23. člen ZIZ

Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.

Če se je upnik v predlogu za izvršbo skliceval na verodostojno listino pod kataloško številko 8, kar pomeni verodostojno listino po drugih zakonih, hkrati pa verodostojno listino označil kot "posojilna pogodba", te pomanjkljivosti v nadaljevanju ni mogoče sanirati: pogodba kot taka namreč ne pomeni verodostojne listine, upnik pa bo lahko za njeno realizacijo sprožil pravdo. Če je upnik napačno označil verodostojno listino in sicer razpolaga z listino, ki ustreza pogojem iz ZIZ, zaradi zavrženja prvotnega predloga ni izključena ponovna vložitev predloga za izvršbo.

Po veljavni ureditvi postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku verodostojne listine predlogu za izvršbo ni treba priložiti, mora jo le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve ter opredeliti temelj zahtevka. Glede na takšno ureditev, ki velja za upnika, tudi zahteve do dolžnika v zvezi z obrazloženostjo ugovora ne smejo biti prevelike, saj bi bilo sicer kršeno načelo enakosti orožij. Če upnik ne priznava pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) ali če poda t. i. ugovor nevednosti, mu dokazov za ugovorne navedbe ni treba ponuditi. Le če ne gre za nobenega od obeh položajev (zanikanje poslovnega razmerja, nevednost), je za izpolnitev zahteve po obrazloženosti ugovora treba le-tega tudi dokazno podpreti. Tudi, če se dolžnik odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak ali plačila obveznosti, doseže standard obrazloženega ugovora razmeroma enostavno - zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, in to je lahko tudi njegovo zaslišanje. V ugovoru je dolžnik glede računa št. 0000 navedel, da terjatev po tem računu v celoti prereka, ker blago ni bilo do

V pritožbi upnik zatrjuje in dokazuje, da je nosilec osnovne kmetijske dejavnosti, in da mora kot davčni zavezanec za vsako opravljeno dobavo blaga oziroma storitev izstaviti račun. Na tej podlagi je upnik po njegovih trditvah izstavil tudi zadevno verodostojno listino - račun, na kateri je temeljil predlog za izvršbo. Takšne pritožbene navedbe so pravno pomembne za odločitev o predlogu za izvršbo, saj je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrglo prav iz razloga, ker upnik zgolj zato, ker je fizična oseba in ni vpisan kot samostojni podjetnik, naj ne bi mogel izdati verodostojne listine. Če bi se izkazalo, da je upnik zadevni račun izdal v okviru opravljanja svoje kmetijske dejavnosti, pa navedeno stališče v izpodbijanem sklepu ne bi bilo pravilno.

V tej zadevi je odločilno: da toženka v izvršbi izterjuje neobstoječ dolg, oziroma da je do pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine prišlo zaradi zlorabe formaliziranega postopka izvršbe. Ker toženkino ravnanje (in ravnanje tožničinega dolžnika) na podlagi pravil izvršilnega postopka ni bilo sankcionirano, je treba tožničin pravni položaj varovati s paulijansko tožbo.

Upnik ima sicer pravico do povrnitve potrebnih stroškov, vključno s stroški poizvedb, vendar pa ima pritožnik prav, da upnik ni izkazal, da je sploh opravil kakšne stroške poizvedb, niti mu v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine ni treba opravljati poizvedb o premoženju dolžnika. Kar se tiče stroškov za prejem sklepa in obvestila stranki, pa le-teh sodna praksa strankam usklajeno ne priznava.

Pojem "po zakonu overjena zasebna listina" je treba razlagati tako, kot jo glede na smiselno uporabo ob upoštevanju 15. člen ZIZ določa ZPP v 2. točki prvega odstavka 431. člena, to je kot listino, na kateri je po zakonu (64. člen Zakona o notariatu) overjen podpis zavezanca. Izvršilno sodišče je dolžno že ob vložitvi predloga za izvršbo paziti na to ali je listina, ki je v predlogu za izvršbo označena kot verodostojna, verodostojna listina v skladu s 23. členom ZIZ, saj obstoj take listine predstavlja formalno predpostavko za odločitev o predlogu za izvršbo.

Sodna praksa je glede vprašanja, ali sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kakršen je bil izdan v predmetni zadevi, omogoča izdajo evropskega izvršilnega naloga, enotna. Zgolj oznaka verodostojne listine z datumom njene izdaje in zapadlostjo ter zneskom terjatve temelja zahtevka ne opredeljuje v zahtevani meri, posebej še, ker verodostojna listina ni vročena dolžniku hkrati s sklepom o izvršbi.

Dejstvo, da je tožeča stranka na podlagi določila petega odstavka 48.a člena ZNVP-1 pridobila lastninsko pravico na vrednostnih papirjih po pridobitvi zastavne pravice tožene stranke, ki jo je pridobila v izvršilnem postopku na podlagi drugega odstavka 163.c člena ZIZ z vpisom v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, tako ne predstavlja ovire, da se upnik v izvršilnem postopku (t.j. tožena stranka) poplača iz kupnine dosežene s prodajo teh vrednostnih papirjev.

Pri obeh postopkih (tako pri tistem po 41. členu ZIZ kot pri tistem po 41.a členu ZIZ) pa velja določba prvega odstavka 61. člena ZIZ, kjer je predpisano, da znaša v meničnih (in čekovnih) sporih rok za ugovor tri dni.

Glede na pravilno (in pritožbeno nesporno) ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik za svoje navedbe ni predlagal nobenih dokazov in s tem torej ni izpolnil zahteve iz drugega odstavka 61. člena ZIZ (sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem sicer napačno sklicevalo na določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ), bi moralo višje sodišče ob odločanju o pritožbi na podlagi določbe petega odstavka 62. člena ZIZ sprejeti enako stališče, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, in izpodbijani sklep glede zavrnitve ugovora v zvezi s plačilom (in izterjavo) zneska 33.224,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi potrditi. Vendar pa so po mnenju višjega sodišča citirane določbe v delu, v katerem določajo, da mora dolžnik, da bi bil njegov ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen (in posledično tudi utemeljen) za svoje ugovorne navedbe v ugovoru predlagati tudi dokaze, in da mora sodišče ugovor, ki ne izpolnjuje takšnega standarda obrazloženosti, zavrniti, v nasprotju z Ustavo, saj so zaradi bistvene neenakosti položajev upnika in dolžnika kot strank istega izvršilnega postopka in neenakosti dolžnika v postopku izvršbe na p

Upnik v pritožbi glede na navedeno neutemeljeno navaja, da ima neposredno pravico v izvršbi uveljavljati terjatev zoper RS na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR.

V pritožbi je upnik zatrjeval in s predloženimi listinami (račun št. 1-2021 z dne 31. 8. 2021, odločba FURS z dne 5. 8. 2020, obračun pavšalnega nadomestila, vložen dne 31. 1. 2022) izkazoval, da je v prejšnjem odstavku citirano fakturo kot verodostojno listino izdal za dobavljeno blago (hlodovino) dolžniku, ki je nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Ker se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ukvarjalo z vprašanjem, ali ima morebiti upnik kot fizična oseba v veljavni zakonodaji podlago za izdajo fakture kot upravičenec do pavšalnega nadomestila DDV, kar je upnik obrazloženo navajal v pritožbi, je ostalo relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Odločitev temelji na določbi drugega odstavka 62. člena ZIZ, ki med drugim ob odločanju sodišča o ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi, določa tudi odločanje sodišča o nadaljevanju postopka v pravdi pred pristojnim sodiščem. V tem primeru torej izvršilno sodišče določi pristojnost drugega sodišča. Okrožno sodišče v Mariboru ni imelo podlage za izrek svoje stvarne nepristojnosti po drugem odstavku 19. člena ZPP, pač pa bi ob predhodnem preizkusu tožbe lahko postopalo le po določbi prvega odstavka 24. člena ZPP.

Toženka je s sklenitvijo Sporazuma pristala na to, da bo uspešnost njenega projekta ocenil tožnik sam s pomočjo svojega notranjega in zunanjega ocenjevalca, in sicer na podlagi kvalitativnih meril. Ocenjevanje na podlagi takšnih meril predstavlja subjektivno presojo oziroma zaznavo doseženih rezultatov projekta s strani pooblaščenih ocenjevalcev. Zato v primeru, ko je tožnikova ocena zadostno obrazložena na podlagi s pogodbo določenih kriterijev in so bila v postopku ocenjevanja spoštovana vsa postopkovna pravila, ki zagotavljajo neodvisnost in strokovnost ocenjevalcev, je toženka skladno s pogodbeno ureditvijo vezana na podeljeno oceno. To pomeni, da z vsebinskim nestrinjanjem s podeljeno oceno oziroma z drugimi strokovnimi mnenji (nepooblaščenih) strokovnjakov, ki prav tako predstavljajo subjektivno oceno projekta, ne bo uspela izpodbiti podeljene ocene toženkinega projekta. Ob preverjanju pravilnosti ocene zato sodišče niti sodni izvedenec ne moreta spreminjati ocene izvedenega projekta, pač pa lahko sodišče samo ugotovi njeno nepravilnost zaradi kakšnih napak v postopku ocenjevanja oziroma v primeru, če utemeljitev ocene glede na predpisane kriterije ne bi bila prepričljiva,

Tudi če bi sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo prepozno predložene dokaze (cenik in opomine), bi s tem storilo le relativno kršitev iz 286. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki ni dopusten pritožbeni razlog.

Izvršilno sodišče je dolžno že ob vložitvi predloga za izvršbo paziti na to, da je listina, ki je v predlogu za izvršbo označena kot verodostojna (23. člen ZIZ), dejansko takšna (to je tudi ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga dolžnik lahko uspešno uveljavlja z ugovorom zoper sklep o izvršbi). Upnik kot fizična oseba s svojo opredelitvijo listine, kot jo je podal v predlogu za izvršbo, ni izkazal, da bi s takšno listino razpolagal.

Kriterij za presojo dolžnikove obveznosti povrnitve stroškov upniku je, ali gre za stroške, ki so neposredno povezani in potrebni za izvršilni postopek, oziroma so takšni, brez katerih upnik ne bi mogel doseči prisilnega poplačila terjatve. V zvezi s stroški vložitve predloga za izvršbo je tako kot potrebne mogoče šteti (le) tiste stroške, brez katerih upnik ne bi mogel doseči izdaje sklepa o izvršbi. Stroškov za pošiljanje opominov ni mogoče šteti kot del izvršilnih stroškov v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, ki bi bili neposredno povezani z izvršbo oziroma zanjo potrebni. Skladno z ZIZ sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve (prvi odstavek 23. člena ZIZ) in druge podatke, predpisane v 41. členu ZIZ. Povedano drugače, tudi če je upnik za to, da je terjatev zapadla, dolžniku moral poslati opomin, je strošek le-tega mogoče šteti le kot strošek, povezan s samo terjatvijo oziroma njeno zapadlostjo, ne pa kot strošek, potreben za izvršilni postopek. ZIZ opomina nikjer v svojih določbah namreč ne določa kot procesne predpostavke za vložitev predloga za izvršbo

Četudi upniku verodostojne listine ni treba priložiti, pa ta mora obstajati in se upnik ne sme izogniti njeni določni navedbi. Gola označba vrste verodostojne listine v obrazcu predloga, ne da bi bila ta tudi konkretizirana, ne zadošča.

Pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ so neutemeljeni. Izpodbijano odločitev o stroških, ki so upniku nastali z vložitvijo predloga za izvršbo, je mogoče preizkusiti. Sklepi o izvršbi na podlagi verodostojne listine so sicer izdani samodejno v informacijskem sistemu, pri čemer se navede znesek stroškov, ki se upniku priznajo. Na njegovi podlagi in upoštevajoč upnikovo priglasitev v predlogu za izvršbo, ki je sestavni del sklepa o izvršbi, je tako mogoče razbrati, katere stroške je sodišče upniku priznalo in katere ne. Po določbi petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Kriterij za presojo dolžnikove obveznosti povrnitve stroškov upniku je torej, ali gre za stroške, ki so neposredno povezani in potrebni za izvršilni postopek, oziroma taki, brez katerih upnik ne bi mogel doseči prisilnega poplačila terjatve. V zvezi s stroški vložitve predloga za izvršbo je tako kot potrebne mogoče šteti (le) tiste stroške, brez katerih upnik ne bi mogel doseči izdaj