16. člen ZM

Da gre za lastno menico in ne za trasirano menico je v tem primeru jasno prepoznavno. Trasat v njej ni naveden (temveč je celo prečrtan), neposredno nad vnaprej natisnjenim besedilom "plačajte za to" pa je v rokopisu napisana beseda "plačamo". V obrazcu je torej jasno spremenjeno besedilo "plačajte za to" v obljubo plačila "plačamo".

Tudi, če bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo 41.a člena ZIZ, to upnika ne bi omejevalo, da vloži "klasični" izvršilni predlog pri Okrajnem sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino. Glede na navedeno ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi nepredložitve izvirnika menice, tožbo zavreči. Iz obrazložitve popravnega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje sodbo sodišča prve stopnje z njim popravilo tako, da je iz I. točke izreka sodbe izbrisalo besedno zvezo "v 3. točki izreka". Gre za očitno pisno pomoto, saj je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe pred tem sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka razveljavilo. Glede na to je očitno, da v nadaljevanju, ko je odločalo o izvršilnih stroških, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, ni več odločalo o prej razveljavljeni 3. točki izreka sklepa o izvršbi, temveč o stroškovnem delu zahtevka.

Da bi menica lahko opravljala funkcijo zavarovanja plačil, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, povezani z lastnostjo menice. Temeljni lastnosti, ki menici dajeta učinke zavarovalne funkcije sta načelo abstraktnosti in menične strogosti. V zvezi z zavarovalno funkcijo menice je bistveno, da takšno funkcijo lahko opravlja le akceptirana trasirana menica, ko z akceptom postane primarni menični zavezanec trasat (akceptant) in remitent (menični upnik) lahko zahteva plačilo menice od njega oziroma od trasanta, če akceptant ne plača. Upniku akceptirana trasirana menica zagotavlja podobne učinke kot osebna zavarovanja (poroštvo) ali zavarovanja z zastavno pravico na terjatvi. Pri lastni menici pa ne gre za vzpostavitev tristranega pravnega razmerja, ampak za odnos med izdajateljem menice in meničnim upnikom, ki sta hkrati dolžnik in upnik iz temeljnega razmerja, ki je podlaga za izdajo menice. Gre za pravno stanje, ki je podobno izdaji zadolžnice. Z izdajo menice se za upnika položaj bistveno ne spremeni. Pravno razmerje še naprej obstaja samo med njim in dolžnikom. Pri vtoževani terjatvi gre za eno terjatev (en dolg) tožene stranke do tožeče stranke, ki je nastala

Toženka kot avalist ima ugovore, ki izhajajo iz njenega osebnega razmerja z remitentom, kot to določa 16. člen ZM. V sodni praksi ni sporno, da avalistu ne gredo honoratovi ugovori, čeprav je menica ostala v rokah prvotnega imetnika. Toženka ni stranka pogodbenega razmerja, na menici in menični izjavi se je podpisala kot avalist, zato ugovorov iz temeljnega razmerja nima.

Ni nujno, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice. To je odvisno od prave volje pogodbenih strank. Izdana menica ni bila indosirana in ni postala abstraktna, kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom (s pogodbo o garanciji). V takem primeru so ugovori iz temeljnega posla dopustni (16. člen ZM in 233. člen OZ). Toženka je zaradi kavzalnosti menične obveznosti ohranila ugovore iz temeljnega posla. Terjatev, za zavarovanje katere je bila menica izdana, je nastala 29. 10. 2013, ko je bila garancija unovčena. Od tega dne dalje bi tožnica od toženke kot solidarne porokinje lahko zahtevala plačilo, zato je zastaralni rok začel teči naslednjega dne (336. člen OZ). Ker terjatev izvira iz gospodarske pogodbe, zastaralni rok znaša tri leta (349. člen OZ). Če tek roka ne bi bil pretrgan, bi se iztekel 29. 10. 2016 in bi bila menica z dospelostjo 31. 3. 2017 unovčena po izteku zastaralnega roka. OZ glede zahteve iz določbe 1026. člena na zahteva posebne obličnosti in je zahteva lahko podana tudi ustno. Ker zahteva v pisni obliki ni bila zatrjevana, sodišče prve stopnje dejstva, ali je bila zahteva dejansko podana

Na podlagi toženkine menične izjave s pooblastilom za izpolnitev je tožnica veljavno izpolnila bianco menico glede vseh bistvenih sestavin, v skladu s toženkinim pooblastilom za izpolnitev. Ker toženka ni dolžnica (porok) iz temeljnega razmerja, je njena menična obveznost abstraktna, kar pomeni, da je njena menična obveznost neodvisna od temeljnega posla. Zatrjevane napake volje (podpis menične izjave v zmoti oziroma, zaradi zavedenosti), bi toženka morala uveljavljati z oblikovalno tožbo.

Pritožnika nista ne zatrjevala, še manj dokazovala, da bi menici ne bili pristni ali da bi v zvezi z njima šlo za kakršnokoli zlorabo. Obe menici vsebujeta vse zakonsko predpisane sestavine. Kadar gre za indosirano menico, menični zavezanec zoper imetnika menice ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja.

S podpisom na menici avalist jamči, da bo menični dolžnik, za katerega jamči, plačal menico. Odgovornost avalista je samostojna in abstraktna. Temeljno pravilo meničnega poroštva je, da porok odgovarja za obveznost dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok, vendar odgovarja tudi, če je njegova obveznost nična. Odvisnost in povezanost meničnega poroštva s temeljnim dolgom glavnega meničnega zavezanca je zgolj v tem, da dolg mora obstajati, sicer pa se pravne posledice meničnega poroštva obravnavajo samo na podlagi meničnega prava. Prevzem meničnega poroštva ne pomeni tudi poroštva za obveznosti iz temeljnega posla.

Ker izdana menica ni bila indosirana, ni postala abstraktna; kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom. Ker je menična obveznost ostala kavzalna (vezana na temeljni posel), je tožena stranka ohranila ugovore iz temeljnega posla. V obravnavani zadevi je sporno, ali je - zaradi kavzalnosti - tudi toženčeva menična obveznost postala naturalna.

Z navedenimi odločbami II Ips 144/2011, II Ips 228/2016 in II Ips 104/2015 Vrhovnega sodišča se je v situacijah, ko je bila menica izdana kot sredstvo zavarovanja in je ves čas ostala v rokah strank meničnega dogovora, prej v sodni praksi sporno vprašanje, kakšne ugovore lahko avalist uveljavlja zoper imetnika menice, enotno razrešilo: avalistu ne gredo honoratovi ugovori, čeprav je menica ostala v rokah prvotnega imetnika, razen, če je imetnik ob njeni pridobitvi ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (16. člen ZM), avalist pa ima v primeru bianco menice (tudi) ugovor, da je upnik bianco menico izpolnil v nasprotju z meničnim pooblastilom (drugi odstavek 16. člena ZM). Dejstvo, da je toženec kot avalist podpisal menični blanket, na obseg in vrsto njegovih ugovorov ne vpliva, vplivalo bi lahko le na nastanek njegove meničnopravne obveznosti.

V konkretnem primeru je podlaga menične terjatve dogovor o zavarovanju oziroma menična zaveza. Temeljni posel, kateremu je sledila izdaja menic in menične izjave, je bila poroštvena zaveza v poroštveni izjavi. Tožnica je izpolnila menico v skladu s pooblastilom, bianco menica je s tem postala popolna menica, na podlagi katere je toženec dolžan plačati terjatev.

Zavrnitev dokaznega predloga, ki bi ovrgel rezultate dosedanjega dokaznega postopka z argumentom, da so že izvedeni dokazi tako prepričljivi in popolni, da jih tudi nov dokaz ne bi mogel ovreči, ni dopustna.

Očitno pomotne - navidezne odločitve ne postanejo pravnomočne (v smislu njihove nesprejemljivosti), saj lahko sodišče popravni sklep izda "kadar koli", in ne zgolj do pravnomočnosti sodbe.

Glavna značilnost bianco menice je ta, da upnik po njeni izročitvi sam izpolni listino o dolgu oziroma v blanket vpiše sestavine, ki jih menica ob svoji izdaji nima. Pri tem se mora držati za izpolnitev danega pooblastila. Menična izjava je "dogovor o vpisu manjkajočih sestavin", podpis meničnega zavezanca pa je nujno potreben že v času, ko je bianco menica izročena. Z izročitvijo bianco menic, na katerih je podpis toženca kot trasanta, je ta konkludentno izjavil svojo voljo, da odgovarja kot trasant.

Menična izjava ima naravo obligacijskega razmerja, v katerem se izdajatelj zaveže, da bo izdal menico v skladu z zakonom in dogovorom, upnik pa se zaveže dati nasprotno dajatev. To pomeni, da bo bianco lastna trasirana menica vsebovala takšno vsebino, kot so jo dogovorile stranke menične izjave. V konkretnem primeru je bistveno, da je bila bianco menica izdana kot sredstvo zavarovanja in vsebuje takšno vsebino, kot je bila dogovorjena z menično izjavo. Toženec je v zavarovanje terjatve iz kreditne pogodbe tožnici kot fizična oseba predložil bianco podpisano menico in podpisani menični izjavi z dne 15. 6. 2010 in 12. 1. 2012, iz katerih jasno izhaja, da je tožnico nepreklicno pooblastil, da izpolni bianco menico v zvezi s kreditojemalkinim dolgom iz kreditne pogodbe. Podlago za toženčevo obveznost po sodbah sodišč nižje sodbe predstavlja toženčeva menična zaveza.

Družba v primeru kršitev pravil o ohranjanju kapitala oziroma prepovedi vračila vložka nima korporacijsko pravnega zahtevka zoper tretjega, ki ni ne njen formalni, ne dejanski delničar. Ima pa družba v tem primeru zoper tretje osebe obligacijsko pravni vrnitveni zahtevek. Pri presoji veljavnosti pravnega posla sklenjenega med delniško družbo (tožeča stranka) in tretjo osebo (prvo toženko), s katero je delniška družba dala zavarovanje za dolg njenega delničarja, je treba upoštevati, da je obseg zastopanja delniške družbe s strani njenega poslovodstva v pravnem prometu navzven neomejen. Za neveljavnost pravnega posla med delniško družbo in tretjo osebo je zato ključno, ali je tretja oseba (prvo toženka) vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da poslovodstvo deluje v nasprotju z notranjimi omejitvami pooblastil. Dokler v bianco menici remitent/upnik ni naveden in prvi prenos (z indosamentom ali v primeru rekta klavzule s cesijo) ni opravljen, so dopustni tudi ugovori iz temeljnega posla.

Tožeča stranka je predlog za izdajo sklepa o izvršbi vložila na podlagi ene menice, nato je tožbo razširila na še eno podlago in sicer tako, da je plačilo zneska v enaki višini zahtevala od obeh toženk na podlagi dveh menic (eno, ki jo je izdala prvo toženka in eno, ki jo je izdala drugo toženka). V pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2015 je tožbo podredno utemeljevala še na pogodbeni podlagi, vendar tožbenega predloga v tej smeri ni spremenila, saj je še vedno zahtevala plačilo zneska 46.128,95 EUR s pripadki od obeh toženk oziroma predlagala celo, da naj ostane sklep o izvršbi v veljavi v razveljavljenem delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Glede na navedeno ne drži, da je tožeča stranka od drugo toženke zahtevala zgolj plačilo zneska 23.064,48 EUR (polovico vtoževanega zneska), temveč je vseskozi od obeh toženk zahtevala plačilo celotnega vtoževanega zneska. Ker je ena bistvenih značilnosti meničnih obveznosti, da so abstraktne, dejstvo, da je prvo toženec dal menico za zavarovanje dolga drugo toženke do tožeče stranke, ne pomeni, da je podana tudi njegova odgovornost za obveznosti iz temeljnega razmerja. Iz menično pravnega vidika namreč ne gre za poroštvo, temveč

Med strankama je sporno, ali sta bili predmetni bianco menici in menični izjavi dani za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013, oziroma ali toženec za obveznosti iz predložene izpolnjene (bianco) menice odgovarja kot menični porok, ali je torej s podpisom menice prevzel obveznost, ki ni opredeljena v pooblastilih za izpolnitev in vnovčenje menice in kot taka po trditvah toženca naj ne bi bila nikoli dogovorjena. Bianco menice Zakon o menici (ali drug zakon) ne ureja. Posredno se nanjo nanaša določba drugega odstavka 16. člena, ki dopušča, da menica ob izdaji nima vseh bistvenih sestavin in dovoljuje, da jih v blanket lahko vpiše upnik oziroma imetnik menice na podlagi sporazuma oziroma na podlagi pooblastila za izpolnitev. Šele z izpolnitvijo v skladu s pooblastilom za izpolnitev postane bianco menica prava menica, kot to ureja ZM. Čeprav pridobi s tem status menice in ima meničnopravne učinke, ne gre prezreti, da mora biti bianco menica izpolnjena in uporabljena v skladu z dogovorom in danim pooblastilom. Sprejem bianco menice predstavlja pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko menico izpolni kasneje, vendar v skladu s pooblastilom, ki mu je za to da

V obravnavani zadevi je toženec ponudil trditev, da menice in menične izjave ni podpisal. Zato je bilo na njem dokazno breme, da podpisa na menični izjavi in menici nista njegova. V konkretnem primeru je bila bianco menica dana v zavarovanje vseh obveznosti podjetja G. d.o.o. Ker se je pooblastilo za izpolnitev menice navezovalo na obveznosti podjetja G. d.o.o., pritožbeni ugovor, da se pooblastilo ni moglo raztezati na obveznost iz kasneje sklenjene pogodbe o izdaji garancije, ni utemeljen.

Iz očitka sodišča druge stopnje tožniku je razbrati, da je avalistov podpis na menici pridobil na nepošten način, v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila menica izročena in brez toženčeve vednosti, da se podpisuje kot avalist. V tem primeru je govora o pomanjkanju volje podpisati se in jamčiti kot avalist, in ne o nepošteni pridobitvi menice (drugi odstavek 16. člena ZM).