude z deli na Enoti 1 ta dela podražila, na kar pa bi morala izrecno pristati. Ničesar od navedenega tožeča stranka ni dokazala.

27Sodišče prve stopnje zato pravilno poudarja, da v kolikor bi tožeča stranka komercialni popust odobrila zgolj pod pogojem, da bo opravljala delo na obeh enotah, bi (ob potrebni skrbnosti) to morala ob sklenitvi Pogodbenega sporazuma 1 izrecno navesti oziroma vanj zapisati. Nenazadnje sta bili ravno na prošnjo tožeče stranke podpisani dve ločeni pogodbi. Povedano drugače: če je tožeča stranka popust priznavala zgolj pod pogojem, da bo opravljala dela na obeh enotah (kar sicer iz Pogodbenega sporazuma 1 ne izhaja), bi morala ponujeno pogodbeno vrednost za Enoto 1 vezati na ta pogoj, česar pa ni storila. Tudi sicer je iz podatkov v spisu razvidno, da se je na okoliščino, da naj bi bil popust priznan izključno pod pogojem izvedbe del na obeh enotah, tožeča stranka prvič sklicevala šele na sestanku 25.7.2014, ko je bilo jasno, da del na Enoti 2 ne bo izvajala (v pričakovanem obsegu). Kot pa izhaja iz navedb tožene stranke, tožeča stranka tudi sicer s ceno brez popusta (in prvotnim terminskim planom) sploh ni bila konkurenčna drugim ponudnikom za izvedbo projekta.

28V zvezi s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na neizvedbo dokazov, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo, zakaj posameznemu (konkretno navedenemu) dokaznemu predlogu ni ugodilo. Višje sodišče se v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, kot je obrazloženo v 3. točki izpodbijane sodbe, in ki ne potrebuje dodatne obrazložitve.

29Ne da bi presojalo ostale (obširne) pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

30Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.