4. člen ZUT

Niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja določba zakona oziroma predpisa lokalne skupnosti, ki toženi stranki daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Ker obrazložitev odločb ne vsebuje navedbe določb, na katere se opirata (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), sodišče ne more preizkusiti ali je tožena stranka diskrecijsko pravico uporabila znotraj meja in skladno z namenom pooblastila, ki naj bi ji ga podelil zakon (tretji odstavek 40. člena12 Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), posledično pa tudi ne tožnikovih navedb o arbitrarnosti in samovoljnosti tožene stranke pri uporabi prostega preudarka.

Kot izhaja iz izpodbijane odločitve, je organ odločil na podlagi prostega preudarka, ki ga utemeljuje s 6. členom ZUP. Vendar je pri tem izostala podlaga za odločanje po prostem preudarku v konkretnem primeru. V drugem odstavku 6. člena ZUP so namreč za zakonitost uporabe diskrecijske odločitve določeni trije pogoji: 1. upravni organ mora imeti za diskrecijsko odločanje izrecno pooblastilo v zakonu ali predpisu lokalne skupnosti, 2. diskrecijska odločba mora biti izdana v mejah pooblastila in 3. diskrecijska odločba mora biti izdana v skladu z namenom, za katerega je bilo pooblastilo dano.

Iz izpodbijane odločitve ni razvidna podlaga za odločanje po prostem preudarku v konkretnem primeru. V drugem odstavku 6. člena ZUP so namreč za zakonitost uporabe diskrecijske odločitve določeni trije pogoji: 1. upravni organ mora imeti za diskrecijsko odločanje izrecno pooblastilo v zakonu ali predpisu lokalne skupnosti, 2. diskrecijska odločba mora biti izdana v mejah pooblastila in 3. diskrecijska odločba mora biti izdana v skladu z namenom, za katerega je bilo pooblastilo dano. Ob tem pooblastilo ni dano tako, da bi iz norme izrecno izhajalo, da gre za pooblastilo za diskrecijsko odločanje, temveč se kaže v uporabi pojmov, kot so organ sme, organ lahko ali organ je pooblaščen, da dovoli, naloži. Ker organ prve stopnje in toženka v izpodbijani odločitvi nista navedla zakona oziroma predpisa lokalne skupnosti, ki organu daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti.

Toženka je svojo odločitev o odmeri takse oprla na tarifno št. 2, pri čemer je spregledala, da je v opombi 2 k tarifni št. 1 navedeno, da se taksa ne plača za vlogo za izdajo potrdila ali druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, za vračilo takse, pritožbo in ugovor zoper plačilni nalog. Zato odmera takse za ti pravni sredstvi ni bila upravičena. Ugotovitve o podatku namenske rabe prostora se nanašajo na posamezno parcelo, zato je posamezno parcelo šteti za zahtevek v smislu tretjega odstavka 4. člena ZUT.

Izkustveno sprejemljiv je zaključek upravnih organov, da izdaja tako velikega števila izpiskov pomeni za upravni organ veliko obremenitev, ki vpliva na njegovo poslovanje do drugih udeležencev v upravnih postopkih oziroma drugih strank. Tožeča stranka razloga, zakaj potrebuje tolikšno število izpiskov iz matičnega registra, ni pojasnila. Res ji tega nasploh in v običajnih okoliščinah ni treba pojasnjevati, kot to navaja tožba, a izdaja 697 izpiskov iz matičnega registra niso običajne okoliščine. Trditev tožeče stranke je, da tarifna št. 4 ZUT govori samo o upravni taksi za potrdila, zato je tožeča stranka za izpisek ni dolžna plačati in iz tega razloga zahteva vračilo. Po presoji sodišča temu ni mogoče pritrditi. Res ZUP in ZMatR govorita o potrdilih in izpiskih iz uradnih evidenc, pri tem pa ni nobenega dvoma, da gre v obeh primerih za potrdila in druge listine (izpiske, certifikate itd.) o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca (179. člen ZUP).

Tožnik je bil taksne obveznosti v višini 4.54 EUR za prodajo vloge za prenehanje državljanstva oproščen na podlagi odločbe z dne 17. 8. 2015. Z odločbo z dne 17. 4. 2015 o zavrnitvi njegovega zahtevka za prenehanje državljanstva mu je nastala še nova taksna obveznost, in sicer taksa za izdajo odločbe.

V konkretnem primeru se postopek za sprejem v državljanstvo ni pričel na vlogo druge tožnice (odvetnice), temveč na vlogo prvega tožnika. On je namreč tisti, ki je vložil vlogo za sprejem v državljanstvo. Ker se predmetni postopek ni pričel na vlogo druge tožnice, slednja tudi ne more biti zavezanka za plačilo upravne takse.