9. člen ZFO-1

Z vidika ustavnega načela ekvivalence je mogoče (ne)sorazmernost višine takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Po presoji sodišča navedeno stališče Vrhovnega sodišča pomeni, da je taksa določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju s katerimkoli od navedenih dveh vidikov pridobljene koristi. Sodišče tudi sodi, da je dokazno breme glede koristi, ki izhaja iz posebne rabe, ki omejuje oziroma izključuje splošno rabo ali posebno rabo drugih oseb, na strani toženke. Ona je namreč tista, ki s svojimi akti določa, kakšna je splošna in kakšna je dopustna posebna raba javne površine, in na tej podlagi določa takso za njeno posebno rabo. Dokazno breme glede doseganja ekonomske koristi z uporabo taksnega predmeta pa že po naravi stvari nosi tožnica.

Tožnik ne navaja, da bi in zakaj bi bil v neenakopravnem položaju, glede na druge potencialne zainteresirane oglaševalce, niti ne navaja, zakaj oziroma kako in s čim naj bi bilo poseženo v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Obravnavana zadeva se namreč nanaša na dovolitev uporabe taksnih predmetov na nepremičninah v lasti Občine pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse ostale subjekte. Tožnik posplošeno zatrjuje, da dokončna odločitev obeh upravnih organov krši načelo sorazmernosti kot sestavno načelo pravne države iz 2. člena Ustave, vendar z navajanjem zgolj višine zneska izračuna taksne obveznosti po veljavnem Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola v primerjavi z izračunom višine taksne obveznosti za iste taksne predmete na isti lokaciji na podlagi prej veljavnega Odloka/2003 po oceni sodišča tožnik ni izkazal posega v svoj pravno varovan položaj, saj zatrjevanega posega upravnih organov v pravico tožnika do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude namreč tožnik ni izkazal, zato tudi ni mogoč zaključek, da bi že sama po sebi taksna obveznost tožnika za leto 2

Taksa je v obravnavanem primeru zaračunana za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah in drugih nepremičninah v lasti občine skladno z 9. členom ZFO-1. Iz zakona res ne izhajajo omejitve glede višine navedene takse oziroma merila za njeno določanje, kar pa ne pomeni, da je določanje takse z Odlokom kot občinskim predpisom zaradi odsotnosti takih zakonskih pravil v celoti neomejeno. Določitev občinske takse je omejena z ustavnim načelom ekvivalence. Taksa za postavitev objektov za oglaševanje je občinska taksa, povezana s pridobitvijo pravice do posebne rabe javnih površin (in drugih nepremičnin) v lasti oziroma na območju občine, ki se razlikuje od siceršnje splošne, namenske rabe. Z vidika ustavnega načela ekvivalence je tako mogoče (ne)sorazmernost višine tovrstne takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Tovrstna taksa je določena po višini

Postavitev objekta za oglaševanje na javnem mestu pomeni uzurpacijo javnega prostora in njegovo posebno rabo, za katero je zavezanec dolžan plačati takso ne glede na to, ali na objektu sploh oglašuje in s tem pridobiva prihodek.

ZFO-1 obveznost plačila takse omejuje na taksativno naštete primere iz prvega odstavka 9. člena ZFO-1. Po presoji sodišča občinski Odlok o občinskih taksah v Občini Hoče-Slivnica ustrezno upošteva z zakonom določen okvir, ki omogoča občini, da predpiše občinsko takso.

ZFO-1 obveznost plačila takse omejuje na taksativno naštete primere iz prvega odstavka 9. člena ZFO-1. Po presoji sodišča Odlok o občinskih taksah v Občini Hoče-Slivnica tožene stranke ustrezno upošteva z zakonom določen okvir, ki omogoča občini, da predpiše občinsko takso. Niti v zakonu niti v Odloku pa ni navedenih okoliščin, na podlagi katerih je tožena stranka tožeči stranki naložila plačilo takse.

Komunalna taksa oziroma občinska taksa je javna dajatev in zato pod določbe OZ, ki urejajo obligacijska razmerja, ne sodi. Obenem pa je tudi ni šteti za davek iz 3. členu ZDavP-2 in zato ni podlage za uporabo določb o zastaranju, ki jih vsebuje ta zakon. Čim pa je tako in je dveletni zastaralni rok utemeljeno upoštevan pri odločitvi, je izpodbijana odločitev z ozirom na nesporne dejanske ugotovitve o poteku dveletnega zastaralnega roka za izterjavo obravnavane takse pravilna in skladna z zakonom oziroma z Odlokom o komunalnih taksah v Mestni občini Novo mesto.

Novi ZFO-1 na veljavnost določb Odloka Mestne občine Novo mesto o komunalnih taksah ni vplival. Tega ni storil niti preko prehodnih določb niti preko drugačne vsebine, ampak je pristojnost lokalnih skupnosti pri predpisovanju taks z ozirom na prej veljavni ZKT še razširil. V prvem odstavku 9. člena je ZFO-1 namreč predpisal le področja, na katerih je predpisovanje komunalne oziroma občinske takse dopustno, sicer pa je tako uvedbo kot odmero občinskih taks prepustil lokalnim skupnostim (drugi odstavek 9. člena ZFO-1). Te lahko predpišejo takse, kar pomeni, da imajo proste roke tako pri njihovi uvedbi kot tudi pri omejitvah, med katere nenazadnje sodi tudi zastaranje izterjave. Dveletni zastaralni rok iz 12. člena Odloka torej ostaja veljaven in ni nezakonit, kot se zatrjuje v tožbi.

Zakonska podlaga za predpisovanje takse s strani lokalnih skupnosti so določbe ZFO-1. Nekoliko bolj restriktivne (oziroma zavezujoče za občine) so bile določbe ZKT, ki so veljale pred tem in na podlagi katerih so bile sprejete določbe 12. člena Odloka o zastaranju izterjave, za katere tožeča stranka trdi, da več ne veljajo. Vendar pa novi ZFO-1 na veljavnost navedenih določb Odloka po presoji sodišča ni vplival. Tega ni storil niti preko prehodnih določb niti preko (drugačne) vsebine. Predpisal je (v prvem odstavku 9. člena) le področja, na katerih je predpisovanje komunalne oziroma občinske takse dopustno, sicer pa je tako uvedbo kot odmero občinskih taks prepustil lokalnim skupnostim. Le-te takse lahko predpišejo, kar pomeni, da imajo proste roke tako pri njihovi uvedbi kot tudi pri omejitvah, med katere nenazadnje sodi tudi zastaranje njihove izterjave. Dveletni zastaralni rok iz 12. člena Odloka torej ostaja veljavno - po zakonskem pooblastilu predpisan z Odlokom in zato ni nezakonit, kot se zatrjuje v tožbi.

Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica v izvršilnem postopku ni imela položaja stranke, zato v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 ne more biti tožnica, ni pravilno. Izvršilni postopek zaradi izterjave občinske komunalne takse, torej nedavčne denarne obveznosti, se zoper dolžnika ni vodil po uradni dolžnosti, ampak na predlog (pri)tožnice kot upravičenke do sredstev, ki so prihodek njenega proračuna. Pritožnica (mestna občina) je bila zato stranka tega izvršilnega postopka.

Toženka je imela podlago za odmero izpodbijane občinske takse za oglaševanje tožničinih oglasnih panojev v izpodbijanih odločbah v veljavnem Odloku o občinskih taksah. Ali je zakonito, da je toženka tožnika s pogodbo poleg plačila občinske takse zavezala še za plačilo najemnine, pa presega presojo zakonitosti odločbe, ki se presoja v tem upravnem sporu.

Izpodbija se odmerna odločba plačila občinske takse, obračunane za 4 leta nazaj, kar ni v skladu z določbama 8. in 10. člena Odloka o občinskih taksah v Mestni občini Koper, kjer je določeno plačilo takse vnaprej za prvo tromesečje tekočega leta oziroma tako kot je določeno v dovoljenju. Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je bil Odlok uporabljen za nazaj, čeprav je začel veljati šele 1. 1. 2007 in da je neutemeljeno zaračunavanje občinske takse zaradi poteka morebitnega zastaranja. Iz razlogov odločbe tudi ni mogoče ugotoviti dejanske plačilne obveznosti za posamezni taksni predmet in ni mogoče preveriti njene pravilnosti, niti skupnega števila točk po odločbi, ker ni določno razvidno, kako je prišlo do skupnega števila 12.240 točk. Iz odločbe ni neposredno razvidno, kolikšna je vrednost točke, in katera je pravna podlaga oziroma sklep pristojnega organa za določitev vrednosti taksne točke, glede na to, da tudi priloženi obračuni, na katere se odločba sklicuje v 3. točki izreka, teh okoliščin ne pojasnjujejo.

V konkretnem primeru je sporno, ali je podana podlaga za odmero občinske takse za oglasna sredstva. Na podlagi Odloka o občinskih taksah v občini Dravograd so takse predpisane tudi za oglaševanje na javnih mestih. Za plačilo tovrstne takse je pomembno dejstvo, da taksni predmet stoji na javnem mestu oziroma na javni površini.

Pojem javne površine določa ZGO-1 v 1.5.1. točki 1. odstavka 2. člena in jo opredeljuje kot površino, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so javna cesta, ulica, parkirišče, zelenica in podobna površina. V zadevi uporabljena določba 4. alineje 2. člena odloka z opredelitvijo javnih površin, pri katerih se ne upošteva lastništva nepremičnine, je v nasprotju z navedeno določbo ZGO-1, saj širi pojem javne površine in s tem tudi primere, za katere je občina upravičena predpisati komunalno takso kot občinsko takso iz 9. člena ZFO-1. Ta v 2. alineji 1. odstavka izrecno dopušča možnost predpisovanja takse zgolj za oglaševanje na javnih mestih.

Pritožbeni postopek je vodila oseba, ki je na prvi stopnji odločala o zadevi, zato bi se morala v pritožbenem postopku izločiti po 4. točki 35. člena ZUP. Odločba o odmeri občinske takse za oglaševanje na javnih mestih mora vsebovati obdobje, za katero je taksa odmerjena, natančno določeno višino obveznosti glede na tarifo in veljavno vrednost točke, kot tudi natančno določene taksne predmete, ki se nahajajo na javnih mestih.