VSL Sodba II Cp 752/2023

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: I. tožencu naložilo, da tožnici v roku 15-tih dni plača 24.083,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2020 dalje do prenehanja obveznosti; II. ugotovilo, da ne obstaja terjatev toženca v višini 24.083,07 EUR; III. odločilo, da toženec v celoti nosi stroške postopka.

2Zoper odločitev se pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP.¹ Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožnice v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

V bistvenem navaja, da je sodišče spregledalo, da v konkretnem primeru ni bila sklenjena le kreditna pogodba, ampak tudi Pogodba o sodelovanju in telefonskem bančništvu (v nadaljevanju Pogodba o sodelovanju). Iz nje izhaja, da je imel toženec le pravico poizvedovanja, z vrednostnimi papirji pa je trgovala tožnica. Zaključek, da toženec tega ni dokazal, je zato nepravilen. Tožnica je bila skladno s pogodbo dolžna skrbno in gospodarno upravljati s premoženjem toženca. Dolžnost tožnice je bila tudi ta, da ohranja razmerje (1:3) med odprtim zneskom kredita in tržno vrednostjo založenih vrednostnih papirjev. Sodišču v zvezi s tem očita kršitev po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Kredit je ostal neplačan zaradi neskrbnega in neprofesionalnega ravnanja tožnice, ki je z vrednostnimi papirji trgovala tako, da je njihovo vrednost zmanjšala za toliko, da se ni mogel poplačati niti kredit. Tožencu je zato nastala škoda vsaj v višini nepoplačanega kredita. Zban-1² jasno določa dolžnosti in odgovornosti tožnice, ki mora biti ne le skladno z veljavno zakonodajo, ampak mora ščititi tudi interese vlagateljev/delničarjev, česar pa tožnica ni storila. Toženec je tožnico pozival k vnovčevanju zavarovanja, vendar tožnica tega ni storila in je prišlo do upniške zamude. V tej posledici je toženec utemeljeno ugovarjal sklepčnosti zahtevka. Nesporno je, da tožnica še vedno razpolaga z vrednostnimi papirji toženca, ki ji je bilo dano v upravljanje in ravno to dejstvo dokazuje, da je tožnica tista, ki sprejema odločitve glede prodaje. Tudi, če obstaja le pravica tožnice, da proda predmet zavarovanja, pa na drugi strani obstaja njena dolžnost, da ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vrednostne papirje bi morala prodati v trenutku, ko bi to storil dober gospodarstvenik v enakih okoliščinah in z enakimi informacijami. V zvezi s škodo, ki mu je nastala, je toženec predlagal izvedenca finančne stroke, ki bi analiziral gibanje posameznih vrednostnih papirjev od dneva sklenitve kreditnih pogodb dalje in škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega in neskrbnega ravnanja tožnice. Do tega dokaza se sodišče ni opredelilo in o razlogih, zakaj ni bil izveden, toženec le ugiba. S takim ravnanjem je bila storjena kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 287. čl. ZPP ter kršena obveznost iz 22. čl. Ustave.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini. V konkretnem primeru do tega ni prišlo. Sodišče prve stopnje je v pritožbi izpostavljen zapis v Pogodbi o sodelovanju, ki se nanaša na dovoljenje za dostop do računa vrednostnih papirjev, v sodbi pravilno povzelo. Zgolj to, da na podlagi tega zapisa, ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov, ni naredilo zaključka, ki ga je pričakoval toženec, pa ne predstavlja očitane kršitve.

6Neutemeljen je tudi s tem povezan očitek o kršitvi po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je zaključek, da toženec dogovora, da je bilo upravljanje z vrednostnimi papirji poverjeno tožnici, ni dokazal, obrazložilo, v sodbi navedeni razlogi pa za pritožbeni preizkus zadoščajo.

7Sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo toženec utemeljuje s trditvijo, da zavrnitev dokaza z izvedencem finančne stroke ni obrazložena. Zakaj je bil ta dokazni predlog zavrnjen, je obrazloženo v 9. tč. izpodbijane sodbe.

8Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, da toženec trditve, da je bila tožnica tista, ki je imela pravico razpolaganja z vrednostnimi papirji, ni dokazal. Drži sicer, da iz predložene Pogodbe o sodelovanju (ki je sodišče prve stopnje ni spregledalo³) izhaja, da je imel toženec v zvezi z računom vrednostnih papirjev na voljo vpogled preko elektronskega bančništva X, a to samo po sebi ne dokazuje dogovora, ki ga je zatrjeval toženec. Drugi izvedeni dokazi pa kažejo nasprotno. Tako je med drugim toženec ob zaslišanju sam izpovedal, da je z vrednostnimi papirji trgoval sam in da so elektronsko poslovanje oziroma „programe tako nastavili“, da je potem lahko sam kupoval in prodajal in da to niti ni sporno. S tem je potrdil navedbo tožnice, da je od trenutka črpanja kredita sam prosto trgoval z vrednostnimi papirji in da so bile njegove pravice v zvezi z elektronskim poslovanjem razširjene tako, da je lahko posloval sam. V pritožbenem postopku res ni izpodbijano, da tožnica še vedno ni prodala vseh vrednostnih papirjev,⁴ a tudi ta okoliščina ne dokazuje, da z vrednostnimi papirji (že od sklenitve kreditne pogodbe dalje) lahko razpolaga in z njimi upravlja tožnica. Tožnica je pravico (ne pa dolžnost), da vrednostne papirje proda, pridobila na podlagi Pogodbe o zastavi, in sicer šele z zapadlostjo njene terjatve do toženca. Ker torej dolžnost tožnice upravljati in trgovati z vrednostnimi papirji toženca ni obstajala, tožnici že zato ni mogoče očitati, da je z neskrbnim ravnanjem tožencu povzročila škodo. Prav tako ni bila tožnica tista, ki bi bila dolžna ohranjati v Pogodbi o zastavi vrednostnih papirjev določeno razmerje. Tožnica je imela ob upoštevanju 10. točke pogodbe le pravico (in ne dolžnost),⁵ da v primeru porušenega razmerja brez predhodnega obvestila kreditojemalca odprodaja vrednostne papirje vse dokler razmerje ni ponovno vzpostavljeno.

9Kakšen je standard skrbnega ravnanja pri prodaji zastavljenega premoženja, je pojasnilo že sodišče prve stopnje v tč. 20 izpodbijane sodbe in se nanj vsaj smiselno sklicuje tudi pritožnik. Vendar pa ob tem spregleda, da sodišče prve stopnje tožničine (ne)skrbnosti pri prodaji niti ni moglo vsebinsko presojati, saj so bile toženčeve trditve o kršitvi skrbnosti presplošne. Tako pritožnik ni navedel niti podatkov o tem, katere zastavljene vrednostne papirje je tožnica prodala, kdaj jih je prodala in za kakšen znesek ter kdaj bi jih po njegovem mnenju morala in zakaj. Ker izvedba dokaza ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev, je sklicevanje na predlaganega izvedenca finančne stroke v zvezi s tem neutemeljeno. V kolikor bi ga sodišče kljub pomanjkljivim trditvam izvedlo, bi s tem dopustilo prepovedan informativni dokaz.

10Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

11Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. v zvezi z 165. čl. ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Zakon o pravdnem postopku.
² Zakon o bankah.
³ Sodišče jo poleg kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev, izpostavi v razlogih v tč. 16 in njeno vsebino tudi dokazno oceni.
⁴ Gre za vrednostne papirje, ki so po navedbi tožnice majhne vrednosti (405,54 EUR) in jih ni uspela prodati.
⁵ Da ne gre za dolžnost odprodaje je v 10. tč. celo izrecno zapisano.