23. člen ZUT

ZKGZ določa domnevo, da so obvezni člani zbornice in s tem zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A osebe, ki opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Tožnik zato ne more biti uspešen z navedbami, da ZKGZ določa tri kumulativne pogoje za obvezno članstvo v KGZ (lastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč, njihovo dejansko obdelovanje in dejansko pridobivanje prihodkov iz naslova obdelovanja ter katastrski dohodek), kot tudi ne z navedbami, da ZKGZ obvezno članstvo pogojuje z opravljanjem dejavnosti, to je z aktivnim delovanjem na kmetijskih in gozdnih površinah ter s pridobivanjem koristi od njih. Ureditev obveznega članstva v KGZS in posledično plačevanje zborničnega prispevka je že presojalo tudi Ustavno sodišče, ki je v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 presodilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.

Tožnica neutemeljeno ugovarja, da bi kot oseba v slabih premoženjskih razmerah morala biti plačila upravne takse oproščena. Iz 5. točke 23. člena ZUT (sicer) izhaja, da taksni zavezanci posamezniki v slabih premoženjskih razmerah takse ne plačujejo. Vendar pa za take taksne zavezance po prej citiranem prvem odstavku 25. člena ZUT štejejo le osebe, ki so prejemniki tam taksativno navedenih prejemkov, po prav tako že citiranem drugem odstavku tega člena pa tudi osebe, ki sicer prejemniki teh prejemkov niso, izpolnjujejo pa vsa predpisana merila za te prejemke.

Tožnik je bil taksne obveznosti v višini 4.54 EUR za prodajo vloge za prenehanje državljanstva oproščen na podlagi odločbe z dne 17. 8. 2015. Z odločbo z dne 17. 4. 2015 o zavrnitvi njegovega zahtevka za prenehanje državljanstva mu je nastala še nova taksna obveznost, in sicer taksa za izdajo odločbe.

Upravni organ v konkretnem primeru celovite ocene odločilnih dejstev ni opravil in zato zgolj ugotovitev organa, da tožnik svojih slabih premoženjskih razmer ni izkazal, ker ni predložil pravnomočne odločbe oziroma predpisanih dokazov, ne daje podlage za sklep, da tožnik zakonsko določenega pogoja za oprostitev plačila upravne takse po ZUT ne izpolnjuje. V konkretni zadevi je po analogiji relevantna tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-191/14-16.

Če ima tujec s statusom begunca ali subsidiarne zaščite določeno premoženje in bi lahko plačal upravne takse, ne bi se mu ob tem občutno zmanjšala sredstva, ki jih potrebuje za preživljanje, potem mora pristojni organ uporabiti določbi 21. člena in 5. točke 1. odstavka 23. člena ZUT. Če pa begunec nima tolikšnega premoženja, potem mora pristojni organ uporabiti določbo 9. točke 1. odstavka 24. člena ZUT in prosilca oprostiti plačila upravnih taks. Takšna razlaga ZUT v zvezi z uresničevanjem pravice do združevanja družine je tudi skladna s smernicami aktualne politike EU na področju zagotavljanja varnih in legalnih poti beguncev v Evropo.

Vloga tožeče stranke za oprostitev plačila upravnih taks je bila zavrnjena na podlagi določbe 10. točke 24. člena ZUT, ki se nanaša na tujce, ki so v postopkih za priznanje statusa begunca, začasnega prebivanja iz humanitarnih razlogov in začasnega zatočišča. Kot izhaja iz izpodbijanih upravnih odločb pa tožena stranka v postopku ni ugotavljala, ali je tožeča stranka oproščena plačila takse na podlagi 5. točke prvega odstavka 23. člena ZUT, ki se nanaša na taksnega zavezanca v slabih premoženjskih razmerah.

Revident v obravnavani zadevi ni izkazal odločilnih dejstev, ki so pomembna za oprostitev plačila upravnih taks po Zakonu o upravnih taksah.