659. člen OZ

Tožnica je v tem sporu zahtevala odškodnino, ki izvira iz napak opravljenega dela. Zato veljajo posebna pravila o jamčevalnih zahtevkih, ki izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Zato je odpravo škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Te pa je mogoče uveljavljati samo, če so izpolnjene predpostavke podjemnikove odgovornosti za stvarne napake. Ena od teh predpostavk je sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem roku.

Razlaga sodišča prve stopnje, da je rok, kot je opredeljen, popolnoma nedoločen, je zmotna; kot predpostavka prenehanja trajanja Pogodbe je namreč določen razvezni pogoj in ne končni rok. Predmet tožbenega zahtevka niso take izredne storitve, kot jih razume OZ oziroma ZJN-3 in ki so bile predmet aneksa 6 (čeprav jih tako poimenujejo Splošni pogoji Bele knjige), pač pa le povečani stroški iz naslova podaljšanja roka izvajalcu gradnje. Tožnica se namreč kot na podlago svojega zahtevka sklicuje zgolj na zmanjšanje planirane hitrosti opravljanja svojih storitev glede na čas, za katerega je sama predvidela, da jih bo opravljala. Z zahtevo po dodatnem plačilu za pogodbene storitve, opravljene po poteku časa, ki ga je vkalkulirala pri oblikovanju ponudbene cene, pa s sklicevanjem na določila 26. v zvezi z 28. členom Bele knjige dejansko zahteva še dodatno plačilo za spremenjeno časovno enoto dela. To pa je v nasprotju z v Pogodbi dogovorjeno fiksno ceno.

Če je pritožnik izpolnil obveznost iz izvršilnega naslova pred ali po izdaji sklepa o izvršbi, mora to uspešno ugovarjati z ugovorom zoper sklep o izvršbi ali z ugovorom zoper izvršbo po izteku roka. Sicer pa je s tem ugovorom pritožnik že pravnomočno propadel. To vodi v prepoved posega v že odločeni zadevi (ne bis in idem) v fazi odločanja o končnih stroških. Sodišče je z izvršilnim naslovom pritožniku naložilo odpravo stvarnih napak na večstanovanjskih stavbah. Za ta postopek je pomemben obseg pravnomočnega sklepa o izvršbi. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi upnika pooblastilo, da napake odpravi sam na pritožnikove stroške. Prvi in tretji odstavek 225. člena ZIZ je treba razlagati tako, da je upnik upravičen zahtevati plačilo tistega denarnega zneska v višini ocenjenih stroškov, ki so potrebni za odpravo napak glede na vsebino pogodbe, ki je bila kršena. Cilj te izvršbe je (prisilno) doseči izpolnitev dogovorjene obligacije iz gradbene pogodbe, ki je obligacija rezultata, torej konkretno pravilna izpolnitev gradbene pogodbe, ki jo je pritožnik izpolnil z napakami. Postopek odmere teh stroškov ureja ZIZ, materialnopravno podlago zanje pa predstavlja predvsem OZ.

Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi kadarkoli toženi stranki izročila ločene načrte za elektro inštalacije. Pritožnik ne izpodbija te izrecne ugotovitve sodišča in ne trdi, da bi ločene načrte elektro inštalacij toženi stranki kadarkoli predložil. Trditveno in dokazno breme, da je mape projektov za elektro inštalacije izročila toženi stranki, je na tožeči stranki. Za uspeh bi morala trditi in dokazati, da je mape projektov za elektro inštalacije izročila toženi stranki in da so bila v te mape projektov vključena tudi vsa elektro inštalaterska dela, česar pa ni zmogla. Sodišče je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izvedbi elektro inštalaterskih del.

Določba, kot je navedena tako v osnutku pogodbe kot v sami pogodbi, definira klavzulo "ključ v roke". Klavzula "ključ v roke" je dopustna tudi pri drugih pogodbah in ne le pri gradbeni pogodbi. Iz definicije neupravičene pridobitve je razvidno, da je podana le, če je bil nekdo obogaten na škodo drugega brez pravnega temelja. Pravdni stranki pa sta sklenili pogodbo za sanacijo kmetijskih zemljišč. Že iz razpisni dokumentaciji priloženega osnutka pogodbe izhaja, da tožena stranka želi skleniti pogodbo za sanacijo točno določenih kmetijskih zemljišč za fiksno ceno, na katero ne bodo vplivala nepredvidena, presežna ali manjkajoča dela. Tožeča stranka je tako zahtevo sprejela že s prijavo na razpis, še dodatno pa s podpisom pogodbe, kjer je dodano le ime klavzule (ključ v roke), ki je bila vsebinsko opredeljena že ob razpisu. Po sklenitvi pogodbe ne more več uveljavljati, da priprava javnega naročila ni bila skrbna ali da ni pripravljena celotna ustrezna dokumentacija. To je imela možnost storiti le pred prijavo na razpis in uveljavljati v postopku pravnega varstva po - ZPVPJN. Sodno varstvo po 42. členu ZPVPJN ni namenjeno izbranemu ponudniku, temveč la

Glede na izid dokaznega postopka tako tožnica ni uspela dokazati, da je šlo za nujna nepredvidena dela, saj iz nobenega dokaza ni razvidno, da je šlo za dela, ki so bila "nujna, da se zagotovijo trdnost objekta, pravilen potek del in normalna uporaba zgrajenega objekta ali da se prepreči nastanek škode". Zgolj pritožbeno sklicevanje oz. zatrjevanje teh okoliščin iz citiranega določila pa v tej smeri ne zadošča oz. ne uspe omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju. V tej zvezi sodišče druge stopnje še izpostavlja, kar je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo tudi sodišče prve stopnje, da se tožnica do zadnje (četrte) dopolnitve izvedenskega mnenja sploh ni opredelila, prav tako pa ni predlagala imenovanja novega izvedenca, zaradi česar je šteti, da se je tožnica s podanim izvedenskim mnenjem strinjala. Iz tega razloga so sedanje pritožbene vsebinske pripombe na izdelano izvedensko mnenje tudi prepozne.

Res je, da sta se pravdni oziroma pogodbeni stranki z gradbeno pogodbo dogovorili, da bosta v primeru dodatnih del ali spremembe dogovorjenih del sklenili (pisni) aneks k tej pogodbi, kot to izpostavlja pritožba, ki pa ob tem spregleda pritožbeno nesporno dejstvo, da je pisna oblika gradbene pogodbe in posledično tudi vse njene spremembe ali dopolnitve prepisana zgolj v dokazne namene (ad probationem) in ne kot pogoj za veljavnost (ad valorem), kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav tako iz gradbene pogodbe ne izhaja, da sta pogodbeni (pravdni) stranki posebno obliko za dodatna dela dogovorili kot pogoj za veljavnost aneksa, zato je sklicevanje toženca na določbo drugega odstavka 55. člena OZ neutemeljeno.

Ne sprememba količin ne vrsta del ne pomeni nekaj drugega kot je bilo dogovorjeno; če je pogodbena obveznost tožeče stranke ostala enaka in je bila tožeča stranka enako pogodbeno obveznost dolžna izvesti tudi po spremembi projekta, ni mogoče govoriti, da se je njena pogodbena obveznost spremenila. Vsebina pogodbene obveznosti je za tožečo stranko ostala enaka, spremenila se je le količina izvedenih del. Kadar je cena dogovorjena s klavzulo "ključ v roke", se cena ne bo spremenila (znižala), četudi je moral izvajalec izvesti manjšo količino (pogodbeno dogovorjenih) del, kot je bilo predvideno s pogodbo.

S pogodbeno dogovorjeno klavzulo „ključ v roke“ se izvajalec zavezuje, da bo izvedel vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega objekta (prvi odstavek 659. člena OZ). Na izvajalca je prevaljeno tveganje, da bo moral nositi breme vseh nepredvidenih in presežnih del, razen vpliva manjkajočih del. Stroški nepredvidenih in manjkajočih del so namreč vključeni v pogodbeno dogovorjeno ceno (drugi odstavek 659. člena OZ). Izvajalec lahko zahteva zvišanje pogodbeno dogovorjene cene le v posledici zvišanja cen za elemente, na podlagi katerih je bila določena in še to le pod pogoji, ki jih določa 655. člen OZ. Tožeča stranka na teh predpostavkah zvišanja cene ni utemeljevala.

Cena del je lahko določena od zneska enote dogovorjenih del ali v skupnem znesku za celoten objekt, kar je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo sodišče prve stopnje.

Klavzula za določitev cene „ključ v roke“ pomeni, da se izvajalec zaveže, da bo skupaj izvedel vsa dela, ki so potrebna za izgradnjo objekta ustreznih lastnosti, ki so določena s projektno dokumentacijo. S projektno dokumentacijo, določeno v pogodbi, je torej določen pogodbeni predmet.

Pri dogovoru „ključ v roke“ je treba upoštevati, da gre za dogovor, ki je s stališča izvajalca najmanj ugoden, vendar je pogodbeno dogovorjen. Cena, dogovorjena s klavzulo „ključ v roke“, obsega tudi vrednost nepredvidljivih del, torej tistih nepredvidenih del, ki jih v času sklenitve pogodbe izvajalec ni mogel predvideti, pa so nujna za dokončanje objekta. V primeru nepredvidljivih del izvajalec ne more zahtevati avtomatične spremembe pogodbe in plačila za ta dela. Glede na to, da je že nadzornica v tem postopku izpovedala, da se je pač en del strehe spremenil v (dodatno sporno) frčado, ker bi bilo sicer (pod streho) zgrajeno stanovanje povsem neuporabno, ta dela pa so bila celo predvidljiva, je treba stroške, ki so pri tem nastali, šteti v že dogovorjeno ceno po predmetni gradbeni pogodbi.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenikov pravilno upoštevalo ne le, da dogovor v 2. točki pogodbe ne izključuje dogovora v 7. točki, ki jasno opredeljuje klavzulo o določitvi cene na enoto, pač pa tudi druge okoliščine, ki se nanašajo na skupen namen pogodbenikov.

Prehodne določbe novele ne urejajo uporabe določb o stroških zastopanja tudi za zadeve, ki so se začele pred uveljavitvijo ZOPNI-A. Določba drugega odstavka 151. člena ZPP je jasna, upravičenje drugih oseb do nagrade mora izhajati iz zakona, česar pa ZOPNI pred novelo ni določal.

Upoštevanje ocene dveh strokovnih mnenj, ki sta bili izdelani pred začetkom pravdnega postopka, ne predstavlja kršitev določb ZPP, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da ju sodišče ni obravnavalo kot izvedenski mnenji, temveč so podobni zaključki v omenjenih mnenjih le utrdili sodišče prve stopnje v prepričanju, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi ocene, ki jo vsebuje izvedensko mnenje. Za dodatna dela se šteje, da jih obseg del tudi v pogodbah po sistemu »ključ v roke« ne more vsebovati, saj so to dela, ki niso bila dogovorjena, naročnik pa zahteva, da se izvedejo, naravo takih del pa imajo tudi spremembe pogodbenih del po naročnikovi zahtevi. Glede na naravo dodatnih del, ki jih izvajalec ni mogel predvideti in jih je naročnik naknadno naročil, mora naročnik izvedena dela dodatno plačati ne glede na pogodbeni odnos med strankama po sistemu »ključ v roke«. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile določene rešitve v PZI iz aprila 2008 glede na projektno dokumentacijo iz leta 2006 in 2007 spremenjene ter dela glede na njihovo naravo v kontekstu celotnega projekta dodatna, zaradi česar je tožeča stranka upravičena do dodatnega pla

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko je glede na ugotovljeno dejstvo, da so v obravnavani zadevi etažni lastniki naknadno odobrili ponudbo tožeče stranke (potem, ko je določen delež del tožeča stranka že opravila), zaključilo, da je tožeča stranka že od začetka izvajala pogodbena dela (pogodba o delu, členi od 619 do 648 OZ) kot prevzemnik po naročilu vseh etažnih lastnikov (peti odstavek 67. člena v zvezi s prvim odstavkom 117. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

Na podlagi dejstva, da je bila tožena stranka o odstopu terjatve obveščena 8. 7. 2010, ugovor zoper odstopnika pa se nanaša na stanje sredstev dolgoročnih rezervacij za investicije po programu ekoloških sanacij na dan 31. 12. 2011, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor dolžnika, ki ga ima zoper odstopnika terjatve, ker tega ugovora proti prevzemniku ne more več uveljaviti.

Pritožba tožeče stranke neutemeljeno vztraja pri stališču, da izpolnitev pogodbe predstavlja trenutek, ko je pridobila dovoljenje X za uporabo tirov, ne pa zaključek gradbenih del. Res je, da je bil končni cilj sklenitve pogodbe usposobitev tirov in kretnice za vožnjo do poslovnega objekta tožeče stranke. To pa še ne pomeni, da je tožena stranka zamujala z izvedbo del. Postopek internega tehničnega pregleda opravljenih del pred komisijo X je potekal po poteku roka iz tretjega člena pogodbe. Pravdni stranki sta namreč v pogodbi glede roka za izvedbo gradbenih del jasno dogovorili, da bo izvajalec pričel z deli 25. 2. in jih dokončal najkasneje 26. 3. 2009. Tožena stranka je v tem roku gradbena dela dokončala, kar potrjuje zapis v gradbenem dnevniku. Rok za izvedbo del v tretjem členu pogodbe tudi v povezavi s 5. členom pogodbe ne vsebuje dogovora med strankama, da se je tožena stranka do takrat zavezala pridobiti tudi potrebna dovoljenja X. Takšen dogovor bi bil tudi sicer premalo določen, saj bi bil vezan na ravnanja oziroma opustitve tretjih.

V primeru cene, določene s klavzulo „ključ v roke“, vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del.

Tudi v primeru, da je šlo presežno delo - tožeča stranka namreč trdi, da to s pogodbo ni bilo predvideno, niti ni bilo navedeno v popisu del, ki je sestavni del pogodbe, tožeča stranka sama nosi strošek prestavitve SN kabla zato, ker je podpisala pogodbo s klavzulo „ključ v roke“, ni pa izkazala, da je bil izven tega določila za prestavitev SN kabla dosežen drugačen dogovor.