VSRS Sodba IV Ips 1/2024

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo zagovornice pravne osebe A., d. o. o., in odgovorne osebe B. B. odločbo o prekršku po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek zaradi prekrška po 1. alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju: ZVPNPP) in prekrška po drugem odstavku v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 15. člena ZVPNPP na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) ustavilo. Odločilo je, da stroški postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Vrhovna državna tožilka je zoper pravnomočno sodbo o ustavitvi postopka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1 v zvezi s 5. in 6. členom ZVPNPP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in ugotovi kršitev navedenih zakonskih določb.

3Na zahtevo je odgovorila zagovornica pravne osebe in odgovorne osebe, ki je predlagala njeno zavrnitev.

B.

4Pravna oseba in njena odgovorna oseba sta bili v obravnavani zadevi spoznani za odgovorni storitve prekrška po 1. alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP oziroma po drugem odstavku v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 15. člena ZVPNPP, ker je odgovorna oseba pravne osebe pri dejavnosti upravljanja računalniških naprav in sistemov uporabila nepošteno poslovno prakso z zavajajočim dejanjem. Opis dejanja v odločbi o prekršku je v bistvenem zajemal očitek, da je kot eno od prednosti registracije domene oglaševala cenovno prednost "vedno najnižje cene registracije", ki ni bila resnična, saj pravna oseba upravnemu organu ni predložila dokazov o resničnosti te navedbe. Z njeno uporabo na spletni strani je utegnila zavajati povprečnega potrošnika in utegnila povzročiti, da ta sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel - nakup domene, saj na podlagi tega oglaševanja cenovne ugodnosti potrošnik lahko sklepa, da je cena domene pri podjetju najnižja oziroma nižja od ostalih ponudnikov na trgu.

5Sodišče prve stopnje je presodilo, da dejanje, kot je opisano, ne vsebuje vseh zakonskih znakov prekrška. Obrazložilo je, da morajo biti pri opredelitvi zavajajoče poslovne prakse predhodno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi po 4. členu ZVPNPP, ter v zvezi s tem ugotovilo, da v opisu niso navedena tista ravnanja in opustitve, ki nasprotujejo zahtevam poklicne skrbnosti, prav tako ni razvidno, na kakšen način sta pravna oseba in njena odgovorna oseba ravnali v nasprotju z zahtevami poklicne skrbnosti (11. točka prvostopenjske sodbe in 5. točka drugostopenjske sodbe). Nadalje je ugotovilo, da v opisu dejanja prav tako ni konkretiziran očitek zavajajoče informacije iz prvega odstavka 5. člena ZVPNPP, saj niso razvidne konkretne cene, katerih resničnost bi bilo možno preizkusiti (12. točka prvostopenjske sodbe). Dalje pa še, da prvi odstavek 5. člena ZVPNPP govori o vplivu zavajajoče informacije, ki v vsakem primeru povzroči izkrivljeno ekonomsko ravnanje potrošnika, zato (zgolj) domnevanje prekrškovnega organa o potrošnikovem nakupu predstavlja prenizek standard za vzpostavitev prekrškovne odgovornosti (13. točka prvostopenjske sodbe).

6Zahteva za varstvo zakonitosti odpira v bistvenem vprašanje, ali morajo biti pri opredelitvi zavajajoče poslovne prakse predhodno komulativno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi, določene v generalni klavzuli iz 4. člena ZVPNPP. Vložnica ob sklicevanju na prakso Sodišča Evropske unije zavzema stališče, da zahtev poklicne skrbnosti iz 4. člena ZVPNPP ni treba posebej opredeliti.

7Stališču vložnice je treba pritrditi. Ravnanja in opustitve podjetij, ki štejejo za nepošteno poslovno prakso v razmerju do potrošnika, so opredeljena z generalno klavzulo iz drugega odstavka 4. člena ZVPNPP (sedaj drugega odstavka 47. člena Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju: ZVPot-1)¹, po kateri so to vsa tista ravnanja, ki nasprotujejo zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivljajo ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, oziroma povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov. Zakon na eksemplifikativen način določa kot nepošteno poslovno prakso zlasti tisto, ki je zavajajoča ali agresivna. Zavajajoča poslovna praksa je opredeljena v 5. členu ZVPNPP (sedaj 49. členu ZVPot-1). Na podlagi prvega odstavka citiranega člena se šteje poslovna praksa za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Takšna zavajajoča informacija se med drugim nanaša tudi glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti.

8Besedilo navedenih zakonskih členov je skladno z določbami Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju: Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah). Slednja je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena z ZVPNPP (oziroma kasneje veljavnim ZVPot-1). Obravnavana določba drugega odstavka 4. člena ZVPNPP (sedaj 47. člena ZVPot-1) tako ustreza besedilu drugega odstavka 5. člena Direktive o nepoštenih poslovnih praksah, medtem ko prvi odstavek 5. člena ZVPNPP (sedaj 49. člena ZVPot-1) ustreza prvemu odstavku 6. člena te direktive. Ker se z navedeno direktivo na ravni Evropske unije harmonizirajo pravila o nepoštenih poslovnih praksah podjetij, je treba upoštevati tudi stališča, ki jih je v zvezi z direktivo sprejelo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU).

9V zadevi C-435/11 z dne 19. 9. 2013 je SEU podalo razlago člena 6(1) Direktive o nepoštenih poslovnih praksah v razmerju do člena 5(2) iste direktive. Izpostavilo je, da je splošna prepoved nepoštenih poslovnih praks iz člena 5(2) direktive glede zavajajoče in agresivne poslovne prakse konkretizirana z nadaljnjimi in natančnejšimi določbami, da bi se ustrezno upoštevalo tveganje, ki ga za potrošnika predstavljata najpogostejša primera. Sestavni elementi zavajajoče prakse so navedeni v členu 6(1) direktive in so zasnovani predvsem z vidika potrošnika ter med drugim določajo tudi pogoj izkrivljanja ekonomskega obnašanja, ki ustreza pogoju iz člena 5(2) direktive, ne pa tudi nasprotja z zahtevami poklicne skrbnosti. Glede na besedilo in sistematiko direktive je presodilo, da je prakso, ki izpolnjuje merila iz člena 6(1) direktive, treba šteti za zavajajočo, ne da bi bilo treba preveriti, ali je izpolnjen tudi pogoj iz splošne prepovedi. Zgolj takšna razlaga ohranja polni učinek posebnih pravil iz 6. do 9. člena direktive; če bi bili namreč pogoji za uporabo teh členov enaki tistim iz člena 5(2) direktive, bi bili navedeni členi brez pomena. Takšno razlago potrjuje tudi cilj Direktive o nepoštenih poslovnih praksah, ki je v zagotovitvi visoke ravni varstva potrošnikov. Na tej podlagi je razsodilo, da je Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah treba razlagati tako, da če poslovna praksa izpolnjuje merila iz člena 6(1), da bi se opredelila kot zavajajoča v razmerju do potrošnika, sodišču ni treba preveriti, ali je takšna praksa tudi v nasprotju z zahtevami poklicne skrbnosti iz člena 5(2), da bi se lahko veljavno štela za nepošteno in prepovedano. Isto stališče je SEU potrdilo v zadevi C-388/13 s sodbo z dne 16. 4. 2015, smiselno pa denimo tudi v zadevi C-646/22 dne 14. 11. 2024. Enako razlago je mogoče zaslediti v Smernicah Evropske komisije za razlago in uporabo Direktive o nepoštenih poslovnih praksah z dne 29. 12. 2021, iz katerih izhaja, da generalna klavzula iz člena 5(2) direktive predstavlja samostojno merilo - ki zagotavlja, da se lahko vsaka nepoštena praksa, ki ni zajeta z drugimi določbami direktive, še vedno sankcionira - ne pa dodaten kumulativni preizkus, ki mora biti opravljen pri posebnih kategorijah nepoštenih poslovnih praks iz členov 6 do 9 te direktive.

10Glede na opisano in utrjeno prakso SEU takšno razlago direktive in posledično (vsebinsko enakih) obravnavanih zakonskih določb sprejema tudi Vrhovno sodišče in zato odstopa od drugačnega stališča, sprejetega v sodbi IV Ips 25/2019 z dne 19. 11. 2019. Ugotavlja tako, da mora prekršek zaradi uporabe zavajajoče poslovne prakse z zavajajočim ravnanjem po 1. alineji 15. člena ZVPNPP vsebovati konkretizacijo znakov iz določbe prvega odstavka 5. člena ZVPNPP (sedaj 49. člena ZVPot-1), medtem ko komulativna opredelitev pogojev iz generalne klavzule po drugem odstavku 4. člena ZVPNPP (sedaj 47. člena ZVPot-1) v opisu dejanja ni potrebna.

11Kljub ugotovitvi, da so bile trditve vrhovne državne tožilke utemeljene, pa njeni zahtevi ni bilo mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje je namreč poleg (sicer zmotne) presoje, da obravnavanemu opisu prekrška manjka konkretizacija iz generalne klavzule po 4. členu ZVPNPP, nadalje ocenilo tudi, da opis dejanja ne vsebuje (niti) ustrezne konkretizacije po prvem odstavku 5. člena ZVPNPP (12. in 13. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Teh razlogov vložnica konkretizirano ne izpodbija, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo. To hkrati pomeni, da zatrjevana kršitev materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1 - tj. glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek, prekršek - ni podana.

C.

12Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (171. člen ZP-1 v zvezi s 425. členom ZKP).

13Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Uradni list RS, št. 130/2022; v uporabi od 26. 1. 2023 dalje.