67. člen ZLS

Ker vračilo komunalnega prispevka specialno urejajo upravni predpisi, o tem ni mogoče odločati na podlagi splošnih pravil OZ o neupravičeni obogatitvi. Obveznost plačila komunalnega prispevka je predpisana z zakonom in ne gre za obligacijsko, temveč javnopravno dajatev. Vračilo komunalnega prispevka je po posebnem zakonu v pristojnosti upravnega organa. Zgolj dejstvo, da je bil komunalni prispevek plačan z unovčenjem bančne garancije, ne spremeni narave te dajatve. O vračilu obveznih dajatev odloča tisti, ki jih je odredil in ne sodišče. Odločbo o odmeri komunalnega prispevka je izdala občinska uprava toženke; gre za izvirno pristojnost občine, ki odloča v upravnih stvareh.

Pregled zadeve pokaže, da je izpodbijano odločbo izdal nepristojni organ, saj jo je izdal župan. Izpodbijano odločbo bi morala izdati občinska uprava občine, ki bi morala odločati o zadevi. Občino zastopa župan, ki pa ni hkrati predstojnik občinske uprave. Slednji je v zadevi, kot je obravnavana, ko gre za izvirno pristojnost občine, pristojen za odločanje na drugi stopnji.

Izpodbijano odločbo o spremembi koncesijske odločbe je izdal župan občine, ne da bi pristojni prvostopenjski organ sploh odločal, nato pa je župan izdal še drugostopenjsko odločbo, s katero je odločil o pritožbi zoper njo. Sodišče je zato izpodbojano odločbo, ker o njej ni odločal pristojni upravni organ, odpravilo.

O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, odloča župan. Tožnica zoper izpodbijani akt ni vložila pritožbe, saj ji je prvostopni organ podal napačni pravni pouk, da lahko neposredno vloži upravni spor. Ne glede na navedeno pa se tožba v upravnem sporu lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, kar pa izpodbijani akt (še) ni, saj tožnica zoper njega še ni vložila pritožbe.

Naloga vodenja registra upravnikov stavb je državna pristojnost, ki jo (praviloma) izvaja upravna enota, na območju katere je stanovanje oziroma stanovanjska stavba – oziroma prenesena državna pristojnost, če jo izvaja organ mestne občine. SZ-1 v drugem odstavku 161. člena med drugim določa, da register upravnikov stavb vodi upravna enota, na območju katere je stanovanje oziroma večstanovanjska stavba, oziroma organ mestne občine. V tretjem odstavku 161. člena pa je določeno, da se lahko vodenje registra upravnikov stavb prenese na posamezno lokalno skupnost, če želi to opravljati in je za to usposobljena. Pristojnost za izvajanje upravnih nalog je izključno zakonska materija, kar pomeni, da se s podzakonskim aktom lokalne skupnosti samostojno, izven okvirov zakonov, ne sme urejati. Pristojnost na podlagi tretjega odstavka 161. člena SZ-1 bi na posamezno lokalno skupnost morala prenesti neposredno država s splošnim aktom. Občinski odlok tako v nobenem primeru ne bi mogel določiti pristojnost vodenja registra upravnikov v smislu tretjega odstavka 161. člena SZ-1.

Z odlokom lokalne skupnosti Javnemu stanovanjskemu skladu mestne občine ni mogoče določiti pristojnosti vodenja registra upravnikov stavb.

Pristojnost za izvajanje upravnih nalog je izključno zakonska materija, kar pomeni, da se s podzakonskim aktom lokalne skupnosti samostojno, izven okvirov zakona, ne sme urejati. Pristojnost na podlagi tretjega odstavka 161. člena SZ-1 bi na posamezno lokalno skupnost, kadar ne gre za vodenje registra upravnikov, morala prenesti neposredno država z aktom, izdanim na podlagi zakona, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Občinski odlok tako v nobenem primeru ne bi mogel določiti pristojnosti vodenja registra upravnikov v smislu tretjega odstavka 161. člena SZ-1, zato je kakršnakoli razlaga določb Odloka v izpodbijani sodbi za odločitev v obravnavani zadevi pravno nerelevantna.

Pri turistični taksi gre za občinsko dajatev, ki jo v skladu s 147. členom URS občina uvede na podlagi zakona - v konkretnem primeru ZSRT. Ob upoštevanju navedenega je o zadevi v pritožbenem postopku odločal pristojen organ (župan). Zakonski pogoji in pooblastilo za določitev občinske takse so določeni v ZSRT. Občinam pa je prepuščena odločitev, ali bodo takso uvedle, ter določitev višine turistične takse v razponu (med 3 in 11 točkami - prvi odstavek 26. člena ZSRT). Pogoji so navedeni in opredeljeni v drugem odstavku 24. člena ZSRT na način, da ni mogoče govoriti o možnosti arbitrarnega odločanja s strani občine in s tem o kršitvi načela pravne države.

Turistična taksa je občinska dajatev, ki jo v skladu s 147. členom Ustave občina uvede ob pogojih iz ZSRT. Da gre za izvirno pristojnost občine, izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 20. člena ZSRT. Za odločanje o pritožbi zoper odločbo o odmeri turistične takse je tako pristojen župan. Določitev pavšalne dajatve za lastnike počitniških hiš in stanovanj ne pomeni kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave RS. Njihov položaj ni enak položaju turistov in tudi ne položaju stalnih prebivalcev v občini. Ker gre za različne položaje, je na mestu tudi njihova različna (zakonska) obravnava. Zakonski pogoji in pooblastilo za določitev občinske takse v ZSRT so dovolj določni. Občinam je prepuščena odločitev, ali bodo takso uvedle, ter določitev njene višine v razponu (1. odstavek 26. člena ZSRT), pogoji pa so navedeni v 2. odstavku 24. člena ZSRT in opredeljeni na način, da ni mogoče govoriti o možnosti arbitrarnega odločanja s strani občine in s tem o kršitvi načela pravne države iz 2. člena Ustave. Dajatev (določitev maksimalnih 11 točk) v konkretnem primeru tudi ni nesorazmerna po višini, saj iz izpodbijane odločbe sledi, da sodi tožena stranka med prvih deset turistično najbolj

V tej zadevi je na prvi stopnji z izpodbijano odločbo odločil župan, čeprav po določbah ZLS in ZSZ ni bil stvarno pristojen za odločanje, kar pomeni, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojni organ.

Turistična taksa je občinska dajatev, ki jo v skladu s 147. členom Ustave občina uvede ob pogojih iz ZSRT. Načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja je namreč v pristojnosti občin na podlagi 19. člena ZSRT. Da gre za izvirno pristojnost občin na tem področju, kaže tudi določba 2. odstavka 20. člena ZSRT. Občinam je prepuščena odločitev, ali bodo takso uvedle, ter določitev njene višine v razponu (1. odstavek 26. člena ZSRT), pogoji pa so opredeljeni v 2. odstavku 24. člena ZSRT tako, da ni mogoče govoriti o možnosti arbitrarnega odločanja s strani občine in s tem o kršitvi načela pravne države iz 2. člena Ustave. Določitev pavšalne dajatve za lastnike počitniških hiš in stanovanj ne pomeni kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave. Njihov položaj ni enak položaju turistov in ne položaju stalnih prebivalcev v občini. Ker gre za različne položaje, je na mestu tudi njihova različna (zakonska) obravnava. V primeru pavšalne turistične takse tudi ne gre za dvojno obdavčenje zasebne lastnine, saj zavezanec v skladu z ZSRT s to dajatvijo plača uporabo določenih storitev in ugodnosti, ki se mu zato ob vsakokratni up

Turistična taksa je občinska dajatev, ki jo v skladu s 147. členom Ustave občina uvede ob pogojih iz ZSRT. Da gre za izvirno pristojnost občine, izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 20. člena ZSRT. Ob upoštevanju povedanega je za odločanje o pritožbi zoper odločbo o odmeri turistične takse pristojen župan. Določitev pavšalne dajatve za lastnike počitniških hiš in stanovanj ne pomeni kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave. Njihov položaj ni enak položaju turistov in tudi ne položaju stalnih prebivalcev v občini. Ker gre za različne položaje, je na mestu njihova različna (zakonska) obravnava. Zakonski pogoji in pooblastilo za določitev turistične takse v ZSRT so dovolj določni. Občinam je prepuščena odločitev, ali bodo takso uvedle, ter določitev njene višine v razponu (1. odstavek 26. člena ZSRT), pogoji pa so opredeljeni v 2. odstavku 24. člena ZSRT tako, da ni mogoče govoriti o možnosti arbitrarnega odločanja s strani občine in s tem o kršitvi načela pravne države iz 2. člena Ustave. V primeru pavšalne turistične takse ne gre za dvojno obdavčenje zasebne lastnine, saj tožnik v skladu z ZSRT s to dajatvijo plača uporabo določenih storitev in ugodnosti, ki se mu zato ob

Turistična taksa je opredeljena kot namenski vir financiranja spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja (občine), zato ne more biti dvoma o tem, da gre pri uvedbi in obračunavanju turistične takse za izvirno pristojnost občine v smislu 67. člena ZLS. Prekoračitev roka iz 50. člena ZSRT ne vpliva na veljavnost Odloka, saj gre za instrukcijski rok.

Da gre za izvirno pristojnost lokalne skupnosti na tem področju, izhaja tudi iz določb ZSRT, po katerih je turistična taksa namenjena za izvajanje dejavnosti in storitev v javnem interesu, opredeljenih v 21. členu tega zakona. Gre za občinsko dajatev, ki jo v skladu s 147. členom Ustave RS občina uvede ob pogojih, ki jih določa ZSRT. Ob upoštevanju navedenega je v obravnavani zadevi odločanje o pritožbi na podlagi 67. člena ZLS, na katero se sklicuje tožena stranka, kot tudi na podlagi 1. odstavka 233. člena ZUP, na katerega se sklicujeta tožnika, v pristojnosti župana.

Da gre za izvirno pristojnost lokalne skupnosti na tem področju, izhaja tudi iz določb ZSRT, po katerih je turistična taksa namenjena za izvajanje dejavnosti in storitev v javnem interesu, opredeljenih v 21. členu tega zakona. Gre za občinsko dajatev, ki jo v skladu s 147. členom Ustave RS občina uvede ob pogojih, ki jih določa ZSRT. Ob upoštevanju navedenega je v obravnavani zadevi odločanje o pritožbi na podlagi 67. člena ZLS v pristojnosti župana.

Ker je na prvi stopnji župan odločal v upravni stvari iz občinske pristojnosti na prvi stopnji, je po presoji sodišča potrebno neposredno uporabiti 2. odstavek 67. člena ZLS, zato je za odločanje v tem primeru na prvi stopnji v upravnem postopku stvarno pristojna občinska uprava in ne župan.

Po določbi 2. odstavka 67. člena ZLS v upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi pa župan. Odločanje nepristojnega organa pomeni nezakonitost v postopku, ki ima za posledico odpravo odločbe.

Gre za odločanje o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe distribucije zemeljskega plina v občini. V konkretnem primeru je s tožbo izpodbijani akt izdal občinski svet, morala pa bi jo izdati občinska uprava po določbah ZUP (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-303/97 z dne 4.6.1998), na drugi stopnji pa župan.

Obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP ni podan, ker je bilo dejstvo, ki se uveljavlja kot obnovitveni razlog, tožeči stranki znano že v času postopka, katerega obnovo zahteva. Po ugotovitvi, da ni podan obnovitveni razlog, se toženi stranki ne bi bilo potrebno spuščati v odločanje, ali je predlog za obnovo postopka dopusten v smislu 1. odstavka 261. člena ZUP in pravočasen v skladu s 1. točko 1. odstavka 263. člena ZUP, kajti takoj ko je manjkal eden izmed procesnih pogojev za vsebinsko obravnavanje, je bilo predlog za obnovo postopka potrebno zavreči. Kljub temu, da v glavi izpodbijanega sklepa ni navedeno, da ga izdaja občinska uprava, je iz njegovega uvoda razvidno, da se izdaja na podlagi 67. člena Statuta občine Ž., ki določa, da o stvareh iz občinske pristojnosti na 1. stopnji odloča občinska uprava.

Ker je odločbo o izbiri koncesionarja izdal župan občine, za odločanje o tej upravni stvari pa je, na podlagi 2. odstavka 67. člena ZLS, stvarno pristojna občinska uprava, je o zadevi v upravnem postopku na prvi stopnji odločal stvarno nepristojen organ.