UPRS Sodba I U 386/2022-71

I. Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Izola št. 3502-377/2018 z dne 12. 12. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu upravnemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici za uporabo treh obojestranskih jumbo plakatov za leto 2018 odmeril takso v skupnem znesku 24.300,00 EUR.

2Iz izreka in obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je taksa po uradni dolžnosti in v skrajšanem postopku odmerjena za leto 2018, in sicer na podlagi določb 2., 3., 4., 1o. in 11. člena Odloka o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v občini Izola (v nadaljevanju Odlok) ter 125., 144. in 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pri odmeri je organ upošteval površino obojestranskih tabel (6 taksnih predmetov), lokacijo in okoliščino, da so postavljeni brez ustreznega dovoljenja.

3Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo. V obrazložitvi je med drugim navedel lokacijo tabel na zemljiščih, ki so v lasti občine oziroma družbena lastnina v njeni uporabi ter spadajo med javne površine.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Uveljavlja, da je Odlok v neskladju s 14., 33., 67. in 74. členom Ustave RS, ker nesorazmerno posega v pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude. Navaja, da je taksa za uporabo istih taksnih predmetov na isti lokaciji na podlagi Odloka odmerjena v skoraj dvakratni višini takse, kot ji je bila odmerjena na podlagi prej veljavnih predpisov. Zatrjuje nesorazmernost posega v njene pravice v razmerju do koristi, ki bodo iz njega nastale. Pojasnjuje, da je zaradi plačila visoke takse ogroženo njeno poslovanje, saj z dobičkom, ki ga pridobiva od oddajanja oglasnih površin na taksnih predmetih, ne zmore pokrivati odmerjene takse. Na drugi strani pa ne more razbrati koristi, ki bi utemeljevale takšno takso oziroma njeno povišanje. Meni, da je porušeno ravnovesje med toženkinim interesom za zaračunavanje občinskih taks in njenim interesom, da učinkovito uporablja taksne predmete in opravlja svojo dejavnost. Dodaja, da je razlikovanje z objekti s površino od 4 m2 do 10 m2 arbitrarno in nesorazmerno. Izpodbijanemu aktu očita še pomanjkljivo obrazložitev in kršitev pravice do izjave, ker toženka ni navedla, na kateri podlagi je vodila skrajšani ugotovitveni postopek. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje podlago za vodenje skrajšanega postopka in meni, da je drugostopenjski organ odpravil morebitne pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopenjske odločbe. Višjo taksno obveznosti utemeljuje s splošnim zvišanjem cen izdelkov in storitev ter okoliščino, da tožnica v letu 2018 taksne obveznosti ni prijavila sama. Nasprotuje očitkom nesorazmernega povišanja takse in nedopustnega posega v ustavne pravice, saj taksna tarifa velja za vse zavezance enako, oglaševanje pa pomeni tudi uzurpacijo javnega prostora in njegovo posebno rabo. Meni, da so tožničine navedbe o potencialni škodi nekonkretizirane. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 53/2021 razveljavilo sodbo I U 705/2019, s katero je sodišče tožbo zavrnilo, in zadevo vrnilo v novo sojenje.

7V ponovljenem sojenju sta si stranki izmenjali več pripravljalnih vlog, v katerih delno dopolnjujeta svoje navedbe in vzajemno prerekata navedbe nasprotne stranke.

8Tožnica v svojih vlogah med drugim vztraja pri navedbi, da je njen prihodek približno 1.100 evrov letno na eno stran reklamnega panoja, oziroma navaja, da so njene prodajne cene med 35 in 40 evrov na teden, da zasedenost ni 100% ter da zaradi konkurence ni mogoče doseči večjih prihodkov. Dodaja, da se v ostalih občinah običajna višina takse za primerljive panoje giblje med 20 do 30 % pričakovanih prihodkov ponudnika zunanjega oglaševanja.

9Toženka pa v svojih vlogah med drugim navaja, da je razlog za povišanje takse spodbujanje oglaševanja s čim manjšim posegom v okolje in s tem odvračanje od uporabe tovrstnih taksnih predmetov. Trdi, da so obravnavane table ob najbolj prometni cesti v turistično najbolj obiskanem območju in da stojijo na nepremičninah, ki so po namenski rabi opredeljena kot območje stanovanj, območja centralnih dejavnosti in posebna območja ter da zato obremenjujejo najvrednejša zemljišča. Trdi tudi, da tožnica obračunava okvirno 350 evrov mesečno za en jumbo plakat. Tožnici predlaga, naj dostavi račune in plačila glede prihodkov, ki jih je imela z oddajo plakatnih mest, ter pribavi odločbe o odmeri taks v drugih občinah. Sklicuje se na sodbo tega sodišča I U 1243/2019 v primerljivi zadevi med istima strankama.

Dokazni sklep

10Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine sodnem spisu, razen v račune na A17 do A19, in v upravni spis zadeve ter zaslišalo tožničinega zakonitega zastopnika o prihodkih iz oddajanja oglasnih površin na taksnih predmetih.

11Upoštevaje navodilo Vrhovnega sodišča (33. točka sklepa X Ips 53/2021), naj sodišče v tej zadevi glede na nova stališča, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče, ne upošteva omejitev navajanja novih dejstev in dokazov iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, je v tej zadevi strankam omogočilo navajanje novih dejstev in dokazov pred glavno obravnavo¹ in na prvem naroku za glavno obravnavo.² Dokazni predlog za vpogled v račune na A17 do A19, ki jih tožnica ni zatrjevala niti predlagala do konca prvega naroka, niti ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj tega ni mogla pravočasno storiti, je sodišče zato zavrnilo na podlagi 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožnica je namreč v opravičilo zgolj navedla, da ni štela, da so ti računi relevantni za odločitev v zadevi, pri čemer pa je prav tožnica tista, ki je ves čas postopka zatrjevala, da s prihodki od oddajanja oglasnih predmetov v najem ne more pokriti taksne obremenitve. Na drugačno odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga ni vplival tožničin ugovor kršitve postopka, saj ga tožnica ni v ničemer konkretizirala.³

12Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje strank glede drugih navedb v tožničinih vlogah. Tožnica namreč kljub opozorilu sodišča v pozivu z dne 10. 11. 2022 in na prvem naroku za glavno obravnavo ter kljub toženkinim ugovorom svojih navedb ni konkretizirala, temveč je zgolj podala splošne navedbe, ne pa trditev o dejstvih, o katerih naj bi bil zaslišan tožničin zakoniti zastopnik.⁴

13Sodišče ni zaslišalo toženkinega zakonitega zastopnika. Tako je ravnalo na podlagi drugega odstavka 258. člena ZPP, ker se župan ni odzval sodnemu vabilu na zaslišanje.

K I. točki izreka

14Tožba je utemeljena.

15V obravnavani zadevi je sporna odmera občinske takse za oglaševanje na podlagi Odloka, in sicer za tri obojestranske jumbo panoje s površino 12 m2. Toženka je tožnici za eno stran jumbo panoja na podlagi taksne tarife v zvezi s prvim odstavkom 10. člena Odloka odmerila takso v višini 2.000 evrov. Glede na lokacijo postavljenih panojev je ta znesek na podlagi prve alineje prvega odstavka 2. člena Odloka povečala s količnikom 1,35. Tako dobljeni znesek pa je zaradi neprijavljene taksne obveznosti na podlagi drugega odstavka 11. člena Odloka pomnožila še s količnikom 1,5. Odmerjena taksa za šest taksnih predmetov (trije obojestranski jumbo panoji) tako znaša 24.300,00 EUR.

16Tožnica meni, da izpodbijana odločitev temelji na nezakonitih in neustavnih določbah Odloka. To med drugim utemeljuje z očitkom porušenega ravnovesja med toženkinim interesom za zaračunavanje občinskih taks in njenim interesom, da učinkovito uporablja taksne predmete in opravlja svojo dejavnost.

17Zakonska podlaga za predpisovanje občinske takse za postavitev table za oglaševanje na javni površini je v 9. členu ZFO-1,⁵ ki ima svojo ustavno podlago v drugem stavku 147. člena Ustave RS.⁶

18Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 53/2021 poudarja, da določanje višine taks kot javnih dajatev ustavno ne more biti niti neomejeno niti arbitrarno. Obremenitev s taksami ne sme voditi do nedopustne neenakosti pri obremenitvi zavezancev za plačilo taks, ki bi bila posledica nerazumno in nesorazmerno naložene obveznosti plačevanja te javne dajatve. Pojasnjuje, da je taksa v svojem bistvu z zakonom ali na njegovi podlagi določeno plačilo taksnega zavezanca za storitev ali korist, ki mu jo nudi država ali samoupravna lokalna skupnost v okviru izvrševanja javnih funkcij oziroma javnih nalog, določenih s predpisi (vodenje oblastvenih postopkov, varstvo javnih dobrin itd.). Za takse je zato značilna njihova individualiziranost, torej določanje glede na obseg in vrsto javne storitve ali koristi, ki je predmet obremenitve s takso (npr. vrsta dejanja v sodnem postopku, število nočitev v turističnem objektu, obseg in vrsta posebne rabe javnega prostora). Ker je pri določanju taks bistvenega pomena neposredna povezava med plačilom in storitvijo oziroma koristjo, ki je posameznemu zavezancu zagotovljena s strani nosilcev oblasti, se zahteva po pravičnosti pri porazdelitvi javnih bremen odrazi v drugačnem vidiku zagotavljanja načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS kot pri davkih. Na področju taks ima navedeno funkcijo načelo ekvivalence, ki zahteva, da mora biti naložena taksa v sorazmerju s storitvijo ali drugo koristjo, ki jo skladno s predpisi zagotavlja uprava oziroma drug nosilec javne oblasti. V nasprotnem primeru je obremenitev s taksami kot javnimi dajatvami nepravično in neenako porazdeljena. Načelo ekvivalence je torej kršeno, če je višina takse določena očitno nesorazmerno glede na korist oziroma storitev, ki jo je zavezanec pridobil od nosilca oblasti in ga zato nerazumno obremenjuje. S tem je tak taksni zavezanec z drugimi osebami glede naložene obveznosti plačila takse kot javne dajatve v neutemeljeno neenakem položaju.

19V tem sporu obravnavana občinska taksa je povezana s pridobitvijo pravice do posebne rabe javnih površin (in drugih nepremičnin) v lasti oziroma na območju občine, ki se razlikuje od siceršnje splošne, namenske rabe. Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu v zvezi s tem še pojasnilo, da je z vidika ustavnega načela ekvivalence tako mogoče (ne)sorazmernost višine tovrstne takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist.⁷

20Po presoji sodišča navedeno stališče Vrhovnega sodišča pomeni, da je taksa določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju s katerimkoli od navedenih dveh vidikov pridobljene koristi.⁸ Sodišče tudi sodi, da je dokazno breme glede koristi, ki izhaja iz posebne rabe, ki omejuje oziroma izključuje splošno rabo ali posebno rabo drugih oseb, na strani toženke. Ona je namreč tista, ki s svojimi akti določa, kakšna je splošna in kakšna je dopustna posebna raba javne površine, in na tej podlagi določa takso za njeno posebno rabo. Dokazno breme glede doseganja ekonomske koristi z uporabo taksnega predmeta pa že po naravi stvari nosi tožnica.

21Tožnica je v tem upravnem sporu zatrjevala, da je njen prihodek (brez stroškov za vzdrževanje in upravljanje) od oddajanja obravnavanih taksnih predmetov, to je obojestranskih jumbo plakatov s površino 12 m2, približno 1.1oo evrov na oglasno površino⁹, oziroma 35 do 40 evrov na teden, torej 1.850 oziroma 2.080 evrov letno, oziroma 2.200 evrov letno na dvostranski oglasni pano.¹⁰ Drugih trditev o dejstvih v zvezi s to dokazno temo ni postavila. V dokaz postavljenih trditev je predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika in predložila dva računa (A11 z dne 29. 11. 2022 in A12 z dne 9. 12. 2022). Kljub temu, da je v tožbi zatrjevala nesorazmernost takse glede na prihodke, ki jih lahko doseže z uporabo taksnega predmeta, pa v podporo teh trditev ni predlagala dokaza z vpogledom v svoj cenik z morebitnim pojasnilom o običajnem načinu oblikovanju ponudbe za svoje stranke. Cenika ni predložila niti, ko jo je k temu pozvala toženka. Predložila ga je šele, ko ji je to z edicijskim sklepom naložilo sodišče.

22Zgolj na podlagi dveh računov (A11 in A12), ki se niti ne nanašata na relevantno obdobje¹¹, sodišče ne more presoditi resničnosti tožničinih trditev o prihodku. Iz njiju sicer izhaja, da je tožnica za paketni najem zaračunala približno 25 evrov (račun na A11) oziroma 32 evrov (račun na A12) na teden, vendar gre zgolj za dva računa za tri oziroma dva tedna v letu 2022 (račun za A11 za čas od 29. 11. 20 do 21. 12. 2022 in račun na A12 pa za čas od 23. 11. 22 do 7. 12. 2022). Na podlagi teh dveh računov sodišče ne tako more sklepati, da so prihodki res takšni, kot jih zatrjuje tožnica.

23Enako velja za izpovedbo tožničinega zakonitega zastopnika. Glede na to, da tožnica v tožbi zatrjuje zgolj to, da so njeni prihodki na obravnavnih dvostranskih oglasnih panojih približno 2.200 evrov letno, je njen zakoniti zastopnik lahko le potrdil postavljeno trditev. Več od tega, kar je kot trditev o dejstvih tožnica navedla v tožbi, mu sodišče ni dovolilo izpovedovati, oziroma ni upoštevalo izpovedbe v delu, v katerem nima podlage v tožbenih navedbah. Zaslišanje stranke je eno od dokaznih sredstev, s katerim stranke lahko dokazujejo svoje trditve o dejstvih. Z njim pa ni mogoče dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage.¹²

24Iz cenika, ki je veljal v letu 2018 (A13, stran 9), izhaja, da je cena, ki jo tožnica zaračunava za najem ene strani jumbo panoja,¹³ v ostalih (nemestnih) občinah med 96 evri za en teden in 288 evri za 4 tedne. To, upoštevaje najnižjo tedensko ceno 72 evrov na teden, pomeni, da tožnica na eno stran oglasnega panoja lahko doseže vsaj 3.744 evrov na leto. Glede na to, da tožnica ni podala trditev o običajni ponudbi, deležu paketnih najemov z nižjo tedensko ceno in s tem povezanimi običajnimi popusti, niti ni pojasnila, kako je v ceni upoštevan strošek občinske takse za oglaševanje, je sodišče upoštevalo cene po ceniku. Ugotavlja, da je tožnica z oddajanjem oglasnih površin nedvomno lahko dosegla višji prihodek od zatrjevanega v tožbi. Ne drži torej, da taksa presega njen prihodek. Glede na najnižje prihodke, ki jih tožnica za posamezno oglasno površino jumbo plakata lahko dosega po ceniku, je taksna obremenitev nekoliko nad 50 %.

25Presoje sorazmernosti takšnega deleža taksne obremenitve pa, glede na pojasnjena stališča Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 53/2021, ni mogoče opraviti brez hkratne presoje koristi, ki jo skladno s predpisi zagotavlja toženka kot nosilec javne oblasti. Ta korist se, kot rečeno, kaže v posebni rabi javne površine s postavitvijo objekta za oglaševanje.

26Toženka v zvezi s tem navaja, da je taksa namenjena spodbujanju oglaševanja s čim manjšim posegom v okolje in s tem odvračanju od uporabe tovrstnih taksnih predmetov, da so obravnavane table ob najbolj prometni cesti v turistično najbolj obiskanem območju in da stojijo na nepremičninah, ki so po namenski rabi opredeljene kot območje stanovanj, območja centralnih dejavnosti in posebna območja ter da zato obremenjujejo najvrednejša zemljišča. Že v tožbi pa se je sklicevala na rast življenjskih stroškov glede na višino takse po prejšnjem odloku, ki je zanašala 34,5 %. Te navedbe sodišču ne omogočajo presoje, ali je predpisana taksa sorazmerna, saj (razen trditve o rasti življenjskih stroškov) ne vsebujejo nobenega elementa, ki bi omogočal kvantifikacijo koristi v razmerju do predpisane takse.

27Trditev, da obravnavani jumbo panoji obremenjujejo najvrednejša zemljišča, je splošna, in (kot rečeno) sodišču ne omogoča presoje sorazmernosti takse. Z vrednostjo zemljišča povezan dejavnik pri odmeri takse je nedvomno obseg uzurpacije prostora glede na površino taksnega predmeta. Na njegovo pomembnost kažejo določbe 10. člena Odloka in taksne tarife, po katerih je višina takse odvisna od površine taksnega predmeta. Večja kot je oglasna površina in s tem površina prostora, ki jo zaseda taksni predmet, višja je taksa. Uzurpacija javnega prostora namreč ni le v obsegu, v katerem se reklamni objekt dotika zemeljske površine, na kateri stoji, temveč v celotnem obsegu oglasne površine, ki ga ta zaseda v prostoru nad zemeljsko površino.

28V tem pogledu pa je za presojo sorazmernosti pomembno (kar tožnica tudi uveljavlja v tožbi), da je v 10. členu Odloka in v Taksni tarifi taksa za table ali reklamne objekte, katerih stran presega 4 m2, predpisana v pavšalnem znesku, in sicer tako, da je za stran reklamnega objekta s površino od 4 m2 do največ 10 m2 določena taksa 500 evrov, za strani table do največ 12 m2 pa 2.000 evrov. Torej za eno stran reklamnega objekta s površino 10 m2 je predpisana taksa v višini 500 evrov, za eno stran table s površino največ 12 m2 pa štiri krat več. Iz opredelitve tabel in reklamnih objektov v 4. členu Odloka ne izhaja razlog za nesorazmerje med velikostjo tabel in reklamnih objektov ter njihovo taksno obremenitvijo. Ker toženka tega nesorazmerja ni opravičila, sodišče ne more skleniti drugače kot, da je v taksni tarifi določena taksa za table s površino do 12 m2 nesorazmerna s koristjo, ki jo zagotavlja za tovrstno posebno rabo javnih površin.

29Na drugačno presojo ne vplivajo toženkine navedbe, da je namen predpisane taksne tarife spodbujanje k oglaševanju s čim manjšim posegom v okolje. Takšen namen ne opravičuje nesorazmerja med takso, predpisano za oglasno površino 12 m2 v višini 2.000 evrov in za oglasno površino 10 m2 v višini 500 evrov, saj razlika v velikosti taksnega predmeta (20 %) očitno ni takšna, da bi opravičevala razliko v višini predpisane takse (4 x). Vrhovno sodišče je namreč pojasnilo tudi, da je načelo ekvivalence lahko prizadeto tudi tedaj, ko je taksa s ciljem usmerjanja delovanja zavezancev odmerjena tako, da izgubi svojo naravo plačila za javno storitev oziroma korist, ker je v očitnem nesorazmerju z vrednostjo te storitve ali koristi tudi glede na stroške, ki so nosilcu oblasti pri tem nastali oziroma mu še nastajajo v zvezi s tem. Toženka zato ne more uspeti z argumentom, da je tožnica morala poznati predpisano taksno obremenitev in bi taksne predmete lahko tudi odstranila in prenehala z oglaševanjem. Iz enakih razlogov so za odločitev nepomembne tudi toženkine navedbe o predvidenih omejitvah oglaševanja z jumbo panoji v novem prostorskem aktu in navedbe o ekskluzivni naravi tovrstnih panojev glede na njihovo majhno število v občini. Dokler je dovoljeno oglaševanje z obravnavanimi taksnimi predmeti, mora biti taksna obremenitev določena v skladu z Ustavo RS.

30Na drugačno presojo pa ne vpliva niti toženkino sklicevanje na koristi, ki jih prinaša lokacija obravnavanih tabel, to je, da so na turistično najbolj obiskanem območju. S tem toženka ne utemeljuje osnovne takse 2.000 evrov, ki je v taksni tarifi določena za table s površino 12 m2, in za katero je sodišče ugotovilo, da je nesorazmerna, temveč zgolj količnik 1,35 iz prve alineje prvega odstavka 2. člena Odloka, s katerim se za vse taksne predmete v Coni A, ki zajema staro mestno jedro Izole, poveča osnovna taksa, določena v taksni tarifi.

31Enako velja za toženkin argument rasti življenjskih stroškov glede na čas, ki je potekel od sprejema prejšnjega odloka. Tudi ta velja za vse taksne predmete iz taksne tarife. Poleg tega pa tožničinim navedbam, da je ta rast bistveno manjša od povišanja vrednosti takse glede na prejšnji odlok, to je za 83,97 %, toženka ne oporeka.

32Po povedanem je sodišče sklenilo, da je taksna tarifa v višini 2.000 evrov za table s površino 12 m2 po višini določena v nasprotju z 2. členom v zvezi s 14. členom Ustave. Sodišče je zato na podlagi 125. člena Ustave RS pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe odklonilo uporabo te taksne tarife, določene v Odloku (exceptio illegalis). To pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

33K navedenemu pa sodišče še dodaja, da je že Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 53/2021 presodilo, da je bila taksa, ki je bila tožnici zaračunana na podlagi sankcije iz drugega odstavka 11. člena Odloka, neustavna. Ta del taksne obveznosti je bil tožnici naložen zato, ker je opustila prijavo taksne obveznosti, in sicer tako, da je toženka že odmerjeno takso pomnožila še s količnikom 1,5. Tako sankcioniranje tožnice na podlagi Odloka, ki nima podlage v zakonu, je očitno kaznovalne narave, zato bi zakonodajalec moral za postopek, v katerem bi se odločalo o taki sankciji, vključiti pravice iz 29. člena Ustave, saj postopek v Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) teh ustavnopravnih jamstev ne zagotavlja v celoti. Ker tega ni storil, je določitev ukrepa kaznovalne narave protiustavna. Sankcija sicer po svoji naravi in namenu praviloma presega vrednost storitve oziroma pridobljeno korist, saj gre za posledico nedovoljenega ravnanja zavezanca in je torej njena višina izven ekvivalence. Tudi v konkretnem primeru že iz toženkinih stališč jasno izhaja, da zvišanje takse v višini polovice njenega siceršnjega zneska očitno ne odraža s tožničine strani pridobljene javne koristi. Zato je mogoče ugotoviti, da je Odlok v tem delu protiustaven in ga pri odmeri takse ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis).

34Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz navedenih razlogov, sodišče ni presojalo tožbenih očitkov o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj to za odločitev ni bilo potrebno.

35Sodišče je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo. Na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Ta je na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. V ponovljenem postopku bo zato lahko uporabil tretjo vrstico taksne tarife Odloka, ki določa takso za table s površino največ 12 m2 na stran v višini 2.000 evrov le, če bo s konkretnimi in kvantificiranimi argumenti ugotovil, da je korist, ki jo s posebno rabo javne površine zagotavlja toženka, in ekonomska korist, ki jo lahko tožnica dosega z objektom, sorazmerna s takšno višino takse. Toženka bo zato morala v ponovljenem postopku tožnici omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev in da v zvezi s tem tudi predlaga dokaze.

K II. točki izreka

36Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka, priglašenih v tožbi in odmerjenih v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnici v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče je tožnici za postopek na prvi stopnji priznalo stroške v znesku 385,00 evrov, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Upoštevaje 22% DDV je tožnica upravičena do 469,70 evrov. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Sodišče jih je kljub jasnemu opozorilu Vrhovnega sodišča na to možnost posebej opozorilo še s pozivom z 10. 11. 2022.
² Sodišče je 8. 3. 2023 stranke na začetku in koncu naroka opozorilo, da gre za prvi narok za glavno obravnavo.
³ Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 251/2017.
⁴ Gl. npr. XII. točko v vlogi z dne 29. 11. 2022.
⁵ Po tej določbi lahko občina predpiše občinsko takso za oglaševanje, prirejanje razstav in prireditev, parkiranje in opravljanje drugih dejavnosti, ki se razlikujejo od siceršnje namenske rabe in pomenijo z občinskim odlokom opredeljeno posebno rabo javnih površin v lasti občine, kot so javne ceste, ulice, trgi, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine in podobno, nepremične in premične infrastrukture občinskih javnih služb, stavb v lasti občine, in za druge zadeve, če tako določa zakon (prvi odstavek). Občinsko takso predpiše občina z odlokom, s katerim predpiše vrsto in višino takse ter zavezance za plačilo takse. Višina takse se ne določi po vrednosti predmeta, dejanskem prometu ali dejanskem dohodku (drugi odstavek). Občina ne sme zahtevati plačila občinske takse za dejavnosti iz prvega odstavka tega člena, če je to za posamezne primere z zakonom prepovedano ali je predpisan drug način plačila (tretji odstavek).
⁶ Lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon.
⁷ Glede na povzeta stališča Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 53/2021 v tu obravnavani zadevi, se sodišče ni posebej opredeljevalo do stališč v sodbi I U 1243/2019, na katero se sklicuje toženka.
⁸ To zlasti izhaja iz besedila opombe št. 10 v sklepu X Ips 53/2021.
⁹ Navedbe v tožbi.
¹⁰ Navedbe v četrti pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2022.
¹¹ Taksa je odmerjena za leto 2018.
¹² Gl. npr. sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 1337/2016.
¹³ Da so v ceniku navedene cene za eno stran panoja, je tožničin zakoniti zastopnik izpovedal ob zaslišanju.