Takse

Začasno ureditev stanja je mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto, o katerem je bilo odločeno z dokončnim posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo in o katerem lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.

Niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja določba zakona oziroma predpisa lokalne skupnosti, ki toženi stranki daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Ker obrazložitev odločb ne vsebuje navedbe določb, na katere se opirata (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), sodišče ne more preizkusiti ali je tožena stranka diskrecijsko pravico uporabila znotraj meja in skladno z namenom pooblastila, ki naj bi ji ga podelil zakon (tretji odstavek 40. člena12 Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), posledično pa tudi ne tožnikovih navedb o arbitrarnosti in samovoljnosti tožene stranke pri uporabi prostega preudarka.

Tožena stranka je ugotovila le približno lokacijo, ki je sicer določljiva, vendar pa ni ugotovitve o tem, na katerih parcelnih številkah nepremičnin so postavljeni taksni predmeti in ali so te nepremičnine javne površine, ki so v lasti občine. Od navedenih pomanjkljivo ugotovljenih okoliščin pa je odvisno, ali nastane obravnavana taksna obveznost. Izpodbijana odločba je pomanjkljiva tudi glede obrazložitve, v katero cono spadajo obravnavani taksni predmeti glede na lokacijo.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče RS napačno uporabilo načelo objektivne ekvivalence pri presoji pravilnosti odmerjene takse in v nasprotju s kriteriji Vrhovnega sodišča RS (v sklepu opr. št. X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022) odločilo, da je taksa, odmerjena na podlagi Odloka, pravilna in ustavno skladna?

Prvi odstavek 6.b člena ZST-1 ureja domnevo pravočasnosti plačila sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev. Tako določa, da se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro predhodnega računa sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Ta določba pa ne zajema primerov, ko bo plačilna transakcija za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev odrejena tako, da bo ponudnik plačilnih storitev izvršil plačilno transakcijo pred potekom roka za plačilo, denarno nakazilo pa bo prispelo na račun sodišča šele po štirih ali več delovnih dneh po izteku roka, zaradi česar bo sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka ali o zavrženju zasebne tožbe (v konkretnem primeru pritožbe). V teh primerih ima taksni zavezanec v skladu s 6.c členom ZST-1 možnost zoper tak sklep vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Z vidika ustavnega načela ekvivalence je mogoče (ne)sorazmernost višine takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Po presoji sodišča navedeno stališče Vrhovnega sodišča pomeni, da je taksa določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju s katerimkoli od navedenih dveh vidikov pridobljene koristi. Sodišče tudi sodi, da je dokazno breme glede koristi, ki izhaja iz posebne rabe, ki omejuje oziroma izključuje splošno rabo ali posebno rabo drugih oseb, na strani toženke. Ona je namreč tista, ki s svojimi akti določa, kakšna je splošna in kakšna je dopustna posebna raba javne površine, in na tej podlagi določa takso za njeno posebno rabo. Dokazno breme glede doseganja ekonomske koristi z uporabo taksnega predmeta pa že po naravi stvari nosi tožnica.

Ob ugotovitvi, da dolžnika sodne takse v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep z dne 28. 2. 2023 nista plačala in tudi nista plačala zneskov, odmerjenih po dveh pomotoma izdanih plačilnih nalogih z dne 11. 7. 2022 za njuni pritožbi z dne 8. 7. 2022, niti v ugovoru niti v pritožbi pa potrdila o opravljenem plačilu ne prilagata, so neutemeljene njune pritožbene navedbe o plačilu sodne takse in neobstoju njune taksne obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njun ugovor kot neutemeljen.

Kot izhaja iz izpodbijane odločitve, je organ odločil na podlagi prostega preudarka, ki ga utemeljuje s 6. členom ZUP. Vendar je pri tem izostala podlaga za odločanje po prostem preudarku v konkretnem primeru. V drugem odstavku 6. člena ZUP so namreč za zakonitost uporabe diskrecijske odločitve določeni trije pogoji: 1. upravni organ mora imeti za diskrecijsko odločanje izrecno pooblastilo v zakonu ali predpisu lokalne skupnosti, 2. diskrecijska odločba mora biti izdana v mejah pooblastila in 3. diskrecijska odločba mora biti izdana v skladu z namenom, za katerega je bilo pooblastilo dano.

Ker organ prve stopnje in toženka v izpodbijani odločitvi nista navedla zakona oziroma predpisa lokalne skupnosti, ki organu daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti. Po povedanem sodišče ne more preizkusiti ali je upravni organ uporabil diskrecijsko pravico v okviru pooblastil, ki naj bi mu ga dajal zakon.

Iz izpodbijane odločitve ni razvidna podlaga za odločanje po prostem preudarku v konkretnem primeru. V drugem odstavku 6. člena ZUP so namreč za zakonitost uporabe diskrecijske odločitve določeni trije pogoji: 1. upravni organ mora imeti za diskrecijsko odločanje izrecno pooblastilo v zakonu ali predpisu lokalne skupnosti, 2. diskrecijska odločba mora biti izdana v mejah pooblastila in 3. diskrecijska odločba mora biti izdana v skladu z namenom, za katerega je bilo pooblastilo dano. Ob tem pooblastilo ni dano tako, da bi iz norme izrecno izhajalo, da gre za pooblastilo za diskrecijsko odločanje, temveč se kaže v uporabi pojmov, kot so organ sme, organ lahko ali organ je pooblaščen, da dovoli, naloži. Ker organ prve stopnje in toženka v izpodbijani odločitvi nista navedla zakona oziroma predpisa lokalne skupnosti, ki organu daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti.

Plačilni nalog za plačilo upravne takse je toženka nesporno izdala na ime pritožnika, kar pomeni, da ga je štela za taksnega zavezanca in da je s tem obveznost plačila zadevne upravne takse naložila izključno pritožniku osebno. V postopku za odmero upravne takse je torej šlo za odločanje o obveznosti pritožnika in ne njegove stranke. Pritožnika je zato v tem postopku treba šteti za stranko.Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT3), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj in v tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost, zato je prav pritožnik tisti, ki v zvezi s Plačilnim nalogom izkazuje pravovarstveno potrebo.

V obravnavani zadevi je pritožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbijal Plačilni nalog za plačilo upravne takse zaradi izdaje potrdila o namenski rabi zemljišča. Pritožniku je bilo s Plačilnim nalogom naloženo plačilo upravne takse, kar je tipičen primer denarne obveznosti. Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj. V tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost.

Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj. V primeru pritožnikovega uspeha s tožbo bo namreč Plačilni nalog odpravljen in pritožnik ne bo dolžan plačati z njim naložene mu upravne takse, kar očitno pomeni izboljšanje njegovega pravnega položaja. Pritožnik tako brez dvoma izkazuje tudi pravni interes za vložitev tožbe zoper Plačilni nalog. Vrhovno sodišče dodaja še, da v tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost, zato je prav pritožnik tisti, ki v zvezi s Plačilnim nalogom izkazuje pravovarstveno potrebo.

Glede na določbe ZUT se v primeru neplačila upravne takse ta prisilno izterja. Posledica (morebitnega) neplačila upravne takse torej ni zavrženje vloge, za katero upravna taksa ni bila plačana, pač pa njena prisilna izterjava. ZUT namreč posledice zavrženja vloge, za katero upravna taksa ni plačana, ne določa.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1) Ali je Upravno sodišče v nasprotju z načelom sorazmernosti odločilo, da je bila tožeči stranki taksa za uporabo taksnih predmetov na podlagi Odloka odmerjena pravilno? 2) Ali je Upravno sodišče s tem, ko je kljub izrecnemu predlogu tožeče stranke opustilo izvedbo glavne obravnave in zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, poseglo v pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije?

Izrek nadomestne odločbe ni določen, saj se v njegovi 1. točki navaja, da se pritožbi ugodi, vendar pa glede na besedilo 2. točke izreka ni jasno, ali se s tem odpravlja (tudi) odmerna odločba ali ne. Nedoločen in z zahtevami ZUP neskladen je tudi stroškovni del, v katerem je navedeno le, da se zahtevi stranke za povrnitev stroškov v pritožbenem postopku ugodi, ni pa določen znesek stroškov, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, kar bi prvostopenjski organ moral navesti v izreku nadomestne odločbe, ker ni odločil, da bo o stroških postopka izdal poseben sklep.

ZDajMV ne predvideva odpusta oziroma odpisa takse za odjavljeno vozilo.

Tožeča stranka pomanjkljivosti tožbe ni odpravila in tožbe ni podpisala, torej je tožba ostala nepopolna, izpodbijani akt pa tudi ni ničen, zato je sodišče tožbo zavrglo. Ker ni bila vložena tožba, ki je sposobna za obravnavanje, pač pa nepopolna vloga, ki ima navedene različne vlagatelje in ki je brez podpisa, zato ni mogoče ugotoviti, kdo jo je vložil, taksna obveznost ni nastala.

Tožnica neutemeljeno ugovarja, da bi kot oseba v slabih premoženjskih razmerah morala biti plačila upravne takse oproščena. Iz 5. točke 23. člena ZUT (sicer) izhaja, da taksni zavezanci posamezniki v slabih premoženjskih razmerah takse ne plačujejo. Vendar pa za take taksne zavezance po prej citiranem prvem odstavku 25. člena ZUT štejejo le osebe, ki so prejemniki tam taksativno navedenih prejemkov, po prav tako že citiranem drugem odstavku tega člena pa tudi osebe, ki sicer prejemniki teh prejemkov niso, izpolnjujejo pa vsa predpisana merila za te prejemke.

Postavitev objekta za oglaševanje na javnem mestu pomeni uzurpacijo javnega prostora in njegovo posebno rabo, za katero je zavezanec dolžan plačati takso ne glede na to, ali na objektu sploh oglašuje in s tem pridobiva prihodek.