VSRS Sklep X DoR 10/2023-5

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je Upravno sodišče RS napačno uporabilo načelo objektivne ekvivalence pri presoji pravilnosti odmerjene takse in v nasprotju s kriteriji Vrhovnega sodišča RS (v sklepu opr. št. X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022) odločilo, da je taksa, odmerjena na podlagi Odloka, pravilna in ustavno skladna?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine Izola, št. 3502-70/2019 z dne 5. 3. 2019. S to odločbo je navedeni organ tožniku odmeril in naložil plačilo občinske takse v višini 16.200,00 EUR za uporabo treh obojestranskih tabel za oglaševanje na območju Občine Izola. Župan Občine Izola je z odločbo št. 3502-123/2019-3 z dne 18. 6. 2019 zavrnil pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo.

2V upravnem sporu je bilo bistveno vprašanje, ali je višina odmerjene občinske takse ustrezna. Tožnik je v upravnem sporu trdil, da je bilo z odmero občinske takse na podlagi Odloka o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola (v nadaljevanju Odlok) v višini 16.200,00 EUR, posebej glede na prej veljavni odlok, nesorazmerno poseženo v načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), lastninsko pravico (33. člen Ustave RS) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave RS) ter da je njena višina neskladna z načelom ekvivalence, kot ga je opredelilo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022.

3Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožnik glede na druge oglaševalce ni bil drugače obravnavan, niti tega konkretizirano ne navaja. Tožbene ugovore je kot neutemeljene zavrnilo tudi glede zatrjevanih kršitev zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude, saj tožnik ni navedel, v čem naj bi šlo za nedovoljen poseg vanje. Zato tudi ni mogoča ugotovitev, da bi bil poseg (ki ni konkretno zatrjevan) lahko že sam po sebi nesorazmeren. Z določitvijo takse je sicer poseženo v pravno varovani položaj predlagatelja, vendar je poseg zakonit in ustavno skladen. Glede primernosti višine takse Upravno sodišče meni, da gre pravzaprav za to, da predlagatelj kot izvajalec pridobitne dejavnosti pri svojem podjetniškem delovanju prevzema vsa tveganja iz poslovanja in hkrati neomejeno razpolaga s svojim dobičkom, saj je bil vnaprej obveščen o višini takse, ki bo odmerjena. Ker torej ni bil prizadet v svojem delovanju, je poseg tudi v tem pogledu sorazmeren.

4Zoper to odločitev Upravnega sodišča je predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 vložil tožnik (v nadaljevanju predlagatelj). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj dopusti revizijo glede pomembnega pravnega vprašanja, saj ocenjuje, da odločitev Upravnega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022.

5Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

6Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, ki je navedeno v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prve alineje prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V zadevi, na katero se sklicuje predlagatelj, je namreč Vrhovno sodišče res že sprejelo stališče, ki se nanaša na uporabo načela ekvivalence pri odmeri občinske takse, in sicer, da to načelo zahteva, da mora biti naložena taksa v sorazmerju s storitvijo ali drugo koristjo, ki jo skladno s predpisi zagotavlja uprava oziroma drug nosilec oblasti in jo pridobi taksni zavezanec. V nasprotnem primeru je obremenitev s taksami kot javnimi dajatvami nepravično in neenako porazdeljena. To načelo morajo spoštovati (tudi) občine, ki določajo njihovo višino. Postavilo je tudi kriterije, ki so pomembni z vidika spoštovanja načela ekvivalence, in sicer, ali je višina takse sorazmerna glede na ekonomsko korist, pridobljeno s posebno rabo, in ali je sorazmerna s konkretno nastalim posegom v javni prostor in njegovo obremenitvijo s posebno rabo.

7V obravnavani zadevi gre torej za vprašanje, ali prej povzeta odločitev Upravnega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera (ne)dopustno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Zato je revizijska odločitev Vrhovnega sodišča v zvezi z dopuščenim pravnim vprašanjem pomembna za enotnost sodne prakse na tem področju, tako da je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s tretjim odstavkom 367.c člena ZPP dopustilo.