22. člen ZP-1

Iz zatrjevanj pritožnika ter poizvedb prvostopenjskega sodišča pri prekrškovnem organu in Vrhovnem državnem tožilstvu RS izhaja, da je v predmetni zadevi Vrhovno državno tožilstvo RS zoper plačilni nalog z dne 7. 10. 2024 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo IV Ips 12/2025 z dne 3. 9. 2025. Zahtevi za varstvo zakonitosti je ugodilo, izpodbijani plačilni nalog PPP Koper, št. 500103032801 z dne 7. 10. 2024 pa razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje. Iz odgovora PPP Koper z dne 9. 2. 2026 (l. št. 109 spisa) izhaja, da je prekrškovni organ storilcu poslal nov plačilni nalog, ki je v postopku vročanja. Glede na navedeno, ko je Vrhovno sodišče RS plačilni nalog, na katerem temelji napadani sklep, razveljavilo, niso izpolnjeni materialni pogoji po drugem odstavku 202.e člena ZP-1, ki bi utemeljevali preklic odložitve izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, saj ni izkazano, da bi storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek.

Pri presoji pogojev za izbris kazenskih točk iz tretjega odstavka 50. člena ZVoz-1 je treba upoštevati pravnomočno izrečene in izvršene kazenske točke, pri čemer se šteje, da so kazenske točke izvršene, ko so vpisane v skupno evidenco kazenskih točk v cestnem prometu.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo v posledici zaključka, da je storilkina pritožba z dne 9.7.2025 prepozna. Vsled temu so neutemeljene vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na storilkino potrebo po vozniškem dovoljenju (je mati samohranilka, ki se vozni na delo v gradbeništvo in na popoldansko izobraževanje), saj na zaključek o prepoznosti njene pritožbe, na katerem temelji v pritožbeno presojo predloženi sklep sodišča prve stopnje, ne morejo vplivati.

V predmetnem postopku ni mogoče uspeti s pritožbenimi trditvami, da storilec, ki je državljan Ukrajine s statusom začasne zaščite v RS, nujno potrebuje vozniško dovoljenje, ki mu omogoča preživetje, saj delo opravlja po gradbiščih po vsej Sloveniji. Pritožba navedeni sklep sodišča prve stopnje izpodbija tudi s trditvami, da je vožnja z osebnim vozilom z storilca življenjsko pomembna in naj se preučijo možnosti o milejši obliki sankcije. S takimi trditvami razveljavitve izpodbijanega sklepa sicer ne more doseči, saj na zaključek sodišča prve stopnje o izpolnitvi pogojev po določbi tretjega odstavka v zvezi z osmim odstavkom 22. člena ZP-1 ne morejo vplivati, je pa na tem mestu zato izpostaviti obrazložitev v 8. točki izpodbijanega sklepa, kjer je sodišče prve stopnje storilca poučilo tako o možnosti, kot o rokih za vložitev predloga za odlog izvršitev prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja.

Po preučitvi procesnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predloženi plačilni nalogi opremljeni s klavzulami o pravnomočnosti. K plačilnemu nalogu MOR Kranj, Pn 06113-2483/2024 z dne 18. 12. 2024, je priloženo tudi pooblastilo, s katerim je storilec pooblastil svojega delodajalca, da v njegovem imenu oziroma namesto njega "prevzame poštno pošiljko za kazen pod št. 55374767". Priložena je tudi vročilnica, iz katere izhaja, da je bila ta odločba tako dne 20. 12. 2024 vročena A. s.p. (za B. B.). Iz plačilnega naloga PPP Celje, številka 5010102162930/2024 z dne 20. 6. 2024, izhaja, da je bil storilcu vročen 20.6.2024, na plačilnem nalogu pa se nahaja tudi storilčev podpis. Pravnomočen je postal 29. 6. 2024. Iz plačilnega naloga PP Domžale, številka 5010104152134/2025 z dne 16. 2. 2025, pa izhaja, da mu je bil vročen 16. 2. 2025 in da se storilec ni želel podpisati, saj pravi, da bo ostal brez službe, vročen pa mu je bil v roke ob 22.25 uri na naslovu L. ... . Pravnomočen je postal 25. 2. 2025. Pritožbene trditve, da storilec navedenih PN ni prejel, da mu niso bili vročeni skladno z zakonom in da zato nobena od odločb še ni pravnomočna, se vsled navedenemu izkažejo za neute

Drži, kar navaja pritožnik, in sicer, da se KT v cestnem prometu izbrišejo iz evidence po preteku dveh let od pravnomočnosti odločbe, s katero so bile izrečene, če v tem času storilec ne doseže števila kazenskih točk, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma prepoved uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije oziroma če v roku iz tretjega odstavka 22. člena tega zakona ni bila izdana odločba. Vendar je bila odločba o prekršku Oddelka za upravljanje s prometom, številka 5550095974748/2022 z dne 9. 9. 2022, za prekršek storjen dne 16. 6. 2022, pravnomočna dne 13. 10. 2022. Zadnji upošteven prekršek pa je bil storjen dne 8.5.2024, odločba o prekršku PPP Koper z dne 4.9.2024 pa je postala pravnomočna 24.9.2024. To pomeni, da rok dveh let ni potekel. Zato pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sodišče prekrška, storjenega dne 16.6.2022, ne bi smelo upoštevati.

Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe in sodbe o prekršku, s katerimi so storilcu izrečene KT v cestnem prometu in se zaradi učinka pravnomočnosti v okviru predmetnega postopka ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb in sodb o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke. Tako v predmetnem postopku ni mogoče uspeti s pritožbenimi trditvami, da storilec prekrška tega dne ni storil, ker je bil takrat v službi (v dokaz je priložil tudi izpis mesečne prisotnosti na delu) in je avto v času storitve prekrška vozil njegova žena A. A. Takšne navedbe se namreč nanašajo na dejansko stanje prekrška, v katerega pa v predmetnem postopku vsled zgoraj navedenemu, ni mogoče posegati oziroma ga izpodbijati, ker je o zgoraj navedenih prekrških že bilo pravnomočno odločeno. Prav tako v predmetnem postopku ni relevantno, da storilec dela v B. B. d. d. in da potrebuje vozniško dovoljenje zaradi vožnje v službo, saj to niso okoliščine, ki bi lahko privedle do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje

Postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni postopek o prekršku, v katerem bi sodišče odločalo o tem, ali je storilec storil prekršek in odmerjalo sankcije zanj, temveč poseben postopek za izrek ukrepa, ki se izreka v posledici doseženega števila kazenskih točk, ki so bile storilcu izrečene s pravnomočnimi in izvršljivimi plačilnimi nalogi, odločbami ali sodbami o prekršku. ZP-1 posledično ne določa obveznosti, da bi sodišče to obvestilo moralo poslati storilcu, niti v izjasnitev, niti naknadno ob vročitvi sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Kontradiktornost je v tem postopku zagotovljena v pritožbenem postopku

Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve neupoštevne pritožbene navedbe, ko storilec pojasnjuje okoliščine storjenega prekrška, prekršek obžaluje, in navaja da vozniško dovoljenje nujno potrebuje za opravljanje svojega dela. Za storilca številne neugodne posledice, vendar, četudi bi bile izkazane, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, temelječe na določbi osmega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1, ne morejo vplivati. Niso utemeljene pritožbene trditve, da začasni odvzem in hranjenje tujega vozniškega dovoljenja, ki ga je storilcu izdala tuja država (Avstrija), predstavlja protipraven poseg v listino, saj ta ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države. Navedeni ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja zasleduje le namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa, s ciljem zagotovitve varnosti ljudi in premoženja, in ga je zato mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj. Vštevanje trajanja ukrepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ni sestavina sklepa o izreku prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja, zato so zahteve pritožnika po dopolnitvi izreka neutemelj

Storilec prekrška kot imetnik tujega vozniškega dovoljenja pridobljenega dne 21. 11. 2022, je imel na podlagi 13. točke prvega odstavka 2. člena ZVoz-1 v času storitve prekrška status voznika začetnika. Ker je storilec imetnik tujega vozniškega dovoljenja, mu je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 22. člena ZP-1 ter osmim odstavkom 22. člena ZP-1 namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje na dan, ko je storil prekršek, in sicer za dobo enega leta.

Storilcu prekrška, ki v času izreka sankcije ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja na ozemlju Slovenije, kazenskih točk ni mogoče izreči.

Zakon izrecno ne predpisuje, da bi se KT lahko izrekle zgolj vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozil, s katero je storil prekršek. Prvi odstavek 22. člena določa, da se KT v cestnem prometu predpišejo v višini od ene do 18 točk v določenem številu za prekršek zoper varnost javnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica. KT se torej v skladu s tem členom predpišejo in izrekajo za prekrške, ki pomenijo hujše ogrožanje ali poškodovanje zavarovane pravne dobrine. Namen stranske sankcije KT v cestnem prometu je, da se določena kategorija voznikov, ki s svojim ravnanjem izkažejo posebno nevarnost, izloči iz prometa, saj mu sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času dveh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk. Zato je interpretacija, ki omejuje izrekanje KT samo na voznike, ki so imeli veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozila, s katerim so storili prekršek, v nasprotju z namenom izrekanja KT.

Vrhovno sodišče je v preteklosti že judiciralo, da storilcu, ki stori prekršek v času veljavne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu ni mogoče izreči. Presodilo je, da izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja pomeni, da voznik, ki mu je ta prepoved izrečena, v času trajanja prepovedi nima veljavnega vozniškega dovoljenja na ozemlju Slovenije. V prid temu govori splošna določba drugega odstavka 22. člena ZP-1, v skladu s katero se kazenske točke v cestnem prometu izrečejo (samo) vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma osebi, ki ji je vozniško dovoljenje začasno odvzeto.

Sodišče prve stopnje pri oceni obdolženčevega obnašanja, osebnih lastnosti in sposobnosti za varno vožnjo ni spregledalo, da v preteklosti še ni bil obravnavan za cestnoprometne prekrške ali istovrstnega kaznivega dejanja, vendar pa tej okoliščini ni pripisalo prav nobene teže, temveč je o nevarnosti njegove nadaljnje udeležbe v cestnem prometu sklepalo že zgolj na podlagi v obtožnem aktu očitanega (enega) dogodka oziroma visoke koncentracije alkohola v njegovem telesu, kar pa kot že rečeno (tudi ob upoštevanju posledic obravnavane domnevne prometne nesreče, ki se odražajo v minimalni materialni škodi), za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ne zadošča.

Po prejemu pritožbe zagovornice storilca, v kateri le ta zatrjuje, da storilec s tremi odločbami o prekršku (odločba z dne 12. 4. 2022 ter odločbi z dne 15. 9. 2022) ni bil seznanjen, ker mu jih delodajalec ni nikoli vročil, je sodišče prve stopnje pri pristojnih organih opravilo poizvedbe. Iz listin v spisu tako izhaja, da je bila trem navedenim odločbam o prekrških razveljavljena klavzula pravnomočnosti ter da ima storilec na dan 4. 10. 2023 v skupni evidenci kazenskih točk kot star voznik vpisanih 13 KT. Ob ugotovljenem pogojev za izdajo izpodbijanega sklepa ni, saj doseženih 13 KT v obdobju dveh let ne utemeljuje izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja.

Ker začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a in 113.b členu ZP-1 ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države, in ker ukrep zasleduje namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa s ciljem zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja, ga je mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj.

Količina alkohola v organizmu je eden najpomembnejših argumentov za izrek tega ukrepa. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je šlo pri obdolžencu za izredno visoko stopnjo alkoholiziranosti, zaradi katere je bil obdolženi popolnoma nesposoben varne udeležbe v prometu, njegova odločitev, da se vseeno vključi v promet, pa že sama po sebi kaže na pomanjkljivosti pri ustrezni presoji, ki terja začasno omejitev obdolženca v cestnem prometu. Obdolženi je imel dve uri po nesreči (ko je bil torej že v eliminacijski fazi) še vedno najmanj 1,96 g/kg alkohola v krvi, v urinu pa kar 3,16 g/kg, ravno alkoholiziranost pa je eden najpogostejših in tudi najnevarnejših povzročiteljev prometnih nesreč s tragičnimi posledicami. Logično je torej, da lahko sodišče obdolžencu v kazenskem postopku, ko zoper njega vodi postopek zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, zaradi takšne stopnje alkoholiziranosti, ki v prekrškovnem postopku pomeni avtomatičen odvzem vozniškega dovoljenja, začasno odvzame vozniško dovoljenje.

Glede na razloge sodišča prve stopnje ter listine spisa iz obvestila organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk izhaja, da je imela storilka na dan 21. 4. 2023 v evidenco vpisanih 19 KT. Navedeno izhaja tudi iz izpisa iz evidence kazenskih točk, na katerega se v 2. točki obrazložitve sklicuje sodišče prve stopnje (l. št. 6 spisa), prav tako pa to potrjujeta v spis vložena pravnomočna plačilna naloga z dne 19. 1. 2022 in 5. 4. 2023. Ker listine spisa potrjujejo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje glede števila doseženih kazenskih točk storilke na dan 21. 4. 2023, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da v evidenci storilke ni prekrška z dne 19. 1. 2022 za 3 kazenske točke.

Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe in sodbe o prekršku, s katerimi so storilcu izrečene KT v cestnem prometu in se zaradi učinka pravnomočnosti v okviru predmetnega postopka ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb in sodb o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke.

Sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa storilca ni seznanilo z zgoraj navedenimi listinami, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa oziroma ga o tem zaslišalo na javnem sojenju, vendar to ne predstavlja kršitve pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave, niti kršitve določb postopka o prekršku, kot skuša prikazati pritožba. Na načelni ravni se je sicer strinjati, da načelo kontradiktornosti in pravica do poštenega postopka sodišču nalagata dolžnost, da stranko seznani s procesnim gradivom in ji omogoči, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, vendar to velja predvsem v postopkih odločanja o obstoju pravic in dolžnosti oz. odgovornosti za storjeni prekršek, medtem ko je v predmetnih postopkih za izvršitev odločb, s katerimi je že vsebinsko odločeno o pravici ali obveznosti, načelo kontradiktornosti okrnjeno in se lahko zagotavlja šele naknadno v pritožbenem postopku.