1. člen ZM

Da gre za lastno menico in ne za trasirano menico je v tem primeru jasno prepoznavno. Trasat v njej ni naveden (temveč je celo prečrtan), neposredno nad vnaprej natisnjenim besedilom "plačajte za to" pa je v rokopisu napisana beseda "plačamo". V obrazcu je torej jasno spremenjeno besedilo "plačajte za to" v obljubo plačila "plačamo".

Na podlagi toženkine menične izjave s pooblastilom za izpolnitev je tožnica veljavno izpolnila bianco menico glede vseh bistvenih sestavin, v skladu s toženkinim pooblastilom za izpolnitev. Ker toženka ni dolžnica (porok) iz temeljnega razmerja, je njena menična obveznost abstraktna, kar pomeni, da je njena menična obveznost neodvisna od temeljnega posla. Zatrjevane napake volje (podpis menične izjave v zmoti oziroma, zaradi zavedenosti), bi toženka morala uveljavljati z oblikovalno tožbo.

Datum dospelosti menice med pravdnima strankama ni bil določen in ker datum dospelosti menice ni v nasprotju z vsebino poroštvene izjave, so neutemeljene toženčeve navedbe, da bi morala tožnica izpolniti menico najkasneje v dveh delovnih dnevih, pri tem pa se toženec zmotno sklicuje na 37. člen ZM, ki določa roke za predložitev menice v plačilo, ko gre za menico, ki je plačljiva na (vnaprej) določen dan. Terjatev tožnice proti tožencu iz meničnopravnega razmerja ni zastarala, ker je tožnica vložila tožbo v enem letu od dneva dospelosti menice, kot to določa drugi odstavek 78. člena ZM.

Glavna značilnost bianco menice je ta, da upnik po njeni izročitvi sam izpolni listino o dolgu oziroma v blanket vpiše sestavine, ki jih menica ob svoji izdaji nima. Pri tem se mora držati za izpolnitev danega pooblastila. Menična izjava je "dogovor o vpisu manjkajočih sestavin", podpis meničnega zavezanca pa je nujno potreben že v času, ko je bianco menica izročena. Z izročitvijo bianco menic, na katerih je podpis toženca kot trasanta, je ta konkludentno izjavil svojo voljo, da odgovarja kot trasant.

Trasatovo ime mora biti na menici jasno navedeno, sicer takšna listina ni trasirana menica. Pri lastni menici se izdajatelj zaveže nepogojno, da bo plačal dolžno vsoto denarja, nalog za plačilo pa nadomešča obljuba izdajatelja, da bo plačal določeno vsoto denarja. Lastna menica pomeni izjemo od trasirane menice in to izhaja tudi iz nomotehnične ureditve Zakona o menici, zato mora iz menice jasno in nesporno izhajati, da gre za izjemo, torej za lastno menico in ne za trasirano menico.

Tožeča stranka je predlog za izdajo sklepa o izvršbi vložila na podlagi ene menice, nato je tožbo razširila na še eno podlago in sicer tako, da je plačilo zneska v enaki višini zahtevala od obeh toženk na podlagi dveh menic (eno, ki jo je izdala prvo toženka in eno, ki jo je izdala drugo toženka). V pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2015 je tožbo podredno utemeljevala še na pogodbeni podlagi, vendar tožbenega predloga v tej smeri ni spremenila, saj je še vedno zahtevala plačilo zneska 46.128,95 EUR s pripadki od obeh toženk oziroma predlagala celo, da naj ostane sklep o izvršbi v veljavi v razveljavljenem delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Glede na navedeno ne drži, da je tožeča stranka od drugo toženke zahtevala zgolj plačilo zneska 23.064,48 EUR (polovico vtoževanega zneska), temveč je vseskozi od obeh toženk zahtevala plačilo celotnega vtoževanega zneska. Ker je ena bistvenih značilnosti meničnih obveznosti, da so abstraktne, dejstvo, da je prvo toženec dal menico za zavarovanje dolga drugo toženke do tožeče stranke, ne pomeni, da je podana tudi njegova odgovornost za obveznosti iz temeljnega razmerja. Iz menično pravnega vidika namreč ne gre za poroštvo, temveč

Lastne menice, pri katerih ni obljube, temveč nalog za plačilo, so nične. Menica, ki navedbe trasata ne vsebuje, nima narave trasirane menice, saj je navedba trasata nujna sestavina trasirane menice. Menično poroštvo in poroštvo po določilih OZ ne predstavljata enakega instituta.

Pritožba utemeljeno opozarja na načelo menične strogosti, ni pa mogoče soglašati z njenim nadaljnjim stališčem, da je zaradi tega menica nična. Izpolnitev menice za višji znesek od dogovorjenega sama po sebi še ne pomeni ničnosti (celotne) menice. Podane morajo biti še druge okoliščine, ki kažejo, da je pri izpolnitvi menice prišlo do zlorabe in do kršitve načela vestnosti in poštenja. Konkretizirane trditve toženke ne gredo v tej smeri. Ne zatrjujejo se okoliščine v smeri zlorabe menice, ampak (le) njene napačne izpolnitve.

Po tožeči stranki izdana bianco menica z menično izjavo razen podpisa izdajatelja (tožeče stranke) in avalista drugih sestavin ob izdaji ni imela. S tem, ko jo je tožena stranka izpolnila, je postala prava menica z vsebino kot izhaja iz priložene menice v spisu in tako kot bianco menica - menični blanket ne obstaja več in je tožena stranka tožeči stranki tudi, če bi se izkazalo, da je tožena stranka bianco menico z menično izjavo pridobila nepošteno in izpolnila brez pravnega temelja ter predložila na vnovčenje, ne more izročiti. Tožeča stranka tako s tožbo zahteva nekaj kar ne obstaja in do česar ne more biti več upravičena. S tožbenim zahtevkom uveljavljani predmet izročitve tako ni mogoč in ni izvršljiv.

Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da menica predstavlja verodostojno listino v smislu 2. odstavka 23. člena ZIZ. Protest kot pogoj, da menica postane verodostojna listina, velja le, ko menični upnik v izvršbi nastopa nasproti regresnim zavezancem (v primeru neplačila ali neakcepta). Ne pa tudi v primeru, ko remitent oz. menični upnik uveljavlja menico zoper glavnega meničnega dolžnika, to je akceptanta oz. trasata. Tožena stranka je solidarni porok in plačnik, zato ima isti ugovor kakor glavni dolžnik. To pa pomeni, da je treba razjasniti vprašanje glede uveljavitve garancije, saj gre za pravno pomembna dejstva. Ker tožena stranka ni sodelovala pri sklepanju pogodbe o izdaji garancije in zato težko pride do podatka ter dokazil o tem, ali je bila garancija uveljavljena in v kakšen obsegu, tudi ni mogoče pričakovati, da bi lahko tožena stranka, v skladu z 212. členom ZPP, specificirala svoje trditve in predložila dokaze. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izvesti poizvedbe in s tem toženi stranki omogočiti obravnavanje v postopku. Ker tega ni storilo, je zagrešilo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 399. člena ZPP.

Stališče, da tudi za samo menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice velja menična strogost, nima podlage v pravilih meničnega prava. Menični upnik je upravičen izpolniti bianco menico celo v primeru, ko ne bi imel takšnega izrecnega pooblastila, saj se šteje, da je bilo pooblastilo molče dano že s samo izročitvijo takšne menice. Za katero obveznost je bila izdana, se nato ugotavlja v dokaznem postopku. Ugotavljanje dejstev glede (pravilnosti) izpolnjevanja bianco menice potemtakem ni omejeno zgolj na pisno pooblastilo.

Za presojo ustreznosti oblike na Dunaju izdane trasirane menice na lastni ukaz, ki jo je toženka sprejela in podpisala (akceptirala) v Mariboru ter s tem postala glavna menična zavezanka, je treba uporabiti slovensko pravo.

Menična blanketa, ki nista pravilno izpolnjena, nista menici. Ne gre za lastni menici, ker pri njej izdajatelj menice (trasant) sam obljubi, da bo plačal menico („plačam“ ali „bom plačal“ali „plačali bomo“), zato ni trasata, v konkretnem primeru pa je kot trasat navedena družba M. d. d. Ne gre za trasirani menici, ker nimamo tristranega razmerja med trasantom, trasatom in remitentom, ampak je trasant in trasat ista oseba, tj. družba M. d. d., poleg tega je plačilo po odredbi („plačajte za to“), ki je bistvena sestavina trasirane menice, prečrtano in nadomeščeno z obljubo plačila. Ne gre niti za trasirani lastni menici, za katero je značilno, da se glasi na plačilo po odredbi, kljub temu da se v eni osebi združi vloga trasanta in trasata. Če se obrazec trasirane menice uporabi za lastno menico, se mora spremeniti besedilo „plačajte za to“ v obljubo plačila „plačali bomo“. Pri trasirani menici gre za posebno vrsto nakazila.

Samo dejstvo, da je bil menični obrazec (blanket) fotokopiran, ne vpliva na veljavnost menice, v kolikor le ta vsebuje vse z ZM določene bistvene sestavine oziroma sestavne dele (načelo pisnosti).

Temeljno razmerje, ki je bilo podlaga za izdajo menice, predstavljata 2 posojilni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama. Tožena stranka je z njima prevzela obveznost, da bo tožeči stranki, po poteku določenega časa, vrnila posojeno vsoto denarja, skupaj z obrestmi. Na takšno obveznost ne vpliva morebitno poznejše škodno ravnanje tožeče stranke (posojilodajalca). Zaradi njega bi bila tožena stranka sicer lahko upravičena do odškodnine, a to njene obveznosti iz temeljnega razmerja (torej obveznosti vračila posojila) ne bi zmanjšalo. Odškodnino, o kateri že teče drug pravdni postopek, bi lahko (v primeru, da bi ji bila prisojena) kvečjemu pobotala s svojo obveznostjo. Lastne menice predstavljajo izjemo od trasiranih, kar izhaja že iz nomotehnične ureditve ZM. Iz njih mora zato jasno in nesporno izhajati, da gre za lastno in ne za trasirano menico. Napačen obračun zakonskih zamudnih obresti pomeni prekoračitev pooblastila za izpolnitev menice, podanega v menični izjavi.

Lastna menica je menica, v kateri trasat ni naveden. Za zlorabo pravice bi šlo, če bi si v primeru izpolnitve menice v nasprotju z menično izjavo imetnik menice pridobil kakšno pravico, do katere bi sicer ne bil upravičen, in bi se zaradi tega pravni položaj samega meničnega dolžnika poslabšal. Menica, kot jo je izpolnila tožeča stranka, je bila po svoji pravni naravi menica dnevnica, saj je bil natančno določen datum zapadlosti menične terjatve. Pri takšni menici datum izdaje menice na obseg obveznosti meničnega dolžnika ne vpliva. Določen je namreč tako, da je dan zapadlosti določen v menici. Odločilno je, da ni v nobeni obliki vezan na datum izdaje menice, kot je zapisan na menici.

Kraj plačila ni tista bistvena menična sestavina menice, brez katere bi bila menica neveljavna; gre namreč za nadomestno oz. domnevano bistveno sestavino, za katero, če ni navedena v menici, vsebuje zakon predpostavko, in sicer v tretjem odstavku 2. člena ZM.

Menica spada med strogo formalne pravne posle. Zaradi načela formalnosti vsebine menice ni mogoče razlagati. Nesprejemljiv je predlog, da se pri presoji njene veljavnosti upošteva vsebina menične izjave in vsebina vloge, s katero je bila poslana na unovčenje. Listina, ki ni menica, nima menično pravnih posledic, se ne more uporabiti kot menica in zanjo pravila meničnega prava ne veljajo.

Če listina izpolnjuje vse pogoje, da je menica, je izpolnjena formalna predpostavka izvršbe, ki (ob obstoju tudi drugih predpostavk) omogoča izdajo sklepa o izvršbi. Ugotovitev, da upnik v predlogu ne zatrjuje, da bi menico predložil v plačilo dolžniku oziroma da to iz menice ne izhaja, ne pomeni pomanjkanja začetne materialne predpostavke, zaradi katere bi bila podana ovira za dovolitev izvršbe. Če bi sodišče štelo, da formalna predpostavka ni izpolnjena, bi moralo s predlogom ravnati kot z nepopolno vlogo, in če se pomanjkljivosti ne da odpraviti, predlog zavreči.

Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi priložene menice v skladu z 41.a členom ZIZ, ko je izvršilno sodišče že ob preizkusu predloga za izvršbo opravilo materialnopravno presojo, ali je listina, na kateri predlog temelji, menica. Domnevano nevarnost bi lahko dolžnik izpodbijal le, če bi uveljavljal, da ni bil izdan sklep o izvršbi na podlagi priložene menice, ali da proti njemu ni bil pravočasno vložen ugovor. Tudi menica, ki ni protestirana, ima lahko lastnost verodostojne listine, in sicer v vseh primerih, v katerih protest ni pogoj za nastanek uveljavljane menične terjatve.