11. člen ZST-1

Sodišče lahko na podlagi določila tretjega odstavka 13. člena ZST-1 med postopkom sklep o oprostitvi taks razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v predlogu za oprostitev plačila taks navedla neresnične podatke, mora plačati dvakratnik taks, ki jih je bila oproščena (tretji odstavek 13. člena ZST-1). Sodna praksa je zavzela stališči, da je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na strani predlagatelja in da je treba v primeru, če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev. Vendar pa zavzeti stališči ne pomenita, da lahko sodišče zavrnitev predloga za oprostitev utemelji le z ugotovljeno neresničnostjo podatkov v izjavi. Materialnopravno je zmotno stališče, da že ugotovljena neresničnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju zadošča za zavrnitev predloga za oprostitev, saj ZST-1 podlage za to ne daje. Tudi v primeru naknadne razveljavitve sklepa o oprostitvi zaradi

Pri odločitvi mora sodišče upoštevati finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje stranke. Oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse je izjema od splošne obveznosti, zato je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja. Ta mora ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti.

ZSVarPre v 20. členu določa, da se kot lastni dohodek samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Sodišče prve stopnje je menilo, da je navedeno zakonsko določbo v primeru odločanja o taksni oprostitvi treba smiselno razumeti tako, da je upoštevno obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, v katerem je nastala taksna obveznost. Po presoji pritožbenega sodišča pa je treba upoštevati obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, ko je bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse.

Posledice prepozno plačane sodne takse so enake kot posledice neplačane takse.

Sodišče prve stopnje ni dolžno pribavljati podatkov, ki jih lahko stranka sama pribavi in predloži sodišču. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da zahtevane listine sama ne more pridobiti. Pri tem ni moč mimo dejstva, da bi si lahko tožena stranka kadarkoli pribavila podatke, ki zadevajo njen transakcijski račun.

Ne obstaja pravna podlaga za to, da bi se toženko kot pravno osebo, ki v individualnem delovnem sporu ni uspela, oprostilo plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov o obdavčljivih dohodkih fizičnih oseb pravilno ugotovilo višino povprečnega mesečnega dohodka. Tožnikove trditve o insolventnosti so pavšalne, niso izkazane in jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Glede stroškov prevoza na delo v višini 600 EUR tožnik v pritožbi sam navaja, da mu je delodajalec že povrnil navedeni znesek. V zvezi s stroški preživljanja mladoletne hčere pa tožnik priznava, da s plačili že več let zaostaja - preživnine torej ne plačuje, zato se njegov razpoložljivi dohodek ne zmanjšuje.

Ker je oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse izjema od splošne obveznosti, je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja. Ta mora ponuditi ustrezne trditve in dokaze, iz katerih izhaja, da glede na svoj materialni položaj ne more plačati sodne takse (oziroma da je ne more plačati takoj ali takoj v enkratnem znesku) brez grožnje za lastno preživljanje ali preživljanje družinskih članov. Višje sodišče na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, temveč mora ostati v mejah pritožbenih razlogov. Da bi pritožnica lahko utemeljila napako pri ugotavljanju dejanskega stanja, bi morala zato navesti dejstvo, ki naj bi bilo nepravilno ugotovljeno, in tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo nepravilno ugotovljeno oziroma kaj je vzrok očitane napake. Hipoteka ne onemogoča odsvojitve ali nadaljnje obremenitve nepremičnin, pa tudi ne oddaje v najem ali zakup, zato sama po sebi ne pomeni, da z obremenjenimi nepremičninami ni mogoče razpolagati oziroma da jih ni mogoče upoštevati pri presoji predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse.

Sodna taksa za ugovor po plačilnem nalogu znaša 55,00 EUR. Glede na četrti odstavek 11. člena ZST-1 bi lahko bil dolžnik kot pravna oseba oproščen plačila sodne takse v presežku nad 44,00 EUR, to je 11,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ta ne predstavlja zneska, zaradi katerega bi bila ogrožena dejavnost dolžnika, kar je pogoj za oprostitev plačila sodnih taks po tretjem odstavku 11. člena ZST-1.

Skladno s sodno prakso ponovno odločanje o predlogu za taksno oprostitev za isto procesno dejanje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, ni dovoljeno, razen če ponovni predlog vsebuje nove, spremenjene okoliščine, ki predlagatelju onemogočajo plačilo sodne takse. Stranka mora po že pravnomočni odločitvi o predlogu v novem kasnejšem tovrstnem predlogu substancirano pojasniti in izkazati tiste spremenjene okoliščine (torej okoliščine, ki so bile drugačne/slabše od tistih, ki so bile že ugotovljene), ki bi opravičevale taksno oprostitev oziroma dodaten odlog plačila sodne takse. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, na podlagi primerjave trditev v novem predlogu in okoliščin, ki so bile v postopku že ugotovljene, tožnica ni zatrjevala in dokazovala nobene spremenjene nove okoliščine, ki bi upravičevala ponovno vsebinsko odločanje oziroma oprostitev ali dodatni odlog plačila sodne takse.

Oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse je izjema od splošne obveznosti, zato je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja. Obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca se ne izključujeta. Postopek prisilne poravnave sicer res izkazuje slabo finančno stanje tožnice, vendar sam po sebi še ne utemeljuje taksne oprostitve, sicer bi že ZST-1 dejstvo insolventnosti stranke (ki je pogoj za začetek postopka prisilne poravnave) opredelil kot okoliščino, ki narekuje oprostitev plačila sodne takse, pa tega ni storil.

Taksna oprostitev (v ta okvir sodi tudi odloženo ali obročno plačilo takse) predstavlja izjemo od splošne obveznosti plačila sodnih taks, zato je trditveno (in dokazno) breme o izpolnjevanju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na predlagatelju. Če želi uživati privilegij oprostitve, odloga ali obročnega plačila takse, mora ponuditi ustrezne trditve (in dokaze) o svojem dohodkovnem in premoženjskem stanju, iz katerih izhaja, da bi bila s (takojšnjim ali celotnim) plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja (sam in družinski člani).

Iz Ustave ne izhaja zahteva, da bi morala biti način in obseg taksne oprostitve za pravne osebe urejena povsem enako kot za fizične. Načelo enakosti pred zakonom po ustaljeni ustavno sodni presoji ne pomeni, da zakon (če ne gre za okoliščine iz prvega odstavka 14. člena URS) ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, temveč tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Strožjo omejitev za pravne osebe, ki jim za razliko od fizičnih oseb po veljavni zakonodaji ni omogočena oprostitev plačila sodnih taks v celoti (omogočena pa so jim tako delna oprostitev plačila sodnih taks kot njen odlog in obročno plačilo) utemeljuje okoliščina, da se v primeru fizičnih oseb z institutom oprostitve plačila sodnih taks varuje (tudi) sam obstoj, eksistenca predlagatelja, ki zaradi poplačila obveznosti ne sme biti ogrožena, medtem kot obstoj pravne osebe takega varstva ne zahteva. V primeru, ko pravna oseba ni sposobna poravnati svojih obveznosti, se namreč nad njo lahko izvede postopek insolventnosti, ki nenazadnje lahko vodi v njeno prenehanje. Razlikovanje med zakonsko predvidenima obsegoma dopustne taksne ureditve je glede na navedeno po presoji pritožbenega

Tožnica ugotovitvam o njenega materialnem položaju ne nasprotuje. Ne oporeka niti številu mesečnih obrokov ali njihovi višini. V pritožbi navaja le to, da bi bilo plačevanje obrokov lažje po 15. 12. 2025, ko bi odplačala še zadnji obrok sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Teh trditev pa z ničemer ne izkaže. Ne glede na to pa je ob odločanju pritožbenega sodišča čas, za katerega je tožnica želela obveznost odložiti, že minil, kar pomeni, da je do želenega učinka 'odloga' plačila že prišlo.

Sporni traktor je sicer registriran na prvega toženca in je ta lahko njegov formalni lastnik, vendar pa toženec utemeljeno opozarja, da ni njegov dejanski lastnik in da z njim zato ne more razpolagati. V takem primeru se takšno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov.

Pri presoji utemeljenosti predloga za taksno oprostitev se ne upoštevajo obveznosti (iz naslova neplačane sodne takse), ki so predmet odprtih izvršilnih postopkov (prva točka prvega odstavka 13. člena ZUPJS). Ker tožniku za obravnavani postopek (še) ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, odločitev o njegovem predlogu za taksno oprostitev ne more biti oprta na določbo tretjega odstavka 10. člena ZST-1.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnikova družina šteje dva člana; poleg tožnika tudi njegovo zakonsko partnerico, saj jo je tožnik v predlogu navedel kot družinskega člana, to pa je potrjeno tudi s podatkom iz javne evidence. Pritožbena trditev, da zakonca ne živita (več) skupaj, na odločitev nima vpliva, saj tožnik ne zatrjuje, da bi zakonska zveza razpadla oz. da bi življenjska skupnost prenehala. Ker je vrednost prvega vozila, ki je bilo prvič registrirano leta 2014, manjša od 28- kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, sodišče tega vozila ne bi smelo upoštevati. Že ob upoštevanju ugotovljenega premoženjskega stanja družine (2.632,40 EUR dohodka na družinskega člana, avtomobil v vrednosti 19.095,80 EUR, polovični delež ene nepremičnine v vrednosti 74,300 EUR), ki presega premoženjski in dohodkovni cenzus, tožnik ne more doseči taksne oprostitve (niti delne), saj je taksna oprostitev namenjena samo najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika - kljub v predlogu zatrjevani trenutni brezposelnosti - ni mogoče uvrstiti. Odmerjena taksna obveznost je (4.215,00 EUR) je razmeroma visoka. Tožnikova družina ima kreditne obveznosti; neprem

Postopek insolventnosti sam po sebi še ne utemeljuje oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse. Aktualna bilanca stanja za tožnico po neprerekanih ugotovitvah izpodbijanega sklepa izkazuje visoko vrednost zalog in kratkoročnih poslovnih terjatev (oboje občutno presega višino dolžne sodne takse), pri čemer gre že po definiciji za kratkoročna sredstva, ki se praviloma preoblikujejo v obdobju, krajšem od leta dni. Trditveno in dokazno breme glede dejstva, da tega premoženja ni mogoče unovčiti oziroma da bi razpolaganje z njim za (takojšnje) plačilo (celotne) sodne takse v enkratnem znesku ogrozilo njeno dejavnost, je bilo na tožnici, ki ga ni zmogla, saj o tem ni podala niti ustreznih trditev.