VSL Sodba II Cp 1173/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi v roku petnajst dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.116,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo 106.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da so potrdila o vpisu obveznic X nična ter da mora toženka vrniti skupaj 60.118,00 EUR (točka II. izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 4.679,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Pritožnik opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Navaja, da je v danem primeru ključno vprašanje, ali je Banka Slovenije (BS) dne 17. 12. 2013 izdala zakonito odločbo o izrednih ukrepih ali ne. Če se ugotovi, da je bil izredni ukrep nezakonit, bo ponovno nastala terjatev tožeče stranke do Banke, d. d. Ker se nobeno sodišče ali organ do sedaj še ni vsebinsko opredelil do vprašanja zakonitosti izrednega ukrepa BS, bi moralo sodišče prve stopnje bodisi vsebinsko odločati o zakonitosti ukrepa, ali pa počakati do odločitve drugega sodišča in šele nato odločiti o tožbenem zahtevku. Podlaga za to je tudi v 236. členu Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank (ZRPPB). S tem, ko sodišče prve stopnje ni sledilo eni od dveh opcij, je bila pritožniku odvzeta pravica do učinkovitega pravnega varstva, saj lahko izgubi tožbo do Banke, d. d., ne da se odloči o predhodnem vprašanju. Pritožnik poudarja, da je v primeru nezakonitosti izrednega ukrepa BS, dolžna odškodnino plačati toženka, in ne BS. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je posledično tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnik nadalje navaja, da bi toženka morala reagirati na sprejeti izredni ukrep BS ter v pritožbi navaja razloge¹, zaradi katerih bi „sigurno“ uspela. Ker tega (razumljivo) ni storila, je tožeči stranki nastala škoda. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se dotikajo vprašanja nezakonitosti izrednega ukrepa, pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov. V sklopu nepravilnega postopanja BS pri izdaji izrednega ukrepa pritožnik izpostavlja, da BS ni upoštevala določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). V 498. členu ZGD-1 je določeno, da je pretvorba posojil, ki jih da družbenik, prvi korak pri odpravi kapitalske neustreznosti družbe. Terjatve lastnikov so kvalificirane obveznost prvega reda in se kot take morajo prve uporabiti za kritje izgub. S tem, ko BS ni upoštevala določb ZGD-1, je kršila načelo enakosti pred zakonom, saj vložka RS pri toženki ni upoštevala. Na ta način je bila napačno sanirana izguba poslovne banke, kar dodatno kaže na nezakonitost izrednega ukrepa BS.

Pritožnik opozarja na zmotno uporabo materialnega prava pri definiranju pogodbenega razmerja. Navaja, da gre v danem primeru za posojilno pogodbo in ne prodajno, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje. Obveznost ni izpolnjena z vpisom vrednostnega papirja pri Centralni klirinško depotni družbi (KDD), ampak šele, ko je posojilo vrnjeno (dospetje obveznice X). Opozarja tudi na razliko med vpisom obveznice neposredno pri izdajatelju in nakupom obveznice na sekundarnem trgu.

Nadaljnji sklop pritožbe se nanaša na vprašanje pravilnosti prospekta za prodajo obveznic X in same pojasnile dolžnosti, ki naj ne bi bila v celoti izpolnjena. Strnjeno, pritožnik očita, da ga toženka ni opozorila, da gre za visoko tvegan vrednostni papir, tega nista povedali niti uslužbenki niti ni bilo zapisano v prospektu. Nadalje pritožnik ni bil opozorjen, da lahko pride do izbrisa obveznic zaradi spremenjene zakonodaje, in to v „tajnih postopkih“, da je toženka v slabem finančnem položaju, da obstaja možnost regulacijskih ukrepov, ki jih je RS implementirala šele leta 2013, zakonska podlaga za sprejem takih ukrepov pa je dejansko obstajala že od sprejema Direktive 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 4. 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij (Direktiva 2001/24 ES). Na tem mestu pritožnik očita sodišču prve stopnje, da enači pojem rednega poslovanja (katerega posledica je lahko stečaj) in izrednih ukrepov RS (ki temeljijo na „virtualnih stečajih“). Tudi omenjeni 20. člen Sklepa o izračunu kapitala bank in hranilnic govori zgolj o vštevanju podrejenih obveznic v kapital banke, ne pa o izrednih ukrepih, ki so vzrok za nastalo škodo. Pritožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje dodalo trditveno podlago v 28. točki sodbe glede opozoril toženke o možnih tveganjih. Pritožnik zaključuje, da toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, zato ni imel realne ocene o varnosti naložbe, ki pa je bila ključnega pomena pri sprejemu odločitve.

3Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga, da se zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6V danem primeru je relevantno sledeče dejansko stanje, ki med strankama tudi ni sporno. Toženka je maja 2010 objavila prospekt za prodajo podrejenih obveznic X. Iz prospekta je med drugim izhajalo, da gre za obveznice z lastnostjo podrejenega dolga za vključitev v dodatni kapital I, da so obveznice podrejene vsem terjatvam vlagateljev in navadnih upnikov ter imetnikom terjatev na podlagi podrejenega dolga za vključitev v kapital II. Glavnica iz podrejenih obveznic dospe v plačilo dne 24. 5.2017, obveznice pa se obrestujejo v fiksni višini 6,25 % letno (obresti dospejo v plačilo letno dne 24.5.). Tožnik je na podlagi objavljenega prospekta od toženke kupil 600 podrejenih obveznic, za katere je plačal 60.118,00 EUR. V sekundarni emisiji je tožnik dodatno kupil obveznice X v skupni nominalni višini 46.900,00 EUR. Z odločbo BS z dne 17. 12. 2013 so v celoti prenehale vse kvalificirane obveznosti toženke. Po prenehanju obveznic X (t.j. od dne 18. 12. 2013) toženka tožniku ni plačala obveznosti iz navedenega vrednostnega papirja.

7Pritožbeno sodišče se je do navedb pritožnika opredelilo v vsebinsko povezanih sklopih, tako pa je mogoče strniti tudi pritožbene očitke. Pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov, da bi to moralo odločati o (ne)zakonitosti izrednega ukrepa BS, da bi morala toženka vložiti pravno sredstvo zoper ukrep BS in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o prodajni pogodbi namesto določbe, ki se nanašajo na posojilno pogodbo. Zadnji sklop pritožbenih navedb izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede pojasnilne dolžnosti toženke in pravilnosti prospekta o prodaji obveznic X.

8Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede odločanja o zakonitosti izrednega ukrepa BS. Utemeljeno in prepričljivo je zavrnilo tožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano dolžnost sodišča prve stopnje, da odloči o zakonitosti izrednega ukrepa in na očitke, da bi toženka morala vložiti pravna sredstva zoper BS. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo vse dokazne predloge v zvezi s temi trditvami.

9BS je sprejela odločbo o izrednih ukrepih na podlagi zakonodajnih sprememb Zakona o bančništvu (ZBan-1), natančneje na podlagi novele ZBan-1l, ki je začela veljati 23. 11. 2013. Novela zakona je temeljila na Direktivi 2001/24/ES. Cilj sprejetih izrednih ukrepov je bil preprečitev stečaja nad banko ter vzpostavitev pogojev za njeno dolgoročno uspešno poslovanje. Zaradi zaščite bančnega sistema, ki ga je v veliki meri pretresla finančna kriza, je bilo potrebno proaktivno ravnanje BS. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 presodilo, da je navedeni zakon, ki je uvedel možnost izrednih ukrepov, v pretežnem delu² skladen z ustavo.

10Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo stališče pri presoji obstoja pravnorelevantne vzročne zveze glede ravnanj toženke zoper izredne ukrepe BS. Pritožbeni očitki so v tem delu neutemeljeni. Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da je pravnorelevantni vzrok prenehanja kvalificiranih obveznosti toženke odločba BS o izrednih ukrepih, in ne ravnanje ali opustitev toženke.

11Nobeno morebitno pravno sredstvo, ki bi ga toženka vložila zoper sprejete izredne ukrepe BS, ne bi preprečilo izbrisa podrejenih obveznic X. Izredni ukrep je bil nepovraten, zaradi česar ne-vložitev tožbe ne more biti pravnorelevanten vzrok nastale škode.³ Drugače povedano, toženka lahko odgovarja zgolj za protipravno ravnanje, ki je v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Toženka pa s svojo opustitvijo tudi ni kršila dolžnostnega ravnanja. Toženka ni bila dolžna uveljavljati sodnega varstva zoper BS. Upravičen interes toženke je bil, da si zagotovi dokapitalizacijo. BS je štela ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti kot nujen predpogoj, da se lahko izvedejo ukrepi državne pomoči v obliki povečanja osnovnega kapitala banke in prenos tveganih postavk na Družbo za upravljanje terjatev bank, d. d. (DUTB). Pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo argumentacijo sodišča prve stopnje (glej tč. 22 - 24 na str. 18-20), da iz naštetih razlogov niso podani razlogi za zatrjevano odškodninsko odgovornost.

12V povezavi s prej navedenim je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o vprašanju zakonitosti odločbe BS o izrednih ukrepih. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 naložilo zakonodajalcu, da mora predpisati učinkovit postopek, ki bo imetnikom izbrisanih obveznic omogočal, da uveljavljajo odškodninske zahtevke zoper BS. Pritožnik bo v teh postopkih po Zakonu o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB) lahko vtoževal odgovornost BS zaradi morebitne napačne ocene finančnega stanja toženke in nasploh nezakonitost sprejete odločbe BS o izrednih ukrepih.⁴ V konkretnem primeru je tožena Banka, d. d., ki je poslovna banka, in v zvezi s tem se odloča o morebitni protipravnosti njenega ravnanja in o njeni odgovornosti. Neprepričljive in neutemeljene so navedbe pritožnika, da dolgotrajnost odprave neustavnosti 350.a. člena ZBan-1 dopušča odločanje o zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih. Ta del tožbenega zahtevka (in sedaj pritožbenih navedb) se nanaša na odgovornost BS in nima nobene povezave s toženko. Iz tega razloga je tudi pravilna zavrnitev vseh dokazov, ki se nanašajo na ugotavljanje nezakonitosti odločbe BS o izrednih ukrepih. Same navedbe, da je vprašanje, ali bo tožnik doživel sprejetje učinkovitega pravnega sredstva zoper ukrepe BS, pa so v celoti posplošene in neutemeljene, in so glede domnevne odškodninske odgovornosti toženke tudi nesklepčne; iz njih ne izhaja, zakaj bi v posledici morebitnega neuspeha proti BS toženka odgovarjala. Dejstvo je, da bo odgovornost BS predmet postopkov po ZPSVIKOB, kjer bo pritožnik lahko uveljavljal razloge, ki jih navedel pred sodiščem prve stopnje in obširno ponovil v pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje. V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja tudi na izrecno določbo 1. odst. 261e. čl. ZBan-1, na katero je opozorilo že sodišče prve stopnje, ki se glasi: “Upniki kvalificiranih obveznosti niso upravičeni zahtevati od banke povračila škode ali uveljavljati drugih zahtevkov, ki so pogodbeno dogovorjeni za primer kršitve ali neizpolnitve pogodbenih obveznosti banke, če je kršitev ali neizpolnitev pogodbenih obveznosti banke posledica izrednega ukrepa na podlagi tega zakona. Pogodbena ureditev, ki bi bila v nasprotju s to določbo, je nična.“

13Naslednji pritožbeni sklop predstavljalo pritožbene navedbe v zvezi s pojasnilno dolžnostjo toženke pri prodaji obveznic X. Pritožnik zatrjuje, da prospekt ni bil v sladu z Zakonom o trgu finančnih instrumentov (ZTFI) in Direktivo 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, ker je bil nepravilen in nepopoln. Toženka naj pritožnika ne bi opozorila na možnost, da BS lahko sprejme izredne ukrepe, da hibridni instrumenti predstavljajo vir za pokrivanje redne izgube in nasploh o dejanski tveganosti podrejenih obveznic X.

14Pritožbeno sodišče tudi v tem delu soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje. Pravna podlaga, ki je omogočala BS sprejetje odločb o izrednih ukrepih, je bila v slovenski pravni red vnesena šele z novelo ZBan-1L z dne 23. 11. 2013. Naloga nacionalnega zakonodajalca je bila, da predpiše ukrepe in pogoje za izrek takih ukrepov. Direktiva ni predstavljala neposrednega pravnega temelja, kot to zatrjuje pritožnik. Prospekt za prodajo obveznic X je bil izdan pred sprejetjem novele in povsem logično je, da toženka ni mogla opozoriti tožnika o regulacijskih ukrepih. Pritožnik nadalje neutemeljeno zatrjuje, da je bil prospekt v neskladju z določbami ZTFI in Direktivo 93/13/EGS. Sodišče prve stopnje je pravilno in preudarno obrazložilo pogoje, ki jih mora izpolnjevati prospekt ter na kakšen način je toženka zadostila tem pogojem (glej stran 24 in strani 28-32 izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj ponavlja bistvene razloge, ki vsi temeljijo na toženkinih navedbah, zato je očitek o kršitvi razpravnega načela neutemeljen; toženka je navedla tveganja, s katerimi se srečuje izdajatelj, in tveganja v zvezi z vrednostnim papirjem (38. točka obrazložitve.) Iz opisa vrednostnega papirja je bilo jasno, da gre za tvegan vrednostni papir, tega pa se je tudi zavedal tožnik, kar je tudi nesporno dejstvo. Med strankama ni sporno, da se je tožnik zavedal, da kupuje podrejene obveznice. Prav tako ni sporno, da je prejel Prospekt. Omenjena dejstva je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo, kot bistveno razliko v dejanskem stanju v primerjavi s sodno odločbo II Ips 5/2020. Ocena, da gre za visoko tvegani vrednostni papir, je vrednostna ocena, ki leži na investitorju, in ne na izdajatelju. Slednji ni dolžan podajati vrednostnih ocen, ampak zgolj predstaviti tveganja, ki omogočajo investitorju, da napravi vrednostne zaključke.

15Pritožba nadalje neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ne razlikuje med redno izgubo iz poslovanja in izrednimi ukrepi. Pritožnik je bil opozorjen na posledice stečaja in na pokrivanje rednih izgub z dodatnim kapitalom I. Kot že navedeno, pa v času izdaje prospekta zakonske podlage za sprejem izrednih ukrepov še ni bilo. Nadalje pritožbeno sodišče sprejema razumno in prepričljivo dokazno oceno glede izpovedb prič A. A. in B. B. (42. tč. obrazložitve), da ti dve toženkini uslužbenki tožniku nista zagotavljali, da toženka ne more iti v stečaj. Teh ugotovitev pa pritožba argumentirano niti ne napada. Sodišče prve stopnje se je torej vsebinsko pravilno opredelilo do vseh navedb glede kršitve pojasnile dolžnosti in je tudi pravilno napravilo zaključek, zato je treba nasprotne trditve glede ugotovljenega dejanskega stanja zavrniti.

16V celoti je treba pritrditi tudi razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo materialnopravno naravo obveznice. Treba je ločiti med obveznostjo izdajatelja iz vrednostnega papirja, in obveznostjo izdajatelja, ki temelji na prodajni pogodbi za nakup vrednostnih papirjev. Dolžnost iz vrednostnega papirja je upravičenost imetnika obveznice, da od izdajatelja zahteva plačilo obresti in glavnice v rokih in pogojih, ki so zapisani na vrednostnem papirju. Dolžnost izdajatelja iz sklenjene prodajne pogodbe za nakup vrednostnih papirjev pa je vpis vrednostnih papirjev na kupca. Neutemeljena in pravno zmotna je pritožbena navedba, da gre za posojilno pogodbo in ne za prodajo vrednostnih papirjev. Čeprav je obveznica način zadolževanja (izdajatelj jih izdaja z namenom pridobivanja dodatnega kapitala), pa zgolj zaradi podobne ekonomske vsebine posojila in izdaje obveznic razmerja med pravdnima strankama ni mogoče presojati na temelju določb o posojilni pogodbi (569. člen OZ).⁵ Prodajna pogodba za nakup vrednostnih papirjev je bila v celoti izpolnjena s plačilom kupnine in z vpisom vrednostnih papirjev na ime tožnika. Izbris obveznic ni vplival na že realizirano pravno podlago. Tako so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki, da je podana pravna podlaga za kondicijske zahtevke zoper toženo stranko. Obveznosti iz samega vrednostnega papirja pa so ugasnile z izdajo odločbe BS o izrednih ukrepih. S tem so prenehale obveznosti toženke določene na vrednostnem papirju. Za kršitev obveznosti mora ta najprej obstajati, v danem primeru pa je z izbrisom obveznic prenehala, kar posledično pomeni, da ni podana pogodbena odgovornost tožene stranke.⁶

17Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti stroške za njen odgovor (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ji je v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznalo 1500 točk nagrade za odgovor na pritožbo in 25 točk za materialne stroške. Skupno ji je tako priznalo 1525 točk nagrade, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 915,00 EUR, z 22 % DDV pa 1.116,30 EUR Priznane stroške mora tožeča stranka plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ Peta in šesta stran pritožbe.
² Ugotovljena neustavnost se nanaša zgolj na način uveljavljanja odškodninskih zahtevkov imetnikov podrejenih obveznic v razmerju do BS.
³ Primerjaj sodno prakso, ki jo je navedlo že sodišče prve stopnje. VSL II Cp 2055/2019, VSK I Cp 226/2018.
⁴ V ta sklop spadajo tudi navedbe o nepravilno ocenjenemu kapitalu toženke, o neupoštevanju mednarodnih računovodskih standardov, očitki o angažiranju nepooblaščenih revizorjev...
⁵ Prim. tudi sodbi VSL II Cp 2055/2019 in VSRS II Ips 5/2020.
⁶ Prim. tudi sodbo VSL II Cp 2055/2019.