Pravo vrednostnih papirjev

Indosament mora biti zapisan na zemljiškem pismu in ni veljaven, če je zapisan na posebni, od zemljiškega pisma ločeni listini. Odškodninske odgovornosti za delo odvetnika ni. Rezultat pravde bi bil namreč enak, tudi če bi odvetnik v njej storil, kar mu očita njegov mandant - domnevni oškodovanec.

Druga toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tožniki, ki s tožbo uveljavljajo odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke, zahtevek zoper primarno in podredno toženko uveljavljajo na različnih pravnih podlagah, tožbo pa vlagajo zoper Banko in podredno poslovno banko. Po uveljavitvi novega zakona ZPSVIKOB-1 sodišče prve stopnje ni dalo možnosti strankam, da se v postopku izjavijo ter jim glede na določeno izključno krajevno pristojnost ni dalo možnosti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka.

Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo.

Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah. Ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno, da bi se razveljavil zgolj zato, da bi bil ponovno izdan identičen sklep. Z izpodbijanim sklepom se v ničemer ne posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva, niti ne zmanjšuje njegovih procesnih in materialnopravnih upravičenj. Navedeni zaključek podpira tudi splošno načelo hitrosti in ekonomičnosti pravdnega postopka (11. člen ZPP), ki glede na identične določbe ZPSVIKOB in ZPSVIKOB-1 o izključni pristojnosti mariborskega sodišča, narekuje čim prejšnji odstop pristojnemu sodišču, ker Okrožno sodišče v Ljubljani pristojnosti za opravljanje nadaljnjih procesnih dejanj nima (več).

Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožnikoma se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.

Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi zahtev pravice do izjave tožeči stranki omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavi glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe ni mogla upoštevati.

Upoštevaje drugi odstavek 475. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki zapoveduje subsidiarno uporabo Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) samo za položaje, ki niso (drugače) urejeni v ZTFI-1, je za odločitev o dovoljenosti pritožbe v tem primeru upoštevna ureditev v ZTFI-1 in s tem določba 482. člena istega zakona, ki izključuje pritožbo.

Tožniki naj bi sicer po določbah ZTFI-1, ker niso stranke v postopku, zoper izpodbijano odločbo res ne imeli možnosti tožbe in s tem sodnega varstva. Imajo pa možnost, da v skladu z določbami ZUP zahtevajo položaj stranskega udeleženca v zadevnem postopku nadzora in v primeru, če se takšna njihova zahteva zavrne, možnost tožbe in s tem sodnega varstva zoper odločitev tožene stranke. To pa v končni fazi pomeni, da imajo tožniki zagotovljeno možnost, da se o njihovi pravici do udeležbe v postopku nadzora in s tem do uveljavljanja ugovorov zoper odločbo, tudi tistih, ki so ustavnopravne narave, odloča v sodnem postopku (v upravnem sporu). S tem je po presoji sodišča tožnikom, čeprav na posreden način, preko vložitve posebne zahteve, sodno varstvo zoper odločbo organa - tožene stranke zagotovljeno in zato že iz tega razloga ni izpolnjen ključni pogoj za odločanje o kršitvah ustavnih upravičenj (iz naslova neudeležbe v postopku nadzora) na podlagi 4. člena ZUS-1.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožniki niso bili stranke ali stranski udeleženci v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odredba, s katero je toženka v postopku nadzora nad A., d. o. o., le-tej odredila odpravo kršitve, kot je to navedeno v izreku odredbe. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu (le) oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Iz te zakonske določbe jasno izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Za vložitev tožbe v upravnem sporu tako ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec, kar poskušajo tožniki uveljaviti z obravnavano tožbo. Položaja tožnika v upravnem sporu namreč ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v upravnem postopku (npr. ZTFI-1). Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima mat

Na podlagi drugega odstavka 345. člena ZTFI-1 je Agencija pristojna, da pri odvetniku oz. odvetniški družbi, ki na svojem fiduciarnem računu vodi NVP preverja, ali jih vodi na način, da z njimi opravlja pomožne investicijske storitve iz 1. točke prvega odstavka 19. člena ZTFI-1. Izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov za ugotovitev toženke, da je objava informacije o identiteti kršitelja v konkretnem primeru sorazmerna s težo kršitve oz., da niso izpolnjeni pogoji za uporabo četrtega odstavka 357. člena ZTFI-1.

Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo. Banka ni dolžna preverjati, ali se je nasprotna stranka s ponujenimi potrebnimi informacijami seznanila in jih (natančno) preučila. Pomembno je, da so bile različne informacije bodočemu imetniku (pred kasnejšim sprejetjem odločitve) dostopne. Toženka je svojo pojasnilno dolžnost izpolnjevala, poleg ustno posredovanih bistvenih informacij o naravi obveznic in tveganju v primeru stečaja, s pomočjo prospekta za prodajo podrejenih obveznic, ki ga je imel tožnik možnost pregledati in se z njim seznaniti. Glavna lastnost podrejene obveznice (kot kvalificirane pravice) je ravno to, da je namenjena pokrivanju izgub banke in zaščiti drugih upnikov, zlasti deponentov.

Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini. V konkretnem primeru do tega ni prišlo. Sodišče prve stopnje je v pritožbi izpostavljen zapis v Pogodbi o sodelovanju, ki se nanaša na dovoljenje za dostop do računa vrednostnih papirjev, v sodbi pravilno povzelo. Zgolj to, da na podlagi tega zapisa, ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov, ni naredilo zaključka, ki ga je pričakoval toženec, pa ne predstavlja očitane kršitve. Ker dolžnost tožnice upravljati in trgovati z vrednostnimi papirji toženca ni obstajala, tožnici že zato ni mogoče očitati, da je z neskrbnim ravnanjem tožencu povzročila škodo.

Ponovno pretehtane okoliščine primera terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena. Vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke je brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten (enak) odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki podrejenih obveznic uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge (s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane) očitke.

Namen prekinitve postopka po četrtem odstavku 206. člena ZPP je pridobitev razlage pravnega pravila. Vprašanje, na katerega bo (morebiti) odgovorjeno v revizijski zadevi, ali določeno dejstvo pomeni pravno relevantno vzročno zvezo, pomeni uporabo materialnega prava. Uporaba materialnega prava pa je le v rokah zakonitega sodnika, in ne senata Vrhovnega sodišča, ki odloča o reviziji. Prekinitev postopka do odločitve senata Vrhovnega sodišča iz razloga, da se bo na njeni podlagi v predmetni zadevi sprejela odločitev o potrebnosti presojanja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije, že iz načelnih razlogov ni dopustna, saj v svojem bistvu posega v sodniško neodvisnost in kot taka tudi v pravno varnost.

Tožeča stranka je že v tožbi predlagala zaslišanje A. A. v zvezi z ugotavljanjem dejstva, ali so bile sporne obveznice izdane v obliki pisne listine. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka v spis predložila del zapisnika naroka za glavno obravnavo v zadevi XI Pg 1906/2014 z dne 4. 9. 2015, iz katerega izhaja izpoved navedene priče. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 15. 4. 2022 grajala neizvedbo dokaza z zaslišanjem predlagane priče. Na podlagi navedenega je tožeča stranka utemeljeno opozorila na kršitev načela neposrednosti iz prvega odstavka 4. člena ZPP. Ta določa, da da sodišče odloči na podlagi (med drugim) neposrednega obravnavanja, kar v navezavi na konkretno zadevo pomeni, da sodišče v odsotnosti soglasja strank ni bilo upravičeno le prebrati zapisnika zaslišanja A. A. iz drugega postopka. Ta kršitev je nedvomno vplivala na zakonitost sodbe, saj je, kot že rečeno, izpoved A. A. sodišče prve stopnje upoštevalo kot nosilni razlog za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče zavrže tožbo, če akt, ki se izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Iz tega razloga je sodišče zavrglo tožbo zoper zahtevo za posredovaje informacij št. 0601-10/2020-11 z dne 7. 12. 2020, saj ta zahteva ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je sodišče zavrglo tudi tožbo zoper odredbo tožene stranke št. 0601-10/2020-18 z dne 10.3.2021 ter tožbo v delu, ki se nanaša na točke 1., 2. in 4. odločbe Agencije za trg vrednostnih papirjev, opr. št. 0601-10/2020-28 z dne 13. 5. 2021. Zoper odredbo je tožbo zavrglo zato, ker 476. členu ZTFI-1 sodnega varstva zoper odredbe ne predvideva. Zoper 1., 2. in 4. točko odločbe z dne 13. 5. 2021 pa je tožbo zavrglo skladno s 1. točko drugega odstavka 476. člena ZTFI-1, ki izrecno določa, da sodnega varstva ni proti odločbi, s katero agencija odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo. Glede tožnikovega zatrjevanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za to, da se identiteta kršitelja ne objavi, kot te pogoje določa prvi odstavek 278. č

Na podlagi ZNVP so bili računi registrskih računov pri Centralni kreditni depotni družbi ukinjeni po 1. 1. 2017, po 31. 12. 2021 so imetniki izgubili tudi same vrednostne papirje. Določila, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo, veljajo za imetnike računov pri Centralno klirinško depotni družbi v Sloveniji in ne za račune, odprte pri Centralno klirinški depozitarni družbi Hrvaške.

Da gre za lastno menico in ne za trasirano menico je v tem primeru jasno prepoznavno. Trasat v njej ni naveden (temveč je celo prečrtan), neposredno nad vnaprej natisnjenim besedilom "plačajte za to" pa je v rokopisu napisana beseda "plačamo". V obrazcu je torej jasno spremenjeno besedilo "plačajte za to" v obljubo plačila "plačamo".

Pravnorelevantni vzrok prenehanja kvalificiranih obveznosti toženke je odločba BS o izrednih ukrepih, in ne ravnanje ali opustitev toženke. Izredni ukrep je bil nepovraten, zaradi česar ne vložitev tožbe (s strani toženke) ne more biti pravnorelevanten vzrok nastale škode. Pritožnik bo v postopkih po ZPSVIKOB lahko vtoževal odškodninsko odgovornost BS. V konkretnem primeru je bila tožena poslovna banka in v zvezi s tem se odloča o odškodninski odgovornosti njenega ravnanja. Ocena, da gre za visoko tvegani vrednostni papir, je vrednostna ocena, ki leži na investitorju in ne na izdajatelju. Slednji ni dolžan podajati vrednostnih ocen, ampak zgolj predstaviti tveganja, ki omogočajo investitorju, da napravi vrednostne zaključke. Čeprav je obveznica način zadolževanja (izdajatelj jih izdaja z namenom pridobivanja dodatnega kapitala), pa zgolj zaradi podobne ekonomske vsebine posojila in izdaje obveznic razmerja med pravdnima strankama ni mogoče presojati na temelju določb o posojilni pogodbi.

Tožnica ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da spornih delnic ni hranila za račun A. A., da je pričakovala, da bo s poslom zaslužila, da naj bi šlo za predvideni prevzem B. B. in da bi si lahko denar za preostanek neplačane kupnine, če bo treba, izposodila. Toženka je v izpodbijani odločbi konkretizirano obrazložila, na podlagi katerih okoliščin in zakaj šteje, da je tožnica imetnica spornih delnic v svojem imenu, a za račun A. A. Jasno in nedvoumno je pojasnila, da so bila v času nakupa spornih delnic pričakovanja o izplačilih dividend, pričakovane rasti cene delnic in realizacije kapitalskega dobička, ob upoštevanju pretekle politike izplačevanja dividend, poslovanja B. B. in nakupne cene za delnico ... v višini 145,00 EUR za delnico, nerealna.