VSRS Sklep I Up 249/2021

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1218/2021-7 z dne 12. 10. 2021 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo tožnikovo tožbo zoper toženkin plačilni nalog št. 351-572/2021-5 z dne 17. 5. 2021 (v nadaljevanju Plačilni nalog). Odločilo je tudi o stroških postopka.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 21. 4. 2021 vložil vlogo za izdajo potrdila o namenski rabi zemljišča. Ker ob vložitvi vloge ni bila plačana upravna taksa, je toženka izdala Plačilni nalog, s katerim je tožniku naložila, da odmerjeno upravno takso za izdajo navedenega potrdila plača v roku 15 dni. Tožnik se z naloženo upravno takso ni strinjal, zato je zoper Plačilni nalog vložil ugovor. Ta je bil zavrnjen, prav tako njegova pritožba. Nato je vložil še tožbo v upravnem sporu, katero pa je sodišče prve stopnje zavrglo, ker po presoji sodišča prve stopnje s Plačilnim nalogom ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj, niti v nobeno njegovo materialnopravno pravico ali pravno korist oziroma njemu osebno ni bila naložena nobena obveznost. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik namreč v tožbi ni trdil, da je lastnik zemljišč oziroma da bi on kot stranka sklepal pogodbo o nakupu zemljišč, za katero bi potreboval potrdilo o namenski rabi zemljišča, temveč je omenjeno potrdilo pridobival (zgolj) kot pooblaščenec svoje stranke, ki ga je kot notarja pooblastila za sestavo listin, potrebnih za nakup zemljišča. To pa ima po presoji sodišča prve stopnje za posledico, da tožnik za tožbo nima aktivne procesne legitimacije niti pravnega interesa.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi kot bistveno navaja, da mu je bila s Plačilnim nalogom naložena obveznost plačila upravne takse in da zato vsekakor ima aktivno procesno legitimacijo ter pravni interes, da ga kot nezakonitega izpodbija s pravnimi sredstvi, tudi s tožbo v upravnem sporu. Priglaša pritožbene stroške.

4Toženki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba je utemeljena.

6Aktivno procesno legitimacijo v upravnem sporu opredeljuje prvi odstavek 17. člena ZUS-1. Ta določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

7V obravnavani zadevi je pritožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbijal Plačilni nalog za plačilo upravne takse zaradi izdaje potrdila o namenski rabi zemljišča. Plačilni nalog je toženka nesporno izdala na ime pritožnika, kar pomeni, da ga je štela za taksnega zavezanca¹ in da je s tem obveznost plačila zadevne upravne takse naložila izključno pritožniku osebno. V postopku za odmero upravne takse je torej šlo za odločanje o obveznosti pritožnika in ne njegove stranke.² Pritožnika je zato v tem postopku treba šteti za stranko (prim. tudi prvi odstavek 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) oziroma pritožnik (glede na prej navedeni prvi odstavek 17. člena ZUS-1) utemeljeno opozarja, da bi mu sodišče prve stopnje v zadevnem upravnem sporu moralo priznati aktivno procesno legitimacijo.

8Kot že navedeno, je bilo pritožniku s Plačilnim nalogom naloženo plačilo upravne takse, kar je tipičen primer denarne obveznosti. Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT³), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj. V primeru pritožnikovega uspeha s tožbo bo namreč Plačilni nalog odpravljen in pritožnik ne bo dolžan plačati z njim naložene mu upravne takse, kar očitno pomeni izboljšanje njegovega pravnega položaja. Pritožnik tako brez dvoma izkazuje tudi pravni interes za vložitev tožbe zoper Plačilni nalog. Vrhovno sodišče dodaja še, da v tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost, zato je prav pritožnik tisti, ki v zvezi s Plačilnim nalogom izkazuje pravovarstveno potrebo.

9Iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena, zato ji je na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 ugodilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preveriti še ostale procesne predpostavke za upravni spor in če so le-te izpolnjene, vsebinsko odločiti o tožbi.

10Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Prvi odstavek 16. člena Zakona o upravnih taksah (v nadaljevanju ZUT) določa, da če ob nastanku taksne obveznosti taksa ni plačana oziroma ni plačana v predpisani višini, organ, ki prejme od taksnega zavezanca vlogo ali drug dokument, izroči oziroma pošlje taksnemu zavezancu plačilni nalog, s katerim mu naloži plačilo takse (…).
² Da bi medsebojno (pooblastilno) razmerje med pritožnikom in njegovo stranko kakor koli vplivalo na pritožnikovo obveznost proti upravnemu organu, namreč ne izhaja ne iz Plačilnega naloga ne iz pravne podlage za njegovo izdajo.
³ Zoper sklep o ugovoru je dovoljena pritožba, ki ne zadrži izvršitve sklepa.